MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Nesreča nikoli ne pride sama, avtorica: Aljoša Križ, maj 2020

objavljeno: 23. maj 2020 00:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. maj 2020 01:10 ]
    -58-

Dokler so kigre še potekale, je bila vsaka od njih slabša in manj zanimiva, pigre so v tem času prav tako že potekale, vendar v obratni smeri, vsaka je bila boljša, bolj dodelana in bolj zanimiva, pa tudi bolj naporna. V vsaki nadaljnji pigri si imel manj šans, da kaj dosežeš, osebno. Sicer pa je vsaka kigra, že od samega začetka, nekako med-vrsticami vsebovala delček ali del kakšne pigre. Kure so pigre občudovale in jasno, da so stalno težile k temu, da se igrajo le te.

Zadnji zametek kiger se je zgodil v predzadnjem dejanju NAJ Kigre, »Nesreča nikoli ne pride sama«, kjer je že celotno dejanje pomenilo pigro in sploh ne več kigro. Tako so se od tega trenutka v VIC Kurniku igrale samo še pigre, četudi so nekateri to hoteli prikazati kot kigre.


 -59-



PRED ZADNJE DEJANJE NAJ KIGRE (mogoče ena od boljših piger)               ALI NESREČA NIKOLI NE PRIDE SAMA                                                To niti ni bilo pred zadnje dejanje za igre, bilo pa je pred zadnje dejanje v katerikoli kigri, saj kigre po njem niso več obstajale, NAJ Kigra pa se tukaj na neki način zaključi. Večliki je že zdavnaj zapustil svoje delo na tej svoji NAJ Kigri in zapustil je tudi nas ter svoj navidezni prestol. Petegola pa je bila nesposobna pripeljati svoje poslanstvo glavne kure do konca in tako prevzeti delovanje VIC-a in izvedbo kiger, nasploh. Ni bila sposobna niti konca narediti. Tako se je raje odločila, da NAJ-KE prelevi v pigro, celo to pred zadnje dejanje NAJ Kigre je preprosto spremenila v nekakšno NAJ Pigro in v tej pigri dobila po k(p)ljunu


Srečanje pegatk, Petegole in PEGOLE ali sončne kure, se je zgodilo in izteklo v času velikega sonca. Ljudje v tem času hodijo na dopuste in v Krajih, ki kaj dajo nase, z odprtimi rokami pričakajo turiste. Kure smo imele čas Velikega sonca rade, saj je ta čas v naš Kraj prinesel veliko odpadkov in v gnoju, ki se je v tem času nabiral, so se pojavljali tudi novi črvi. Tako je bilo v tem času res vredno nastopati, saj smo pred tem stari gnoj vedno obrale do zadnjega črva in nervoza se je med nami zelo razbohotila zaradi ogroženosti pred dnevi brezmesne prehrane.

Po mojem velikem odkritju in zmagi same nad sabo sem mislila, da se mi nič hudega več ne more zgoditi, saj vse kar sem imela za videti in slišati, sem opravila. Po eni strani mi je Petegola šla grozno na gube moje rože in hkrati sem se je bala, sicer pa sem jo sočasno tudi nekako občudovala, saj ji je vse tako dobro teklo od kljuna, da to skoraj ni moglo biti res. Skrita in zavita v meglice resnice je vladala in obvladovala ves naš mali VIC svet in to, kar z levo nogo, desno je imela vedno na voljo, za svoje afare. Bo kdaj njej spodrsnilo na kakšnem kurjeku in to tako, da se bo za to vedelo, sem se dostikrat spraševala, in ko od skrbi in izčrpanosti nisem mogla spati, sem na skrito pogledovala, kje bi jo videla, da se ji vsaj enkrat pošteno spodrsne ali vsaj kakšen krempelj zatakne. Kdor čaka, dosti kaka. Sicer sem dobila po kljunu najprej jaz, ampak potem še ...

Težavno srečanje in zmotna presoja Petegole se je pripetilo v času, ko se je kaos brez meje bohotil. Petegola je takrat bila že skoraj javno glavni petelin, vsaj meni je to spoznanje bilo dano. Dovolila si je neizmerno mero svojega komandiranja in razvajanja svojih ljubljenčkov, skratka dovolila si je vse. Na moji gredi so lahko občasno prenočevale kure, ki so se pojavljale od zunaj, če so le hranile in občudovale njene glodavce in tudi njo. Do teh »gostov« kur ali prišlekov iz Kraja so se ostali obnašali menefrigistično, služabnice in hlapci pa smo se morali njihovega obiska veseliti in se delati prijazne do njih. Tako je ob vsakem novem sončnem obdobju Petegola v svoji vroči evforiji, vihravosti in norenju stalno tiščala kljun ven iz kurnika. Redno je uhajala na sprehode in novačila nove miši in zunanje kure naj se nam pridružijo, pri skupnem domovanju in izvajanju obredov ljubezni do glodavcev.


-60- 


Tako je nekega dne med enim od svojih pohodov po okolici, slučajno naletela na še eno pegatko. Predvidevam, da je mislila, da iste sorte kur lahko najbolje shajajo skupaj. Pikčasto perje ji je vedno dosti pomenilo in predstavljam si, da je mislila, da so vse bele pikice znak, da ta kura misli isto kot ona. Ker pa ji je vedno za 1 pero zmanjkalo pameti (lahko bi rekli tudi za eno piko), da bi bila zares pametna, je tisti manjek enega peresa pomenil nevednost, da dve približno enako dominantni osebnosti, zelo težko shajata skupaj. Zaradi moje predhodne zmage in na novo pridobljenega kančka samozavesti me je to še kar zabavalo. Petegola si je to pegatko malo ogledala, jo potipala (kasneje se je pokazalo, da ne prav dosti), in ko je pri njej opazila njeno nagnjenost h glodavčevim zadevam, je kar padla v trans. Zadnje čase je bila vse manj previdna in vse bolj prepričana, da je Pegaboginja in da se ji zaradi tega, ne more prav nič hudega zgoditi. Pobratila se je s to pegatko, Pegola ji je bilo ime, jaz pa sem jo na začetku klicala kar sončna kura, in že tam izven našega VIC-a sta pili bratovščino. Pegatka je pegatka, to so nadkure in kako se dobro tega zavedajo, da tega ne bi nikoli verjel. Pegola je kot brihtna kura in še pegatka povrh, takoj razumela, da ji bo vse dovoljeno, samo Petegolo mora pustiti pri miru. Tako sta takoj sklenili tihi dogovor, Petegola komandira po VIC-u, Pegola pa naj za začetek prevzame Algtelje. Njunega dogovora sicer nisem slišala, sem ga kar v kratkem videla, saj ko je Pegola vstopila v naš VIC, je mene že zradirala z mojega prostora. To je izvedla zelo preprosto in predvsem zelo hitro. Iz čistega mira se je zalaufala naravnost v moj del kurnika, v Algtelje in jaz sem to lahko samo gledala. Petegola ji je morala že izven Kurnika iz-kokodakati vse o nas in našem domovanju, mogoče ji je plan kurnika tudi z nogo narisala v pesek. In plan, ki sta ga skupaj naredili, je štimal v nulo.

Ko sončne kure-Pegole ni bilo že pol dneva na spregled iz Algteljeja, sem se odločila pogledati, kaj tam notri, v mojem prostoru počne. Gorje svinji bi rekli, ko sem vstopila. Šopirila se je na celi moji gredi. Takoj in zelo na glas mi je povedala, da je pegatka Pegola in mi pogumno in nesramno naročila, da počistim svoj drek iz zdaj njenega kurnika. Dokler sem lovila sapo in zbirala misli, si je dovolila povedati mi, da bo zdaj ona tukaj in da naj jaz kar poberem svoje perje in hitro počistim, saj da ona v taki svinjariji res ne more živeti. Vse skupaj je zvenelo kot ukaz in držala se je ful samozavestno in mogočno. Ritenski sem odkorakala ven iz nekoč mojega Ateljeja in oddirjala, kolikor sem mogla hitro do Petegole. Tekla sem hitro, kolikor so me nosile moje kurje noge, skoraj sem letela in pri tem razmišljala, saj ne more biti res. Ko sem vsa zmedena pridirjala do Petegole, sem se pred njo zgrudila na hrbet in še predno sem prišla do sape, da bi začela kokodakati na ves kljun, se je pojavil lastnik kurnika na vratih VIC-a.




Nadaljevanje sledi ...




Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ