1. DEJANJE - NAJ KIGRE JUHA SE SKUHA, a včasih PREKUHA

Juha je vso to zmedo v kurniku, svoje poraze in svojo nepriljubljenost v VIC-u in v kigrah, zelo dobro razumela, a delala se je nevedno. Navzven ni kazala nobenih znakov prizadetosti, a v sebi je  nosila kanček grenkobe zaradi nesprejetosti v in izven Kurnika. To ji je pustilo rahle komplekse in občutke manjvrednosti, a je le te prikrivala na svojevrsten način. Zdravila se je tako, da je stalno težila, joj, kako me boli glava, joj, kako me bolijo peruti, jaz sem zelo bolna, a to je počela samo pred nami kurami. Ugotovila je, da tako, na ta zviti način pridobiš boljši položaj, saj kdo bi se upal maltretirati staro, bolno in onemoglo žival. Pa je bila zelo poskočna in hitra, ko je nosila novice iz enega dela kurnika v drugi. Hitra je bila tudi v glavi, saj je slišano kar spotoma spreminjala, in to tako rekoč v par trenutkih teka, znala si je spotoma še dosti novega izmisliti, po vsej verjetnosti, da ne bi bile novice tako puste. Tu v teh dejanjih so se kazale njene realne sposobnosti pa še igralske sposobnosti, naj so jo kot sposobno kuro priznali ali ne. Ne bi bilo nič čudnega, če bi jo noge in glava res bolele, od silne uporabe in nucanja. Pri tako veliki aktivnosti, se vendar obrabiš. Toda njena obraba je bila obratnosorazmerna z njenim delovanjem. Zelo žilava in trdoživa je bila, če dobro razmislim super juha bi bila iz nje, če bi do tega pravočasno prišlo. Tako bi vsaj enkrat pomenila pravo korist za skupnost.                                                                                                    

Če še razmišljam, moram priznati, da je bila Juha zelo bogato obdarjena, saj so jo odlikovale še druge zanimive lastnosti in ta Juha sploh ni bila kura kar-tako. Verjetno me je Večliki prav zato dal v skupnost z njo, da bi se lahko dosti naučila. Ni pa računal, na mojo naivnost in kurjo slepoto, saj namesto učenja sem samo srepo buljila in se čudila, trepetala in si lagala, da je to, kar se mi godi vse skupaj nekaj drugega ali pa sploh nisem hotela resnici pogledati v oči.

-37-

Tako kot je Juha bila za Krajane slaba igralka in sploh neprimerna za nastope v kigrah, pa je bil v pigrah med najboljšimi igralkami, zelo dostikrat je tudi zmagovala. Kot sem že zgoraj omenila, po pameti je bila med najpametnejšimi kurami, posebno ji je pamet služila, ko smo se me ostale kure prepustile lagodju nerazmišljanja. To je znala neverjetno bistro izkoristiti, in to pri tekmah, za svoje priboljške, kjer je, kar briljirala. Iz piger je ostale kure niso preganjale, sploh je ne bi mogle, meni pa je počasi postajalo jasno, kaj te pigre sploh so. Kljub meni neljubim in nevšečnim pravilom piger, sem se počasi nalezla skupnega navdušenja nad njimi in občasno se nehote igrala po njihovi pigra-muziki. Prav tako se je zgodilo tudi nekaterim drugim kuram iz VIC Kurnika, ki niso bile ravno nadarjene in zainteresirane za pigre in prav tako večini od petelinov.     

Pigre, pigre, pigre je vzklikala Juha in pigre so se igrale. Juha mislim, da je v pigrah doživljala svoj kompletni življenjski vrhunec in smisel svojega življenja. Vse njene posebnosti in lastnost, ki jih bom še naštela, so v pigrah imele glavno vlogo za njene uspehe. 

Ena od teh njenih posebnosti so bile posrane noge, kar ni bila niti tako velika posebnost, saj kdor toliko teka okoli, in to po kurniku, mu to ne uteče. Take noge bi bile normalno moteče, vendar so bile za pigre nekaj normalnega. Toda vsaka kura, ki kaj da nase, bi se vsaj malo potrudila, da se očedi in občasno očisti. Nje pa ta malenkost sploh ni motila ali pa preprosto ni imela časa za to, saj se je ukvarjala z veliko pomembnejšimi stvarmi. Te nečiste noge so zame imele poseben pomen, ki ga ona ni nikoli pogruntala. Te umazane noge so jo marsikdaj zatožile, po katerih poteh „leta“, zelo lahko je bilo ugotoviti, kje je tisti dan otresala kljun, kolikokrat je šla na Hudičevo zel in še marsikaj. Ta moja spoznanja so mi tu pa tam prinesla uspeh v pigrah. Včasih mi je zaradi pridnega opazovanja tudi ratalo zmagati, prav zares. Juha pa kljub svoji brihtnosti,  za časa svojega življenja v kurniku ni ugotovila, od kje jaz vse to vem. To lekcijo sem se dobro naučila in še kakšno naslednjo lekcijo sem prej ali slej znala. Bile pa so tudi učne ure, bolje dnevi, ko mi ni in ni šlo, tako da sem se nekaj poglavij preprosto napiflala. Napiflala sem se, na primer, poglavje Izločanje.

Juha je izločala dosti - pa ne jajc. Izločala je najraje pred, med in po spanju na gredi, a čiščenje je seveda ni zanimalo. Za čiščenje celotnega VIC-a je bila določena Močo kura, ki je bila na lestvici še pod Juho. Le ta ga je zelo površno opravljala. Da se pohvalim, tudi moja malenkost je bila višje na lestvici, kot je bila Močo kura in ko sem jaz nastopila svoje mesto v Algteljeju je Močo kura svoja opravila kidanja in čiščenja želela potuhnjeno prepustiti meni. In mi ga je, saj nisem imela druge možnosti, kot da sprejmem. Namreč Juha in Močo sta dostikrat skupaj obirali skupnost med Juhinim zobanjem Hudičeve zeli in tako gradili zavezo proti ostalim kuram, proti meni na primer. To je bila ena od piger, ki jo bom še do potankega opisala, jaz pa te igre nisem znala igrati. Sploh komaj sem se zavedala, da je to ena od piger. Tako sem jaz delala, ne le od ene kure delo, temveč od dveh kur in to je trajalo vse do trenutka, ko je Močo kuro Večliki zalotil pri lenuharjenju in ji javno z opominom določil, da ta del igre je njena vloga. Še se je upirala, vendar neuspešno. No, tukaj se vidi ta zamegljenost med kigrami in pigrami, čiščenje je kigra, podtikanje in izmikanje je pa pigra ... Kure Juhe pa se to ni dotaknilo in sploh izločanje je ni dosti skrbelo. Sama se je delala, da s to svinjarijo nima nobene povezave, a če bi le povezava obstajala, je ta ni zanima, saj je imela tako ali tako za postati juha. Tako naj kar drugi, kdorkoli naj bi že to bil, čisti to sranje, ki bo ostalo za njo. Tukaj v tej situaciji je edinkrat javno priznavala svojo prihodnost na krožniku. Ostalim pomembnim kuram ni niti na kraj pameti prišlo, da bi se ukvarjale s čistočo našega Algteljeja, niti za skupno dobro ali za dobro našega lastnika. Tako sem ostala samo jaz, ki mi ni bilo do tega, da na lastnem dreku ždim in sem prevzela ta nečastna opravila z dna, v vseh vidikih.

-38-

No, izločanje Juhe v obliki jajca pa je kronološko potekalo takole: jajca je redno valila v svoji mladosti, zdaj v starejših letih pa je raje valjala čudne besede po kljunu in jih zanimivo sestavljala. Zelo rada je preštevala zrna piče in računala, koliko vsaki pripada. Tako si je vedno lahko priračunala zelo soliden delež zase. V tem je bila resnično toliko dobra, da si je z lahkoto prisvajala dosti prevelike deleže, a ji nobeni izmed nas ni uspelo dokazati presežka, ki ji nikakor ni pripadal. Zelo veliko si je uspela nagrebsti in na to se je bilo treba privaditi. Meni to ni kvarilo spanca, saj mi po pravici povedano nič ni manjkalo, bolj me je obremenjeval majhen prostor, ki mi ga je namenila. Druge kure so pa z razdelitvijo dobrin po Juhino težko shajale in ker niso bile sposobne to oporekati ali ji dokazati nepoštenost, so se ji raje maščevale na drugačne načine. Pegatka jo je zaposlila v svojih mišjih zadevah, Kratka ji je kakšno svoje delo podtaknila, Večliki se ji je raje izogibal - prav tako krajani in lastnik, ki so zahajali v našo bližino.

Z Večlikim se je obnašala največkrat prepotentno, do njega je bila, kot da ga je ona zvalila. Dajala mu je vedeti, da je lahko srečen, če sme stati v njeni senci. Vendar to njeno obnašanje ni bilo prepotentno »preseravanje«, temveč prefinjena lepo nastavljena manipulacija, s katero ga je vlekla za kljun. Ko sta prihajala v direktne stike, je bila Juha majhna in poslušna in tako v kloako lezoča, da verjetno Večliki še dandanes misli, kako ga je spoštovala. Koko in kaka hudiča, pa spoštovala ... kako, kokaka ... tako nekako. Iluzija zapolni pol življenja, pri nekaterih pa kar celega. Za tako moč in posledično način obnašanja je imela še en Joli v perutih. Bratila se je namreč (na skrito) s tavelikim - hunskim Larifarijem. Njega je kar posvojila, ga podojila in naredila iz njega svoj klon, tapravega FARIJA. Tako sem jaz z mojim prihodom v VIC Kurnik doživela marsikatero podlost, za katero sploh nisem vedela, da je med kurami možna in marsikdaj sem, če ne na začetku, pa kasneje izpadla izigrana. Dokler nič nisem štekala, je bilo vse v redu. Ko pa je v meni slepa kura spregledala, sem bila zmedena ter ranjena v srce. Dogodki v mojo škodo in posmeh so se kar vrstili. Ne samo iz dneva v dan, večkrat na dan se je dogajalo kaj takega, kar me je begalo in jezilo, a upanje v lepšo in barvito prihodnost, ter v dobro delo Algteljeja, me ni nikoli zapustilo.

V pomoč mi je bilo spoznanje ob vhodu v Kurnik, da Bog je in v tega sem zaupala, da bo že kaj zrihtal, predno obnemorem.

Prišel je ta dan, moj dan, ki mi ga je Bog namenil. Gospodar kurnika se je tega dne čudežno spomnil na Juho in svoje načrte z njo. Ker je tako dolgo zavlačevala in izsiljevala svojo življenjsko pot, v tistem dnevu ni bila niti za juho več dobra. Lastnik se je tega zavedal, vendar kot dober gospodar le ni želel, da gre njegova lastnina v nič. Odločil se je, da jo nagači in postavi na kakšno vidno mesto v hiši kot znak za njegovo sposobno vodenje posestva in v čast kurniku, ki sploh ni bil tako nepoznan. Trofeja kmetovalca, kot imajo trofeje lovci. Kura Juha je tistega dne izginila, jaz sem še nekaj časa rabila, da sem se prepričala, da je ne bo nazaj in se počasi razširila na zdaj mojo gredo. Tudi to ni bilo prav lahko, saj spomini ostanejo in strah tudi. Vendar čas celi rane in opomogla sem si in ponovno na novo začela – drugo rojstvo, bi rekli. Govorica, da je Juha nagačena in da stoji na gospodarjevem hodniku mi ni dala miru. Želela sem si to na lastne oči ogledati, razmišljala sem, kako naj to izvedem. Vsak dan sem hodila pogledovat gospodarjevo hišo, z zadnje strani kurnika. Pogled skozi majhno luknjico mi je padal na njihova vhodna vrata. Kdor čaka, dočaka, sem nekoč slišala govoriti in res sem po zelo vztrajnem kukanju dočakala dan, da je sin gospodarja pustil vhodna vrata hiše odprta. In videla sem jo. Moja gredna soseda Juha je res čepela nagačena na majhnem koščku grede, pritrjene na steno hodnika. Izgledala je kar dobro, videlo se je, da so se pri delu potrudili. Nog ni imela več posranih, kar svetile so se. Prav lepo so jih oprali in po mojem občutku tudi nalakirali. Tu pa tam ji je sicer manjkalo kakšno pero, a ko sem zagledala oči, sem vedela, da je prav zares ona. Iz oči ji je še vedno bliskal bes, ki ga je verjetno imela ob dogodku.

Kasneje se je pojasnila tudi skrivnost njenih manjkajočih peres, saj je gospodarjev sin oboževal igre kavboji in Indijanci.

Nekaj sem se pa le od Juhe naučila. Ob njej sem naredila svoje prve igralske korake, sicer negotove in ne najboljše, so pa le bili. Tam od zgoraj nekdo vidi vse in verjetno je Bog petelin, ki ve, kaj hoče. Taka kurja nebesa sledijo le pravim in fejst kuram in to me je radostilo. Prvo dejanje je bilo za mano, moj del severnega in majhnega kurnika je postal Algtelje in jaz sem imela pogoje, da se polnovredno vključim v igralsko ekipo.

Vsaj tako sem mislila.

(nadaljevanje sledi)

---

Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

---

VIC KURNIK

NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO

NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA

ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ