MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Naj Kigre ali kar Slavospev Pegatka, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 1. maj 2020 22:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia
-41-  

2. DEJANJE NAJ Kigre ali kar SLAVOSPEV NAJ KIGRE - PEGATKA 

Velika zabloda v mojih mislih na začetku VIC poti je bila, da sem takrat napačno razmišljala o igralskem poklicu. Verjela sem, da se igralec, kar rodiš in se ne kot kakšen rejec kur, poklica priučiš. Tako nekako sem si to stvar predstavljala in po tem mojem prepričanju, bi se imele moje igralske sposobnosti za pokazati že pri tisti slavni luknji vstopa v VIC, ko sem doživela prvo srečanje s Petegolo. Nisem se zavedala, da naj bi to bil nekakšen sprejemni izpit, pod drobnogledom bistrih in pronicljivih oči pegatke Petegole. Zdelo se mi je, da je vse skupaj preprosto sreča, ki mi je odprla vhod in prihod v Kurnik in nič drugega in za srečo ni šol in sprejemnih izpitov. Sreča, ki mi je tako zelo kljuvala v glavi, bi lahko zame storila še kaj več, lahko bi mi bilo dano, da zasijem še s kakšnim mojim, meni do takrat skritim talentom. Zakaj se ne bi pokazalo, da je v meni še kaj več kot samo lepo perje. Ena kurja glava v kurniku več in nič več? Ne, to ni to, sem razmišljala, ali si preprosto želela. Vsemu temu lahko rečemo kurja nečimrnost ali pa, tista prava kurja pamet. Realnost je eno, a želje so nekaj drugega, da ne govorim o sreči, ki je nekaj čisto tretjega, in kure nismo sposobne tega ločiti. Na tej prvi preizkušnji ali sprejemnem izpitu, srečanju s Petegolo in vstopu v VIC, sicer res nisem padla, vendar sem takoj vedela, da tega niti nisem z briljantnim rezultatom opravila. In glede na moj rezultat sprejemnega izpita bi morala nadaljevati svojo pot brez napak, da bi lahko uspela. Pa nisem. Takoj za prvo napako je sledila naslednja. Ta drugo napako sem storila takrat, ko nisem spoznala, da bo pegatka moja mentorica za igralsko kariero (Juhino mentorstvo je bila predigra in je zajemalo samo nekaj malega vaj iz Algteljeja in lepo, VIC-u primerno obnašanje). Zanimivo, druga in vsaka naslednja napaka je pomenila večji spodrsljaj na kurjeku in bolj umazano perje, sama pa bi lahko trdila, da so mi izkušnje iz preteklosti pustile v spominu premosorazmeren padec posledic, ne pa rast le teh, na zgrešenih ponavljajočih se trenutkih. Tako sem z napakami ali zdrsi na kurjeku, začela zelo neuspešno pot kure - igralke in to bi bilo verjetno usodno, da mi petelinje tace ni podal Večliki. A tudi to se je izkazalo za spodrsljaj na kurjejeku, tretja napaka. Takratna pomoč Večlikega, pri mojem vstopu, je predstavljala za nadaljnje bivanje v VIC-u nadaljnje težave, saj sem si na tiho pridobila še en minus v očeh Petegole, glavne in največje igralke tega prostora ali celo največje igralke v našem Kraju. Pomoč, ki mi jo je dal Večliki, je pomenila, da ni nekaj samo po njeni volji, pomenila je, da se mora ona podrediti nekomu, četudi glavnemu in to jo je čisto zares spravljalo ob pamet. Pridobljeni minus na tretjem zdrsu je bil več kot samo minus. Pegatka je v tej napaki in temu spodrsljaju na kurjeku bi lahko rekli Spodrsljaj kurjek Večlikega, postavila na noge zamero in ta zamera je bila temelj vseh nadaljnjih neprilik s Petegolo. Vsaka dobljena bitka še ne pomeni vojne zmage in moj vstop v VIC je bil zelo mala bitka, če je sploh bila bitka in ne zgolj slučaj. Jasno, da tega nisem razumela in navkljub spodrsljajem sem upala na najboljše, a vstop v VIC Kurnik je bil zame eno samo drsanje po kurjeku. Če bi bil kurjek led, potem bi bila lahko v drsanju umetnica. Pa je bilo, kar je bilo. Kurjek je kurjek, led je pa led. 


-42-


Začetni spodrsljaj (-i) so se skozi vse moje bivanje v VIC-u vlekli za mano kot kakšen žalosten napev in ta kurji-moj bluz je ostal prisoten v vseh mojih poskusih postati dobra in uspešna članica igralskega ansambla kiger. Pa ni šlo in ni šlo iz žalostinke v polko, kot da sem se takrat na kurjeku usmradila in da se tega vonja ne bom uspela nikoli več rešiti. Petegola, ki je v tej muziki dirigirala in igrala po notah kiger muzike, ni nikoli več pozabila na mojih zdrsljajev in dirigirala je tako, da je muzika, meni namenjena, žalostno donela, predvsem v mol-u in za vedno.       

Oboje skupaj, moj začetek in kasneje moja nadaljnja pot, sta bila zavita v meglico mojih miselnih zablod, saj kigre Petegoli niso pomenile kaj dosti, pravzaprav ji niso pomenile prav nič. Vzporedno ob kigrah in pigrah je ona imela še svoje igre, Mišmigrene in za te svoje MMigre je zelo pronicljivo in natančno izbirala kandidatke ... Miškura, edina zvrst kur, ki naj bi Petegoli odgovarjala, je morala biti ljubiteljica miši, morala je imeti mišjerejo za svoj hobi, ali je morala biti vsaj v grupacijah kur, ki so miši imele za idole njihovega življenja. Kdo bi si lahko kaj takega predstavljal? Mene je na začetku določila za miškuro in to po svoji zmotni presoji, ki jo je kasneje uvidela. Te neresnice o moji ljubezni do miši, rojene v njeni glavi, so bile posledica dejstva, da me miši v zunanjem svetu niso nič motile, celo družila sem se z njimi, če so že bile na moji poti. Njen vedno imeti prav, je tukaj spodrsnil, ne na mojem, temveč kar lepo na njenem kurjeku.

Danes vem, da me je imela za sebi podobno, vendar njej podoben ni mogel biti nihče. To njeno miš-poslanstvo je presegalo vse meje zdrave pameti, presegalo je celo meje zdrave nespameti. Da bi bil kdo lahko tak kot ona, bi moral priti s kakšnega mišestranstva. No, lahko, pa so te njene lastnosti izvirale iz nastranstva na zemlji in ne onostranstva in ne takrat in prav tako še danes ne vem, ali je bilo to, kar je počela »čisto«. Delo in ravnanje z glodavci, kot ga je ona opravljala in zahtevala od drugih, je bilo nekaj nemogočega in sploh nekaj skreganega s pametjo, skreganega celo z kurjo pametjo in tako ni bilo šans, da bi jo lahko zaštekala. Vse skupaj je bilo čudno in nekaj je bilo narobe. In to hudo narobe.


Kako le, naj bi takrat to vedela in razumela. Nisem poznala pegatk in naučili so me, da je lahko glaven samo glavni petelin. Kasneje sem se poučila, da so Pegatke posebna zvrst perutnine, ki je težavna za vzrejo. Petegola se je zelo dobro zavedala teh svojih posebnosti, in to spretno uporabljala sebi v prid. Najlažje si to njeno karakteristiko videl v tem, da je takoj po prihodu v VIC prevzela vodstvo kurnika tajno in malo manj javno, predvsem pa zelo zvito, in v meglo laži zavito. Tega njenega nadvladovanja in obenem obvladovanja situacije ni nihče iz kurnika spregledal, kaj šele jaz.. Prav vsi smo mislili tako, kot so nas učili, glavni petelin in pika. Meni se je posvetilo ali zasvetilo tu-pa-tam, vztrajno sem se otepala vsakršnega mojega videnje in šele po številnih letih in čudnih, kar težkih izkušnjah se mi je enkrat le posvetilo in še to, verjetno slučajno. Če te celo življenje učijo, da je v kurniko petelin glavni, potem ne moreš in ne moreš razumeti, da bi to lahko bila kakšna kura, četudi je pi(k)čkasta. Lepo vzgojena kot sem bila in veliko bolj naivna, kot je na ven izgledalo, sem imela to glavo perutnine za prijazno in meni naklonjeno, pa mi ni bila. Petegola ni bila naklonjena ne meni, ne nobeni drugi kuri, a naklonjena je bila svojim ljubljenčkom, ki so izhajali iz vrst glodavcev. Verjetno se je hotela zgledovati po ljudeh, imeti hišne ljubljenčke – mačke ali pse na primer. Take ljudske navade so ji strašno ugajale in jih je rada prevzemala. To ji je dajalo občutek večvrednosti. Tako se je lahko imela za posebno več-kuro, nam pa je tako prikrivala svojo pravo, samo svojo, naravo ... lahko bi to imenovali tudi EGOTRIP, huda odvisnost od samega sebe. 


-43-



Rekla bi, da se je počutila kot človek s tem svojim početjem in z obnašanjem, ki je bilo podobno človeškemu. Tako je v sebi vzgajala občutek nadvrednosti nad nami kurami in verjela v popolnost svojega prepričanja. Nadvrsta kur, PEGALJUDJE. Ogledovala si je določene ljudske običaje, žal kot kura ni znala pogledati kaj boljšega, kot minus obnašanje človeka. Sicer pa po vseh letih sobivanja z ljudmi lahko trdim, da v ljudeh ni za iskati kakšnega vzgleda, če tudi si samo kura. Najbolj jo je prevzela naslednja človeška zmota, ali dobrota v ljudskem razmišljanju. 

Ljudje imajo hišne ljubljenčke - mačke in pse pa še kaj. Skozi čas so to svojo ljubezen do živali sprevrgli v navadno tiranijo in počlovečenje teh malih bitij, do stopnje njihove nemoči in izgubljenosti brez človekove komande - dobrote ali ljubezni do njih. Pegatka je to obnašanje prevzela, omislila si je miši in tudi eno podgano za svoje kurniške ljubljenčke. Še sreča, da je bila podgana on, Podganko, ker drugače bi imeli v kurniku podganjo štalo z vsemi potomci tega mogočnega glodavca. Njene miši in ta podganko so bili pri nas v kurniku zaščiteni bolj, kot bi bila kakšna kura, ki nese zlata jajca.

Nihče ni smel njenim ljubljenčkom storiti ničesar hudega. Me ostale kure smo morale to njeno zasvojenost upoštevati tako, da smo se silile samo lepo misliti o njenih glodavcih in Petegola je z vso svojo močjo in prebrisanostjo gojila to glodavsko zalego, sebi v veselje in ostalim v sramoto, lastniku pa v škodo. 



Hranila jih je večkrat na dan, glodavce jasno, pa tudi me drugorazredne članice smo morale to početi, brez predaha. Prvorazredne kure ali določene kokoši s statusom, so se občasno uspešno izmaknile temu početju. Bog, ne daj, da tega njenega prepričanja in početja, nismo ostale manjvredne kure, hotele podpreti. Kaj podpreti, da smo samo pomislile, da tega ne bi storile. Kljuvala nas je po glavah, podila cele dneve po dvorišču, včasih tudi kar ven iz VIC-a in našo pičo je v jezi znala razbrskati tik po svojem hranjenju, tako da smo morale revice iskati zrno tu, zrno tam, če smo hotele napolniti želodčke. Bila je tudi zelo oblastniška, ne samo nad nami, tudi nad temi glodavci se je obnašala kot neka Mati Terezija, ki jim rešuje življenja. Podganku ni dovolila prostega izhoda, niti prosto gibanje po VIC-u, ne. Imel je majhen prostor za kurnikom in tam se je lahko revež premikal, gor in dol. Če pa smo se me podložnice po njeni presoji neprimerno obnašale, nam je za kazen odredila, da moramo spremljati (sprehajati) podganjka po preostalem delu naše ograde. Kje pa ste še videli podgano, ki bi se podredila kuri. Ta žival je tekala hitro kot strela in revica tista, ki naj bi mu bila za tačkami. Lovila in podila ga je, pa ni bilo dosti uspeha od tega. Dostikrat je ta neverjetno živahna žival odletela ven iz kurnika in potem ga je samo Petegola lahko pripeljala nazaj. Nje se je bal in njo je ubogal, to pa je dosegla z njegovo kastracijo, ki jo je izvedla z lastnim kljunom. Na to je bila zelo ponosna. 

Da je sledila kazen za neuspešno miš-siterstvo ne bi niti govorila.




(nadaljevanje sledi)



Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ