Naslednja obdobja VIC-a so si sledila takole: ALPEN LIBEN NAGLAS  Divji petelin - SANJSKI, je prikikirikal nekega dne na prestol glavnega petelina, takoj po odhodu Večlikega. Večliki je ob prvi zares ugodni priložnosti utekel v sončne kraje na dokončni dopust, najverjetneje greti svoje stare kosti in se tako izmakniti gospodarju, da še njega ne nagači. Divji petelin – Sanjski, je za pozicijo prvega petelina in za ta svoj življenjski uspeh lahko hvaležen svojemu petju pri parjenju. To petje ponazarja nekakšno zvokovno odpiranje pločevink piva, kar v vsakem pravem dedcu vzbudi popolen občutek ugodja. Lastnik VIC-a je to začutil, Sanjski pa uporabil v svojo korist in zasedel gred glavnega petelina, vendar ne za dolgo.
-11-
TAIKUNEN ODLET  Po kratkem kraljevanju Sanjskega, se je iz ne vem kje, našel puran PODGRAD, ki je, ne vem, kako, prišel na najvišji položaj glavnega. Le ta je tako visoko sedel, da ga nismo sploh videli iz VIC Kurnika. Za purane je tako ali tako značilno, da radi posedajo na visokem, temu našemu pa je to toliko godilo, da je presegel vse predstavnike svojega rodu in preprosto sedel vštric s samim Bogom, če je to možno. Njega sploh nisem videla v času njegovega vladanja, kako bi imela čezenj kaj kokodakati. Kdor visoko leta, nič več dol ne vidi, še VIC-a in tega, kar se tam dogaja, ne. Dobro, da ga ni povozila kakšna raketa, tako bi nekateri lahko ostali brez božične večerje. Pa so ga Krajani le pravočasno potegnili dol in postal je nagrada za zmagovalca, na najbolj napeti in zagrizeni tekmi Kraja, ki je bila videti kot tekma bogov. Božič se je bližal.
JAPONHIROŠIMEN BLUES
 Pav z imenom PAV-NEPRIDIPRAV je bil zadnji taglavni petelin v mojem času bivanja v VIC- u. Še kar dolgo sem se spraševala, kako je ta kurja krasota prifrčala in obsedela pri nas, v našem kurniku. Že res, da smo imeli status VIC Kurnika in gledališko dogajanje z renomejem in to za celoten Kraj, vendar je ta nebeška lepota presegala merila provincialnega gledališča in zmogljivosti oči krajanov, ki bi lahko oslepele od vsega tega blišča.
-12-
Za naš Kurnik in Kraj je bil ta pav približno taka maskota, kot Marsedesov znak na haubi tega avtomobila. Le, da je glede na vse preproste okoliščine province in našega VIC-a iz te province, pav bil mercedesov znak na malem Fičotu. Čista malomeščanska nečimrnost, ki je prebivalci iz našega Kraja niti razumejo ne. Pav-nepridiprav se je tiščal na svoji gredi in dovolil je kuram, ko so bile zelo nadležne, da so si pobirale njegova izpadla peresa iz repa in se kitile z njimi ali pa preprosto okraševale svoja gnezda. Tako je dosegel, da je bil volk cel in koza sita. Pa se je kmalu izkazalo, da ni vse zlato kar se sveti. Pav, ki je prav po pavje kitil gledališče, je tudi sral, kot vsa ostala perutnina. Ker pa je to počel z najvišje grede, je ta njegov izpust imel velik radij obsega pri pristanku na tleh kurnika. Po poti je izpustek vse spotno dosegal, saj kurji nivoji zasedajo pomembno vrednostno razvrstitev in ugodno ali manj ugodno namestitev po višinskih stopnjah. V kurniku pa čistilka zanič. Jojtene groze. Toda nobena župa se ne poje tako vroča, kot se skuha. Zato so v času pavovladja v kurniku zamenjali kuro Močo, z novo kuro, ki je dosti bolje opravljala to delo. Močo kura se je kar sama umaknila, ker je spoznala, da ni več kos na novo nastali situaciji ali pa se ji preprosto ni več dalo, tako kot se ji to ni dalo prej. Nova članica kokoš Blišč, je bila prava in večvredna kura in prav nobena beda ji ni prišla do živega, tudi beda v higieni ne. Rep, kot omelo, sploh ni potrebovala, čistila je hitro in temeljito, da je kar dišalo okoli. Bila je zlata vredna, pa ne takega ki se samo sveti, temveč tapravega. Njuna zamenjava je bila za nas v VIC-u dobrodošla, zanju dve pa ne tako. Sčasoma se je izkazalo, da je Močo kura odšla z dežja pod kap, Blišč kura pa izpod kapi na dež, tistega od Nepridiprava.
VSE OSTALE MAVRIČNE KOKOŠI Med njimi sem bila tudi jaz Čopička. Barve mojega perja so bile kot slikarska paleta, glava prav tako, posebno ko je bila paleta že dostikrat uporabljena. Značaj po glavi. S temi številnimi barvami nisem spadala med nobene od belo-črnih grupacij in motila sem harmonijo ženske kokošje zasedbe. Obstajala je tudi mavrična kokoš, ki je bila in je ni bilo. Kasneje, v že zelo hudih časih VIC-a, v času divjanja piger in Pavovladja, se nama je pridružila še barvno med ostale kokoši nespadajošča kokoš, kokoš Blišč. Blišč je bila barve žerjavice, malce že pogašene, vendar še vedno prava barva rdečega vina. Natočimo si čistega vina, tako se temu reče, mislim.
-13-
Ostala perutnina Pegatka – PETEGOLA – kura, črna in bela hkrati, ki pa ni bila kokoš, je tudi spadala v to osnovno jato Kurnika. Ona ni imela težav z vrednostno lestvico, saj je bila večja od kokoši in večine glav ostale perutnine v jati in manj čokata, ter zelo borbenega značaja. Rojena je bila s prepričanjem, da je ta-glavna. Pa je tudi bila naglavna. Značilno za pegatke je, da so postavne rasti, a glava je le majhna v primerjavi s telesom. Da izgleda glava večja, jim na glavi raste naglavni izrastek v obliki čelade. Za ta izzrastek je bila Petegola prepričana, da je krona. Ta rjavkasta, bog ti ga vedi, česa polna vreča, pa ni nikogar prepričala, da bi to lahko bilo kroni podobno.
Vse te zanjo ugodne in njej prirojene lastnosti je Petegola zelo dobro uporabljala v svojo korist, rekli bi lahko, da je znala prav vsaki kokoši izpred kljuna pozobati njeno zrno. Bilo je še marsikaj, kar je zelo dobro znala. Sovražiti na primer. Sovražila je vse kure, tudi tiste izven kurnika, sovražila je peteline in drugo perutnino, sovražila je celo svoja jajca, in občasno tudi svoj podmladek, sovražila je vse, razen sebe in miši ter podgan. Mogoče je tudi sebe sovražila, miši in podgan pa prav gotovo ni. Oh, te glodavce, te je pa imela rada, rada do nebes. Vsakodnevno je zavijala oči na svoji mali, s čelado povečani glavi in jih obračala kot kakšna sova, da bi le kje videla kakšno svojih ljubljenk. Tiste lepe, rejene miške in podgane, ki so domovale v kakšni polni shrambi ali živele skoraj družinsko življenje v hiši lastnika, ji niso bile najbolj pri srcu. Pocestne sestradance in podganje potepuhe je imela veliko raje ... ti mišji in podganji izmečki so bili odvisni od nje in njene dobre volje za marsikateri obrok in so ji tako dajali moč in veselje upravljati z njihovimi življenji. Komur si kaj dolžen, tisti te lahko vrti okoli malega kremplja. In vrtela je te lenuhe glodavske. Vrtela pa je prav tako vse šibkejše kure jate, da so morale na vse pretege kokodakati in se ji lizati pod rep, najprej njej in nato še tej mišji in podganji zalegi.
-14-  Samica Noja - ali po imenu NO JA (Smešno vendar noji nimajo samic poimenovanih, kot jih imajo kure, tako da so noji vsi noji. Samec noj in samica noj in samica od noja, je le njegova samica). Kako se je naša NO JA, samica od noja, zašla v kurnik ni povsem raziskano, vendar po predvidevanjih nekaterih izmed nas, se je skrbni gospodar kurnika navdušil nad velikostjo te živali in še posebno nad velikostjo jajc, ki naj bi jih nesla. Tako jo je nekega dne pripeljal v VIC Kurnik, iz daljnih krajev. Ostala jata res ni bila navdušena nad to veliko in mogočno živaljo. Vendar si nihče ni upal niti črhniti, da je kaj narobe. Kure so se morale stisniti na svojih gredah in tiho požirati slino in verjetno tudi solze, na njen račun. In še pojedla je svoji velikosti primerno, to je bilo grozno. Vendar nikoli ni tako hudo, da ne more biti še hujše ... Kaj veš, bolje je molčati.
Pa se je izkazalo, da se je gospodar zmotil, nič dosti koristi ni bilo od nje, niti od njenih jajc ne ... No, kdor čaka, dočaka. Tako smo me ostale kure čez nekaj časa, le prišle do svojega zadoščenja. Medtem, ko so se ji za hrbtom posmehovale na račun veliko=malo, so delno pozabile na njene razsežnosti in jo sprejele medse. Eno dobro lastnost pa je No ja le imela. Na prsih je imela kot vsi noji, nekakšen trd gumb, ki naj bi ji pomagal pri počitku. Si predstavljate kakšna ugodnost, če bi tak gumb imeli ljudje, ki delajo v pisarnah? Ta gumb je bila hudo nalezljiva stvar. Kmalu po njenem prihodu so ga imele vse kure, pa druga perutnina, le samci tega kurnika, so bili delno imuni nanj. Večinoma so se prej nalezli tisti iz dna, nekaj kasneje pa še ostali. Taglavni petelini so se pri gumbu zelo izkazali, ko so gumb pridobili in se ga naučili uporabljati, so ga znali veliko bolje dol tiščati od nas ostalih kur. No, če sem poštena, mislim da so se prav vsi v VIC-u hitro navadili na gumb počitek in to so v veliki meri koristili, skoraj zlorabljali. Pegatka in No ja pa sta imeli še eno pomanjkljivost, ki je niti pod razno nista priznali. Valjenje njunih jajc je trajalo dlje kot valjenje navadnih kokošjih jajc in tako sta pri zarodu, vedno kasnili. Pegatki je to valjenje nekako še šlo, No ji pa ne ravno najbolje. To ju je združilo in skupaj sta poskusili pomanjkljivost prikriti z nekimi fakurtetami, ki naj bi jih obe imeli. Nobena izmed nas kur ni razumela kaj to pomeni fakurteta. Nobenih kurjih tet ni bilo naokoli, čudno. Kasneje smo se zbrihtale da fakurteta se pravilno izgovarja FA KUL“ TE TA in če smo si pomagale z italijanskim jezikom, smo nekako prišle do tega, da je ta fa kul te. .. neka ritolizniška finta, povezana z tapravo fak - ario. Torej, če si to fakulteto imel, je pomenilo, da si nekaj počel, s petelinom jasno, da si bil pol lahko ta glavni, bolj glaven od njega samega. Šele z leti se je ta skrivnost okoli te besede fakulteta razjasnila. To je pač pri ljudeh nekakšno potrdilo, ki naj bi ti prineslo velik lonec piče vsak dan, lahko pa tudi zlat lonec, če si znal to dobro uporabiti. Joj, kako se počutim včasih kurasta, ko tako dolgo ne razumem določenih stvari. Ni čudno, da o nas kurah krožijo vici v človeških grupacijah.
 Pura PUTRA se je kurji grupaciji pridružila kasneje, ko sem bila sama, že kar dolgo časa del VIC Kurnika. Nekako takole je šlo. Prvi je bil glavni mali petelin, za njim je prišel Divji petelin, ki pa ni bil nič divji. Pa ga je kmalu odgnal nazaj v divjino puran in zasedel ne preveč njegovo, vendar glavno pozicijo prvega petelina. O, puran je bil kar dosti bolj glaven od divjega petelina, od malega petelina pa niti ne. Bil je tako glaven, da je bil še bolj glaven od samega sebe in se je v svojo čast in veselje odmaknil visoko, visoko, tam nekam pod oblake. In tam je tudi ostal, ves čas svojega kraljevanja, skratka do božiča.
Pura Putra je prišla v Kurnik nekoliko kasneje, kot puran Podgrad. Bila je prava lepa pura. Z rdečo glavo in konkretnim stasom, močna in mogočna, mlada in mladosti primerno zagnana, da spremeni svet ... In ta svet je bil fazanišče. In uspevalo ji je, komu pa ne bi, pri tem purjem značaju. Ni ji bilo ravno težko komandirati dva plaha in odmaknjena napoldivjaka, svobodnjaka, fazana. Težave so nastopile šele kasneje, ko je po prvi dobljeni bitki prešla v naslednjo bitko, ki je bila skoraj vojna in to naravnost v glavni kurnik. Tu pa ji ni več teklo tako gladko in ni bilo tako preprosto, kot si je želela in bila v to prepričana. Pravzaprav ji sploh ni ratalo in bilo je zelo zabavno to opazovati. A borila se je. Nič ni zaleglo, da je iste sorte kot taglavni petelin-puran, njeno delo in trud puranu nista pomenila nič, prav tako kot vse ostalo, kar se je v VIC-u dogajalo. Kje bi se puran-Bog ukvarjal z zemeljskimi malenkostmi, kaj šele s kurjimi. A pura se je vseeno trudila, njen značaj je bil kar precej podoben značaju nekaterih Pegatkinih ljubljenčkov in bi ga lahko pesniško izlila takole: Po temnih rovih kmečke zvitosti se je podila, si misli skalila in željo po uspehu in slavi nabila ... Kljub vsej svoji purji zvitosti pa le ni imela pojma o črnih in belih ovcah, ni si želela priznati, da ovc z rdečo glavo ni, zato se je pripopala na bele kure in sanjala o svetli-beli prihodnosti. A dosti krat je bila v Kurniku tema, vsak dan vsaj 1x.
-16-
 FAZANI IN GODEONKmalu ji je ratalo. Postavila je samo sebe za petelinpuro Godeona, voditeljico privat žura in vrhovno komandantko fazanov. Kdor zna, zna in kdor si upa, mu lahko tudi rata. Sicer pa, kljub vsem rdečim številkam bi v računovodstvu rekli, saj Godeon je bil rdeč kot Putrina glava, moram priznati, da je bila Putra kar brihtna kura in tudi delavna. Znala je zelo dobro valiti tuja jajca, na primer jajca pegatk, ki so se temu materinskemu opravilu znale zelo nežensko izmikati. Fazana, fazan MUVIČ, klicale smo ga tudi SUHIČ in fazanka SREČNA, ta dva sta res živela življenje zase. Z ostalo jato sta se malo ukvarjala in ostala jata še manj z njima. Meni sta bila fazana zelo všeč, četudi nista dobro obvladovala pravil kiger in piger, sta bila kar čedna in poštena predstavnika našega Kurnika. Rada sem odhajala v njun Godeon in godilo mi je, se tam zabavati. Včasih sem lahko postala del njunega dueta, bili smo kar duet v troje za hitre slikice. Resnica je, da sta vseeno bila v veselje in čast lastniku in v izziv puri Putri. Kot kakšna mala malica, sta se ji zdela na začetku in tako ju je glodala in obirala prav do konca. Malica pa je le morala biti, kaj drugega, na začetku in na koncu, pa tudi vmes.
Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ
| <Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika> VIC KURNIK
NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.
besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ
|
