Petegola me je od groze pred lastnikom zagrabila za vrat, stresla in vzdignila na noge. Ko je odprla kljun in sem jaz nekako uspela obstati na mojih takrat še majavih nogah, mi je šepnila na uho, naj bom pridna, da bo vse zrihtala. Na hitro mi je rekla, da bo Pegola za nekaj časa namesto mene valila jajca in da jaz lahko grem na bolniško. To je pomenilo, da bi lahko šla malo ven brez hudih posledic, kot na kakšen dopust in to k moji družini. Po tem dogodku sem bila res potrebna bolniške in majavih nog ter zmedene glave se prav zares nisem bila sposobna kregati in skregati najverjetneje na smrt s Petegolo. Kdo sploh bi si kaj takega upal?

Če pošteno povem, me je nekaznovano potepanje izven VIC-a zelo mikalo in Petegola je tu v hipu uporabila svojo zvitost in izvedla rošado koristi, spet v svoje dobro namreč. Vedno se je znala obrniti na pravo stran, ter me tako podkupiti ali zmamiti v prihajajočo nesrečo. Bog ti ga vedi, kaj bi mi še storila, da sem se ji uprla, tako sem si dopovedovala in si zakrivala oči, se mirila in risala v sanjah počitnice z mojim piščancem zunaj, ter tišala opozorilni zvonček, ki je zvonil huje, kot bi vabil k zadušnici. Da bi samo sebe prepričala, da bolniško res potrebujem (zvonec me je resnično nerviral), sem si dopovedovala, da zdaj Petegola ni niti sama v kurniku in da ima še eno tako kot je ona. Če se nisem zmogla uspešno boriti proti eni pegatki, kaj bom šele proti dvema. Skratka, kratek pobeg je bil nujno potreben in ni bilo težko spraviti ribo (Pescegallino) v morje. Hote si nisem priznala, da sem v tej situaciji rečna riba in da je morje slano.

Pa sem kar obležala in sprejela bolniško. Dovolila mi je, da ostanem tedne in tedne v svojem gnezdu in niti jajc mi ni bilo potrebno valiti. Ves ta čas sem lahko neomejeno odhajam iz VIC-a, kakor je meni pasalo. To niti ni bilo tako slabo. Nadihala sem se svežega zraka, se nacrkljala z mojim piščetom, pa še marsikaj sem doživela, kar ni za vsaka ušesa. Čez čas, ko sem si duševno in telesno opomogla, sem kar nekaj več ostajala v gnezdu in na skrito iz tam kukala in opazovala kaj se v Algteljeju in okolici dogaja. Zelo me je zanimalo, ali bom še smela v svoj Atelje in kaj bo lastnik rekel, ko bo videl, da je tu v Vic-u še ena pegatka. Do mene se lastnik ni obnašal tako slabo, godilo mu je, ker sem bila edina svoje sorte v Kurniku in sem mu s tem širila ugled najbolj raznolikega kurnika v Kraju, ali pa je imel za bregom kakšno drugo stvar, ki je nisem poznala, mogoče pa sem s svojim pisanim perjem ugajala njegovi ženi. Zanj sem bila ugodna številka v VIC Kurniku in to mi je pomagalo, da nisem popolnoma zbolela in umrla od žalosti, kljub ugodnostim bolniške.

Moje kukanje ali opazovanje in prisluškovanje iz gnezda mi je prineslo dosti novic, ki so me radostile. Pegola je ves Atelje zrukala in ko je poskušala valiti, čistiti in še ostala dela opravljati ji ni in ni šlo. Ker se je toliko trudila ni imela zadosti časa, da bi se temeljito posvetila mišim in podganku in s tem je Petegolo strašno jezila. Le ta jo je, tako jeznorita, na isti način oblastno, kot je to počenjala z nami, manjvrednimi kurami, napadala in kljuvala in s tem podkurila jezo pri Pegoli. Ni za pozabiti, da sta obe pegatki. Obe agresivni in jeznoriti sta tako začeli vojno. Ker pa se je Pegola že navadila na gospodovanje in svojo pegatkino rit na udobje v Ateljeju, ni bila kar tako pripravljena zapustiti te svoje pridobitve. Tako sta se, v trenutkih sočasne nervoze, nekajkrat scufali, kar je prineslo jezo in zamero obeh in na to je Petegola, kot glavna, glasno in jasno zahtevala, da Pegola zapusti kurnik. Morala ji je pokazati in dati vedeti, kdo je tu glavni in kakšna sramota, da je to, če si kdo upa njej upreti, prav njej, glavni v kurniku. Pa ji ni šlo tako enostavno, kot bi to bilo z nami, manjvrednimi glavami, ki nismo bile pegatke. Zgodilo se je, da Pegola nikakor ni hotela ven iz kurnika, borila se je za Algtelje bolj, kot je bilo za pričakovati. To je Petegolo totalno znerviralo, celo strah pred tako nepričakovano močnim in trmastim nasprotnikom se je videl v njenih očeh. Petegola je Pegolo kljuvala in zmerjala, dobila je približno enak odgovor od Pegole in zaradi negotovosti v rezultat vojne, je Petegola v stiski poklicala na pomoč še nekatere druge kure (njim je natrosila čisto drugo resnico, drugače je ne bi podprle), da so ji dale svoje noge in kljune v pomoč. Po težkem boju, ki ga sploh ni pričakovala, je le uspela izriniti Pegolo skozi luknjo VIC-a, ven. Ker jo je hotela nagnati še malo dlje od kurnika, se ji je njeno obnašanje maščevalo, saj se ji je nasprotnica uspela vsaj malo oddolžiti. Pegola je pobegnila naravnost pred lastnikova vrata in tam se je zleknila na bok in kev-kevkala, kot da bo vsak čas umrla. 

-62-

Iztegovala je noge v vis in izigravala poslednje krče pred smrtjo ter se drla tako močno, da je lastnik prišel iz hiše pogledat, kaj se zunaj dogaja.

In videl je Petegolo v vsej svoji našopirjenosti in bojevitosti, kako se zaganja proti Pegoli, ki je prav tisti trenutek umirala. Sprva mu ni bilo jasno, da vidi dve pegatki, spomin mu je pravil, da je v VIC-u samo ena. Mencal si je oči in verjetno je razmišljal, ali je ta dan kaj spil ali se samo slabo počuti. Potem ko je nekako ugotovil, da je trezen, ga je ta direndaj in to cirkusiranje resnično zjezilo. Sicer pa sploh ni bil prepričan, katera od pegatk je iz VIC-a in kako naj se odloči, narediti red in mir. Njegova gospodarna narava mu je sugerirala, da pogleda pegatki bolj temeljito in prav gotovo je iz VIC-a tista, ki je mlajša in bolje izgleda. 

Petegola je imela srečo, ker je Pegola resnično šla predaleč in se je delala mrtvo malo predolgo. Tu je lastnik ocenil, da je morda le naša tista zmagovalna pegatka in preprosto je Petegolo nagnal nazaj v VIC. Ko se je vračal in razmišljal, kaj z onemoglo Pegolo, jo je ta že izbrisala, saj ji je to njeno neuspešno osvajanje VIC-a dajalo občutke osramočenosti in znake prihoda hude depresije. Vendar je šlo za las. Za malo nismo zamenjali ta-glavne v VIC-u in Petegola se je tega dobro zavedala. Vsa posrana in tudi delno osramočena je potrebovala kar nekaj časa, da si je opomogla. V tem času je bila malo bolj prijazna z ostalimi kurami, in ker jo je bolela glava, od hude stiske, ki jo je komaj preživela, je nekaj časa svojo glavo manj uporabljala in s tem nas nekaj manj izigravala. Tudi manj škode za kurnik je bilo, saj je nasploh manj delala. Videla sem jo, kako je brezciljno tavala po VIC-u, ne da bi gledala pod noge in tu pa tam spodrsnila na našem kurjeku. Tiho in kot da se nič ni zgodilo, je otesala noge in zmedeno hodila dalje, ter nabirala moči in novih idej za pigre in mogoče tudi za maščevanje. Vendar videlo se je, da ni v redu. Nič nisem rekla, a prav gotovo veste, kaj sem si mislila.

Le zakaj nisem pobegnila iz tega kurnika, se boste zagotovo spraševali, luknja je bila vedno tam in možnosti nešteto. Enkrat je bil Egotrip, pa Zlodej za bliščem zlata, pa ne vem še kaj, po pravici povedano, niti jaz odgovora ne poznam, le to mi pride na pamet, da sem kura, in da kot kura spadam v kurnik. To so me prav gotovo učili že geni, pridobljeni od mojih prednikov in ker so ti geni, bili le geni in ne geniji, sem si preprosto našla kurnik, se podzavestno odpovedala svobodi, ki se tukaj ni več ujemala z mojo kurjo genetiko. Lahko napišem, da sem padla na gen-kurjaku. Pa saj se je tudi vam kdaj spodrsnilo na dreku, Petegoli se je, to sem videla na lastne oči, ne lažem.

-63-