MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Odbila nam je zadnja K-URA, avtorica: Aljoša Križ, julij 2020

objavljeno: 5. jul. 2020 02:59 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. jul. 2020 02:59 ]
-94-

ZADNJE DEJANJE - ODBILA NAM JE ZADNJA K-URA

APOFIS ZANETI ELMOV OGENJ med parjenjem Z EOLOM

Zlata krona je pristala v WC-ju norišnice in to predelana, kure smo o tem kokodakale, na ves kljun s takim zadovoljstvom, da je to mejilo že na grupni orgazem. Kokosrakale smo in se drle, glave so bile usmerjene navzgor v Božje noge in Bog je pošiljal dež po soncu navzdol, skratka dogajalo se je. Zasvetilo se je vijolično in vsi kljuni nas kričačic so naenkrat bili povezani v viola čakro, čakro modrosti in videnja in v sredini tega kroga se je slučajno za cingal rep Pava-nepridiprava, ki ga je na začetku držal visoko, da si ga ne bi pomečkal in da bi z njim oznanjal svojo vladavino, kot s kakšno kurjo zastavo. Pa se je Nepridiprav utrudil, rep je padel dol h kurjim kljunom, ki so moleli gor v skupnem kriku zadovoljstva nad Pegatkinim odhodom. Po vseh zakonitostih fizike se je moral rep vneti, saj viola Elmov ogenj, ki se je zaiskril na kljunih, ni bil kar tako. Ogenj je ogenj, Elmov ali olimpijski, vsak požge, če mu kaj podstaviš, za hrano. Pavji rep je bil dobra piča za Elma in v trenutku so se barve pavjega repa svetile še veliko bolj lepo kot prej, v nebeških odtenkih barvne palete so blestele in takega barvnega prestiža ni videl dotlej še nihče.

MOČO KURA JE BILA EDINA PRIPRAVLJENA NA POŽAR in požar je postal požar, kot se spodobi. Kako to, vam ne bom razlagala, vendar mi lahko verjamete, da je ogenj obvladovala kot kakšna zmajevka in ga koristila, ko je videla, da ji bo ta prav prišel. Edina je razumela moč te naravne lepote in verjetno je zato tako dolgo tičala globoko zakopana v kurjeku, ker ji tam nista niti požar in tudi ognjemet ne, mogla zaslepiti pogleda čez, v temo, ki je sledila. Ognjena kura iz podzemlja, ona, je že vedela, zakaj.


-95-


Kure kot kure so najprej občudovale lepoto lastnega dejanja, ko pa jim je postalo vroče, preveč vroče in jih je začelo peči, so norele po VIC Kurniku gor in dol. Raznašale so iskre v očeh in tudi na perju, iskre doživetega, ki so rodile plamene vsemočnega ognja. Le-ti so zajeli vse, kar jim je prišlo pod zubelj, prav tako kot so nekoč kure požrle vse, kar jim je prišlo pod kljun.

Gorelo je, tako kot še nikoli do takrat, barve so žarele in kure so spuščale krike, mislim vzdihe nad NAJ Kigro v zaključnem ognjemetu, ki se je šele v tem dejanju pokazala kot premiera po zamisli Večlikega, v čast Boga, ki je obstajal in Kraja s krajani, ki so nekoč VIC Kurnik tako ljubili. Na rumeno prihodnost se je drl na vse kljune skupaj kurji zbor, ne vem, ali v zanosu ali v strahu, kakorkoli bilo je mogočno. Prava premiera in najbolj NAJ, kakorkoli.

K sreči sem se v teh veličastnih trenutkih nahajala v mojem Algteljeju in ne na skupnih prostoru VIC-a in to mi je prvi trenutek dalo zavist v opešano srce, saj nisem bila v centru dogajanja, je pa pomenilo odrešitev poslano od boga, vendar kot kura, slepa, nisem tega takoj spregledala. Ognjemet sem uspela videti samo skozi razpoke propadajočega objekta, k sreči, saj me ni oslepil, kot je uživače v svoji sredi, pustil mi je le rumeno pego na očeh v spomin, na nove rumeno prihajajoče čase in v opozorilo, da je preveč lepega lahko tudi usodno. Za ogled ognjemeta, ki sem ga tako od strani, samo malo doživela, mi je malo žal še danes, vendar me je ta stranska pozicija rešila pred spremembo v lastno pečenko, kurjo.


-96-

Ker je moja streha na Algteljeju že dobro propadala, se mi tu ponovno pojavlja misel: non tutto male va per nocere. Tako sem samo malo potrkala s kljunom po stropu in s tem pripomogla, da se je strop vsul na mojo glavo. Pomislila sem, da je skrajni čas za dogodek, saj če bi se vse skupaj še vleklo, bi me strop lahko še ubil, v naslednjih dnevih ... Hitro sem nehala razmišljati, saj pošteno rečeno me je najprej gnala želja videti ta slavni ognjemet, a kasneje se je to izkazala zelo dobra poteza in edina prava stvar za mojo rešitev. Fino je grelo na začetku in prijalo mojim kostem, potem je začelo peči kot kakšna večja slaba vest, in ko je že žgalo, na nivoju neizživete ljubezni, sem le dojela smisel luknje v stropu - fuga. Ja, pobeg, je zvonilo v moji ne tako mali kurji pameti, kot jo imajo pavi, da sem si uspela to besedo zapomniti in tudi priklicati v spomin v tem pravemu trenutku, je dalo moji kurji malenkost samozavesti in prepričanje vase, da vse skupaj, kar sem preživela v VIC-u, le ni bilo tako nepomembno, sploh pa ne zastonj. Non tutto male va per nocere, še in še je odzvanjalo v glavi in iz mojega kljuna, tako da sem postala še pri kokodakanju tujih jezikov dokaj dobra. Nisem smela pozabiti na svoji prijateljici, Škorpijonko in Kresničko. Ko sem samo malo zakokodakala, sta bili že tu, dobro segreti in pripravljeni na odhod. Sklonila sem se in skočili sta mi na hrbet, se prijeli za moje perje in ni bilo kaj več čakati. Zamahnila sem dvakrat s krili in uspešno dvignila svoje telo do luknje, kjer je bilo potrebno še malo rivanja skozi strop in hop, že sam bila na strehi Algteljeja. Nekaj naslednjih zamahov me je kar dvignilo do strehe VIC-a in od tu je bil samo še skok potreben za dosego male strehe nad glavo glavnega petelina, pravzaprav pava. A predno sem zbežala, sem si želela, ne želela, kar morala sem si ogledati dogajanje v našem gledališču. Ne bi mogla oditi brez tega, saj to je bilo mojih pet minut uživanja v najlepši predstavi za slikarje, v NAJ, NAJ Kigri. Prvič, da nisem občutila nikakršne zavisti do igralk, mislim, da me je za vse večne čase minila želja biti igralka. Kot iz neba, ki me je klicalo, se je pojavila želja biti in ostati kokoš in kot taka uživati kurje življenje. 


Gorelo je na vso moč, prav tako kot je že nekaj časa gorelo v mojem srcu. Poezija barv in igra plamenov - kokojuhuhu, pa sem le lahko zavriskokodakala na ves kljun, kot sem si to davno, davno nazaj želela, le da si takrat nisem upala. Pa saj takrat, tudi zdaj ne, ni bilo v bistvu čemu vriskati ... Pa vseeno, kokojuhuhu iz celih mojih pljuč je donel po dvorišču VIP-a, ker so ostale kure, nekatere že čisto oskubljene, nekatere kot brez glav, letale izgubljeno sem ter tja, vreščale samo kuram podobno. No-ja je stegovala glavo zelo visoko, tako visoko, da bi me lahko poljubila in pri tem je upala, da tako preseže težave na tleh, pure Putre pa sploh nisem videla, saj je bila v barvah plamenov, pepela in oglja, ki ga je vrag podžigal. Slišala pa sem jo kljub neštetim glasovom obupa in strahu, nje se vendar ni dalo preslišati. Petelini so kikirikali, bolj, kot je to znal Larifari. Kdo bi si mislil, da iz P1, P2, P3, lahko pride tako mogočen napev in kje so bili v času Kiger in kaj so zamudili, da tega že prej niso pokazali. Pav pa je bil lepši kot kdajkoli prej, rep mu je gorel kot satanova bakla, a barve so bile božanske. Zgledalo je, kot bi se Apofis in Bog parila, ali onegavila, bi rekli ljudje. Paša za oči, za vsako kuro malarko in še izziv za vse slikarje sveta. Kar nisem mogla odvrniti pogleda od te popolnosti. Uživala sem, prav zares sem uživala, kot bi bila na najboljšem koncertu ACDC-ja in to v prvi vrsti. Ha, saj sem vedela, pa tudi za pričakovati je bilo, vendar to kar se je zgodilo, je presegalo še najbolj znanstvenofantastične predstave in vsem petelinom, domačim in divjim, puranom in pavu je le uspelo. Predstava je bila sanjska, pravzaprav popolna. NAJ KIGRA NAJ KIGER, ki se je videla do neba, kigra ali pigra, ki je Boga žgečkala po podplatih.


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ