BOG

JAPONHIROŠIMEN BLUES

Pav z imenom PAV-NEPRIDIPRAV je bil zadnji taglavni petelin v mojem času bivanja v VIC- u. Še kar dolgo sem se spraševala, kako je ta kurja krasota prifrčala in obsedela pri nas, v našem kurniku. Že res, da smo imeli status VIC Kurnika in gledališko dogajanje z renomejem in to za celoten Kraj, vendar je ta nebeška lepota presegala merila provincialnega gledališča in zmogljivosti oči krajanov, ki bi lahko oslepele od vsega tega blišča. 

    -12-

Za naš Kurnik in Kraj je bil ta pav približno taka maskota, kot Marsedesov znak na haubi tega avtomobila. Le, da je glede na vse preproste okoliščine province in našega VIC-a iz te province, pav bil mercedesov znak na malem Fičotu. Čista malomeščanska nečimrnost, ki je prebivalci iz našega Kraja niti razumejo ne.                                                                       

Pav-nepridiprav se je tiščal na svoji gredi in dovolil je kuram, ko so bile zelo nadležne, da so si pobirale njegova izpadla peresa iz repa in se kitile z njimi ali pa preprosto okraševale svoja gnezda. Tako je dosegel, da je bil volk cel in koza sita.                                                              

Pa se je kmalu izkazalo, da ni vse zlato kar se sveti. Pav, ki je prav po pavje kitil gledališče, je tudi sral, kot vsa ostala perutnina. Ker pa je to počel z najvišje grede, je ta njegov izpust imel velik radij obsega pri pristanku na tleh kurnika. Po poti je izpustek vse spotno dosegal, saj kurji nivoji zasedajo pomembno vrednostno razvrstitev in ugodno ali manj ugodno namestitev po višinskih stopnjah. V kurniku pa čistilka zanič. Jojtene groze. 

Toda nobena župa se ne poje tako vroča, kot se skuha. Zato so v času pavovladja v kurniku zamenjali kuro Močo, z novo kuro, ki je dosti bolje opravljala to delo. Močo kura se je kar sama  umaknila, ker je spoznala, da ni več kos na novo nastali situaciji ali pa se ji preprosto ni več dalo, tako kot se ji to ni dalo prej. Nova članica kokoš Blišč, je bila prava in večvredna kura in prav nobena beda ji ni prišla do živega, tudi beda v higieni ne. Rep, kot omelo, sploh ni potrebovala, čistila je hitro in temeljito, da je kar dišalo okoli. Bila je zlata vredna, pa ne takega ki se samo sveti, temveč tapravega. Njuna zamenjava je bila za nas v VIC-u dobrodošla, zanju dve pa ne tako. Sčasoma se je izkazalo, da je Močo kura odšla z dežja pod kap, Blišč kura pa izpod kapi na dež, tistega od Nepridiprava.  

Vse ostale mavrične kokoši

VSE OSTALE MAVRIČNE KOKOŠI

Med njimi sem bila tudi jaz Čopička. Barve mojega perja so bile kot slikarska paleta, glava prav tako, posebno ko je bila paleta že dostikrat uporabljena. Značaj po glavi. S temi številnimi barvami nisem spadala med nobene od belo-črnih grupacij in motila sem harmonijo ženske kokošje zasedbe. Obstajala je tudi mavrična kokoš, ki je bila in je ni bilo. Kasneje, v že zelo hudih časih VIC-a, v času divjanja piger in Pavovladja, se nama je pridružila še barvno med ostale kokoši nespadajošča kokoš, kokoš Blišč. Blišč je bila barve žerjavice, malce že pogašene, vendar še vedno prava barva rdečega vina. Natočimo si čistega vina, tako se temu reče, mislim.

<Na začetek knjige>

 -13-

Ostala perutnina

Ostala perutnina

Pegatka – PETEGOLA – kura, črna in bela hkrati, ki pa ni bila kokoš, je tudi spadala v to osnovno jato Kurnika. Ona ni imela težav z vrednostno lestvico, saj je bila večja od kokoši in večine glav ostale perutnine v jati in manj čokata, ter zelo borbenega značaja. Rojena je bila s prepričanjem, da je ta-glavna. Pa je tudi bila naglavna. Značilno za pegatke je, da so postavne rasti, a glava je le majhna v primerjavi s telesom. Da izgleda glava večja, jim na glavi raste naglavni izrastek v obliki čelade. Za ta izzrastek je bila Petegola prepričana, da je krona. Ta rjavkasta, bog ti ga vedi, česa polna vreča, pa ni nikogar prepričala, da bi to lahko bilo kroni podobno. 
Vse te zanjo ugodne in njej prirojene lastnosti je Petegola zelo dobro uporabljala v svojo korist, rekli bi lahko, da je znala prav vsaki kokoši izpred kljuna pozobati njeno zrno. Bilo je še marsikaj, kar je zelo dobro znala. Sovražiti na primer. Sovražila je vse kure, tudi tiste izven kurnika, sovražila je peteline in drugo perutnino, sovražila je celo svoja jajca, in občasno tudi svoj podmladek, sovražila je vse, razen sebe in miši ter podgan. Mogoče je tudi sebe sovražila, miši in podgan pa prav gotovo ni. Oh, te glodavce, te je pa imela rada, rada do nebes. Vsakodnevno je zavijala oči na svoji mali, s čelado povečani glavi in jih obračala kot kakšna sova, da bi le kje videla kakšno svojih ljubljenk. Tiste lepe, rejene miške in podgane, ki so domovale v kakšni polni shrambi ali živele skoraj družinsko življenje v hiši lastnika, ji niso bile najbolj pri srcu. Pocestne sestradance in podganje potepuhe je imela veliko raje ... ti mišji in podganji izmečki so bili odvisni od nje in njene dobre volje za marsikateri obrok in so ji tako dajali moč in veselje upravljati z njihovimi življenji. Komur si kaj dolžen, tisti te lahko vrti okoli malega kremplja. In vrtela je te lenuhe glodavske. Vrtela pa je prav tako vse šibkejše kure jate, da so morale na vse pretege kokodakati in se ji lizati pod rep, najprej njej in nato še tej mišji in podganji zalegi.

-14-         

Predstavnica nojev

Samica Noja - ali po imenu NO JA (Smešno vendar noji nimajo samic poimenovanih, kot jih imajo kure, tako da so noji vsi noji. Samec noj in samica noj in samica od noja, je le njegova samica). Kako se je naša NO JA, samica od noja, zašla v kurnik ni povsem raziskano, vendar po predvidevanjih nekaterih izmed nas, se je skrbni gospodar kurnika navdušil nad velikostjo te živali in še posebno nad velikostjo jajc, ki naj bi jih nesla. Tako jo je nekega dne pripeljal v VIC Kurnik, iz daljnih krajev. Ostala jata res ni bila navdušena nad to veliko in mogočno živaljo. Vendar si nihče ni upal niti črhniti, da je kaj narobe. Kure so se morale stisniti na svojih gredah in tiho požirati slino in verjetno tudi solze, na njen račun. In še pojedla je svoji velikosti primerno, to je bilo grozno. Vendar nikoli ni tako hudo, da ne more biti še hujše ... Kaj veš, bolje je molčati. 

Pa se je izkazalo, da se je gospodar zmotil, nič dosti koristi ni bilo od nje, niti od njenih jajc ne ... No, kdor čaka, dočaka. Tako smo me ostale kure čez nekaj časa, le prišle do svojega zadoščenja. Medtem, ko so se ji za hrbtom posmehovale na račun veliko=malo, so delno pozabile na njene razsežnosti in jo sprejele medse. Eno dobro lastnost pa je No ja le imela. Na prsih je imela kot vsi noji, nekakšen trd gumb, ki naj bi ji pomagal pri počitku. Si predstavljate kakšna ugodnost, če bi tak gumb imeli ljudje, ki delajo v pisarnah? Ta gumb je bila hudo nalezljiva stvar. Kmalu po njenem prihodu so ga imele vse kure, pa druga perutnina, le samci tega kurnika, so bili delno imuni nanj. Večinoma so se prej nalezli tisti iz dna, nekaj kasneje pa še ostali. Taglavni petelini so se pri gumbu zelo izkazali, ko so gumb pridobili in se ga naučili uporabljati, so ga znali veliko bolje dol tiščati od nas ostalih kur. No, če sem poštena, mislim da so se prav vsi v VIC-u hitro navadili na gumb počitek in to so v veliki meri koristili, skoraj zlorabljali. 

Pegatka in No ja pa sta imeli še eno pomanjkljivost, ki je niti pod razno nista priznali. Valjenje njunih jajc je trajalo dlje kot valjenje navadnih kokošjih jajc in tako sta pri zarodu, vedno kasnili. Pegatki je to valjenje nekako še šlo, No ji pa ne ravno najbolje. To ju je združilo in skupaj sta poskusili pomanjkljivost prikriti z nekimi fakurtetami, ki naj bi jih obe imeli. Nobena izmed nas kur ni razumela kaj to pomeni fakurteta. Nobenih kurjih tet ni bilo naokoli, čudno. Kasneje smo se zbrihtale da fakurteta se pravilno izgovarja FA KUL“ TE TA in če smo si pomagale z italijanskim jezikom, smo nekako prišle do tega, da je ta fa kul te. .. neka ritolizniška finta, povezana z tapravo fak - ario. Torej, če si to fakulteto imel, je pomenilo, da si nekaj počel, s petelinom jasno, da si bil pol lahko ta glavni, bolj glaven od njega samega.

Šele z leti se je ta skrivnost okoli te besede fakulteta razjasnila. To je pač pri ljudeh nekakšno potrdilo, ki naj bi ti prineslo velik lonec piče vsak dan, lahko pa tudi zlat lonec, če si znal to dobro uporabiti. Joj, kako se počutim včasih kurasta, ko tako dolgo ne razumem določenih stvari. Ni čudno, da o nas kurah krožijo vici v človeških grupacijah.

Predstavnica pur

Pura PUTRA se je kurji grupaciji pridružila kasneje, ko sem bila sama, že kar dolgo časa del VIC Kurnika. Nekako takole je šlo. Prvi je bil glavni mali petelin, za njim je prišel Divji petelin, ki pa ni bil nič divji. Pa ga je kmalu odgnal nazaj v divjino puran in zasedel ne preveč njegovo, vendar glavno pozicijo  prvega petelina. O, puran je bil kar dosti bolj glaven od divjega petelina, od malega petelina pa niti ne. Bil je tako glaven, da je bil še bolj glaven od samega sebe in se je v svojo čast in veselje odmaknil visoko, visoko, tam nekam pod oblake. In tam je tudi ostal, ves čas svojega kraljevanja, skratka do božiča.                                                                       

Pura Putra je prišla v Kurnik nekoliko kasneje, kot puran Podgrad. Bila je prava lepa pura. Z rdečo glavo in konkretnim stasom, močna in mogočna, mlada in mladosti primerno zagnana, da spremeni svet ... In ta svet je bil fazanišče. In uspevalo ji je, komu pa ne bi, pri tem purjem značaju. Ni ji bilo ravno težko komandirati dva plaha in odmaknjena napoldivjaka, svobodnjaka, fazana. Težave so nastopile šele kasneje, ko je po prvi dobljeni bitki prešla v naslednjo bitko, ki je bila skoraj vojna in to naravnost v glavni kurnik. Tu pa ji ni več teklo tako gladko in ni bilo tako preprosto, kot si je želela in bila v to prepričana. Pravzaprav ji sploh ni ratalo in bilo je zelo zabavno to opazovati. A borila se je. Nič ni zaleglo, da je iste sorte kot taglavni petelin-puran, njeno delo in trud puranu nista pomenila nič, prav tako kot vse ostalo, kar se je v VIC-u dogajalo. Kje bi se puran-Bog ukvarjal z zemeljskimi malenkostmi, kaj šele s kurjimi. A pura se je vseeno trudila, njen značaj je bil kar precej podoben značaju nekaterih Pegatkinih ljubljenčkov in bi ga lahko pesniško izlila takole: Po temnih rovih kmečke zvitosti se je podila, si misli skalila in željo po uspehu in slavi nabila ... Kljub vsej svoji purji zvitosti pa le ni imela pojma o črnih in belih ovcah, ni si želela priznati, da ovc z rdečo glavo ni, zato se je pripopala na bele kure in sanjala o svetli-beli prihodnosti. A dosti krat je bila v Kurniku tema, vsak dan vsaj 1x.  

Predstavnika fazanov

                                                          -16-                                                                                 

FAZANI IN GODEON

Fazani so tudi zasedali ozemlje VIC Kurnika in ta fazanji prostor se je imenoval GODEON. To zasilno prizorišče za Kigre, ali fazansko nočišče na zahodu Kurnika, ni bilo nič pomembnejše od obstranskega Algteljeja, vsaj za glavne kure ne. Po velikosti pa je bil Godeon precej večji in tako, bolj prostrano bivališče za fazana. Razdeljen je bil na notranje in na zunanje prizorišče, oba prostora pa sta bila namenjena posebnim prizorom zaporednih zelo kratkih scen-iger, ki so se dogajale z vrtoglavo brzino. Zunanji prostor, vsaj tako sem predvidevala, je bil fazanoma veliko ljubši, četudi sta večino časa, jasno po ukazu taglavnih, morala prečepeti v notranjem prostoru. Fazani so vendar divje kure in jim je obširen prostor zelo pomemben, brzina pa se jim je zalepila za noge v času evolucije, kot nujno zlo za reševanje lastne glave. Kar dobra kazen na dolgi rok, vendar je kljub vsemu v Godeonu vse klapalo. Bila sta pridna in pohlevna in dosledno sta upoštevala kazenska navodila, ter tičala v bunkerju. Njuna značaja bi se dalo čutiti že po njunih lepih imenih, Muvić in Srečna. Tam pri njiju se je vedno dogajalo, vendar večinoma kar v tri dni, saj se je nezainteresiranost Krajanov, za natur sceno, pod in nad zemljo, izkazala za neizpodbitno. Natur scena je za Krajane pomenila nekakšna kmečko zarukanost sredi mesta. Tako sta si fazana kar sama zase, več ali manj, morala vrteti, predvajati in ustvarjati svojo zabavo. Dostikrat je izgledalo, da je to nekakšna privatna zabava, namenjena sama sebi, bolj kot njima dvema, v veselje. Kure iz glavnega kurnika so fazana podcenjevale, še posebno jim je šla na živce mala lušna fazanka. Ob kakršni koli priliki, primerni ali ne, so se ostale Kure spravile nad njo, z zavestnim izigravanjem svoje nadmoči. Prav pošteno so jo kljuvale, če so jo le ujele. Fazanka pa se je neprestano gibala po celotnem svojem prostoru in tudi izven njega, tako da se je kuram še kar uspešno izmikala in čudežno dobro skrivala. Če so jo pa le dobile, so si jo na vse mogoče načine privoščile, celo Larifari se jim je rad pridružil. Pura Putra, ki so ji bili obširni prostori prav tako pri srcu je tako zavohala, da fazana nimata pravega vodstva. Vodilni položaj bi ji tudi godil, skoraj predla bi, če bi le lahko prišla do njega. 
Kmalu ji je ratalo. Postavila je samo sebe za petelinpuro Godeona, voditeljico privat žura in vrhovno komandantko fazanov. Kdor zna, zna in kdor si upa, mu lahko tudi rata. Sicer pa, kljub vsem rdečim številkam bi v računovodstvu rekli, saj Godeon je bil rdeč kot Putrina glava, moram priznati, da je bila Putra kar brihtna kura in tudi delavna. Znala je zelo dobro valiti tuja jajca, na primer jajca pegatk, ki so se temu materinskemu opravilu znale zelo nežensko izmikati. Fazana, fazan MUVIČ, klicale smo ga tudi SUHIČ in fazanka SREČNA, ta dva sta res živela življenje zase. Z ostalo jato sta se malo ukvarjala in ostala jata še manj z njima.      Meni sta bila fazana zelo všeč, četudi nista dobro obvladovala pravil kiger in piger, sta bila kar čedna in poštena predstavnika našega Kurnika. Rada sem odhajala v njun Godeon in godilo mi je, se tam zabavati. Včasih sem lahko postala del njunega dueta, bili smo kar duet v troje za hitre slikice. Resnica je, da sta vseeno bila v veselje in čast lastniku in v izziv puri Putri. Kot kakšna mala malica, sta se ji zdela na začetku in tako ju je glodala in obirala prav do konca. Malica pa je le morala biti, kaj drugega, na začetku in na koncu, pa tudi vmes.

<Na začetek knjige>

Še nekaj perutnine

                                                     -17- 

Kura LAPSUS je bila sicer bela kokoš, ki ni spadala v naš Kurnik, se je pa dosti motala okoli njega in Petegola ji je celo dovolila, prestopiti mejo VIC-a. Sicer med njo in Petegolo ni nastala nikakršna čustvena vez, še manj poslovna ali tiranska, ker je Lapsus spadala pod bele kokoši in te so že pri nas v VIC-u dokazale, da niso kar tako. Nobena miš, še manj pa podgana ni postala njena ljubljenka in to ji Petegola ni požrla. Vljudnost in medsebojno spoštovanje pridobljenega položaja sta pa obe imeli v krvi. Polikano in strpno sta brez besed tolerirali ena drugo. Mogoče pa sem izbrala narobe besedo. Tolerirati bi morala zamenjati z ignorirati, pa bi bilo bolje povedano. V naš Kurnik pa je lahko Lapsus vsake toliko pomolila svoj kljun, brez hujših posledic. Ko se je tako šetala po VIC-u, se je vedno ustavila tudi pri meni v Algteljeju in skupaj sva kakšno odkokodakali. Kokodakali sva pa predvsem o perju in še kakšno pomembno inovacijo za pridobitev kakšnega zrna sva dorekli. Kar prepustila sem se njenemu lepemu kokodakanju in njeni noblesnosti, čutilo se je, da ni kura kar tako. Pa sem padla na enem od njenih kurjekov, ko nisem bila zadosti previdna in nisem pomislila, kam stopam. To nesrečno dejanje, ki me je stalo krempeljca na levi nogi in treh polomljenih peres v levem krilu prav tako, mi je bil zadosti velik znak, da ni z vsakim za se bratit, in da ime ni čisto naključno dejanje staršev, temveč nekaj več. Dosti več pa nisem bila v stanju razmišljati, saj sem vendar kura in tako sem se naslednja leta raje izmikala skupnim klepetom. Dosti kurjekov sem prehodila, predno sem naletela na tapravega, ki me je položil na bok, levi seveda.

Nekaj spodrsljajev na kurjekih mi je prihranila kokoš BLIŠČ, ki se je žal po mojem prepričanju veliko prepozno pridružila našemu Kurniku. Prišla je, kot zamenjava Močo kure, sedet na njeno pravo mesto, na tla kurnika. Kmalu sem dojela, zakaj se imenuje Blišč. Kurnik je, očistila tako temeljito, da se je takoj vedelo, da kmalu sledi katastrofa ... to je za našo »kurjo družino«, nenavajeno higiene, pomenilo gvišni propad. Blesk in odsevi čistoče so prinesli v VIC Kurnik pravo kurjo slepoto in ... Sicer pa, kura Blišč bi lahko sugerirala ime Močo kuri, le ta bi se lahko imenovala Beda. Blišč in Beda naše higiene, super kigra za Krajane, žal nikoli premierno predstavljena. 

 -20- 

Kura LEPA

Lepa je bila najlepše jajce, ki je spadalo pod naša VIC jajca in je zato imelo registrsko št. 1 jajca iz našega Kurnika. Lepa je bila lepa, na zunaj in lepa tudi pod lupino. Neverjetno, da lahko iz tako bednega semena in težkih pogojev čudnega okolja vzklije nekaj tako veličastnega. Nič se ne hecam, tudi ironije ni v mojih besedah. Vse to o lepi je čista resnica, bila je pač lepa. Vedno sem je bila vesela v Algteljeju, ko je prišla okoli in tudi sodelovanje sva imeli popolno. Če bi se izvalila iz mojega jajca, ne bi imela nič proti.

Škorpijonka KO KURA

Škorpijonka je bila živalica, ki je bila občasen gost samo v Algteljeju.  Njo bi kure eliminirale, če bi le vedele zanjo, vendar me je naučila, da ne zastonj. Strup, ki ga kure ne obvladajo, a ga premorejo škorpijoni, jim ne bi prijal. To, pa še marsikaj, me je naučila in imela sem jo najraje od vseh bitij s katerimi sem prijateljevala, samo svoje pišče sem imela raje. Toliko sem jo imela rada, da sem si želela, da bi bila kura kot jaz. Kljub vsej svoji silni ljubezni in želji, da bi bila vedno ob meni, sem ji privoščila, da ji ni potrebno sedeti v našem VIC-u. Bila je tudi zelo lepa, saj je spadala v zvrst florescenčnih škorpijonov in je prav tako kot Kresnička svetila ponoči. Toda svetila je še dosti več, desetkrat več od Kresničke. Ona, moja Škorpijonka,  mi je osvetljevala vse noči, ki so bile črne, in še kakšen dan, ko ni bilo sonca. Res, škoda, lahko bi bila kura moje sorte.

Muha MUFA

Na srečo, ta muha Mufa ni živela v VIC Kurniku, bila je Krajanka, in to zelo znana. Ker je povsod letala in to nad drekom najraje, kot vsaka muha, je dostikrat obletela tudi VIC Kurnik. Z vsemi poleti in pristanki, in kar je v teh poletih in pristankih videla, in čutila, bi lahko s skoki po kakšnem papirju, njene nožice zabeležile vsa dogajanja v VIC-u, za zabavo v Kraju. Občasno tudi so kaj napisale te njene nožice. In namesto pike na koncu, se je v zahvalo svoji naravi lahko samo preprosto pokakala. Kure je niso požrle, ko je tako letala naokoli, ni jim bila nič kaj všeč. Medsebojna nevšečnost, kakšen mušji kakec tu pa tam, kdo pa bi se s tem ukvarjal, ni vredno besed.

Če pa drugače pomislim, bi Mufa komot spadala v naš kurnik, jajc ni imela, tako kot ne kure, jih pa je tu in tam kje spustila, a tista štejejo v minus.

<Na začetek knjige>

K igre in P igre

KIGRE IN PIGRE

Igre, ki so se igrale v VIC Kurniku, so se delile na dvoje iger. KIGRE ali prave gledališke igre, so bile namenjene izključno Krajanom in so tudi bile ugodne za nas VIC-erje, za splošno veselje in ugled ter slavo našega Kurnika in njega lastnika. PIGRE so pa bile igre, ki so se jih kure igrale samo zase, saj niso bile sprejete in razumete od Krajanov. Pigre so bile povsem izvzete iz skupnega delovnega plana kurnika, o njih Krajani niso vedeli ničesar, vsaj na začetku in v obdobju slave VIC-a, ne. Predstavljale so le zabavo in način življenja v ozki, zaprti skupnosti kurnikovega okrilja. Za Pigre lahko povem še to, ne da Krajani njih vedeli zanje, prav tako tudi jaz nisem vedela zanje, pa tudi še kakšna druga manjvredna kura VIC-a ne. Bile so velika skrivnost VIC Kurnika in tako sem kot novoprišla članica skupnosti, še dosti časa ostajala v nevednosti, kot ves zunanji svet, z lastnikom kurnika vred.

-22- 

KIGRE   

Lastnik VIC Kurnika je pričakoval od svojih kur uspešne in redne nastope v kigrah in kure so se trudile izpolniti njegovo željo in to bolj glavni petelin kot kure. Sicer je bila to zahteva in ne samo želja lastnika. Glavni petelin pa je za kigre odgovarjal in to celo s svojo glavo. Tako se temu reče, saj lastnik kurnika in njegova družina, niso bili kaj dosti navdušeni nad perutnino za kosilo. Glede na uspešnost kiger in ogledanosti le-teh, ter dobrega mnenja Krajanov o igrah je bil odvisen obstoj VIC-a in dolžina življenja in varnega bivanja vseh prebivalcev v njem. In ker človeška živalska vrsta nima mere, če je kaj dobrega, želi tega še več in več, je lastnik Kurnika kot predstavnik ljudi bil popolnoma podoben svojim sokrajanom in je tako od kur in petelinov v VIC-u, v času ko so se igrale kigre, zahteval vse več in več kiger in zelo dobre izvedbe le teh. To je bil čas vladavine glavnega petelina Večlikega in čas ko so Krajani VIC spoštovali in se redno hodili zabavat na predstave iz VIC-a. V tem času sem nekako jaz prišla do koščka grede v tem kurniku. To je bil za VIC kure zelo naporen čas, saj so morale garati in to predvsem na področju, ki jih ni dosti zanimalo. Ostajalo jim je zelo malo časa in moči za kakršnokoli drugo dogajanje, ki bi se ga veliko raje šle in si tako privoščile malo svoje zabave. Glede na kurjo naravo, jim kigre niso bile pisane na perje. 

Kigre so za kure pomenile zelo veliko garanja, kot sem rekla in to v vajah čez dan in rednih nastopih zvečer za publiko. To je zahtevalo disciplino, delavnost in poslušnost. Garati so morale za nastope, v katerih so bili prizori nešenja in valjenja jajc, pletenja gnezd ter vzdrževanje le-teh, vzgoja piščancev in še marsikaj. Kot igralke so se nekatere kure posebej izkazale, ostale kure in petelini, tisti manj nadarjeni za igro, pa so morali opravljati nujna spremljevalna dela nastopov. Ta dela, kot je priprava prizorišča, čiščenje in pospravljanje po predstavah, so opravljali dokaj šlampasto. Igralke so se jasno imele za večvredne in temu dejstvu je sledilo njihovo prepotentno in nesramno obnašanje do ostalih kurjih dekel in petelinjih hlapcev.  

Ostali prebivalci VIC-a, ki so ilegalno živeli z nami, pa so se morali potuhniti in skrivati pred Krajani in lastnikom, delati so se morali nevidne in to jim je kar uspevalo, saj ni nihče niti posumil, da živijo z nami, še najmanj lastnik kurnika. Glavni petelin Večliki je bil režiser in takoj za njim se je pojavljala pegatka Petegola kot njegovo desno krilo. Kurja skupnost naj ne bi nič vedela o temu vodilnemu duetu, poznala je načelo enovladja, glavnega petelina jasno. Kure in petelini smo o tej njeni vlogi vedeli nič, nekaterim se je potiho pojavljal sum na nepravilnosti, a kokodakalo se o tem ni niti šepetaje. Ostala perutnina si je poljubno delila vloge, sprejemala celo vloge dodeljene od Večlikega ali od Večlikega, ki mu je to sugerirela pegatka in tu je nastopal kar velik kurji kaos, saj so se vloge in položaji stalno menjavali... Kdor si je upal in kdor je bil močnejši si je prilaščal boljše pozicije. Nikoli nisi vedel kdo komandira in kdo po komandi igra. Te igrice moči in nemoči so se dnevno spreminjale in prav tako sorazmerno izvajalci različnih zadovžitev. Menjale so se pozicije igralcev in menjale pozicije in zadovžitve težakov – težakinj, za opravljanja raznih obstranskih del v zakulisju

-23-

In v sredo vsega tega silnega dogajanja in zmede za izvajanje Kiger, sem v VIC Kurnik vstopila jaz, Čopička.

                      

Taka bi zgledala jaz čopička, če bi bila ženska ... mislim, da je bolje, da sem kura.

 

 -24 

Čopička

ČOPIČKA 

Najprej bi se rada predstavila. Sem majhna kokoška sorte Amerikanka, ampak kljub majhnosti nič manj borbena, glasna in vztrajna. Največja napaka naše sorte je ta, da nam rado odpove srce ... zgodi se kar tako iz čistega miru, pademo na hrbet in plop, pa nas ni več.  A l e l u j a. Dosti časa sem razmišljala iz kje izvira ta naša biološka pomanjkljivost, in prišla sem do edinega možnega odgovora: to je prav gotovo naravna posledica našega velikega srca. Veliko srce v kombinaciji z malim trupom in kot začimba dodana še ena od hujših človeških težav požrešnost, ki smo se jo me kure nalezle tokom bivanja pod človeškim okriljem ... in glej ga hudiča, vse skupaj lahko raznese kot ekonom lonec z zamašenim ventilom. Tlačimo in tlačimo vse kar v naše srce gre in plop, pa na hrbet, noge v vis, mrtve... pa še za juho nismo več dobre, ker mrhovina ni za v krožnik. Mogoče pa res ni vse za tlačiti v srce. 

Kot sem rekla, sem mala kokoška in tega se dobro zavedam. Če se mi zgodi, da to pozabim, si pridno ponavljam: mala kura, mala kura, mala kura. Ampak še vedno nisem najmanjša med svojimi. Postavna sem, z močnimi nogami, v perju in kljunu pa ne najboljša. Nisem popolna, ne v telesu pa tudi v glavi ne. Borim in borim se s svojimi željami in sanjami, ki so vsaj toliko velike kot moje srce, če ne kar večje. In tako moja notranja bojevanja med željami in možnostmi pomenijo velik napor za moje življenje, da vsaj kolikor-toliko ostajam normalna in nevidna. Vam pa vseeno lahko zaupam moje skrite želje ali sanje male, ampak še vedno ne najmanjše kure Amerikanke.

Kljub majhnosti si želim delati velike, pomembne stvari in za primer bi povedala tole, da bi raje kot navadna, majhna jajca valila malo večja jajca, taka kot kakšna nojina jajca bi bila kar v redu (dinozavrova niso več v modi, se jih pa vseeno ne bi branila) in če bi mi uspelo izvaliti še lepa raznobarvna jajca, tako kot to znajo določene kure, bi bila zares zadovoljna. Tudi letela bi rada, vsaj približno kot kakšna ptica, kot orel bi bilo zelo in. Včasih na skrito vadim letenje, pa mi ne gre in ne gre. Pred letalskimi vajami se vedno prepričam, da me kdo ne opazuje. Zelo težko prenašam posmeh in zbadljivke na svoj račun, veliko težje to pade na moj proračun, kot posmeh na tuj račun. Stokam in pritožujem se tudi rada, ker pa imam samo mala jajca, to največkrat ne naredim javno. Le moji prijateljici Škorpijonki težim in težim, nakladam in pripovedujem ji o vseh mojih težavah in vse skupaj večkrat ponovim ... dobro, da so te živalce tako žilave, saj drugače ne vem, če bi preživela.

Med ostalimi kurami pa nisem najbolj priljubljena ... ali pa sem, pa mi one niso všeč. Zato se z njimi družim le po potrebi, veliki.   

                                                                             

-25-

 

Zgodovine Kurnika skoraj ne poznam, saj sem prepozno prikokodakala na ta svet. Ker sem najraje živela samostojno in nisem spadala v noben kokošnjak, se o tako organiziranih kolonijah mojih sorodnikov nisem prav dosti naučila. Nisem bila niti zadosti radovedna in pametna, da bi se o VIC Kurniku kaj bolj temeljito pozanimala. Pač vedela sem, da obstaja ta VIC Kurnik, saj je bil znamenitost našega Kraja. Včasih sem se mu tudi približala in spremljala kakšno predstavo iz VIC Kurnik programa, vendar vse preveč ignorantsko in oddaljeno od mojih dnevnih misli, da bi poznala natančno dogajanje in prebivalce tega prostora. Govorilo se je, da v njem živijo same igralke in igralci, toda o temu nisem imela nobenega lastnega mnenja, pač delo kot delo. Bili so pa tudi dnevi, ko sem pomislila, da bi mogoče bilo lepo biti igralka, da to le ni poklic kar tako. Taka razmišljanja niso bila stalnica mojega tuhtanja, če sem iskrena, so te čudne misli bile kot izgubljena zrna na požetem polju. Razmišljanje ni ravno kokošja razvada. V teh redkih trenutkih zablode, pa si nisem upala niti pomisliti, da bi v kakem gledališču lahko nucali tako kuro kot sem jaz in to za igralko. Kasneje se je čudežno izkazalo, da vsaka igralka, tudi statistka lahko prinese kaj malega k skupnemu delu, da je prav vsak dobrodošel za doseganje skupnih ciljev in uresničevanje želja po popolnosti. Tudi navadna kokoš. To razkritje je verjetno podprlo čaroben korak, ki me je ponesel na ta oder, oder VIC Kurnika, malo kasneje. Popolna gledališka predstava, taka velika in pomembna, skratka prava Naj Igra, naj bi bila cilj vsakega režiserja, pa ni pomemben način, kako to dosežeš. To sem kasneje spoznala, ko mi je po številnih izkušnjah in nesrečnih dogodkih zraslo še marsikatero dodatno pero. O, ko bi le takrat vedela, koliko mi lahko koristi vsaka podrobnost ali kakršnokoli poznavanje okoliščin, ki sem jih tokom brezskrbnega življenja zamudila, ali (ne)hote preslišala. Lahko bi me ta moja šlamparija odvrnila od želje in izvedbe vselitve v to kurje prebivališče in tudi od prebliska, da je igralstvo fejst poklic. Toda ali je tukaj usoda režirala svojo ali mojo igro ali so take dogodivščine neizbežne izkušnje, preko katerih moraš, da ni življenje pusto in dolgočasno, kdo ve?                                                                                                                    

Predno se je moje življenje povezalo s tem VIC Kurnikom sem živela v mojem Kraju, tako svobodno. Nisem bila članica nobene jate, dnevno sem iskala zrnje za sproti, črve in ostalo, kakšen kamenček prav tako, da sem preživela sebe, pa še za vzgojo in skrb kakšnega mojega piščančka zraven. Res, da nisem bila kakšna rekorderka v valjenju jajc, vendar kakšno jajce se je le našlo, če ne drugače, sem kakšnega tujega valila, ki ga je pustila tu pa tam kakšna kokoš moje sorte, svobodnjakinja, iz plemena sex and drugs & rock n rol. Kokošim iz lepo organiziranih kokošnjakov sem se verjetno smilila, takim posebnim kuram iz nobel (VIP) Kurnikov pa sem verjetno vzbujala občutke zaničevanja in prav gotovo jih je bilo sram, da sem kura kot one. Videlo se je, da se z mano prav zares ne bi družile.

Pa mi ni bilo slabo. Že res, da se nisem prav vsak dan najedla do sitega, vendar tudi od lakote nisem umrla. Moj način življenja je pa imel zelo veliko prednosti. Nikoli mi ni bilo potrebno prenašati nobene oblasti, nobenih ukazov, nihče mi ni mogel soliti pameti in sama sem odločala, kako bom preživljala svoje dneve, večere. Sama sem si lahko izbirala družbo in lahko sem bila v miru kolikor mi je poželelo srce ... Ni je čez svobodo. Toda, ko ti je dobro, vedno kak hudič pride, gre nekako vate in se ga ne otreseš zlahka. Jasno, da nič ni zastonj, svoboda pa je med najbolj napornimi dobrinami ... Tako bili so tudi hudi(čevi) časi, ko sem trpela, lovili so me lačni predstavniki ljudskega sveta in ogrožale so me različne zveri: najhuje potepuški mački in psi, tudi podgan večje sorte, se je bilo bolje ogibati ... Za svobodo je tako občasno potrebno dobro zavihteti peruti in nabrusiti kurje noge, tako pač je. Ko si mlad zelo uspešno mahaš z perutmi in brez večjih težav tekaš cele dneve sem ter tja. Večinoma nimaš ne časa, ne moči za pritoževanje in niti za razmišljanje kaj dosti ne. Lahko bi se reklo: kdor nima v glavi ima v nogah, ko pa noge odpovejo, tudi glava prav pride, četudi kurja.

<Na začetek knjige>

Veliko odkritje - luknja vstopa

VELIKO ODKRITJE - LUKNJA VSTOPA 

Sanje ima vsak od nas, prav vsak in te so po navadi mnogo večje, kot smo mi sami. Požrešnost, pa kot sem slišala, je zlodejeva domena, ki se nahaja v ljudskih življenjih, zelo nalezljiva, predvsem za perutnino. Ampak, saj nisem povedala nič novega. Sanjati pomeni tudi v kakšen kurjak stopiti, saj sanjajoči bolj malo gledajo pod noge. Sanje niso vedno zlato, pa če se še tako vse sveti.

Tako sem iz dneva v dan tacala naokoli, pozobavala zrnce tukaj, listič tam, ko me je nekega dne pot pripeljala prav do VIC Kurnika. Slišala sem o tem kurniku, toda niti v sanjah, niti tistih z REM fazo nisem sanjala, da bi nekega dne spadala pod tako pomembno jato in jedla tisto njihovo zlato zrnje ...

Že res, da se je po kraju o tem VIC Kurniku dosti govorilo, tudi vanj ali vsaj v njegovo bližino so krajani več krat zahajali. Vedela sem le, kje je, a zgodbam nisem najbolj sledila, saj sem v svoji kurji pameti raje mešala ostale misli, ki so me bolj radostile.

In se je zgodilo.

Nekega sončnega dne, ko sem prepozno vstala, da bi se lahko v par korakih najedla, sem  za potrebo morala zelo dosti tacati po Kraju, da bi nasitila svojo kurjo rit. Pri tem tacanju in neprestanem gledanju v tla, tam se piča vendar nahaja, sem zatacala v bližino VIC Kurnika. Ko sem dvignila glavo, tako slučajno, sem se skoraj zaletela v ogrado in ugotovila sem, kje sem. Od sreče, me je prešinilo, tu je pa gvišno zelo dosti za jesti. Tudi še kaj drugega je verjetno tu. Če bi lahko le malo pokukala notri, pozobala kakšno zlato zrno in se usedla, vsaj za minuto ali dve na kakšno od njihovih zlatih gred, četudi na najnižjo. To bi bila sreča. Toda takrat še pomislila nisem, za koga.

In mi je bila dana ... ta sreča in kmalu sem spoznala, dvoličnost pregovora, da nesreča nikoli ne pride sama, saj velja tudi, da sreča nikoli ne pride sama. Vse skupaj je potekalo nekako takole. Ko sem tako napol sestradana pritavala do te pomembne ograde, je tam za ogrado stala velika črno-bela grahasta kotkura, ki me je kar sama od sebe ogovorila. Kasneje sem pomislila, da me je že nekaj časa prej opazovala. Bila je tako sumljivo prijazna, kar si takrat nisem znala razlagati. Vse to njeno prilizovanje sem pripisala sreči, saj tudi neznatna kura, lahko kakšno majceno srečo vsaj enkrat v življenju doživi. Ta pisana pikčasta velikanka, kasneje sem izvedela, da se imenuje Petegola, in da je tako velika, ker spada v zvrst Pegatk, se je odločila, da me spusti v ta Kurji Eden. Pokazala mi je luknjo, na zadnjem delu ograde, skozi katero naj bi se prikurila v to božjekurje domovanje. Še leta in leta kasneje si je lastila oblast nad mano, saj me je pravzaprav vendar ona našla in mi ona ponudila kurjo nogo, za vstop v to novo življenje. Po njeni logiki naj bi ji pripadala, vsaj ubogati bi jo morala za vedno, mogoče še kasneje, posthumno. Tako je nekako trdila in tudi resnično verjela v svoj prav, vendar resnica je bila drugačna. 

                                                         -27-

Po besedah pegatke Petegole, naj kar vstopim, sem tudi vstopila. Namreč, na zadnjem delu ograde je bila luknja, ki je tam stala že zelo dolgo. To je bilo tako zelo preprosto, da bi mi moral zvoniti kakšen opozorilni zvonček. Pa mi ni. Kura kurasta sem verjela v srečo in bila naivna in navdušena in samo srečna. Pomislila sem, da luknja verjetno ne predstavlja lastniku kurnika nikakršne skrbi, saj mi je bilo jasno, da ne bo nobena kura iz takega raja ušla ... če pa bi se kakšna forešta prihulila notri, bi mu to predstavljalo samo korist ... Mlada kurja pamet in velike kurje sanje, neverjetna pašteta, kurja jasno.

Obe s Petegolo sva se napotili proti luknji, vsaka na svoji strani ograde, s tem, da sem še danes prepričana, da je Petegola mislila, da mi je potrebno luknjo pokazati, saj taka blesava kurica, za kakršno me je imela, jasno te luknje ne bi zmogla najti sama. Žal, je v teh par sekundah teka do luknje,  bilo zanjo zadosti časa, da si je o moji vselitvi skoraj premislila ali naj me spusti ali ne - se je spraševala, tako je izgledalo po njenih očeh. To sem opazila takoj, ko mi je pogled zdrsnil skozi luknjo v Kurnik, saj v njenih očeh več nisem videla tiste prijaznosti, temveč en sam dvom kaj naj naredi z mano. V njenem pogledu se je zrcalilo njeno kolebanje med tem, da me za rožo potegne v luknjo ali da me šavsne po glavi in me tako napodi. A jaz kura sem si želela vstopiti, z vsem svojim velikim srcem.

-28-

In sama si tega nisem upala narediti. Bila sem popolnoma odvisna od nje. Joj, božje sreče, če bi mi le dovolila vstopiti, sem upala in molila kar tako. Sicer nikoli prav zares nisem verjela v boga, od tega dne pa lahko trdim, da Bog obstaja.

No, da Bog obstaja, je pokazal kar on sam, in to tako, da je za Petegolo tiho pripeljal petelina, kasneje sem ugotovila, da glavnega petelina imenovanega Večliki. Kljub temu da je petelin deloval tako resno, sem pri njem opazila nekakšno naklonjenost. Izgledalo je, da sem mu še kar všeč, kar lahko danes, ko že nekaj več razumem, pripišem svoji majhni rasti in kar lepemu pisanemu perju. Tako zelo podoben mi je bil po teh lastnostih, to sem takoj opazila, da sem pomislila, saj spadava v isto podzvrst kokoši, manjših, sort Amerikank oz. Turških kur za nekatere. Meni je bolj všeč Amerikanska izvedba in bom kar v to verjela, saj Turki, Huni in Šiptarji mi nikoli niso preveč dišali. Po Petegolinem umiku in njeni zmanjšani vrednosti v trenutku njegovega prihoda mi je prišlo spoznanje, da je to taglavni petelin VIC Kurnika. Kasneje so se moja predvidevanja o njem potrdila, saj je bil prav zares ta glavni režiser iger in glavni petelin VIC-a. In on, ta glavni si je mene predstavljal v svojem igralskem timu. Le zakaj? Kar tako, o ne, pravzaprav mu je morala manjkati kura kot jaz, da lahko izvede to kar je načrtoval, svojo Večliko Naj igro. Ob tem pa je bila tudi ena od starejših kur-igralk namenjena za juho in v njegovi glavi sem bila jaz primerna za zamenjavo. Usedla naj bi se na njeno mesto na gredi, ko ga bo ona zapustila. Bila naj bi celo bolj primerna od te, meni neznane kure za juho, za njegove načrte. Kot vidite, tudi petelini sanjajo. In Bog je dejansko obstajal in ne samo en, saj sem v vseh teh spoznanjih doživela pravo kurje razsvetljenje. Tako sem lahko vstopila, kljub svoji neveri v to, se je zgodilo. Mislim, da mi je Bog Večliki pomagal, mogoče tudi še kakšen drugi. Tukaj si Petegola ni upala pokazati svojih skritih dvomov in se javno postaviti petelinu Večlikemu po robu. Ni si upala s kljunom preprečiti, o čemer ni bila prepričana, in morala se je sprijazniti, da sem postala ena od VIC kur, vsaj za tisti dan in morda še za kakšen dan dlje.

Jaz, jaz, mala pocestna kura sem bila notri v Ednu, v VIC Kurniku. Jaz mala neznatna in nepoznana, manjša kot navadna kokoš, sem bila v tem tako pomembnem kurniku. Jaz srečnica, med tako pomembnimi kurami, zelo poznanimi in stalno videnimi pred Krajani. Kdo bi si mislil, da je to mogoče. Kuhuhu bi za kokodakala na ves kljun, pa si nisem upala odpreti kljuna, ne takrat in še dosti, dosti časa potem ne.

                                                                -29-

Tisti lepi dan je zjutraj bil še sončen dan, ko pa danes pomislim, bi dejala, da je bil dan deževen in moker, Bog vedeli, zakaj. Danes vem, da je Bog vedel, zakaj. Lahko bi bil 1. november, a spomnim se, da je bilo toplo in tako neverjetno zeleno, da bi bil lahko bil tudi 1. april ali pa je tudi bil. Kure se namreč ne spoznamo dosti na koledar, pa tudi na uro ne, delamo in živimo še po starem: sončna ura je za nas kar primerna. Kakorkoli, bil je moj 1. dan v Vic-u, poseben dan, saj je meni uspelo vstopiti na to sveto in čaščeno mesto našega Kraja.

Kaj hitro so se vse ostale kure zbrale, dobro so si me ogledale in mi odredile (določile) moj prostor v Kurniku, kjer naj bi od tega dne naprej sedela. Kure so to določile ne glavni petelin. Izgledalo je, kot da Večliki sploh ne bi obstajal in in njegov glas bil slišan. Tega dne sem postala del VIC jate in četudi mi ostale Vicice tega še dolgo niso uradno priznale, je bil to moj veliki triumf in uresničile so se mi sanje. Takrat raje nisem mislila na igralsko kariero, že sedenje v tem kurniku se mi je zdelo kot največja sreča, ki me je lahko doletela. Zmaga, a kakšna? Zmaga je bila že pri vstopu. A ta zmaga je imela za sabo še resnico in resnica je pomenila, da še dolgo nisem bila uradno sprejeta v ta kurji klan, v to pernato sredino, o tem, da bi pa lahko tudi nastopila kot igralka na odru, za to niti Bog ni mogel nič postoriti. Vendar, več kot zadosti je bilo, da sem zasedala prostor na gredi in bila pri kurji nogi za opravljanje njim neljubih opravil. A zame so tistega dne, to bila nebesa. Tega takrat nisem popolnoma razumela, zelo hitro pa sem dojela, da ta moja zmaga pomeni trenuten privilegij, ki je zelo časovno relativen. Ni bilo popolnoma jasno, kako dolgo bom v tem Raju ostala. Iz dneva v dan sem le ostajala na svoji gredi in prav tako sem vsak večer razmišljala, ali jutri še ostanem ali bom morala oditi. Ko govorim o svoji gredi mislim na majhen košček grede, kjer sem smela sedeti. Moja greda, zares moja, je postala dosti kasneje. Tako so se vrstili dnevi in tedni, in ko sem kar sedela in sedela in še dosti vmes delala in delala, je postalo jasno, da mogoče tudi v bodoče ostanem. Če bi poskušala to časovno opredeliti, bi lahko rekla takole: prvi dan sedenja na Vic gredi je bil moj piščanček komaj iz jajca izvaljen, tistega dne, ko sem uradno postala članica VIC jate in nisem več razmišljala o odstranitvi, pa je moje pišče bilo skoraj godno za možitev. Nekako toliko dolgo je trajala moja poskusna doba, polna dela in strahu, predno sem dobila mir in vero v to, da sem v VIC-u za stalno nastanjena. Zanimivo kako hitro te zlato zaslepi. Kot svobodna kura sem bila kar zadovoljna kura, ko sem pa zavohala zlato gredo in zlato zrnje, so se moji možgani skisali ali pozlatili in vso svojo energijo in vse svoje želje sem namenila tej zlati prihodnosti. Zlata kletka? Ne, temveč zmedena kurja pamet, mogoče zlata. Takrat, ko sem uradno bila za stalno naseljena, sem tudi že večino časa uspela sama sedeti na svoji gredi, v zadnjem severnem delu kurnika, ki je bil sicer označen za manjvrednega, a imel je posebno umetniško noto in je bil kot kakšen atelje. Kasneje sem ga tako tudi poimenovala Algtelje in ostali člani VIC-a so se tega navadili. To mi je godilo. Še moje ime je prišlo na pravo mesto, res kot Čopička sem spadala prav v Algtelje.   

                                                                -30-

*Pa še malo razmišljanja, če to sploh kurji pameti pripada :                                                                                                               

Zanimivo je bilo, da na začetku pri luknji vstopa, kure sploh niso odločale o mojem prihodu v kurnik, so pa odločale o moji namestitvi v njem. O, še kako so odločale. Po zdravi pameti in vseh pravilih bi se moral tu upoštevati samo glas glavnega petelina Večlikega in le ta bi se lahko v tem primeru tudi izkazal. Veljati bi morala samo njegova odločitev. Vendar sem ugotovila, da ime, ki ga imaš, ti ni kar tako dano. Tvoje ime te predstavlja, tako kot te predstavlja tvoj videz in tvoja družba. Večliki je kljub temu, da mi je dovolil vstop v Kurnik, kasneje cincal, ali sem primerna za njegovo igralsko moštvo ali nisem. Niti barva perja niti ugled, da sem kar sposobna kura, mi nista dosti koristila. Delu in trudu. ki sem ga vsakodnevno vlagala v našo skupnost, pa ne bi niti pod razno pripisala pomoči za vstop in obstanek, delo sploh ni bilo tisto, ki bi mi koristilo. A če sem bila slučajno kakšen trenutek brez dela, mi je ta nedelavnost zagotovo zelo škodila. To garanje so vsi tako ali tako od mene pričakovali in vsem skupaj se je zdelo samoumevno, da bom delala dosti in več in preveč. In to tudi sem. Večliki, res je bil več-liki, pa je bil lepo tiho, tako tiho, da se je še zjutraj bolj tiho slišalo njegovo kikirikanje. O mojem stalnem bivališču pa tišina.

Za delo in garanje pa lahko rečem naslednje: garala sem lahko, kolikor sem zmogla, a vse ostale kure so stalno trdile, da nič ne delam. Če se je le videlo, kaj vse sem naredila, je bilo to zanje nepomembno in tega dela niso spoštovale ... A kljub vsemu nikoli nisem smela zboleti. Če slučajno in po pomoti, kakšen dan nisem delala, je bila to največja katastrofa v VIC-u za tisti dan, če ne kar katastrofa stoletja. Kokodakale so o tem na ves kljun, Petegola pa se je drla name, kot da sem nekakšen poklicni sprejemnik za izživljanje in drtje, naglavni in taglavnim, ko so slabe volje. Nobena od njih pa nikoli ni niti pomislila, da bi sama kaj postorila, od tistega, kar sem jaz imela za delati. To jasno ni prišlo v poštev.

Večlikovo cincanje bi lahko pripisala temu, da sem bila mogoče malo prestara, da bi ga osebno zanimala, mogoče pa ga kure sploh nismo zanimale. Toda igra na VIC-odru ga je zelo zanimala in še danes ne vem, ali sem bila res tako zanič, da se ni in ni mogel odločiti, da še sam potrdi jatino sprejetje in da me tudi on vzame v Kurnik za stalno. Nikoli nisem dojela teh strašnih dolgoveznih pravil različnih skupin in grupacij. Zame je bilo to zelo preprosto, ja ali ne, pa pika. To njegovo cincanje in obotavljanje me je prisililo v razmišljanja, kaj bi bilo lahko z mano narobe. Mogoče se mu je zdelo, da preveč jem. Ugotovila sem, da je zelo škrt, in da tukaj zanj v njegovih letih ni pomoči. Sicer sem šparala, kolikor sem mogla, vendar je to šparanje in dobro garaško delo, bilo zanj le pičkin dim. 

Mogoče je bilo kaj drugega, kar moja kurja pamet ni dojela. Hudo me je to matralo in mi kratilo mir in veselje do življenja. Ker stvari nisem in nisem prišla do dna in sem bila zelo zaskrbljena o svojem obstanku v VIC-u in nasploh, sem se nekega dne odločila, tem mojim dvomom moram narediti konec in zaigrati na srečo. Kar bo, pa bo, bolje bo, kot tako.                     

Konec razmišljanja. *   

-31- 

MOJE SANJE, TVOJE STANOVANJE

Tako sem se nekega dne navsezgodaj, ko je imel Večliki pritisnjeno dremanje pod petelinjo rožo, na brzino vrinila k njemu na gred. Posedla sem se tako mojstrsko, da ni mogel mimo mene ven. Vedela sem, da bo prej ali slej postal nervozen, ker ne bo jutranje kikirikal. Sedela sem, kot bi bila prilepljena na gredi, ga gledala v oči in se delala neumno. Vedel je, zakaj sem prišla (toliko mu je neslo) in vedel je, da me bo težko premagal in pregnal, saj sem imela zelo dobro pozicijo. Še nekaj je vedel, da če v kratkem ne zakikirika, bo oplel pri gospodarju in še kure ga bodo obirale naslednjega pol leta. Kaj mu je bilo storiti, revčku? Še vedno sem ga gledala v oči, delala sem se še bolj kura, kot sem bila in malo po malo se mi je smejalo moje veliko srce, ko sem ga imela tako usranega pred svojim kljunom.                                          

Ni zdržal dolgo, odobril mi je stalno bivanje v Algteljeju, dal mi je vlogo v Veliki igri Večlikega in ko sem na vse to, le naredila korak vstran in mu tako sprostila izhod, se je kot furija prerinil mimo mene in oddirjal kikirikat na ves kljun. Mislim, da je tistega dne zbudil  prav vse prebivalce Kraja, in gospodar ga je nosil v ušesih še kakšen teden, prav gotovo.

In vse to sam naredila za nekakšno čudno, zelo stransko vlogo, skoraj nič večjo od vloge statista in za tisti stranski Kurnikov prizidek - Algtelje. »Kurja slepota?« Kaj že to pomeni ...

ALGTELJE, BITI IN NE BITI

Algtelje je bil prostor s svojim lastnim vhodom, odmaknjen od glavnega Kurnika in je za celo jato predstavljal nekaj manjvrednega, kot nekakšen zunanji WC. Tam si ni želela sedeti nobena večvredna kura, saj kralji in kraljice vendar sedijo v gradu in ne na WC-ju. Vendar so kure ta prostor le potrebovale in so ga bile prisiljene upoštevati kljub njegovi nepomembnosti. Postavil ga je lastnik Kurnika in zaradi njega je izgledal VIC Kurnik večji. Tako je Algtelje s svojim obstajanjem dvigoval vrednost lastnikovemu premoženju in njegovi pomembnosti. Kurje kraljice in kralji pa so težko dojeli, da je tak prostor potreben, saj WC-a niso potrebovali, ker so opravljali potrebo kar na tla v lastni hiši, občasno tudi na glave sostanovalcev z nižjih gred.

Ljub ali neljub, Algtelje je bil tu. Hote ali nehote, kljub nezainteresiranosti zanj, je kuram Algtelje prišel prav in to samo takrat, ko je šlo za delo. Igranje v skupno korist ali izvedba Kiger je bila zahtevna stvar in kure so bile prisiljene opravljati številna postranska dela, ob tistih pomembnih nastavljanjih na odru. Ta težaška dela, namenjena kuram v glavnem Kurniku, so te prepuščale kuram iz Algteljeja in tako nekako priznavale obstoj tega prizidka ali WC-ja. Nalagale so nama svoje delo brezkompromisno in medve manjvrednici iz Algteljeja, sva ga pridno opravljali, ker si nisva upali drugače. Delo je bilo prav tako kot prostor, manjvredno in postransko. Sicer so se kure otepale tudi drugih del, pravzaprav vsakega dela, vendar so se boljših del otepale z manjšim entuziazmom. 

 -32-

No, ko je šlo za delo, sva bili medve iz strani še kako uporabni. Ne, da so naju po opravljenih delih kaj več cenili, toda na naš račun so se drugi manj potili in to jim je bilo všeč. V tem prostoru nisem bila sama, stisniti sem se morala ob staro kuro Juho, ki je tukaj sama kraljevala že leta in leta. Torej za delo, sva za glavne kure obstajali in za potrebe in željo lastnika prav tako, drugače nekako nisva obstajali, saj če ni bilo dela za nas, se na naju niso niti spomnili. Ni naju bilo in vendar sva delali, to niti črnci ne znajo.

V glavni del VIC Kurnika nisem imela prostega vstopa. Pravzaprav sem samo občasno lahko malo pokukala tja notri ali vsaj malo pred vrati prisluškovala. To prisluškovanje in  razmišljanje o slišanih kokodakarijah, največkrat sem razmišljala o njih v nočeh, ko nisem spala, mi je vsaj toliko razjasnilo njihovo razmišljanje, da sem nekaj malega dojela, kaj naj bi se tam počenjalo. V VIC-u je bila velika garaška zmeda. Večliki je cel dan kikirikal ukaze, kure, prav vse po vrsti pa so pripravljale kigre in vadile, vadile, vadile. Te vaje so v njegovi prisotnosti počele zelo vestno in precej manj zavzeto, ko ga ni bilo zraven. Vendar so vseeno kar dosti vadile.

KIGRE ali čigave MIGRE-ne

Ob mojem prihodu se jasno ni nihče potrudil, da bi mi kaj razložil ali povedal o delu, o dogajanju ali še kaj bolj pomembnega, na primer koga in na kakšen način se moraš ogibati ... Vse sem nekako morala dojeti sama, huda stvar, to dojemanje. Ker sem si upala malo kukati in tudi malo prisluškovati, kaj se v prostorih VIC-a dogaja, sem na začetku prišla do naslednjih vedenj o kigrah, ki so bile zame približno tole: tekanje, kokodakanje, nošenje jajc, kokodakanje, valjenje, kevk-kevkanje in kokodakanje, izgradnja gnezd, kokodakanje, kokodakanje, kokodakanje, kokodakanje ... in vse to z velikim pritoževanjem, zmerjanjem in podcenjevanjem tujega dela, precenjevanjem in poveličevanjem svojega dela, kokodakanjem, ki je že mejilo na glasnost cerkvenih zvonov pred Veliko nočjo. Da, tako nekako, ne gre več tako, se je največ ponavljalo med kurami in Larifari je bil vedno zraven, ob tem pa je bilo še dosti vzdihovanja in izdihovanja, takega prav predsmrtnega in na vse to je bilo še nenormalno dosti izločanja. Izločalo se je v neznansko velikih količinah in izločalo se je prav vse, kar se izločiti da. To vse našteto pa se je zavilo v neko tančico odrskega dogajanja in kasneje ponujalo Krajanom kot kigre. Za odrom pa je dogajanje spremljalo še potenje, izgubljanje peres, žulji na kurjih nogah, povešanje grebenov in sprememba njih barve v nekakšno krvavo rdečo, kot bi sijala v temi ... včasih sem opazila tudi, da so grebeni postajali zabuhli in nekoliko vijolične barve in bilo me je celo strah, da v VIC-u razsaja kakšna kužna bolezen. Ni bilo potrebe za ta strah, saj sem kasneje videla, da ni bilo nobene bolezni in da so to bili le simptomi strašnega garanja na področju zoprnih del, samo za večkure. Do takrat še nisem nič vedela, da ob kigrah obstajajo še pigre, kasneje pa sem ugotovila, da so vse te stiske in posledice stisk pripadale samo kigram. Zanimivo. Tajna našega glavnega petelina pa naj bi bila velika, pomembna in predvsem slavna kigra imenovana NAJ Kigra Večlikega. O tej skrivnostni, skoraj kot poslanstvo skriti poslastici vseh kiger ni nihče vedel kaj dosti, ne na začetku in niti na koncu ne. Bila je kot zadnja želja, ki bi se morala v vsakem primeru uresničiti. Skrivnostnosti ni manjkalo, vaj tudi ne, o čem ali s kom, pa je bil rebus neznanka, dosti pretežka za poprečni ali podpovprečni um. Ko sem le nekako poštekala, da ob kigrah obstajajo še nekakšne pigre, sem tudi ugotovila, da le-te kur sploh niso utrujale, izčrpavale ali motile. Za pigre so bile pripravljene delati dosti več, kot so za to dobile za pod zob, kot povračilo. Če bi Krajani lahko dojeli in sprejeli pigre, kot edini program VIC Kurnika, mislim, da bi kure delale dan in noč, z malo piče in nobena ne bi prišla do juhe ali pečenke pred svojim 20-tim rojstnim dnevom, le da Hudičeva zel ne bi manjkala. O njej kasneje.

 -33-

Meni so se zdele kigre kar fajn in tudi ogledovala sem si jih lahko, saj na začetku v njih nisem nastopala. Krajani so bili nad kigrami prav tako navdušeni in so se jih zelo množično udeleževali, pa še smejali in zelo zabavali so se povrh. Sčasoma so se kiger pomalo naveličali, saj so zaradi vsekurje zmede in podtikanja piger za kigre, kigre tako izgubile na kvaliteti in kvantiteti in prišlo je celo tako daleč, da gledalci sploh niso več mogli ugotoviti, kdaj kigre so, če sploh so bile. Tisto glasno kokodakanje in kevk-kevkanje je tudi pomenilo precej nadležno reč, še posebej, če si to moral poslušati dolgo časa. Tako so zaradi nerazumevanja kure imele Krajane za bedake in puhloglavce, ki nič ne razumejo. Krajani so počasi postajali še bolj nezainteresirani in niso nič več množično obiskovali našega VIC-a. Kure pa je ta upad obiskovalcev in njihova nezainteresiranost za Kurnik in igre jezila in tudi ogrožala. To so kmalu pripisale neumetniškemu ali primitivnemu duhu Kraja. Ta zamisel je bila čisto Petegolina, vendar jo je kot vse svoje briljantne zamisli prodajala za skupno ... in kure so tako, veselo kokodakale njene besede sebi v škodo.

PREDIGRA NAJ KIGRE - KURA JUHA in ALGTELJE 

Glavni petelin Večliki se po svoji odločitvi, da me za stalno sprejme v igralsko ekipo VIC Kurnika, ni več premislil. Bilo ga je le zadosti v perju, da je držal besedo ali pa mu je ostalo zadosti veliko zrno koruze v grlu, po najinem srečanju iz oči v oči na njegovi gredi. Njegov dahnjeni DA, DA sem stalna kura, in DA lahko ostanem, mi je prinesel košček grede v Algatelju, s pristankom in dobro voljo kure Juhe, ki je bila v tem prostoru glavna, najbolj pomembna, pravzaprav edina, ki je domovala tu, v tem prizidku. Juha je pristala name kot na sostanovalko težkega srca in to pod pogojem, da mi postane mentorica za prve vaje in za moje prve korake igralke. Te vaje naj bi se izvajale samo v Algteljeju in bile so namenjene nastopom v le tistih kigrah, ki so bile v povezavi z Algteljejem. To je bil ukaz Večlikega. Vse skupaj je bila neka malenkost vaj, kar naj bi Algtelje prispeval, kot predigro k NAJ Kigri. Večliki sicer ni pretirano cenil kure Juhe, zanašal pa se je na moje sposobnosti, ki jih je doživel v srečanjih z mano do tega trenutka. NAJ Kigro naj bi pripravili v veliki tajnosti in naj bi bila presenečenje za Krajane. Zanjo sem se morala učiti in naučiti vlogo za skupni nastop, kar mi je dalo veliko zagnanost in pravi delovni elan, ter iskreno veselje, da bom končno tudi estetsko koristna, če že ostalo kar sem, ne pomeni dosti. Verjela sem vase, da se bom dokazala in vaje so mi izpolnjevale moj vsakdanjik. Kura Juha pa si je lastila totalno mentorstvo nad mano, z vsemi grobimi prijemi, ki dobrega mentorja odlikujejo. Ne glede na njen nastop in na njeno prepričanost vase, je revica imela precej težav sama s seboj. Za te njene težave jaz naj ne bi vedela ali pa, drugim kuram, pa je to svojo resnico en dan prikrivala, naslednji dan pa se jim je že tožila in vse skokodakala. Kot sem povedala, je Kura Juha sama kraljevala v tem »umetniškem prostoru« pred mojim prihodom. Sedela je sama na svoji gredi, dosti let. Gred je bila sicer kar nizko postavljena, vendar je bila kljub vsemu najvišja gred v tem prostoru, ker druge grede tu ni bilo. Tako si je pridobila najvišji položaj stranskega, manjvrednega prostora. V veliki želji po priznanju in v zamegljenosti čustev si je to predstavljala kot prvo mesto ali zlato medaljo in le-ta, na vse njene odlike, o katerih je imela zmotno predstavo, bi ji morala vsaj 1-krat v življenju pripadati.                   

    -34-

In tako se je v tem času pridobljene zlate medalje za najvišjo gredo postarala in kot stara kura bi morala kmalu oditi za juho gospodarju, kot zmagovalka. In končno bi lahko jaz, ob njenem prehodu v juho, zasedala celo njeno gredo in celoten Algtelje. Saj ne, da bi potem jaz pridobila zlato medaljo, ne medalje ne zlato niso bili več tisto, kar so bili pred mojim življenjem v VIC-u, na svoji gredi bi se končno lahko razširila in razkomotila in do svojega miru, pa bi le prišla. Tudi nihče mi ne bi več gledal pod kremplje na mojih kurjih nogah in štel sekunde preživete v tem prostoru. Bolj preprosto povedano, svoje gospodovalne in vase zagledane nadrejene bi se končno znebila. Večliki je imel neke svoje načrte z mano, a kur sploh ni zanimalo, kaj Večliki hoče in kaj bo z mano. Kar je kikirikal Večliki, so kure vrgle čez rožo, in delale so, kar so one hotele, in to po svoje. Večliki, si res ni upal vedno na glas zapeti svojih razmišljanj in načrtov, bil pa je vseeno glavni petelin. Občasno je to tudi uspel dokazati, a dostikrat so njegovo kikirikanje kure imele za naporno zvonjenje v ušesih. Ker pa so se vse te tekmovalnosti med prebivalci Kurnika, predvsem o prevladi, vedno dogajale tajno, ni nobena izmed kur v javnem kokodakanju nasprotovala Večlikemu in vsi skupaj so se delali, kot da vsakdo od njih ima prav. 

Vendar mi je na skrivaj Večliki le pomežiknil in mi potrdil odločitev, da se v ta del Kurnika lahko mirno nastanim, začnem z vajami in pričakujem tudi kakšen nastop, prav gotovo enega v NAJ Kigri. Igra je igra in sploh ni pomembna pot po kateri prideš do izvedbe, pomemben je nastop. Tako nekako je Večliki peljal svoje režisersko delo, z jajci ali brez njih in mene ni dosti brigalo, saj tega nisem razumela, pa tudi trudila se nisem razumeti. Bila sem zadovoljna, da sedim, kjer sedim in da se grem, kar se gremo, samo zajajiti nisem hotela. In tako zadovoljna, če ne, kar srečna, sem se šla. Rožnata prihodnost se je podila pred mojimi očmi, v mislih pa mi je odzvanjal stavek: Tudi slepa kura zrno najde, če ne prej, ko na(nj) stopi ... in to je bilo najbolj pomembno.

Pa ni bilo te juhe, iz kure

 Juhe. Ta moja soseda ali bolje ta-glavna v Algteljeju, sploh ni bila tako švoh in kurasta, kot se je delala in kot je na ven izgledalo. V svoji beli glavi je skrivala marsikatero spretnost in zvitost in tukaj ob njej sem marsikaj videla in doživela in se še nehote dosti naučila. Tukaj sem prvič plačala račun za bivanje med slavnimi in za mojo igralsko kariero. Vaje potrpežljivosti in vztrajnosti so bile naporne in vlekle so se kot jara kača in sanje o polnem krožniku zlatega zrnja, vsak dan, da o zvezdništvu niti ne omenim, so prav zares zamegljena kurja resnica o realnem kurjem življenju. Tako je, če verjameš drugim in dopuščaš možnost popolne sreče. Jasno, da mi Juha ni dovolila zasesti ene polovice grede. Obsedela je na sredi grede, kot da se jaz ne bi vselila in kaj mi je preostalo drugega, morala sem se stisniti ob rob, kolikor se je le dalo. Drugače sploh do grede ne bi prišla ... In stiskala sem se na tistem koščku grede in sanjarila, da mi bo kmalu ta cela gred pripadala. Spodaj pod gredjo res nisem želela ostati, saj veste, kaj vse se spodaj nabira. In sem čakala in čakala sem, se stiskala ter upala, da pridejo tisti časi, ki bi že morali biti. Upala sem tudi, da ko obvladam svojo vlogo v dejanju predigre v NAJ Kigri, bo to Juha cenila in mi dovolila, da se vsaj malo bolj komot namestim, na tudi svoji gredi in upati sem si tudi dovolila, da bom, če pokažem dober nastop v predigri, nastopila tudi še v kakšni drugi kigri. Vendar življenje je tek na dolge proge, dostikrat žal po robidi.

-35-

Kura Juha je bila kljub svojemu dolgotrajnemu posedanju na svoji gredi še vedno prav dobro fizično pripravljena. Leta trpljenja, o katerih je tako zelo rada kokodakala, ji niso pustila nobene navzven vidne posledice, celo obratno, prav fejst je izgledala. Kot kakšna najstnica je cele dneve tekala od Algteljeja do glavnega Kurnika, ter se ob tem spretno skrivala in izmikala gospodarju. Ob dejanjih skrivanja in izmikanja je sočasno nosila kuram novice, ki jih je po lastni presoji spreminjala ali si jih je kar po poti izmišljevala. Na ta svoj dovršeni način komuniciranja je begala vse kurje glave v Kurniku. To ji ni bilo prav nič potrebno, vendar videlo se je, da jo to strašansko osrečuje. Uspelo pa ji je le. Le kaj, se boste vprašali. Še leta in leta ni prišla v juho in sčasoma je gospodar nanjo kar lepo pozabil. Tako je pri polni moči še zelo dosti časa zasedala skoraj celotno najino gred. Jaz pa sem se stiskala ob steno, skoraj zalepljena zanjo sem spala in zaradi tega sem postajala vse tanjša in tanjša. Če bi danes še obstajal VIC in bi pogledali na moje takratne mesto, bi bila prav gotovo tam na zidu, še vedno zalepljena moja senca s kakšnim takrat odpadlim pereščkom. Zaradi vsega tega sem takrat skoraj obupala. Ob neverjetnih fizičnih sposobnostih in ob svoji bujni domišljiji je Juha bila še izvrstna igralka, lahko bi se reklo, kar ena od boljših. Vendar je imela smolo, da ni bila nikomur všeč. Celo nadležna in groba se je zdela ostalim, zato ji je Večliki le redko kdaj dajal vloge igralke in te vloge so bile samo stranske vloge v nepomembnih igrah, še raje pa tudi teh ne. Jasno, da ji to ni odgovarjalo, zato si je občasno našla kakšno vlogo v kigrah in to kar sama. Preprečiti teh njenih samovoljnih nastopov nihče ni znal in ne zmogel, največkrat so se zavedali njene prisotnosti, ko je bila ta že čisto samoumevna in del celote. To, da se je vštulila v igralsko ekipo, je predstavljalo veliko težavo drugim, saj se je obnašala tako, da je bila strah in trepet vseh navzočih in igra z njeno prisotnostjo je vedno končala z žvižgi, kdaj pa kdaj tudi z jajčnim ognjemetom Krajanov nad igralce. Kure so to grozoto stoično prenesle, dale kuri Juhi podporo in opljuvale Krajane, češ da niso razgledani in nimajo pojma, kaj je kvaliteta v gledališču. Drugega si niso upale, vsaj v njeni prisotnosti ne. Posebno pegatka Petegola, je znala za to uporabiti tako lepe in pomembne besede, da si lahko popolnoma verjel v kurji prav ... 

Zaradi takih in podobnih dejanj in skritega vsevladja, Juha je v vsem tem vedno aktivno sodelovala, so se kigre dostikrat na tiho sprevrgle v pigre. Kure so strašno hitro znale kakšno kigro tako odigrati, da so spotoma iz nje naredile pigro. To je potekalo zakrito, da Večliki ne bi nič posumil, in ko se je to večkrat ponovilo, se ni dalo več jasno pokazati razlike med kigro in pigro. Nekdo pa je to le opazil in to so bili Krajani. Kaj hitro, ko je kigra zadišala po pigri, je bila nesprejeta in je kot taka doživela popoln neuspeh pri občinstvu in takrat se je ponovno vse skupaj prikazalo nekako tako, da smo bile me kure spet nedolžne za ta neuspeh, Krajani pa neumni. Tako je vedno sopla Petegola, takoj za njo Juha (ali sta pa zamenjali poziciji) in ostalim kuram je to zelo godilo.

Če vas preplavlja zmeda kiger, piger in NAJ Kigre ... glavnih in manj, pa še vsega ostalega potem lahko razumete, koliko in kaj sem razumela takrat jaz. Zmeda je bila največja tipika tega prostora.

Juha

je ob svoji dvoličnosti in nepredvidljivosti bila še v marsičemu od sile, znala je celo Petegoli zlesti pod perje in to na način, ki si ga lahko samo stara, prefrigana kura izmisli. To sem videla nekega jutra, ko sem zelo, zelo zgodaj raztegovala svoje kurje noge po našem VIC-u. Petegola je bila vedno zelo zgodaj v akciji, lahko bi rekli, da kar prva in to dostikrat pred glavnim petelinom. Večliki se je trudil vstajati sočasno z njo, in če mu je to uspelo, sta si delila prve minute dneva.  

-36-

Četudi ni nikoli znala zakikirikati in je samo kevk-kevkala, je to počenjala navsezgodaj in kot zelo aktivna kura, je ob kevk-kevkanju opravila še vsa sebi srčna opravila, ki so se nanašala na njen mišje-podganji svet. Te svoje ljubljenčke je v tem času hranila in se z njimi na vse možne načine ukvarjala. Razumljivo, da bi ji kakšna kurja perut kot pomoč dobro dela, ne petelinja, kurja in taka pomoč ji je bila po njenem prepričanju tudi nujno potrebna, če ji ni kar pripadala. Če si taprva in še taglavna kura in če še taglavni petelin jutranje zabušava, te po vsej logiki ostali ne glavni morajo ubogati. 

In na to vse skupaj, nesreča nikoli ne vstaja sama, tudi Juha je bila zelo zgodnja in aktivna pri svojem jutranjem življenju. Juha, je tako zelo taktno lahko ponudila Petegoli svojo perut za pomoč in pridobila si je + točke, za vsa nadaljnja izsiljevanja za tisti dan, pa še za kakšnega v prihodnje. Svojih bonitet ni nikoli pozabila, še druge je nanje opozarjala, da ji ne bi kaj uteklo, kar ji je pripadalo. Kasneje je preko celega dneva zase zahtevala marsikatero korist in olajšavo od vseh nas, brezkompromisno. Kdo bi ji lahko kaj odrekel, če je Petegola stala za njenim hrbtom.

<Na začetek knjige>

Naj kigre juha se skuha

 

1. DEJANJE - NAJ KIGRE JUHA SE SKUHA, a včasih PREKUHA 

Juha je vso to zmedo v kurniku, svoje poraze in svojo nepriljubljenost v VIC-u in v kigrah, zelo dobro razumela, a delala se je nevedno. Navzven ni kazala nobenih znakov prizadetosti, a v sebi je  nosila kanček grenkobe zaradi nesprejetosti v in izven Kurnika. To ji je pustilo rahle komplekse in občutke manjvrednosti, a je le te prikrivala na svojevrsten način. Zdravila se je tako, da je stalno težila, joj, kako me boli glava, joj, kako me bolijo peruti, jaz sem zelo bolna, a to je počela samo pred nami kurami. Ugotovila je, da tako, na ta zviti način pridobiš boljši položaj, saj kdo bi se upal maltretirati staro, bolno in onemoglo žival. Pa je bila zelo poskočna in hitra, ko je nosila novice iz enega dela kurnika v drugi. Hitra je bila tudi v glavi, saj je slišano kar spotoma spreminjala, in to tako rekoč v par trenutkih teka, znala si je spotoma še dosti novega izmisliti, po vsej verjetnosti, da ne bi bile novice tako puste. Tu v teh dejanjih so se kazale njene realne sposobnosti pa še igralske sposobnosti, naj so jo kot sposobno kuro priznali ali ne. Ne bi bilo nič čudnega, če bi jo noge in glava res bolele, od silne uporabe in nucanja. Pri tako veliki aktivnosti, se vendar obrabiš. Toda njena obraba je bila obratnosorazmerna z njenim delovanjem. Zelo žilava in trdoživa je bila, če dobro razmislim super juha bi bila iz nje, če bi do tega pravočasno prišlo. Tako bi vsaj enkrat pomenila pravo korist za skupnost.                                                                                                    

Če še razmišljam, moram priznati, da je bila Juha zelo bogato obdarjena, saj so jo odlikovale še druge zanimive lastnosti in ta Juha sploh ni bila kura kar-tako. Verjetno me je Večliki prav zato dal v skupnost z njo, da bi se lahko dosti naučila. Ni pa računal, na mojo naivnost in kurjo slepoto, saj namesto učenja sem samo srepo buljila in se čudila, trepetala in si lagala, da je to, kar se mi godi vse skupaj nekaj drugega ali pa sploh nisem hotela resnici pogledati v oči.

-37-

Tako kot je Juha bila za Krajane slaba igralka in sploh neprimerna za nastope v kigrah, pa je bil v pigrah med najboljšimi igralkami, zelo dostikrat je tudi zmagovala. Kot sem že zgoraj omenila, po pameti je bila med najpametnejšimi kurami, posebno ji je pamet služila, ko smo se me ostale kure prepustile lagodju nerazmišljanja. To je znala neverjetno bistro izkoristiti, in to pri tekmah, za svoje priboljške, kjer je, kar briljirala. Iz piger je ostale kure niso preganjale, sploh je ne bi mogle, meni pa je počasi postajalo jasno, kaj te pigre sploh so. Kljub meni neljubim in nevšečnim pravilom piger, sem se počasi nalezla skupnega navdušenja nad njimi in občasno se nehote igrala po njihovi pigra-muziki. Prav tako se je zgodilo tudi nekaterim drugim kuram iz VIC Kurnika, ki niso bile ravno nadarjene in zainteresirane za pigre in prav tako večini od petelinov.     

   

Pigre, pigre, pigre je vzklikala Juha in pigre so se igrale. Juha mislim, da je v pigrah doživljala svoj kompletni življenjski vrhunec in smisel svojega življenja. Vse njene posebnosti in lastnost, ki jih bom še naštela, so v pigrah imele glavno vlogo za njene uspehe. 

                                                                          

Ena od teh njenih posebnosti so bile posrane noge, kar ni bila niti tako velika posebnost, saj kdor toliko teka okoli, in to po kurniku, mu to ne uteče. Take noge bi bile normalno moteče, vendar so bile za pigre nekaj normalnega. Toda vsaka kura, ki kaj da nase, bi se vsaj malo potrudila, da se očedi in občasno očisti. Nje pa ta malenkost sploh ni motila ali pa preprosto ni imela časa za to, saj se je ukvarjala z veliko pomembnejšimi stvarmi. Te nečiste noge so zame imele poseben pomen, ki ga ona ni nikoli pogruntala. Te umazane noge so jo marsikdaj zatožile, po katerih poteh „leta“, zelo lahko je bilo ugotoviti, kje je tisti dan otresala kljun, kolikokrat je šla na Hudičevo zel in še marsikaj. Ta moja spoznanja so mi tu pa tam prinesla uspeh v pigrah. Včasih mi je zaradi pridnega opazovanja tudi ratalo zmagati, prav zares. Juha pa kljub svoji brihtnosti,  za časa svojega življenja v kurniku ni ugotovila, od kje jaz vse to vem. To lekcijo sem se dobro naučila in še kakšno naslednjo lekcijo sem prej ali slej znala. Bile pa so tudi učne ure, bolje dnevi, ko mi ni in ni šlo, tako da sem se nekaj poglavij preprosto napiflala. Napiflala sem se, na primer, poglavje Izločanje.

Juha je izločala dosti - pa ne jajc. Izločala je najraje pred, med in po spanju na gredi, a čiščenje je seveda ni zanimalo. Za čiščenje celotnega VIC-a je bila določena Močo kura, ki je bila na lestvici še pod Juho. Le ta ga je zelo površno opravljala. Da se pohvalim, tudi moja malenkost je bila višje na lestvici, kot je bila Močo kura in ko sem jaz nastopila svoje mesto v Algteljeju je Močo kura svoja opravila kidanja in čiščenja želela potuhnjeno prepustiti meni. In mi ga je, saj nisem imela druge možnosti, kot da sprejmem. Namreč Juha in Močo sta dostikrat skupaj obirali skupnost med Juhinim zobanjem Hudičeve zeli in tako gradili zavezo proti ostalim kuram, proti meni na primer. To je bila ena od piger, ki jo bom še do potankega opisala, jaz pa te igre nisem znala igrati. Sploh komaj sem se zavedala, da je to ena od piger. Tako sem jaz delala, ne le od ene kure delo, temveč od dveh kur in to je trajalo vse do trenutka, ko je Močo kuro Večliki zalotil pri lenuharjenju in ji javno z opominom določil, da ta del igre je njena vloga. Še se je upirala, vendar neuspešno. No, tukaj se vidi ta zamegljenost med kigrami in pigrami, čiščenje je kigra, podtikanje in izmikanje je pa pigra ... Kure Juhe pa se to ni dotaknilo in sploh izločanje je ni dosti skrbelo. Sama se je delala, da s to svinjarijo nima nobene povezave, a če bi le povezava obstajala, je ta ni zanima, saj je imela tako ali tako za postati juha. Tako naj kar drugi, kdorkoli naj bi že to bil, čisti to sranje, ki bo ostalo za njo. Tukaj v tej situaciji je edinkrat javno priznavala svojo prihodnost na krožniku. Ostalim pomembnim kuram ni niti na kraj pameti prišlo, da bi se ukvarjale s čistočo našega Algteljeja, niti za skupno dobro ali za dobro našega lastnika. Tako sem ostala samo jaz, ki mi ni bilo do tega, da na lastnem dreku ždim in sem prevzela ta nečastna opravila z dna, v vseh vidikih.

-38-

No, izločanje Juhe v obliki jajca pa je kronološko potekalo takole: jajca je redno valila v svoji mladosti, zdaj v starejših letih pa je raje valjala čudne besede po kljunu in jih zanimivo sestavljala. Zelo rada je preštevala zrna piče in računala, koliko vsaki pripada. Tako si je vedno lahko priračunala zelo soliden delež zase. V tem je bila resnično toliko dobra, da si je z lahkoto prisvajala dosti prevelike deleže, a ji nobeni izmed nas ni uspelo dokazati presežka, ki ji nikakor ni pripadal. Zelo veliko si je uspela nagrebsti in na to se je bilo treba privaditi. Meni to ni kvarilo spanca, saj mi po pravici povedano nič ni manjkalo, bolj me je obremenjeval majhen prostor, ki mi ga je namenila. Druge kure so pa z razdelitvijo dobrin po Juhino težko shajale in ker niso bile sposobne to oporekati ali ji dokazati nepoštenost, so se ji raje maščevale na drugačne načine. Pegatka jo je zaposlila v svojih mišjih zadevah, Kratka ji je kakšno svoje delo podtaknila, Večliki se ji je raje izogibal - prav tako krajani in lastnik, ki so zahajali v našo bližino.

 -39-

Z Večlikim se je obnašala največkrat prepotentno, do njega je bila, kot da ga je ona zvalila. Dajala mu je vedeti, da je lahko srečen, če sme stati v njeni senci. Vendar to njeno obnašanje ni bilo prepotentno »preseravanje«, temveč prefinjena lepo nastavljena manipulacija, s katero ga je vlekla za kljun. Ko sta prihajala v direktne stike, je bila Juha majhna in poslušna in tako v kloako lezoča, da verjetno Večliki še dandanes misli, kako ga je spoštovala. Koko in kaka hudiča, pa spoštovala ... kako, kokaka ... tako nekako. Iluzija zapolni pol življenja, pri nekaterih pa kar celega. Za tako moč in posledično način obnašanja je imela še en Joli v perutih. Bratila se je namreč (na skrito) s tavelikim - hunskim Larifarijem. Njega je kar posvojila, ga podojila in naredila iz njega svoj klon, tapravega FARIJA. Tako sem jaz z mojim prihodom v VIC Kurnik doživela marsikatero podlost, za katero sploh nisem vedela, da je med kurami možna in marsikdaj sem, če ne na začetku, pa kasneje izpadla izigrana. Dokler nič nisem štekala, je bilo vse v redu. Ko pa je v meni slepa kura spregledala, sem bila zmedena ter ranjena v srce. Dogodki v mojo škodo in posmeh so se kar vrstili. Ne samo iz dneva v dan, večkrat na dan se je dogajalo kaj takega, kar me je begalo in jezilo, a upanje v lepšo in barvito prihodnost, ter v dobro delo Algteljeja, me ni nikoli zapustilo.

V pomoč mi je bilo spoznanje ob vhodu v Kurnik, da Bog je in v tega sem zaupala, da bo že kaj zrihtal, predno obnemorem.

Prišel je ta dan, moj dan, ki mi ga je Bog namenil. Gospodar kurnika se je tega dne čudežno spomnil na Juho in svoje načrte z njo. Ker je tako dolgo zavlačevala in izsiljevala svojo življenjsko pot, v tistem dnevu ni bila niti za juho več dobra. Lastnik se je tega zavedal, vendar kot dober gospodar le ni želel, da gre njegova lastnina v nič. Odločil se je, da jo nagači in postavi na kakšno vidno mesto v hiši kot znak za njegovo sposobno vodenje posestva in v čast kurniku, ki sploh ni bil tako nepoznan. Trofeja kmetovalca, kot imajo trofeje lovci. Kura Juha je tistega dne izginila, jaz sem še nekaj časa rabila, da sem se prepričala, da je ne bo nazaj in se počasi razširila na zdaj mojo gredo. Tudi to ni bilo prav lahko, saj spomini ostanejo in strah tudi. Vendar čas celi rane in opomogla sem si in ponovno na novo začela – drugo rojstvo, bi rekli. Govorica, da je Juha nagačena in da stoji na gospodarjevem hodniku mi ni dala miru. Želela sem si to na lastne oči ogledati, razmišljala sem, kako naj to izvedem. Vsak dan sem hodila pogledovat gospodarjevo hišo, z zadnje strani kurnika. Pogled skozi majhno luknjico mi je padal na njihova vhodna vrata. Kdor čaka, dočaka, sem nekoč slišala govoriti in res sem po zelo vztrajnem kukanju dočakala dan, da je sin gospodarja pustil vhodna vrata hiše odprta. In videla sem jo. Moja gredna soseda Juha je res čepela nagačena na majhnem koščku grede, pritrjene na steno hodnika. Izgledala je kar dobro, videlo se je, da so se pri delu potrudili. Nog ni imela več posranih, kar svetile so se. Prav lepo so jih oprali in po mojem občutku tudi nalakirali. Tu pa tam ji je sicer manjkalo kakšno pero, a ko sem zagledala oči, sem vedela, da je prav zares ona. Iz oči ji je še vedno bliskal bes, ki ga je verjetno imela ob dogodku.

Kasneje se je pojasnila tudi skrivnost njenih manjkajočih peres, saj je gospodarjev sin oboževal igre kavboji in Indijanci.

Nekaj sem se pa le od Juhe naučila. Ob njej sem naredila svoje prve igralske korake, sicer negotove in ne najboljše, so pa le bili. Tam od zgoraj nekdo vidi vse in verjetno je Bog petelin, ki ve, kaj hoče. Taka kurja nebesa sledijo le pravim in fejst kuram in to me je radostilo. Prvo dejanje je bilo za mano, moj del severnega in majhnega kurnika je postal Algtelje in jaz sem imela pogoje, da se polnovredno vključim v igralsko ekipo.

Vsaj tako sem mislila.

<Na začetek knjige>

Naj kigre juha ali kar slavospev Pegatka

-41-  

2. DEJANJE NAJ Kigre ali kar SLAVOSPEV NAJ KIGRE - PEGATKA 

Velika zabloda v mojih mislih na začetku VIC poti je bila, da sem takrat napačno razmišljala o igralskem poklicu. Verjela sem, da se igralec, kar rodiš in se ne kot kakšen rejec kur, poklica priučiš. Tako nekako sem si to stvar predstavljala in po tem mojem prepričanju, bi se imele moje igralske sposobnosti za pokazati že pri tisti slavni luknji vstopa v VIC, ko sem doživela prvo srečanje s Petegolo. Nisem se zavedala, da naj bi to bil nekakšen sprejemni izpit, pod drobnogledom bistrih in pronicljivih oči pegatke Petegole. Zdelo se mi je, da je vse skupaj preprosto sreča, ki mi je odprla vhod in prihod v Kurnik in nič drugega in za srečo ni šol in sprejemnih izpitov. Sreča, ki mi je tako zelo kljuvala v glavi, bi lahko zame storila še kaj več, lahko bi mi bilo dano, da zasijem še s kakšnim mojim, meni do takrat skritim talentom. Zakaj se ne bi pokazalo, da je v meni še kaj več kot samo lepo perje. Ena kurja glava v kurniku več in nič več? Ne, to ni to, sem razmišljala, ali si preprosto želela. Vsemu temu lahko rečemo kurja nečimrnost ali pa, tista prava kurja pamet. Realnost je eno, a želje so nekaj drugega, da ne govorim o sreči, ki je nekaj čisto tretjega, in kure nismo sposobne tega ločiti. Na tej prvi preizkušnji ali sprejemnem izpitu, srečanju s Petegolo in vstopu v VIC, sicer res nisem padla, vendar sem takoj vedela, da tega niti nisem z briljantnim rezultatom opravila. In glede na moj rezultat sprejemnega izpita bi morala nadaljevati svojo pot brez napak, da bi lahko uspela. Pa nisem. Takoj za prvo napako je sledila naslednja. Ta drugo napako sem storila takrat, ko nisem spoznala, da bo pegatka moja mentorica za igralsko kariero (Juhino mentorstvo je bila predigra in je zajemalo samo nekaj malega vaj iz Algteljeja in lepo, VIC-u primerno obnašanje). Zanimivo, druga in vsaka naslednja napaka je pomenila večji spodrsljaj na kurjeku in bolj umazano perje, sama pa bi lahko trdila, da so mi izkušnje iz preteklosti pustile v spominu premosorazmeren padec posledic, ne pa rast le teh, na zgrešenih ponavljajočih se trenutkih. Tako sem z napakami ali zdrsi na kurjeku, začela zelo neuspešno pot kure - igralke in to bi bilo verjetno usodno, da mi petelinje tace ni podal Večliki. A tudi to se je izkazalo za spodrsljaj na kurjejeku, tretja napaka. Takratna pomoč Večlikega, pri mojem vstopu, je predstavljala za nadaljnje bivanje v VIC-u nadaljnje težave, saj sem si na tiho pridobila še en minus v očeh Petegole, glavne in največje igralke tega prostora ali celo največje igralke v našem Kraju. Pomoč, ki mi jo je dal Večliki, je pomenila, da ni nekaj samo po njeni volji, pomenila je, da se mora ona podrediti nekomu, četudi glavnemu in to jo je čisto zares spravljalo ob pamet. Pridobljeni minus na tretjem zdrsu je bil več kot samo minus. Pegatka je v tej napaki in temu spodrsljaju na kurjeku bi lahko rekli Spodrsljaj kurjek Večlikega, postavila na noge zamero in ta zamera je bila temelj vseh nadaljnjih neprilik s Petegolo. Vsaka dobljena bitka še ne pomeni vojne zmage in moj vstop v VIC je bil zelo mala bitka, če je sploh bila bitka in ne zgolj slučaj. Jasno, da tega nisem razumela in navkljub spodrsljajem sem upala na najboljše, a vstop v VIC Kurnik je bil zame eno samo drsanje po kurjeku. Če bi bil kurjek led, potem bi bila lahko v drsanju umetnica. Pa je bilo, kar je bilo. Kurjek je kurjek, led je pa led. 

-42-

Začetni spodrsljaj (-i) so se skozi vse moje bivanje v VIC-u vlekli za mano kot kakšen žalosten napev in ta kurji-moj bluz je ostal prisoten v vseh mojih poskusih postati dobra in uspešna članica igralskega ansambla kiger. Pa ni šlo in ni šlo iz žalostinke v polko, kot da sem se takrat na kurjeku usmradila in da se tega vonja ne bom uspela nikoli več rešiti. Petegola, ki je v tej muziki dirigirala in igrala po notah kiger muzike, ni nikoli več pozabila na mojih zdrsljajev in dirigirala je tako, da je muzika, meni namenjena, žalostno donela, predvsem v mol-u in za vedno.       

Oboje skupaj, moj začetek in kasneje moja nadaljnja pot, sta bila zavita v meglico mojih miselnih zablod, saj kigre Petegoli niso pomenile kaj dosti, pravzaprav ji niso pomenile prav nič. Vzporedno ob kigrah in pigrah je ona imela še svoje igre, Mišmigrene in za te svoje MMigre je zelo pronicljivo in natančno izbirala kandidatke ... Miškura, edina zvrst kur, ki naj bi Petegoli odgovarjala, je morala biti ljubiteljica miši, morala je imeti mišjerejo za svoj hobi, ali je morala biti vsaj v grupacijah kur, ki so miši imele za idole njihovega življenja. Kdo bi si lahko kaj takega predstavljal? Mene je na začetku določila za miškuro in to po svoji zmotni presoji, ki jo je kasneje uvidela. Te neresnice o moji ljubezni do miši, rojene v njeni glavi, so bile posledica dejstva, da me miši v zunanjem svetu niso nič motile, celo družila sem se z njimi, če so že bile na moji poti. Njen vedno imeti prav, je tukaj spodrsnil, ne na mojem, temveč kar lepo na njenem kurjeku.

Danes vem, da me je imela za sebi podobno, vendar njej podoben ni mogel biti nihče. To njeno miš-poslanstvo je presegalo vse meje zdrave pameti, presegalo je celo meje zdrave nespameti. Da bi bil kdo lahko tak kot ona, bi moral priti s kakšnega mišestranstva. No, lahko, pa so te njene lastnosti izvirale iz nastranstva na zemlji in ne onostranstva in ne takrat in prav tako še danes ne vem, ali je bilo to, kar je počela »čisto«. Delo in ravnanje z glodavci, kot ga je ona opravljala in zahtevala od drugih, je bilo nekaj nemogočega in sploh nekaj skreganega s pametjo, skreganega celo z kurjo pametjo in tako ni bilo šans, da bi jo lahko zaštekala. Vse skupaj je bilo čudno in nekaj je bilo narobe. In to hudo narobe.

Kako le, naj bi takrat to vedela in razumela. Nisem poznala pegatk in naučili so me, da je lahko glaven samo glavni petelin. Kasneje sem se poučila, da so Pegatke posebna zvrst perutnine, ki je težavna za vzrejo. Petegola se je zelo dobro zavedala teh svojih posebnosti, in to spretno uporabljala sebi v prid. Najlažje si to njeno karakteristiko videl v tem, da je takoj po prihodu v VIC prevzela vodstvo kurnika tajno in malo manj javno, predvsem pa zelo zvito, in v meglo laži zavito. Tega njenega nadvladovanja in obenem obvladovanja situacije ni nihče iz kurnika spregledal, kaj šele jaz.. Prav vsi smo mislili tako, kot so nas učili, glavni petelin in pika. Meni se je posvetilo ali zasvetilo tu-pa-tam, vztrajno sem se otepala vsakršnega mojega videnje in šele po številnih letih in čudnih, kar težkih izkušnjah se mi je enkrat le posvetilo in še to, verjetno slučajno. Če te celo življenje učijo, da je v kurniko petelin glavni, potem ne moreš in ne moreš razumeti, da bi to lahko bila kakšna kura, četudi je pi(k)čkasta. Lepo vzgojena kot sem bila in veliko bolj naivna, kot je na ven izgledalo, sem imela to glavo perutnine za prijazno in meni naklonjeno, pa mi ni bila. Petegola ni bila naklonjena ne meni, ne nobeni drugi kuri, a naklonjena je bila svojim ljubljenčkom, ki so izhajali iz vrst glodavcev. Verjetno se je hotela zgledovati po ljudeh, imeti hišne ljubljenčke – mačke ali pse na primer. Take ljudske navade so ji strašno ugajale in jih je rada prevzemala. To ji je dajalo občutek večvrednosti. Tako se je lahko imela za posebno več-kuro, nam pa je tako prikrivala svojo pravo, samo svojo, naravo ... lahko bi to imenovali tudi EGOTRIP, huda odvisnost od samega sebe. 

-43-

Rekla bi, da se je počutila kot človek s tem svojim početjem in z obnašanjem, ki je bilo podobno človeškemu. Tako je v sebi vzgajala občutek nadvrednosti nad nami kurami in verjela v popolnost svojega prepričanja. Nadvrsta kur, PEGALJUDJE. Ogledovala si je določene ljudske običaje, žal kot kura ni znala pogledati kaj boljšega, kot minus obnašanje človeka. Sicer pa po vseh letih sobivanja z ljudmi lahko trdim, da v ljudeh ni za iskati kakšnega vzgleda, če tudi si samo kura. Najbolj jo je prevzela naslednja človeška zmota, ali dobrota v ljudskem razmišljanju. 

Ljudje imajo hišne ljubljenčke - mačke in pse pa še kaj. Skozi čas so to svojo ljubezen do živali sprevrgli v navadno tiranijo in počlovečenje teh malih bitij, do stopnje njihove nemoči in izgubljenosti brez človekove komande - dobrote ali ljubezni do njih. Pegatka je to obnašanje prevzela, omislila si je miši in tudi eno podgano za svoje kurniške ljubljenčke. Še sreča, da je bila podgana on, Podganko, ker drugače bi imeli v kurniku podganjo štalo z vsemi potomci tega mogočnega glodavca. Njene miši in ta podganko so bili pri nas v kurniku zaščiteni bolj, kot bi bila kakšna kura, ki nese zlata jajca.

Nihče ni smel njenim ljubljenčkom storiti ničesar hudega. Me ostale kure smo morale to njeno zasvojenost upoštevati tako, da smo se silile samo lepo misliti o njenih glodavcih in Petegola je z vso svojo močjo in prebrisanostjo gojila to glodavsko zalego, sebi v veselje in ostalim v sramoto, lastniku pa v škodo. 

Hranila jih je večkrat na dan, glodavce jasno, pa tudi me drugorazredne članice smo morale to početi, brez predaha. Prvorazredne kure ali določene kokoši s statusom, so se občasno uspešno izmaknile temu početju. Bog, ne daj, da tega njenega prepričanja in početja, nismo ostale manjvredne kure, hotele podpreti. Kaj podpreti, da smo samo pomislile, da tega ne bi storile. Kljuvala nas je po glavah, podila cele dneve po dvorišču, včasih tudi kar ven iz VIC-a in našo pičo je v jezi znala razbrskati tik po svojem hranjenju, tako da smo morale revice iskati zrno tu, zrno tam, če smo hotele napolniti želodčke. Bila je tudi zelo oblastniška, ne samo nad nami, tudi nad temi glodavci se je obnašala kot neka Mati Terezija, ki jim rešuje življenja. Podganku ni dovolila prostega izhoda, niti prosto gibanje po VIC-u, ne. Imel je majhen prostor za kurnikom in tam se je lahko revež premikal, gor in dol. Če pa smo se me podložnice po njeni presoji neprimerno obnašale, nam je za kazen odredila, da moramo spremljati (sprehajati) podganjka po preostalem delu naše ograde. Kje pa ste še videli podgano, ki bi se podredila kuri. Ta žival je tekala hitro kot strela in revica tista, ki naj bi mu bila za tačkami. Lovila in podila ga je, pa ni bilo dosti uspeha od tega. Dostikrat je ta neverjetno živahna žival odletela ven iz kurnika in potem ga je samo Petegola lahko pripeljala nazaj. Nje se je bal in njo je ubogal, to pa je dosegla z njegovo kastracijo, ki jo je izvedla z lastnim kljunom. Na to je bila zelo ponosna. 

Da je sledila kazen za neuspešno miš-siterstvo ne bi niti govorila.

<Na začetek knjige>

Strah velikih oči

-47-

Mogočen zna biti glas pogube in strah velikih oči tisto, da sem mislila, svojemu  piščancu le lahko vsak dan porinem kakšno od svojih zrn, pod ograjo ... tak        vsaj ne bo umrl od lakote. Prava kurja pamet, ki je kaj hitro pozabila, da tudi      zunaj kot kura svobodnjakarica nisem bila lačna, kolektivna paranoja pred          pomanjkanjem piče se me je prijela kot klop ... mogoče pa mi je lastni ego          onemogočil čisti pogled na stvari. Tudi Petegolin ego je bil kot glasnik, da se      nas naši Egoti primejo kot klopi. Egoklop je kar močna žival, nekje takoj za        Bogom ali celo pred njim, če je Bog predolgo odsoten v tvojem življenju.           
Petegolini glodavci so na začetku mojega bivanja v Kurniku zasedali le določen del tega, njihovo število pa se je zelo povečalo, kljub uspešnim kastracijam. Nič čudnega, saj je Petegola cele dneve letala okoli in iskala nove primerke te            živalske vrste in jih vse, prav vse pripeljala v naš VIC. Več jih je bilo, močnejši  so bili in postajali so vse bolj zahtevni. In tako so kmalu začeli letati po vsem      kurniku, jesti vse več in ni bilo več mira ne sproščenega sprehoda. Stalno so bili pod našimi nogami. Še skrivali se niso več pred Krajani, tudi pred lastnikom        kurnika ne.                                                                                                               

Več jih je bilo, več dela smo imele podložnice z njimi. Nekatere so se uprle Petegoli in tako raje pristale v njeni nemilosti in prenašale njena maščevanja, jaz si tega nisem upala in sem tako garala dan na dan. Vse bolj zgodaj sem vstajala, saj drugače nisem uspela vsega postoriti, bila so pa obdobja, ko nisem niti spati utegnila, da sem vse njene miši v ograde prigonila, jih podojila in umirila. Ni bilo tako pesniško, kot se sliši. Neprestano me je mučil dvom, ali naj padem v nemilost ali naj dalje gonim njene ljubljenčke. In sem jih gonila.                          

POTENCE TAKE IN NETAKE ali še en ČOPIČKIN DODATEK K 2. DEJANJU, tudi ta je šel vnemar                          

Nekajkrat sem se spomnila dobrih starih časov, ko si petelinu moral dati, pa si tako lahko postal del jate. Danes pa to ni bilo več aktualno, in če si si hotel zagotoviti prostor v kurniku, si moral hraniti in crkljati glodavce. Kakšno hudo nazadovanje vrste in nekomoten propad sistema je to pomenilo.

To drugo dejanje je že nakazovalo slab rezultat Naj Kigre, sicer pa je prav v tem času, to tudi ugotovil Večliki, in namesto, da bi se potrudil in bolj ukvarjal z Naj Kigro, se je začel zelo zavzeto ukvarjati s svojim odfrčanjem iz Vic-a. Ta odlet mu je dosti hitreje in bolje šel od peruti, kot mu je šla režija Naj Kigre. Rezultat je bil odhod Večlikega z zajetnimi zalogami osnovnih živil in potrebnega iz VIC-a, zablodene in hkrati vesele kure, posebno nekatere nad novo situacijo in brezvladja, do prihoda novega glavnega Sanjskega in razpust, ter zloraba nove situacije. Komanda, v obliki - sam sebi gospodar je akutno trajala pod Sanjskim, se nadaljevala po njegovem odhodu in doživela vrhunec v času "vladanja" Podgrada. Ta razmahnjena anarhija v tem času postane kronično stanje življenja v VIC-u. Posledice tega so, da se kure zelo polenijo, Kigre jim ne pomenijo nič več, Pigre pridobijo toliko na veljavi, da se kure preprosto navadijo nanje, kot na drogo, kar pomeni vedno več, in v VIC Kurniku nastane Kurjakaos, ki se razteza preko celotnega naslednjega obdobja, obdobja čistih Piger.

 -48-   

3. DEJANJE NAJ KIGRE ALI GODEON 

Glavni del Kurnika je imel Algtelje kot priključek ena ali še bolje nobena, bil pa je še en samostojni del Kurnika, ki je vseeno spadal v celoto VIC-a, to je bil GODEON. Za tega bi lahko prav tako rekli priključek in temu bi prav zares lahko rekli priključek ena. Godeon je bil del Kurnika na južni strani, prostor, kjer naj bi se uprizarjale take sodobne kigre ali igre na brzino. Te so se dogajale zelo hitro. Teh hitrih kiger Krajani niso ravno vzljubili in ta del Kurnika je bil zelo slabo obiskan. Komot bi ga podrli ali zaprli. Vendar, da ne bi zaostajali za drugimi kraji, se je lastnik Kurnika pod pritiskom težnje k novitetam odločil, v našem Kraju le vzdrževati ali nekako ohraniti, ta priključek. Če se kaj ohranja le za to, da se, potem od tega ni kaj velike koristi, še manj pa je to zabavno. Vse skupaj, kar se je dotikalo

Godeona je bilo kar tako in nič pomembno. Tako so to gledali Krajani, lastnik VIC-a in VIC kure. 1x na leto, pa je Godeon le prišel do veljave in to, ko so Krajani uspeli povabiti še nekatere druge igralce iz ostalih krajev in tako dvigniti Godeonu popularnost. To je trajalo nekaj dni, potem pa je ta del kurnika ponovno padel v senco glavnega Kurnika in spet, kot da ga ne bi bilo. Toda ni za zanemariti, da pomembne glave kur iz VIC-a niso niti teh nekaj dni slave Godeonu privoščile. Prebivalce Godeona so v tem času ogovarjale ali kar ignorirale. Tako je to bilo.

Kure, ki so domovale v Godeonu pa sploh niso bile kokoši, temveč dva fazana, ona in on, vendar se medsebojno nista parila. Raje sta se spogledovala z divjimi fazani, živečimi izven Kurnika, kot da bi gledala drug drugega. Vseeno sta se lepo razumela in tudi do ostalih kur iz VIC-a sta bila prav prijazna. Kljub temu je nad njima vladala oblast iz glavnega dela Kurnika in čast izvršilne oblasti si je lastila No-ja. Le ta je dosledno izvajala svoje poslanstvo in lastonožno pobrcavala fazana v akcije. Njene nojnoge pa niso bile take male, kratke nožice kur in njena nadvlada nad fazanoma je popolnoma funkcionirala. V tistih par-dnevih aktivnega življenja v Godeonu, se ju ni niti sramovala.

-49- 

Tudi nanjo, no, ja, se je zalepil Egoklop Petegole in vsesplošen Egotrip VIC-a. Ker drugje, njen Ego ni imel šans, se je lahko razmahnil in udejanjil tu, na obrobju glavnega dogajanja. Tako se je Ego No-ja poigraval s to nežno perutnino, obema fazanoma, po njeni potrebi in njegovi Egovi želji. Naj bom poštena, Noja je bila še kar sprejemljiva komandantka, to sem ugotovila kasneje, ko so jo izrinili iz tega poslanstva in ko je zavladala v periferiji druga vladarka. Strasti in dejanja po navadi delujejo skladno: dosti dela - dosti galame, malo dela - malo jela in malo cirkusa.

Iz Godeona je bilo malo novic, fazana se nista udeleževala skupnih kiger, zato tudi na skupne vaje nista hodila in vsega, kar se je dogajalo v glavnem dela Kurnika nista poznala ali temu sledila. 

Občasno, ko je bilo v igrah predvideno večje število igralcev, so jih taglavni in taglavne, kar vključili, ker pa brez vaje ne moreš prav nastopiti, se je dogajalo, da sta nastopala in ne vedela, kaj nastopata. Fazan Muvič je imel nekoliko podpore v moškem delu igralske zasedbe, sicer pa ne glede na svojo fazanjo podzvrst kur, je bil petelinom in ostalim samcem po nekaterih lastnostih podoben. Rad je imel senco, pa še kaj in tukaj bi se skoraj lahko reklo, da je del petelinje celote.

Fazanki pa ne-glede na izoliranost niso bile prihranjene muke manjvrednih kur in dostikrat je bila skljuvana, da ni vedela, zakaj. Tako ali tako se ni smela postavljati ali pojavljati v bližino glavnega Kurnika, prav tako kot se niso smeli tisti, ki niso spadali med igralce. To je bilo nepisano pravilo nepismenih kur. In bilo je takih nepisnih pravil ogromno in ker niso bila zapisana, so se kure ta pravila dnevno izmišljevale, jih spreminjale in prilagajale svojim potrebam. To so zlorabljale na največji možni stopnji zlorabe. Zlorabljanje raznih podlih potez so obvladovale v nulo in kasneje ta svoja prilagodljiva pravila razglašale za Biblijo kur. Vztrajale so pa v tej kurji Bibliji do konca, češ da je to edino prav, da se je treba tega držati in da drugače sploh ne more biti. Pa igraj se potem, če si upaš. Sicer pa sploh nisi imel šanse se ne igrati, hote ali nehote. Kako hudičevo zanimivo se je igrati nekaj, kar ne veš, kaj je.

<Na začetek knjige>

Letovišče fazanov

DVORIŠČE GODEONA IMENOVANO LETOVIŠČE FAZANOV

Odlomek 3. Dejanja Naj Kigre

Ob Godeonu je bilo še kar prostorno odprto dvorišče in na njem so se občasno dogajale predstave, prav tako nesprejete od Krajanov. Ta del odprtega dvorišča je bil zanimiv zaradi poraslosti s Hudičevo zeljo in to zel so cenili tudi posamezni Krajani. Le ti so bili pripravljeni priti na dogajanje v Letovišče, tako smo ta prostor kure imenovale. Krajani, kot sem rekla, niso prihajali zaradi dogajanja samega, temveč zaradi Hudičeve zeli, od nas kur in petelinov, pa če je, kakšen slučajno zataval na ta prostor, je to bilo zaradi komarjev kot prigrizka ob zabavi, saj so bili komarji tukaj tako doma, kot fazana. Mislim, da sem jaz iz našega Kurnika, še največkrat večerjala komarje. 

-50-

No-ja, ki v glavnem Kurniku nikakor ni mogla priti do kakšne pomembnejše vloge, je tukaj cvetela, in fazane za svoj gušt obrcavala po nojevsko. Pa še, ko so nastopili tisti redki dnevi letovanja in otoček dogajanja sredi niča, še takrat ni bila prav nič uvidevna do teh fazanjih sobratov. V tem kratkem otoškem času je prevzela naj vlogo videne in pomembne kure, in se je razkazovala s svojimi dolgimi nogami in dolgim perjem, vsepovprek. Toliko našopirjena in velika, kot je bila, je blestela v prvem planu, da se fazanov sploh ni videlo. Fazana, plahi divji kuri, sta razumela in dojela, da je zanju bolje, da sta čim manj vidna. Ta skromnost jima je bila v genih še iz časov svobode in prostega tekanja po divjini. Tukaj na organiziranem prostoru kur, kjer sta pristala, jim je njuna plahost in skromnost prišla kar prav, da se nista komandi in šopirjenju zoperstavljala. To jima je prihranilo marsikatero težavo in ugodnost prav tako. Vendar sta naša kurniška fazana bila čast lastnika in njegove trdne volje, da celemu svetu pokaže, da jih ni potrebno pojesti ... samo za otroke krajanov jih je redil, da so si le ti lahko predstavljali, kaj imajo, kot eno večjih dobrot na krožniku, občasno, predvsem otrokci lovcev in otrokci zelo pomembnih Krajanov.

Pri NO-JI pa se je dogajalo nekaj čudnega, bila je sprejeta v Kurnik zaradi svoje velikosti, ter zaradi velikih jajc, ki naj bi jih nosila. O jajcih pa ni bilo leta in leta ne duha ne sluha. Končno je nekega dne, to slavno, četudi ne zlato, veliko jajce bilo izvaljeno. Kure so si ga samo na skrivaj ogledovale, saj so bile fovš in so se bale konkurence in posledic. Velika želja, da bi se Noje nekako znebile in da tako lastnik Kurnika ne bi temu jajcu posvečal preveč pozornosti, so jo prepričale, naj ga vali nekje daleč, skrita in sama seveda. NO-JA ni razumela ozadja njihove dobrote in navdušena nad svojim izdelkom, je odšla jajce valit na svoje. Sicer ni imela izbire, noja, ki bi ji valil jajce, v Kurniku ni bilo. Tako je bila odsotna kar nekaj časa in takrat je pura Putra »slučajno« bila prinesena v kurnik. To je bil čas, ko je puran že vladal na svojem visokem prestolu glavnega petelina, Sanjski pa je odfrčaval po okolici, bog ti ga vedi kje.

                

Podgrad, kot tretji glavni petelin v Kurniku je bil puran. Jasno je bilo, da si bo omislil tudi kakšno žensko predstavnico iz puranje podvrste kur, v svojem časovladju. Na čudežen način se je to tudi zgodilo in tu je bila Putra. Za rdečelaske je pri ljudeh znano, da so čarovnice, za kurjo populacijo z rdečimi izrastki na glavi, ni nič znano, vendar rdeče v glavo ima le svojo ognjeno moč. Putra, ognjena, je hitro dojela No-jin odmik iz skupnih prostorov in glej ga hudiča, ni minil dan, ko je že uspela popolnoma prevzeti No-jino pozicijo, v vsemu, in še bolj. Ni potrebovala niti časa uvajanja niti časa pridobitve statusa. Izkljuvala je vse sebi želene prednosti in obstransko glavno pozicijo in to v par minutah. Pri tako sposobni in pametni rdečeglavi kuri, ni bilo kaj drugega čakati, kot da se bo zgledovala po Petegoli. In se je. Mogoče je že pred prihodom molila glavo v VIC in to skozi luknjo vstopa in tako Petegolo spoznala iz njenih dobrih časov vrhunske forme, ter se po taki mogočni Petegoli zgledovala. Ob vstopu Putre je bila Petegola že malo v letih in trudna, že je izgubljala moč in kar nekako fizično propadla zaradi srčnih težav z glodavci. Putra, ki je to takoj ob prihodu tudi opazila, je poskusila izkoristiti situacijo, in naredila je naskok, za pridobitev vseh možnih privilegijev in najboljše možne pozicije v VIC-u. Petegola je na svojo srečo precej fintirala (kot Juha pred juho) in kmalu je postalo jasno, da je Putra ne bo premagala. Bila pa ji je tik za petami v vsem in še sreča, da si je Godeon izbrala za svoj Amfiteater, ker drugače ne vem, kako bi se končalo. Toda še vedno je to bila pirova zmaga ene in druge in ta pira ju je privedla do medsebojnega nepisanega dogovora. Ti v Godeonu in jaz v VIC-u, vsaka na svojem, dolga ljubezen - sprejemljiva bolezen. Petegola je bila le glavna v glavnem delu Kurnika in to jo je delno pomirilo. Po dolgih letih njene igralske kariere je še vedno vladala tam, kjer so bili najpomembnejši. Fazana sem skoraj pozabila, čudno? Tiho in mirno sta sprejela novo oblast, s tem, da jo je fazan Muvič spet bolj odnesel. Kot samec je vedno imel prednost pri samicah, v VIC-u je to bilo nalezljivo za kure kot kakšna bolezen. Revica fazanka Srečna, ki je bila samo samica. Le ta je pod oblastjo pure doživljala dosti večje grozote, kot pod No-jo. Lahko rečem, da sem bila celo jaz po položaju nasproti nje, kurja kraljica.

Fazana sem skoraj pozabila, čudno? Tiho in mirno sta sprejela novo oblast, s tem, da jo je fazan Muvič spet bolje odnesel. Kot samec je vedno imel prednost pri samicah, v VIC-u je to bilo nalezljivo za kure kot kakšna bolezen. Revica fazanka Srečna, ki je bila samo samica. Le ta je pod oblastjo pure doživljala dosti večje grozote, kot pod No-jo. Lahko rečem, da sem bila celo jaz po položaju nasproti nje, kurja kraljica.

(nadaljevanje sledi)

<Na začetek knjige>

Kako postati glavni petelin

 -52- 

KAKO POSTATI GLAVNI PETELIN, ČE SI SAMO KURA  

4. DEJANJE NAJ KIGRE

KOLIKOR EN NEUMEN LAHKO ŠKODE NAREDI, JE DESET PAMETNIH NE MORE POPRAVITI

BEDNI PORAZ NA DELU NAJ KIGRE IN SKRITI NEVIDNI, VENDAR DOKONČNI PREHOD, KIGER V PIGRE

Ta veleigra Naj Kigra me je spremljala od začetka mojega bivanja v VIC-u, vendar se je začela že veliko prej, kot sem jaz postala kura tega Kurnika. Bila je preprosta sobivanjska pravljica, ki mi ni bila nenavadna, le malček čudna in dostikrat nerazumljiva. Pri mojem dojemanju in razumevanju pravil, v čemer nisem ravno blestela, sem slabše dojemala vse skupaj in to sem pripisovala svoji osebni kurji blesavosti in mojim malo drobnim možganom, ter veliki življenjski neizkušenosti. Nikoli se nisem imela za ne vem kaj brihtno in to so dostikrat potrdili še drugi osebki tega planeta, kure iz VIC Kurnika pa so to stalno dajale v kljun. Verjetno so mislile, da imam še ob mali pameti, kratek spomin in tako so verjele, da mi na neki način pomagajo, ko me obravnavajo kot neko gnilo zrno. Kljub vsemu temu sem le občasno kaj razumela in tudi zapomnila sem si, kar nekaj stvari. In na vse to malo, kar sem razumela, je nekega dne kot darilo ali kazen prišlo razsvetljenje. Kot strela z jasnega sem doživela trenutek spoznanja, ko so v enem samem trenutku vse neznanke dobile pomen in se je dogajanje nekako sprevrglo v neverjetno veliko videnje iz čisto drugega zornega kota. ZMAGA, oči nad možgani, zmaga malega uma nad veliko packarijo. Zmaga partizanke kokoške Čopičke.

Ker je moje kurje prosvetljenje vseeno potekalo po neki poti, vam te misli moram nanizati v pravem vrstnem redu, kot so nekako potekale sledi Golazarja po našem dvorišču. Pot se je začela in končala pri štirih petelinih. Štirje glavni petelini so se v času mojega bivanja v VIC-u vrstili takole: Prvi petelin Večliki - mala sorta Amerikanka kokoši, komandantski in še kar dober predstavnik vladarja - ne dober, ampak med vsemi najboljši. Bil je vendar majhne rasti, taka je bila pač njegova sorta kur in kako ne bi Petegola pomislila, da je to zanjo mala malca. No, on je le znal zakikirikati, pa če tisti dan ni vedel, kaj bi počel, je kikirikal sanje, ki jih je imel ponoči. Čigave sanje so bile - pegatkine jasno. Ker je Pegatka imela težave s spanjem in je bila zato večino noči budna, je ugotovila način, kako je lahko vse po njeno v kurniku. Ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah, se je odplazila v bližino Večlikega in mu sotovoče sugerirala svoje ideje in želje. Zjutraj je Večliki zakikirikal prvo, kar mu je prišlo na um in pegatka Petegola je že bila tu, da se je z njim v vsem strinjala. Tako smo delali tisti dan, kar je pegatka Petegola želela.

-53- 

Ubogi Večliki pa je bil globoko prepričan, da so te ideje in kasneje dejanja vse zrasle na njegovem travniku detelje. Ko pa je nastala kriza in je Večliki ugotovil, da ga je kaj usral, saj vse neumnosti iz pegatkine glave niso bile ravno uporabne za lepo sožitje in red v VIC-u, takrat je Petegola okrivila takoj za to Večlikega in njegovo neumno pamet. To je potem cel dan ponavljala vsaki kuri posebej, dokler nismo kure verjele, da je tako. Sploh pa, če je šlo kaj narobe, je znala tako na glas kevk-kevkati, kako je Večliki zanič in nesposoben in sploh nebodigatreba, da si prišel do spoznanja, če bi ga dali v juho, bi vsi, ki bi jo jedli, dobili najmanj krvavo drisko - GRIŽO po domače. Kdor zna, zna. Ampak Večliki je imel le tisti dve gubici pameti v svoji petelinji glavi in tako je v nekem trenutku ugotovil, da je pobeg najboljša rešitev. To je izvedel pametno in ne zastonj. 

Večliki si je pripravil zalogo piče, v kraju razglasil splošno mobilnost, in ko so mu kure (še vedno je bil glavni),  znosile vse to blago na njegovo novo domovanje, je preprosto nekega dne utekel lastniku. Ta se je tega zavedal, ko je bilo že prepozno. Ni ga bilo več nazaj. In jasno, v času brezpetelinja je vladala Petegola, sicer ne javno in direktno, vendar v vsem za nas nevedne.

Po določenem uradnem brezvladju je vskočil divji fazan Sanjski, ki je bil divji samo po opredelitvi biologov. Kot drobna plaha divja kura-petelin, je poskušal po vsej svoji moči v kurniku kaj poštimati. Mislim, da je bil smešen Pegatki Petegoli. Niti pravi domači petelin ni bil, kaj šele glavni, povrh pa še plašen. Ha, ha, glavni. Dovolila mu je, da nam je razdelil več piče. Tudi ona in glodavci so tako bili na boljšem. Dovolila mu je tudi, da je sam zase mudril, kaj bi z nami počel in kako bi nas poštimal za igre, kigre ali pigre, vseeno katerekoli bi že bile. Trudil se je, da bi iz nas sploh kaj bilo. Jasno, da je vse, kar je iz nas imelo za biti, že zdavnaj bilo in da kaj več ni bilo za pričakovati. To je pegatka Petegola štekala v nulo in Sanjskega nemoč ji sploh ni ostala prikrita. Tukaj je lahko zacvetelo njeno samovolje, saj je že pri Večlikemu ugotovila, da nič ne šteka, pa mi kure prav tako ne. Ni ji bilo treba niti skrivati svojega vladovanja in obvladovanja situacije, saj je sočasno z zamenjavo poglavarja, onemogla tudi najstarejša črna kokoš Kratka, ki ji je edina predstavljala malo, malo oviro. Kot ena izmed najstarejših kur in tako vse-videča vseskozi, je bila Petegoli najbolj nevarna, da jo slučajno spregleda ... Govorim slučajno, sicer bi pa tudi slučajno, si lahko preveč zapomnila in slučajno tudi o tem kokodakala. Najprej se je Petegola lotila Kratke in potem je imela načrt porihtati tudi Sanjskega.

 -54- 

Petegola je Kratko začela pumpati naj odide iz tega kaosa- imenovanega VIC, dokler je še čas in se lastnik kurnika ne odloči narediti iz nje golaža. Govorila ji je, da je to zelo možno na Kratkina leta in lastnikovo varčnost ali gospodarnost in naj se le spomni, kako je porihtal kuro Juho. Pri teh svojih nakladanjih je še precej lagala, češ da lastnik obožuje kuretino na krožniku in podobno. Toliko tega ji je navrgla, da je revico Kratko spravila v paranojo. Paranoja je Kratko tako obsedla, da ji je delno odpovedal um in kljub dolgoletni praksi in želji nekoč obvladovati kurnik kot Petegola, klonila pod strahom za lastno kožo in nekega dne iztegnila svoje kratke noge, v znak poraza in žalosti zaradi slabe vzdržljivosti. Geslo, da te pridnost lahko pripelje na top lestvico in da pridnost prej ali slej pristane vsaj 1x na 1. mestu, je bila izmišljotina lažnivcev, ki zahajajo pogosto v igralnice. No, take stvari se dogajajo v telenovelah, ne pa v kurnikih. Od vrha nič, grožnja golaža in kratka pamet so Kratko resnično položile na hrbet in tako je tudi odšla. Žal duh neuresničenega, lahko tudi pri kurah, kot pri ljudeh, še dolgo blodi po prostranstvu živih in išče pravico in tolažbo za svoje iluzije. Duh Kratke Petegoli ni vzel veselja ob dejstvu, da je Kratka položena. Ta mala ovira na Petegolini poti zmag je bila odstranjena. Zdaj je bil na vrsti še Sanjski. Sanjskega je preprosto pustila v njegovih sanjah, pri tem, da nas je toliko držala proč od njega, da ga nismo mogle zbuditi. Sanjski je sanjal svojo resnico, sama pa je s svojo zalego miši in podgane razsajala po mili volji po VIC-u. Dokler bal traja, naj traja. In kure, smo plesale na Pegatwist na vsak Kevk-kevk. Nikogar nismo imele, da bi nas zaščitil in branil pred Petegolo, ali vsaj kot kure delno poučil, kaj se nam dogaja. Kigre in NAJ Kigra so tudi plesale po zmedenih taktih nedela in počasi tonile v kaos in iz tega skoraj v pozabo. Lastnik je čez čas le opazil, kaj se v kurniku dogaja. Ni prav podrobno razumel in videl, kaj se je zares dogajalo, opazil pa je le, da je nekaj strašno / mimo /.

Rešitev za lastnika je bil velik sočen puran POGRAD, ki ga pač v VIC ni imel kam dati, saj ni bila ograda zadosti visoka za tako visokoletečo žival. Vendar kot pravijo, sila kola lomi, zato je purana kljub pomanjkljivostim VIC-a namestil kot glavnega petelina kurnika. Odredil mu je najvišjo gred in tako po tihem in sam pri sebi molil, da ga je le prepričal, da tu pri nas, ostane.

<Na začetek knjige>

Zamenjava v vodstvu

 -55-

Tretja Petegolina akcija je nastala zaradi te nove zamenjave v vodstvu. Akcija naj bi bila velika in močna, kot je bil velika in visokoleteča žival puran Podgrad. Lastniku se niti ni sanjalo, s kakšnim fičfiričem ima opravka, zato je njegovo upanje ob namestitvi purana ostalo in mu puščalo vero, da bodo tako nekako kure obvladane in v kratkem tudi poštimane. Pogradu je za kakšen dan, pozicija prvega petelina v VIC-u ustrezala, lahko se je malo naspal in si odpočil, potem pa so bile njegove želje le močnejše od njegove pripadnosti kurniku. Neko jasno jutro se je preprosto odločil odleteti na najvišjo vejo bližnjega drevesa. Tam je tudi ostal do časa pred božičem, tako da nismo kure z njim imele nobenega opravka. Petegola je zelo vestno to dogajanje spremljala in takoj ko je Pograd odfrčal, je kar ona postala glavni petelin, jasno ne javno. Tukaj ji je šlo tako lahko od peruti, da je pozabila celo na previdnost, in nič več ni kamuflirala situacije. Njega, Podgrada je imela za maskoto, ki jo je uporabljala kot glavni argument pri izvajanju svoje vladavine. Pograd je zahteval, Pograd je naročil, Pograd bo jezen, če ne boste ... so bile njene lozinke za vstop v vladavino. Nam je trdila, da ima samo ona tako tanka ušesa, da ga lahko sliši, tam zgoraj in trdila je, da njen mogočni glas edini doseže Podgrada, me se nismo niti spraševale, ali je to res. Glas je imela resnično mogočen. Tako nas je vozila žejne preko vode, sama je vladala, vendar neuspešno. Ker ni znala vladati, kljub svoji prirojeni bistrosti, bistra je bila za pero premalo za vladarko, so si težave v Vic-u sledile ena za drugo ... Sploh ni pomislila, da so že predhodne težave velike, za kakšno veliko glavo, na novo nastale težave, pa kar preveč, mogoče tudi za Boga. Verjela je vase, v svoje laži in svoje neresnice in te je neurejeno razmetavala med nami. Sebi pa je dopovedovala, da je samo ona tisti BogPegatka, ki ve vse in vse najbolje zna. Neomejena ošabnost - kateri greh naj bi že to bil? 

-56-

                                                         

V kurniku, je ni bilo stvari, ki bi štimala. NAJ Kigra je bila zbrisana, kigre so postale pigre. Krajanov ni bilo več na spregled, valjenje jajc in podobna kurja opravila, pa so spadala v knjigo zgodovine. Kure in ostala perutnina so se polenile do take mere, da še hoditi prav dosti, niso več zmogle. Kakršna je gospodinja, takšna je njena hišna pomočnica. In prav tako je bilo. Ležalo se je večino časa pod Hudičevo zeljo, v senci, zobali smo listke in spotoma podremavali. Mislim, da kure, tudi če bi hotele, ne bi imele moči, za skok na svoje grede, toliko so propadle. Največji greh tega časa je bila kakšna ideja o delu in vajah, že kokodakanje takih nespodobnosti je prineslo silne težave. Za tako grde besede so te lahko kaznovali in ti prepovedali ležanje pod Hudičevo zeljo za kar nekaj časa. Zavladal je leni in počasni vsesplošni kaos. Petegola je za to stanje jasno okrivila Podgrada in lastnika kurnika, češ glej, kaj sta storila. To je naredila javno in glasno je kevk-kevkala cele dneve samo o tej sramoti. Kljub upom lastnika, da bo Podgrad uredil razmere v gledališču, se to ni zgodilo. Celo še dosti slabše kot prej je bilo, in nekoč gledališče, je zdaj resnično postal samo kurnik in še ta zelo zanemarjen. V tem bivšem gledališču in sedaj pravem kurniku je lastnik spet moral nekaj storiti, saj se je predstava nagibala k tragičnemu koncu in počasi je vsa stvar mejila na javno sramoto. Odločil se je pripeljati NEPRIDIPRAVA, pava, kraljevsko kuro, kot bi hotel smrad zakriti s parfumom. Kdo drugi bi verjetno pobegnil, takoj ko bi kljun potisnil v to kurje oko Kraja, lepoti je pa dovoljena eksistenca brez uma.

V obupu nekateri marsikaj naredijo, še kak kurjek znajo zaviti v najlepši celofan papir in verjeti v lepoto novega paketa. Pav Nepridiprav ni pobegnil, mogoče ni videl, kam je prišel. Ni se brez veze kokodakalo, da nekateri osebki imajo glave samo za to, da nanje lahko nosijo frizure. Nepridiprav je kot pav resnično prinesel nekaj lepote v VIC gnojišče in s svojim videzom bi lahko pritegnil tudi kakšnega Krajana, da si ga pride ogledat. Vendar, kaj več od tega sem lahko pričakovala samo jaz, prava kura, lastniku pa bi bilo lahko jasno, da s te moke ne more biti kruha. Iz te moke jasno ni bilo kruha, tako daleč je vse skupaj šlo, da na koncu še moke ni bilo več.

 -57-

Eno prednost pa je Pav-nepridiprav le imel, Močo kure ni bilo več in namesto nje je bila pri nas kura Blišč. Tako nas naši izločki niso pokopali, saj Blišč je bila pri delu kot blisk hitra in uspelo ji je čistiti za nami, več od mogočega. Hvala Bogu vsaj od plinov nismo pomrle, je pa še vedno bilo kar nekaj tega smradu, vsaj iz ust vseh od nas.

Pegatka je začutila lastnikov obup, pa je takoj izkoristila trenutek in ga začela psovati pred kurami. Tukaj je nastopila ponovno njena osebna igra, igra zmage. Pava Nepridiprava je hvalila, za njegovim hrbtom blatila, se kitila z njegovim perjem in ga strašila, da je slišala, da ga lastnik kljub njegovi ljubkosti ne mara. Tudi njemu je pokazala nagačeno Juho, pa še parkrat ga je peljala pogledat, kako se sinov lastnik igra igre Indijanci in kavbojci. Lastnikov sin je bil Indjanec s perjanico, jasno. Nič več ji ni bilo potrebno, vse je dosegla, kar je hotela. Spotoma. Ostali prebivalci VIC-a pa smo bili tako ali tako, že vsi tako uničeni, da se ni vedelo, če sploh smo. Lenoba, Hudiševa zel in še marsikaj je bilo kot odvisnost in kot odvisniki smo samo k temu stremeli. Dogajanje pa pod nulo, minus dobrega in plus zla po celem našem teritoriju. Še dobro, da Petegola ni brala Orwelove Živalske farme, ker ne vem, kaj bi se še vse zgodilo, če bi jo. Tuji jeziki ji niso šli najbolje od kljuna. Sicer pa se je nedosti kasneje tudi vse zgodilo, četudi brez Petegolinega pogleda v to knjigo o Farmi.

Na kratko. Moja zmaga oči nad mojim umom je pokazala, da pri vseh pravih in nepravih glavnih petelinih, je bila v VIC-u, v vseh časih samo ena glavna kura, pegatka Petegola. Tukaj on in ona postane ono in to ono je bilo zelo močno.

ODDLOMEK PRED, PRED ZADNJEGA DEJANJA NAJ KIGRE

ŠTIRIPERESNA DETELJICA SREČE IN USPEHA VIC KURNIKA

- VEČLIKI, MALA SORTA KUR, MALA MALCA ZA PETEGOLO

- SANJSKI, NI OMEMBE VREDNO, KOT BI PIŠČANEC KURO VALIL

- PODGRAD NAJVEČJA PEČENKA ZA MIŠI, NAJDEBELEJŠA LAŽ ZA KURE IN NAJBOLJ NEDOSEGLJIVA MOŽNOST KAKRŠNEGAKOLI USPEHA, Petegoli voda na mlin

- NEPRIDIPRAV, NAJLEPŠA LAŽ S KRATKIMI NOGAMI, VENDAR NE TA'KO KRATKIMI, KOT JIH IMAJO NAVADNE KOKOŠI, NAJVEČJI REP, DA GA Z ZRNOM SOLI ZADENEŠ,  /ŠE SLEPA KURA BI TO ZMOGLA/ IN GA UJAMEŠ V SVOJO PEST, Petegolino jasno

<Na začetek knjige>

Nesreča nikoli ne pride sama

    -58-

Dokler so kigre še potekale, je bila vsaka od njih slabša in manj zanimiva, pigre so v tem času prav tako že potekale, vendar v obratni smeri, vsaka je bila boljša, bolj dodelana in bolj zanimiva, pa tudi bolj naporna. V vsaki nadaljnji pigri si imel manj šans, da kaj dosežeš, osebno. Sicer pa je vsaka kigra, že od samega začetka, nekako med-vrsticami vsebovala delček ali del kakšne pigre. Kure so pigre občudovale in jasno, da so stalno težile k temu, da se igrajo le te.

Zadnji zametek kiger se je zgodil v predzadnjem dejanju NAJ Kigre, »Nesreča nikoli ne pride sama«, kjer je že celotno dejanje pomenilo pigro in sploh ne več kigro. Tako so se od tega trenutka v VIC Kurniku igrale samo še pigre, četudi so nekateri to hoteli prikazati kot kigre.

 -59-

PRED ZADNJE DEJANJE NAJ KIGRE (mogoče ena od boljših piger)               ALI NESREČA NIKOLI NE PRIDE SAMA                                                To niti ni bilo pred zadnje dejanje za igre, bilo pa je pred zadnje dejanje v katerikoli kigri, saj kigre po njem niso več obstajale, NAJ Kigra pa se tukaj na neki način zaključi. Večliki je že zdavnaj zapustil svoje delo na tej svoji NAJ Kigri in zapustil je tudi nas ter svoj navidezni prestol. Petegola pa je bila nesposobna pripeljati svoje poslanstvo glavne kure do konca in tako prevzeti delovanje VIC-a in izvedbo kiger, nasploh. Ni bila sposobna niti konca narediti. Tako se je raje odločila, da NAJ-KE prelevi v pigro, celo to pred zadnje dejanje NAJ Kigre je preprosto spremenila v nekakšno NAJ Pigro in v tej pigri dobila po k(p)ljunu. 

Srečanje pegatk, Petegole in PEGOLE ali sončne kure, se je zgodilo in izteklo v času velikega sonca. Ljudje v tem času hodijo na dopuste in v Krajih, ki kaj dajo nase, z odprtimi rokami pričakajo turiste. Kure smo imele čas Velikega sonca rade, saj je ta čas v naš Kraj prinesel veliko odpadkov in v gnoju, ki se je v tem času nabiral, so se pojavljali tudi novi črvi. Tako je bilo v tem času res vredno nastopati, saj smo pred tem stari gnoj vedno obrale do zadnjega črva in nervoza se je med nami zelo razbohotila zaradi ogroženosti pred dnevi brezmesne prehrane.

Po mojem velikem odkritju in zmagi same nad sabo sem mislila, da se mi nič hudega več ne more zgoditi, saj vse kar sem imela za videti in slišati, sem opravila. Po eni strani mi je Petegola šla grozno na gube moje rože in hkrati sem se je bala, sicer pa sem jo sočasno tudi nekako občudovala, saj ji je vse tako dobro teklo od kljuna, da to skoraj ni moglo biti res. Skrita in zavita v meglice resnice je vladala in obvladovala ves naš mali VIC svet in to, kar z levo nogo, desno je imela vedno na voljo, za svoje afare. Bo kdaj njej spodrsnilo na kakšnem kurjeku in to tako, da se bo za to vedelo, sem se dostikrat spraševala, in ko od skrbi in izčrpanosti nisem mogla spati, sem na skrito pogledovala, kje bi jo videla, da se ji vsaj enkrat pošteno spodrsne ali vsaj kakšen krempelj zatakne. Kdor čaka, dosti kaka. Sicer sem dobila po kljunu najprej jaz, ampak potem še ...

Težavno srečanje in zmotna presoja Petegole se je pripetilo v času, ko se je kaos brez meje bohotil. Petegola je takrat bila že skoraj javno glavni petelin, vsaj meni je to spoznanje bilo dano. Dovolila si je neizmerno mero svojega komandiranja in razvajanja svojih ljubljenčkov, skratka dovolila si je vse. Na moji gredi so lahko občasno prenočevale kure, ki so se pojavljale od zunaj, če so le hranile in občudovale njene glodavce in tudi njo. Do teh »gostov« kur ali prišlekov iz Kraja so se ostali obnašali menefrigistično, služabnice in hlapci pa smo se morali njihovega obiska veseliti in se delati prijazne do njih. Tako je ob vsakem novem sončnem obdobju Petegola v svoji vroči evforiji, vihravosti in norenju stalno tiščala kljun ven iz kurnika. Redno je uhajala na sprehode in novačila nove miši in zunanje kure naj se nam pridružijo, pri skupnem domovanju in izvajanju obredov ljubezni do glodavcev.

-60- 

Tako je nekega dne med enim od svojih pohodov po okolici, slučajno naletela na še eno pegatko. Predvidevam, da je mislila, da iste sorte kur lahko najbolje shajajo skupaj. Pikčasto perje ji je vedno dosti pomenilo in predstavljam si, da je mislila, da so vse bele pikice znak, da ta kura misli isto kot ona. Ker pa ji je vedno za 1 pero zmanjkalo pameti (lahko bi rekli tudi za eno piko), da bi bila zares pametna, je tisti manjek enega peresa pomenil nevednost, da dve približno enako dominantni osebnosti, zelo težko shajata skupaj. Zaradi moje predhodne zmage in na novo pridobljenega kančka samozavesti me je to še kar zabavalo. Petegola si je to pegatko malo ogledala, jo potipala (kasneje se je pokazalo, da ne prav dosti), in ko je pri njej opazila njeno nagnjenost h glodavčevim zadevam, je kar padla v trans. Zadnje čase je bila vse manj previdna in vse bolj prepričana, da je Pegaboginja in da se ji zaradi tega, ne more prav nič hudega zgoditi. Pobratila se je s to pegatko, Pegola ji je bilo ime, jaz pa sem jo na začetku klicala kar sončna kura, in že tam izven našega VIC-a sta pili bratovščino. Pegatka je pegatka, to so nadkure in kako se dobro tega zavedajo, da tega ne bi nikoli verjel. Pegola je kot brihtna kura in še pegatka povrh, takoj razumela, da ji bo vse dovoljeno, samo Petegolo mora pustiti pri miru. Tako sta takoj sklenili tihi dogovor, Petegola komandira po VIC-u, Pegola pa naj za začetek prevzame Algtelje. Njunega dogovora sicer nisem slišala, sem ga kar v kratkem videla, saj ko je Pegola vstopila v naš VIC, je mene že zradirala z mojega prostora. To je izvedla zelo preprosto in predvsem zelo hitro. Iz čistega mira se je zalaufala naravnost v moj del kurnika, v Algtelje in jaz sem to lahko samo gledala. Petegola ji je morala že izven Kurnika iz-kokodakati vse o nas in našem domovanju, mogoče ji je plan kurnika tudi z nogo narisala v pesek. In plan, ki sta ga skupaj naredili, je štimal v nulo.

Ko sončne kure-Pegole ni bilo že pol dneva na spregled iz Algteljeja, sem se odločila pogledati, kaj tam notri, v mojem prostoru počne. Gorje svinji bi rekli, ko sem vstopila. Šopirila se je na celi moji gredi. Takoj in zelo na glas mi je povedala, da je pegatka Pegola in mi pogumno in nesramno naročila, da počistim svoj drek iz zdaj njenega kurnika. Dokler sem lovila sapo in zbirala misli, si je dovolila povedati mi, da bo zdaj ona tukaj in da naj jaz kar poberem svoje perje in hitro počistim, saj da ona v taki svinjariji res ne more živeti. Vse skupaj je zvenelo kot ukaz in držala se je ful samozavestno in mogočno. Ritenski sem odkorakala ven iz nekoč mojega Ateljeja in oddirjala, kolikor sem mogla hitro do Petegole. Tekla sem hitro, kolikor so me nosile moje kurje noge, skoraj sem letela in pri tem razmišljala, saj ne more biti res. Ko sem vsa zmedena pridirjala do Petegole, sem se pred njo zgrudila na hrbet in še predno sem prišla do sape, da bi začela kokodakati na ves kljun, se je pojavil lastnik kurnika na vratih VIC-a.

<Na začetek knjige>

Nekaznovano potepanje izven VIC KURNIKA

-61-

Petegola me je od groze pred lastnikom zagrabila za vrat, stresla in vzdignila na noge. Ko je odprla kljun in sem jaz nekako uspela obstati na mojih takrat še majavih nogah, mi je šepnila na uho, naj bom pridna, da bo vse zrihtala. Na hitro mi je rekla, da bo Pegola za nekaj časa namesto mene valila jajca in da jaz lahko grem na bolniško. To je pomenilo, da bi lahko šla malo ven brez hudih posledic, kot na kakšen dopust in to k moji družini. Po tem dogodku sem bila res potrebna bolniške in majavih nog ter zmedene glave se prav zares nisem bila sposobna kregati in skregati najverjetneje na smrt s Petegolo. Kdo sploh bi si kaj takega upal?

Če pošteno povem, me je nekaznovano potepanje izven VIC-a zelo mikalo in Petegola je tu v hipu uporabila svojo zvitost in izvedla rošado koristi, spet v svoje dobro namreč. Vedno se je znala obrniti na pravo stran, ter me tako podkupiti ali zmamiti v prihajajočo nesrečo. Bog ti ga vedi, kaj bi mi še storila, da sem se ji uprla, tako sem si dopovedovala in si zakrivala oči, se mirila in risala v sanjah počitnice z mojim piščancem zunaj, ter tišala opozorilni zvonček, ki je zvonil huje, kot bi vabil k zadušnici. Da bi samo sebe prepričala, da bolniško res potrebujem (zvonec me je resnično nerviral), sem si dopovedovala, da zdaj Petegola ni niti sama v kurniku in da ima še eno tako kot je ona. Če se nisem zmogla uspešno boriti proti eni pegatki, kaj bom šele proti dvema. Skratka, kratek pobeg je bil nujno potreben in ni bilo težko spraviti ribo (Pescegallino) v morje. Hote si nisem priznala, da sem v tej situaciji rečna riba in da je morje slano.

Pa sem kar obležala in sprejela bolniško. Dovolila mi je, da ostanem tedne in tedne v svojem gnezdu in niti jajc mi ni bilo potrebno valiti. Ves ta čas sem lahko neomejeno odhajam iz VIC-a, kakor je meni pasalo. To niti ni bilo tako slabo. Nadihala sem se svežega zraka, se nacrkljala z mojim piščetom, pa še marsikaj sem doživela, kar ni za vsaka ušesa. Čez čas, ko sem si duševno in telesno opomogla, sem kar nekaj več ostajala v gnezdu in na skrito iz tam kukala in opazovala kaj se v Algteljeju in okolici dogaja. Zelo me je zanimalo, ali bom še smela v svoj Atelje in kaj bo lastnik rekel, ko bo videl, da je tu v Vic-u še ena pegatka. Do mene se lastnik ni obnašal tako slabo, godilo mu je, ker sem bila edina svoje sorte v Kurniku in sem mu s tem širila ugled najbolj raznolikega kurnika v Kraju, ali pa je imel za bregom kakšno drugo stvar, ki je nisem poznala, mogoče pa sem s svojim pisanim perjem ugajala njegovi ženi. Zanj sem bila ugodna številka v VIC Kurniku in to mi je pomagalo, da nisem popolnoma zbolela in umrla od žalosti, kljub ugodnostim bolniške.

Moje kukanje ali opazovanje in prisluškovanje iz gnezda mi je prineslo dosti novic, ki so me radostile. Pegola je ves Atelje zrukala in ko je poskušala valiti, čistiti in še ostala dela opravljati ji ni in ni šlo. Ker se je toliko trudila ni imela zadosti časa, da bi se temeljito posvetila mišim in podganku in s tem je Petegolo strašno jezila. Le ta jo je, tako jeznorita, na isti način oblastno, kot je to počenjala z nami, manjvrednimi kurami, napadala in kljuvala in s tem podkurila jezo pri Pegoli. Ni za pozabiti, da sta obe pegatki. Obe agresivni in jeznoriti sta tako začeli vojno. Ker pa se je Pegola že navadila na gospodovanje in svojo pegatkino rit na udobje v Ateljeju, ni bila kar tako pripravljena zapustiti te svoje pridobitve. Tako sta se, v trenutkih sočasne nervoze, nekajkrat scufali, kar je prineslo jezo in zamero obeh in na to je Petegola, kot glavna, glasno in jasno zahtevala, da Pegola zapusti kurnik. Morala ji je pokazati in dati vedeti, kdo je tu glavni in kakšna sramota, da je to, če si kdo upa njej upreti, prav njej, glavni v kurniku. Pa ji ni šlo tako enostavno, kot bi to bilo z nami, manjvrednimi glavami, ki nismo bile pegatke. Zgodilo se je, da Pegola nikakor ni hotela ven iz kurnika, borila se je za Algtelje bolj, kot je bilo za pričakovati. To je Petegolo totalno znerviralo, celo strah pred tako nepričakovano močnim in trmastim nasprotnikom se je videl v njenih očeh. Petegola je Pegolo kljuvala in zmerjala, dobila je približno enak odgovor od Pegole in zaradi negotovosti v rezultat vojne, je Petegola v stiski poklicala na pomoč še nekatere druge kure (njim je natrosila čisto drugo resnico, drugače je ne bi podprle), da so ji dale svoje noge in kljune v pomoč. Po težkem boju, ki ga sploh ni pričakovala, je le uspela izriniti Pegolo skozi luknjo VIC-a, ven. Ker jo je hotela nagnati še malo dlje od kurnika, se ji je njeno obnašanje maščevalo, saj se ji je nasprotnica uspela vsaj malo oddolžiti. Pegola je pobegnila naravnost pred lastnikova vrata in tam se je zleknila na bok in kev-kevkala, kot da bo vsak čas umrla. 

-62-

Iztegovala je noge v vis in izigravala poslednje krče pred smrtjo ter se drla tako močno, da je lastnik prišel iz hiše pogledat, kaj se zunaj dogaja.

In videl je Petegolo v vsej svoji našopirjenosti in bojevitosti, kako se zaganja proti Pegoli, ki je prav tisti trenutek umirala. Sprva mu ni bilo jasno, da vidi dve pegatki, spomin mu je pravil, da je v VIC-u samo ena. Mencal si je oči in verjetno je razmišljal, ali je ta dan kaj spil ali se samo slabo počuti. Potem ko je nekako ugotovil, da je trezen, ga je ta direndaj in to cirkusiranje resnično zjezilo. Sicer pa sploh ni bil prepričan, katera od pegatk je iz VIC-a in kako naj se odloči, narediti red in mir. Njegova gospodarna narava mu je sugerirala, da pogleda pegatki bolj temeljito in prav gotovo je iz VIC-a tista, ki je mlajša in bolje izgleda. 

Petegola je imela srečo, ker je Pegola resnično šla predaleč in se je delala mrtvo malo predolgo. Tu je lastnik ocenil, da je morda le naša tista zmagovalna pegatka in preprosto je Petegolo nagnal nazaj v VIC. Ko se je vračal in razmišljal, kaj z onemoglo Pegolo, jo je ta že izbrisala, saj ji je to njeno neuspešno osvajanje VIC-a dajalo občutke osramočenosti in znake prihoda hude depresije. Vendar je šlo za las. Za malo nismo zamenjali ta-glavne v VIC-u in Petegola se je tega dobro zavedala. Vsa posrana in tudi delno osramočena je potrebovala kar nekaj časa, da si je opomogla. V tem času je bila malo bolj prijazna z ostalimi kurami, in ker jo je bolela glava, od hude stiske, ki jo je komaj preživela, je nekaj časa svojo glavo manj uporabljala in s tem nas nekaj manj izigravala. Tudi manj škode za kurnik je bilo, saj je nasploh manj delala. Videla sem jo, kako je brezciljno tavala po VIC-u, ne da bi gledala pod noge in tu pa tam spodrsnila na našem kurjeku. Tiho in kot da se nič ni zgodilo, je otesala noge in zmedeno hodila dalje, ter nabirala moči in novih idej za pigre in mogoče tudi za maščevanje. Vendar videlo se je, da ni v redu. Nič nisem rekla, a prav gotovo veste, kaj sem si mislila.

Le zakaj nisem pobegnila iz tega kurnika, se boste zagotovo spraševali, luknja je bila vedno tam in možnosti nešteto. Enkrat je bil Egotrip, pa Zlodej za bliščem zlata, pa ne vem še kaj, po pravici povedano, niti jaz odgovora ne poznam, le to mi pride na pamet, da sem kura, in da kot kura spadam v kurnik. To so me prav gotovo učili že geni, pridobljeni od mojih prednikov in ker so ti geni, bili le geni in ne geniji, sem si preprosto našla kurnik, se podzavestno odpovedala svobodi, ki se tukaj ni več ujemala z mojo kurjo genetiko. Lahko napišem, da sem padla na gen-kurjaku. Pa saj se je tudi vam kdaj spodrsnilo na dreku, Petegoli se je, to sem videla na lastne oči, ne lažem.

-63-

<Na začetek knjige>

Pigre - igre izpod peruti

 -64-

PIGRE- IGRE IZPOD PERUTI                                                                   

Kigre so bile v VIC-u nekakšna služba pri lastniku kurnika, pigre pa so bile ostala kokošja dejavnost. Pigre po kokšje so predstavljale kokodakanje v jakosti drtja, kljuvanja po glavah, čupanje perja sosedam, brcanja vse povprek in tudi izmikanje zrnja, ter žrtja jajc sostanovalkam, se razume, da vse na skrivaj. V Pigrah je bilo malo pravil, ki bi ostajala stalno enaka, zelo dosti pa takih pravil, da si si jih kar sproti izmislil. Pa to še ni bilo vse, pravila so se lahko neprestano spreminjala po želji in videnju vodilne od kur, ki je pigro začela. Najsposobnejše igralke so si pravila lahko izmišljevale po lastni želji in potrebi, ostale ne tako sposobne kure, pa smo morale ta pravila sproti ugotavljati in se potem nekako po teh ugotovitvah boriti, ne za zmago, samo za obstoj. Prav tako je bilo v pigrah ob vsem tudi v vseh količinah dovoljeno in celo še več, kaos in sistematični anarhizem sta bila tu zelo načelno uporabljena.

Vendar je bila vsa ta zmeda na začetku notranja kurja domena, o pigrah se sploh ni govorilo izven kroga stanovalcev, dostikrat le v določenih kurjih grupacijah. Tako sem na začetku, s sedenjem na gredi tega slavnega VIC Kurnika, bila popolnoma neinformirana in kot novinka sem vedela samo toliko, kot so vedeli Krajani, nič, ali skoraj nič. Zame so v prvem obdobju bivanja v VIC-u obstajale samo kigre. Da so še nekakšne pigre, se mi ni niti sanjalo, enostavno jih na začetku zame ni bilo. Ta enostavno sploh ni bil enostaven, kaj smo se ali so se šli, nisem imela pojma.

Obstoja piger in sodelovanja v njih sem se zavedala sčasoma in to nepoznavanje situacija ali nevedenje, mi je prineslo veliko zmedo in dosti muk v moje dneve bivanja ali sobivanja v VIC-u. Nekako mi ni preostalo drugega, morala sem dojeti in sprejeti pigre, saj drugače ne bi preživela. Z leti sem preko izkušenj, večinoma zelo neprijetnih in predvsem bolečih, postajala tudi jaz igralka piger. FUJ, to ni bilo nič kaj lepo za moj značaj, še manj ugodno za mojo slabo vest, ki sploh ni bila kura. Sicer pa sem le dojela bistvo: kurje življenje je kot plavalni tečaj v vaški mlaki, če ne splavaš se utopiš.

Za preživetje v kurniku je bilo poznavanje piger in ne-pravil le teh primarno, kigre in NAJ Kigra pa so bili kot nadgradnja ali prestiž, ki si se mu, da bi preživel, lahko komot odrekel. O komot da ne govorim, nižje sedeče kure besede komot niso poznale, nekomot so tu cel svoj čas živele in komot beseda je bila lahko zanje uporabljena le takrat, ko so se komot čemu odrekle. Zame je nekomot bil moj sobrat od začetka do konca. Komot beseda ni spadala v moje življenje v VIC Kurniku, bila je le iluzija. Vendar za vse moje cimre in za sokrajane, po njihovem prepričanju lepšega življenja nisem mogla želeti, in mi kaj več življenje tudi ne bi moglo ponuditi. Tukaj v našem kurniku, naj bi mi bila dana največja in najlepša nagrada za moje sposobnosti in, kar sem tu doživljala, naj bi bila zame nebeška sreča. Hudiča, kot slepa kura sem kakšno zrno še našla, te sreče tu notri nikoli, pa niti slučajno.

-65-

Pigre niso bile namenjene gledalcem, drugače pa so imele vse lastnosti pravih kiger in dodano vrednost. pigre so bile povsod in v vsem in so jih kure tako ljubile, da jim ni bilo potrebno ne piče ne vode, še pohvala jih ni zanimala, le da so se lahko le šle te svoje pigre. Pomembno pa se mi zdi, da vam najpogostejše pigre in tiste z bolj zapletenimi pravili malo opišem. Moja natančnost in poznavanje pravil ter izvedba in način igranja so sicer vprašljivi, saj sem težko dojemala zapletena pravila in si jih še težje zapomnila ali improvizirala, vsaj večino od njih. Nekaj malega, kar sem pa le razumela in obvladala, večinoma po sreči, vam ponudim, mogoče koga od vas še kakšna pigra pritegne in tako lahko začne vaditi, ter se kasneje, veliko bolj pripravljeni, kot sem bila jaz, pridruži kakšnemu VIP-u.

Od ranega jutra pa do večera so se kure z velikim entuziazmom šle pigre, nekatere pigre so ponavljale skozi vse dni, kakšno so si občasno izmislile na novo, nobenih pa niso opustile. 

ZAKURITI, ena pomembnejših Piger

Prvo pigro sem spoznala v prvih urah bivanja v Vic-u in to kar ob moji cimri Juhi. V kurniku je vladal določen red, ki sem ga morala sprejeti še prej, kot sem ga spoznala ali razumela. Glavno pravilo: zadnji, ki je prišel, je moral biti najbolj priden. Zjutraj je bilo treba hitro vstati, počistiti za seboj in takoj za tem oddirjati na dvorišče, da bi vse ostale kure videle tvojo marljivost. Za nas kure, ki odvajamo neprestano in se za nami svinjarija hitro nabere, je bilo to, kar krepko jutranje delo. Po prvi malo slabše prestani noči sem kljub veliki želji po dremanju, kot svobodna kura sem imela malo bolj kurji urnik, ne urnik redne in dosledne vzreje, srčno želela opraviti prvi jutranji šiht. Tako sem tisto jutro v VIC-u, takoj, ko sem se zbudila, skočila na noge, začela brskati po zadnjem gnoju in takrat se je zaspano oglasila Juha: kam hitiš, daj še malo podremlji. Vidiš, še težave mi boš povzročila, če prehitro odkuriš ven. Ni težko spraviti Kure v kurnik, še posebno ne, ko pada noč. Malo sem se borila s slabo vestjo, ko pa je tako vztrajno kokodakala, naj kar še malo zadremljem, me je premamila. Skočila sem na moj košček grede, tam nisem še čisto dobro zatisnila oči in glava je bila skoraj potopljena v perje, ko se je ona pognala ven, vsa čila in nič zaspana in oddirjala kot veter v ta-glavni del Kurnika in na ves glas kokodakala, da še spim. Ni mi treba praviti, da sem bila v trenutku na nogah, obrcala zadnji gnoj in že bila na sredi dvorišča. Prepozno, napaka ... Vse kurje oči so buljile vame, kot da bi vsa njihova včeraj znesena jajca pojedla, sama. Ta prva pigra, v kateri sem se znašla kar tako in sem se je kasneje naučila igrati, se je imenovala ZAKURITI komu. Nekaj časa so se jo vse kure in druga perutnina igrale samo z mano. 

Pri tej pigri me je še enkrat, tistega prvega dne, peljala Juha žejno čez vodo. Nakokodakala mi je, da lahko pojem zrnja iz skupne posode toliko, kolikor hočem. In ker sem bila precej lačna zadnji dan svojega svobodnjaškega življenja in ker se je govorilo tako lepo o tem VIC-u, sem po tisti smoli z dremanjem in grdih pogledih ostalih kur, preprosto odkorakala do piče in se najedla, kot je treba. Mogoče sem še več pojedla, kot bi pojedla drugače, verjetno zaradi stiske s predhodnim dogodkom. Namreč ko sem žalostna ali nesrečna to večkrat naredim. Napaka ... Kako so me kasneje, tokom dneva vse ostale kure napadle, namreč zmanjkalo naj bi piče zanje. Ni ti ga hujšega, kot na pol lačna kura. Kljuvale so me po glavi, kljuvale po telesu, celo rep in krilca so jim prišle prav. Lovile so me po dvorišču in kakor je kateri uspelo mi je, če je le mogla, izpulila pero, največ iz repa, ker so tega najlažje dosegle. Uničena frizura in uničen zunanji izgled sta me še bolj potisnila v depresijo in če ne bi pri vstopu ugotovila, da Bog je, bi verjetno tiste dni od žalosti umrla. Bog mi je tudi takrat pomagal, da so mi ponovno zarasla peresa in da je kmalu nad mano spet posijalo sonce. 

-66-

Kasneje, ko sem že obvladala nekaj pravil raznih piger, sem uspela pri pigri Zakuriti nekajkrat priti na svoj račun. Tudi populjeno perje ni bilo zastonj, saj sem čez čas videla, da so si nekatere izmed kur namestile perje, ki so mi ga izčupale. To sem ugotovila tako, da sem nekaj časa pri občudovanju ostalih kur na njihovih perjanicah opazovala sumljiva peresa, ki so jim tu pa tam štrlela iz teles. Zdela so se mi nekam znana. Na začetku nisem niti pomislila, da bi lahko bila moja peresa, pa so bila. Ker pritrditev teh tujih peres, s katerimi so se kitile, ni bila profesionalna, jim je kakšno od teh, sem ter tja, tudi izpadlo. Ko me nobena od nakitenih kur ni videla, sem odpadlo peresce na skrito pobrala in ga potisnila na mojo takratno plešo. Popolnoma se je ujemalo z barvo in kvaliteto mojega preostalega perja ... Kuhuhu, to je moje, sem si rekla ... No, če se kitijo z mojim perjem, pa le nisem tako ničvredna, kot so se to trudile dokazati meni, pa druga drugi, petelinom in najbolj Večlikemu. Pa to jim ni zadostovalo, tudi izven VIC-a so poskusile spraviti novico o mojih nesposobnostih, vendar zunaj našega VIC-a niso poznali naših piger in tako niso nasedali na njihovo kloakanje.

Zakuriti kigra je imela nekako takšna pravila: vse napačno kar vidiš pri sosedi, vse, kar naredi narobe, je treba v najkrajšem možnem času povedati najbolj mogočni in taglavni kuri v kurniku, če ti uspe še bolje glavnemu petelinu. Najboljša izvedba je pa bila, da ko si to, kar si narobe narejenega videl, se drl na ves kljun, da ne bi niti ena članica jate niti pod razno preslišala tvojega sporočila. Če se je dogodilo, da si bil v tistem času ob dober glas oziroma če je bila kakšna kura od jate ravno pri opravilu valjenja ali kakšnem drugem tebi neznanem početju in ni imela možnosti slišati novice, potem si se moral potruditi, da si stopil do vsakega posamezno, ki novice ni slišal in si mu jo moral povedati. In jasno, da je po napaki sledila kazen. Samo najbolj zanimive kazni bom naštela: izgon iz kurnika, valjenje tujih jajc, zgodnje zbujanje in podenje miši v ogrado, vstajanje za tretjo uro zjutraj ali spanje samo na 1 nogi, tisti bolj švoh. Splačalo se je takoj po pravici povedati, katera tvoja noga je tista ta švoh. Tako ali tako so te kure, če nisi povedal za nogo, prisilile stati nekaj časa na eni nog, potem še na drugi in to so ponavljale v nedogled, da bi same ugotovile sposobnost tvojih nog.

Bolje, da si jim povedal takoj, na začetku, saj to ugotavljanje »stati na eni nogi« je lahko trajalo več dni. Ni in ni jim neslo ugotoviti moč tvojih nog od oka, pa še med sabo niso bile složne pri ugotovitvah in so se za uskladitev mnenja lahko kregale naslednjih nekaj dni. V tem času si moral stati na eni ali na drugi nogi, vendar samo na eni in ne na obeh naenkrat. To testiranje kurje noge bi lahko imenovali za manjšo pigro Kurje Bedrce. To, pod-pigro Kurje Bedrce, so skoraj stalno uvrščale v pigre Zakuriti in je bila kot kazen za slabo igranje, najpogostejša in med napornejšimi. 

<Na začetek knjige>

Kokofon

-67-

Najbolj je kure radostilo igrati pigro Zakuriti z novinci in predvsem s predstavnicami ženskega spola. Če teh ni bilo, potem so izbirale žrtev za pigro po naslednjem vrstnem redu: 

 1. najmanj obvladaš pravila

 2. si na nižji vrednostni poziciji

 3. zamera pred kratkim

 4. zamera Bog ve kdaj 

 5. namišljena zamera

 6. vse ostalo, pravzaprav karkoli, ob vsaki možni priliki

KOKOFON

Druga od piger je bila še bolj zahtevna. Članice jate so se dajale v grupe po dve in tri skupaj in potem so si kokodakale novice, predvsem druga o drugi (če ni bilo novic, so si izmišljevale razne neumnosti, največkrat takšne, da so bile kar grozote). Vedno se je kokodakalo o tisti kuri ali drugi perutnini, ki v tej skupini ni bila prisotna.

Čim bolj grozne stvari si znal kokodakati, tem boljši si bil in taka igra, ki je vsebovala dosti groznih in neresničnih kokokakov se je potem uvrstila med boljše izvedeno pigro Kokofona. Kokofon pigra je potekala preko celega dneva ali več dni skupaj in v času igre so se članice v skupinah menjavale in spet z drugimi kurami ponavljale, kar so kokodakale prej. Neresnice so nadgrajevale in kar so si dodatnega izmislile, so raztegnile kot elastiko. Najbolj je zapalilo, da si kokodakal o kuri, ki je še nedavno bila v tvoji skupini. Če pa si k zgodbi kaj sočnega dodal in kaj pomembnega odvzel, tako, da je tvoje kokokakanje pokazalo sosedo v najgrši, najbolj nemogoči in najbolj posrani situaciji, potem si lahko pričakoval občudovanje in mogoče celo nagrado ... Čim bolj si napihnil kurjek in čim bolj si nakokokakal svinjarije, boljši si bil.

 -68-

Nagrade, ki so si jih kure delile ali samo posojale med sabo so bile (od nagrad za najbolj uspešne izvedbe, navzdol): dovoljen obisk Hudičeve zeli, kolikokrat si hotel, ne da so ti drugi smeli to očitati ali hranjenje glodavcev samo 1x dnevno, drugače si to moral početi preko celega dneva ali spanje na obeh nogah. Nagrada je tudi bila, da si lahko zjutraj ogovoril Večlikega, ali katerega od drugih glavnih, ne da so se ti za to ostale kure maščevale ali pozdrav zjutraj glavnemu z minimalnim maščevanjem. Materialna nagrada je bila eno pero glavnega, tako za spomin ali Petegolino pero iz repa, če glavni svojega peresa tisti dan ni izpustil. Še več nagrad je bilo kot druženje z ostalimi pomembnimi kurami pri Hudičevi zeli, ko so Kokofonirale na račun taglavnega, ob tem si smel sodelovati vsaj s kakšno manjšo pripombo ali občasen pristop k pomembnim kuram v igri Kokofon. Zelo zanimiva nagrada je bila, da si smel tisti dan stopiti v kurjek, ne da bi te druge kure na ta račun zajebavale. Mogoče sem še kakšno pozabila, saj sem bila tako malokrat nagrajena, da sem si še te nagrade težko zapomnila. Se opravičujem.

Omenila bi še, da so pri tej igri blestele Petegola, ki je jasno bila najboljša, takoj za njo, je bila Juha, dokler ni bila še nagačena, pa Bleja in Kratka, sta se tudi kar dobro držali. Od petelinov je edini obvladal to igro Larifari, ostali so se je raje, ne šli. No, Larifari je bil zelo dober igralec v Kokofonu, sumila sem, da z Juho na skrito vadita, ko ju nihče ne sliši.  

Petegola pa je to igro igrala še izven VIC-a in vadila ter uživala še z ostalimi kurami, ki jih me nismo poznale. Če so nas pa te kure, kdaj slučajno obiskale, so bile vedno v skupini z njo in v takih primerih nisi imel šanse, niti pod razno, da ne bi bil kaznovan. Tu bi lahko uporabila besede: povej, s kom se družiš in povem ti, da si kura.

 -69-

KOKOLAŽI Pigra, ki je bila zelo slikarsko obarvana in zaradi tega, bi jo najbolje lahko igrala kura z barvnim perjem, medtem ko so ostale enobarvne kure, morale to pomanjkanje raznih pigmentov nadomestiti z mešanjem pravil, do take zmede, da si v vsej težavnosti dojemanja, videl vse barve naenkrat. Po vseh pravilih, bi taka pigra morala izhajati iz Algteljeja, saj je ta stranski prizidek v VIC-u imel edini v Kurniku slikarsko noto in barvne odtenke kot ko-kolaži. In tako je bilo, prvo od vseh Kokolaži piger je igrala Juha in si lastila vse pravice določanja in menjave pravil, za vsako igranje naslednje Kokokolaži igre. Juha je najraje v to pigro dodajala pravila izsiljevanja, manipulacije in nategovanja tiste kure, ki ni dojela in znala zakokodakati: »NE ME FARBAT«. 

<Na začetek knjige>

Kokolaži

 -71-

Še to malo VIC pravilo bi prej omenila, da bo kasneje lažje spremljati to igro. Laži so bile v tej pigri dovoljene, zmagovalec Kokolaži pa je postal tisti, ki je lagal najdlje, in ga ostale kure sploh niso pogruntale. Da je prišel do zmage, je moral kuram nakazati, kje jih je nategnil s tem, da so kure ostale in se še naprej delale naplahtane, ter resnice niso upoštevale, vendar je zmagovita laž bila zakon. Juha, kot glavna je najraje uporabljala materiale laži, kot so bolečine v hrbtenici, glavobole in vrtenje v glavi. Zaradi teh barvnih not njenega počutja je že v startu pridobila privilegij dovoljenemu izogibanju svojih rednih obveznosti. Tisto kuro, ki je naplahtala, je morala med njenim blefiranjem opravljati njena dela.

Če je Juha to igro odigrala in se je pri tem še tako zelo prepričljivo zlagala, potem so se tedne in celo mesece vlekle njene obveznosti po jati, kjer smo vse ostale kure delale njeno delo ali pa vsaj poslušale njeno stokanje in skoraj umiranje, medtem ko ga je ona sama opravljala. Bilo je zelo mučno in obremenjujoče, saj se je neprestano njen kokolaž valjal po tvoji vesti in te spraševal, ali le nisi zelo krut in grd do nje. Najbolj nam je jasno pokazala, da je to pigro Kokolaž zelo profesionalno igrala in da je bila resnično mojstrica te pigre, ko je pred svojim odhodom v nagačenje, kar leta izigravala slabosti in čakala predvsem mojo pomoč pri čiščenju njenih odpadkov v Algteljeju. Kaj sem pa hotela, pamet mi je pravila, da se zelo dobro drži in da je sposobna opravljati svoje čiščenje, srce pa se je stalno držalo za mojo slabo vest, ki se je spraševala, ali morda res ni tako hudo z njo, saj je vendar stara in bolna in zato trpi. Tik preden so jo nagačili, pa je prišla ven resnica, saj je nekaj časa redno odhajala ven iz VIC-a in tam po nekem drugem kokošnjaku čistila gnoj za nekaj dodatnih zrn in nekaj lističev Hudičeve zeli. Tam zunaj sem slišala, je šel glas, da je dobra čistilka, celo perfektna, se je včasih kokodakalo. Bila je res dobra, če zdaj pobrskam po slikicah iz preteklosti in se spomnim, da je med tem, ko sem jaz kidala najin gnoj (veš ali manj je bil še njen gnoj iz časov, ko je sama sedela v Algteljeju), ona hodila v glavni del VIC-a in tam kidala gnoj za taglavnimi, ker je Močo kura igrala neko drugo pigro, pigro Kurje oko, ter tako puščala svoje delo vnemar. Juha, jasno, ni kidala gnoja za glavnimi zastonj, plačilo je pokrivalo njeno požrešnost na vse in še ušesa si je napolnila z informacijami, ki ih je pol veselo nucala pri vseh pigrah. Kako zanimivo je, da je lahko gnoj taglavnih veliko bolj mamljiv, kot tvoj lastni gnoj in da gnoj glavnih lahko čistiš brez zdravstvenih težav, medtem, ko te tvoj gnoj ugonablja in te celo lahko pokoplje v skrajnem primeru. Res nisem spregledala te velike igre Juhe Kokolaži iz Algteljeja. Zmagala je, in to z veliko prednostjo. Nagrada je sledila od lastnika kurnika, saj ko jo je nagačil, je vsa prihodnja leta morala njegova žena brisati prah iz nje, in Juha je lahko tam na koščku grede na lastnikovem hodniku sedela mirno, ne da bi karkoli delala. Popolna zmaga.

No, ta zmaga je bila največja v vseh Kokolažeh odigranih v VIC-u, vendar so bile še nekatere od Kokolaži tako dobre pigre, da jih je vredno omeniti. Petegola se je pri Kokolažeh zgledovala po Juhi, prav tako skoraj vse ostale kure. Bile so dostikrat izčrpane in Petegola je stalno najavljala, da jo bo kap, tako, da smo vse ostale na to, da jo res enkrat kap zadene, skrito čakale. Tudi ona je to imela samo za blef in pigro Kokolaži, vendar je njeno prepričljivo in nadležno vztrajanje na svojem, v trenutkih slabosti nas ostalih igralk, prineslo njeno delo v naše peruti. In delale smo ga. Pri Petegoli pa je bila še ena njena mala prebrisanost, ki je Juha ni premogla. Tako zvito je Petegola zlorabljala kap, in je na nas kapljala svoje besede toliko časa, da smo popolnoma  izgubile realen pogled na to in ostale brez svojega realnega občutka, kaj je njeno delo in kaj naše, da smo čez čas, ko smo delale njeno delo, začele misliti, da je to delo, tako ali tako naše. In delale smo ga.

 -71-

Ker se po zmedi v svojih kurjih glavah več nismo niti zavedale, da se igramo pigro Kokolaži, je resnično po vseh letih Petegola ostala brez svojega rednega dela in se je le še zabavala s svojimi ljubljenčki, me pa smo delale njeno in naše delo in jedle še vedno samo našo pičo. Petegola svoje piče ni bila pripravljena deliti in kljub njenemu delu, ki smo ga druge opravljale zanjo, je njena piča ostala samo za njo, seveda. Ko smo to ugotovile, nas je pretreslo, posebno mene (za vse ostale ne dam noge v ogenj, da so sploh ugotovile smisel te Kokolaži pigre) in jaz sem bila tako pretresena, da bi mene lahko kap pobrala, ne pa njo. Kap, to bi lahko bila kazen za izgubljeno igro, pa me ni kap, saj sem si vsako-toliko ponovila: "To je Kokolaž pigra," vendar kljub večkratnemu ponavljanju, sem in smo še vedno izgubljale v tej Kokolaži pigri.

-72-

PIGRA PUR-ŠPOTATI

Pigra Pur-špotati, je obstajala in ni obstajala. To se mi je dozdevalo po tem, ker je bila malo igrana in ker večina kur sploh ni vedela, da se jo gre, ko je vendar igra bila v teku. Tukaj začudo ni imela Petegola nič zraven in mislim, da sploh ni vedela, da to igro drugi igrajo, in to sočasno s kakšno drugo pigro, v kateri je bila vendar udeležena. Sicer v tej pigri pravil skoraj ni bilo, eno od redkih, skoraj edino pravilo, ki je obstajalo, pa je dajalo vedeti, da se vendar le nekaj dogaja, četudi večina nas ni vedela kaj. Skrite in tajne poteze nečesa so prihajale na dan, ko sta se v VIC-u čudno muzali Putra in Bleja, bilo pa bi že Putrino muzanje zadosti, za razmišljati, kaj je zdaj to. Nekako preko vseh neznank, ki so tu nastopale, mi je ena izmed njih prišepnila, da je Larifari tudi pogruntal to pigro. Mislim, da mu je to uspelo samo zaradi posthumne Juhe, ki ga je še vedno imela na oku, tam dol z male grede na lastnikovem hodniku in se ga je kot duh oklepala še posušena in naprašena, ter mu signalizirala, kako pigre obvladovati, med njimi tudi Špotanje. Mislim, da sta v njunih življenjih, skupno našla nekakšno simbiozo in to nekako tako kot lutkar in lutka. Kdo je bil lutkar v tej simbiozi Juhe in Larifarija se je videlo, če si le pogledal na zid lastnikovega hodnika.

Skrita pigra Pur-špotati pa je potekala takole. Manjvredni kuri, katerikoli, si moral naložiti kakšno opravilo. To si je vedno izmislila kakšna glavna kura in včasih celo taglavni petelin, puran, pav ... ali karkoli je že sedelo na prostoru taglavnega. Navodila za izvedbo so pa bila najmanj v rebusu podana, če ne kar po kakšni na novo izmišljeni formuli spuščanja črk, požiranja smislov ali obračanja pomena. Bom te čudne ukaze poskusila prikazati na primeru, če mi bo sploh uspelo, ker mi marsikdaj ne gre najbolje v IQ visokih kurjih grupacijah. Na kratko bi se opisala, da sem Kura bionda.

1. ukaz: Izlezi jajce. V pigri pur-špotati je to zvenelo nekako takole: iz jada vgneta! Jasno, da ta iz jada vgneta ni nobena od nas razumela, doživela pa je moč energije, ki je spremljala te čudne besede. Iz jade se je njeno počutje premaknilo v gnev in počela je nekaj, kar je znala, četudi to ni bilo iz jada vgneta, temveč katerokoli od drugih opravil, samo da je revica kaj delala. Strah pred nedelom je bil pri manj brihtnih kurah velik in posledice kreganja in izživljanja več brihtnih kur nad zabušantkami in manjvrednicami, je pomenilo kljuvanje po glavi in čupanje najlepših peres. Torej, nedelati,  je vsaki podložnici pomenilo strah in grozo. Ker čisto preprosto ta iz jada vgneta ni bilo mogoče opraviti, saj danes vem, da je bila to le podtaknjena mina, je delo, katerokoli si naredil bilo narobe opravljeno. In tu je nastopilo Pur-špotanje v veliko veselje kure, ki je pigro začela. Izsmejavati se je bilo potrebno cepki, ki ni štekala navodil in izkokodakati to njeno omejenost. Zaželeno je bilo kokodakati na ves glas in po celotnem VIC-u. Revičino (o Pur-izšpotani kuri govorim), omejeno kurje razumevanje, češ tako blesave kure, še nismo videli, je pomenilo popolno zadovoljstvo in zmago te pigre. Rekla sem, da je v tem Pur-špotanju najbolj uživala Putra, pa Bleja in Larifari takoj za njo. Vam pa lahko zaupam, da sem po dolgem razmišljanju le prišla do formule kaj je pomenilo IZ JADA VGNETA in tako lahko to razložim tudi vam. Iz je pomenilo izleži, jada je povedalo jajce danes in vgneta pa, v gnezdo takoj. Na kratko: izlezi jajca danes v gnezdo, takoj!  Kdo bi to sploh lahko pogruntal!  Vendar ta pigra je pomagala večvrednim kuram narediti manjvredne kure še manj vredne in bolj blesave, kot so bile. Na ta način so si večvrednice, prave ali namišljene taglavne, lahko dvigovale svoj ugled in se same sebe prepričale v svojo nad-inteligenco. Prav zares in prav smešno mi je bilo, ko sem to razvozlala.

<Na začetek knjige>

Gnilo jajce

-73-

Najboljši del Pur-špotati se pigre, pa je nastopil v zadnjem delu igre, po zmoti manjvredne kure in njenem napačnem dejanju, ko so vse kure, ki so se igro šle in tudi tiste, ki niso o igri nič vedele, začele prav po kurje pačiti, zavijati svoje rdeče oči in ploskati pod glavo z rdečimi prirastki, da so kar rdečeli v veselje in zabavo na račun neumnice, ki ja bila tako označena za navadno blentavo in omejeno kuro. Pačenje in sračenje je potekalo v nedogled, vsaj za revico, ki je padla na preizkušnji. 

Po spoznanju kaj je pomenilo: iz jada vgneta, sem enkrat tudi sama začela pigro Pur-špotati.

Tako je tole šlo: Ko je Putra meni namenila iz jada v gneta, sem se namenila v gnezdo in znesla sem jajce (kako mi je to ratalo še danes ne vem, vendar sem ga kljub svojemu slabemu nešenju jajc, znesla). Ker sem začetek te pigre odigrala v nulo, tako se reče, če zelo dobro opraviš, sem lahko nadaljevala jaz s pravili pigre Pur-špotati.  

To sem takoj izkoristila in postavila pravila za naprej. Putri sem rekla VRT SME ZA-SRATI.

Zelo začudena in zmedena je takoj padla na svojem lastnem kurjeku. Kar pobegnila je v svoj Godeon in tam tako tuhtala, da se je kadilo iz njega. Mogoče pa se je kadilo iz kakšnega njenega kupčka, ko je vadila za-srati - dobesedno. Ko je prišla ven iz svojega dela Godeona, je nekaj časa brezciljno postopala po Kurniku in na koncu še pozobala edino zrno, na katero je stopila. Nič ni razumela, to se je videlo na daleč, hotela je le pokazati svojo moč in svoj prav, meni pa ni bilo do tega, da se ji vsi skupaj začnemo špotati, kot je bil dugi del igre. Brihtno sem molčala in jo čakala, da se srečava iz oči v oči na samem. In dočakala sem trenutek iz oči v oči s Putro in med zrtjem, sem ji lepo povedala, da V RIT SE MI ENOSTAVNO LAHKO ZALETI, kar je bil prevod vrt sme zasrati in naj ga neha srati, s to svojo namišljeno nadinteligenco. Ostali sva brez kokodaka ali pursraka, ljudje bi temu rekli, brez besed. Ne vem, če se je nad tem kaj zamislila, vendar pigra Pur-špotati se je le umaknila v potuho. Bleja in Larifari pa nista bila zadosti brihtna, da bi smisel ne ga srati dojela, niti v dobesednem pomenu. Srala sta naprej in se smejala, se špotala in se podcenjevala, kar sama sebi in sebe, če ni bilo Pur-špotati pigre v teku. Kura, vsaj malo brihtna, se zaveda, da se ni kaj igrati z omejenim umom, celo bolje je, da se mu izogneš, ker je sposoben pripeljati do KSS v Pur-pigri, ali po kurje do katastrofe samega sebe in drugih, s tem posledično. Zadnja ugotovitev na to pigro: inteligenca v kurniku sploh ni potrebna, treba pa jo je igrati in se z njo važiti, neglede, koliko neumno to izpade. Tu mi pride na misel ljudski izrek: Blagor je prikrajšanim na umu, njim je dano kurje kraljestvo.

-74-

PIGRA GNILO JAJCE

Med kurami ni bilo dovoljeno zboleti, smel si samo umreti, pa še to ne. Umreti ti ni dovoljevala solidarnost do lastnika kurnika, saj ta nas je vendar redil - hranil. Mrhovina pa ni za na krožnik, to sem že enkrat povedala. To solidarnost do lastnika sem ob prihodu v VIC prinesla s sabo, ko sem se sem priselila. 

Te solidarnosti me je naučila moja mama kura, ali pa sem kar sama prišla do te lepe lastnosti, saj moja mama kura, je bila v vsem prava kura in je znala zaradi tega včasih tudi kaj pozabiti, vendar sem globoko prepričana, da bi se v VIC Kurniku perfektno odrezala, če bi imela možnost vstopa vanj v mojem času. Sicer je vseeno, kdo je kaj pozabil, ona ali jaz, ker pa že kokodakam o njej, lahko povem še to, da je bila pomembna kura v našem Kraju, ni ji pa najbolje šlo pri nesenju jajc, v tem je bila precej švoh, prav tako, kot sem bila jaz. Drevo ne zraste daleč od jabolka in ta pasemska značilnost je bila minus naši kokošji družini, to samo po ženski strani. Minus jajca za Brezjajčne kure pa pomeni, da so le te, samo brezjajčne kure, pa ne glede na to, kako velike igralke so ... Eno jajce je pa le znesla, mene, vendar, jaz pa nobenega, propad genetike in konec kopiranja samih sebe. Nič zato, verjetno ni bilo česa fotokopirati, pri sosedih je zgledalo boljše. 

Ta moja solidarnost iz moje mladosti do vseh in tudi do lastnika našega Kurnika, je prinesla to, da ne glede na to, kaj se je z mano dogajalo, nisem umrla. Ostale kure, ki se niso obremenjevale s takimi malenkostmi, kot je solidarnost, pa tudi niso umrle, in to preprosto za to, ker so rade živele. Ampak občasno, ko je solidarnost zbolela prav tako, kot kakšna izmed nas, in ker je bilo to strogo prepovedano za nas VIC-ice, smo bolezen, če se je le dalo, skrivale in se delale zdrave. Glavna akterka v Kurniku je za to imela največ zaslug, le kdo drugi. Kot za vse ostale stvari v VIC-u je tudi tu imela glavno kevk-kevkedo in to je bila tudi ena od piger, skoraj samo njena pigra, ki smo jo poimenovale Gnilo jajce. Gnilo jajce je bila kura, ki je bila bolna in se je za njeno bolezen, po kakšnem čudnem naključju, izvedelo.

Četudi je bila ta pigra pravzaprav njena, ona res ni mogla biti Gnilo jajce, saj Petegola ni nikoli zbolela. Sicer je stalno ponavljala, prav vsak dan, da se neznansko slabo počuti in da jo bo verjetno kar pobralo, vendar zbolela ni nikoli. Nikoli je ni vrglo dol iz teh njenih močnih in že znucanih nog, neprestano je bila prisotna in v akciji. Povsod je morala biti zraven in čisto vse je morala vedeti in venomer je imela svoj kljun pomočen v vsako dogajanje, le tako je lahko vse štimalo. Po njeno nobena od nas ni bila nič sposobna. Če bi s to svojo energijo poprijela za kakšno koristno delo, bi ji nobena izmed nas ne mogla slediti. 

Obnemogla ali pa zbolela ni tudi zato ali pa prav samo zato, ker se je bala za ugodje glodavcev in me, za čisto vse nesposobne kure, nikakor nismo bile primerne brez trdih prijemov peruti in ostrega pogleda, dobro opraviti delo za njene ljubljenčke. Ne vem, kaj jo je bolj mučilo, naziv Gnilo jajce ali to nestrokovno delo nas ostalih z mišmi, mogoče naša splošna nesposobnost ali njena želja, da vse vidi in ve, kdo kaj zna, najverjetneje, kar vse skupaj. Videlo pa se je, da bi ji strašno šlo v kljun, da bi si jo me ostale kure privoščile, in kokodkale kakšno neslanost  na njen račun, se ji posmehovale, da je gnilo jajce in to po možnosti še za njenim hrbtom, to bi jo obezumilo. Sicer ne vem, koliko obezumljenosti je bilo še možne? Ne, bolezen pri njej sploh ni prišla v poštev. 

-75-

Glodavci so Petegoli resnično delali sive peruti, me pa tudi, ker nismo znale primerno delati zanje. Tega svojega, kar osebnega opravila ni mogla zaupati nobeni od nas in v tem je imela prav. Tako je vztrajala na svojih nogah, se drla, da bo umrla, in razvajala svoje glodavske ljubljenčke, in to vse brez dneva bolezni. Ko smo drugi to opazovali, smo se po malem spraševali, če to njeno početje ne meji na nam neko neznano bolezen ali odvisnost, saj jih je vendar bolj maltretirala s svojimi najboljšimi, samo njenimi pravili, kot pa razvajala. Edino pametno je bilo, če si bil preprosto tiho, še bolje, da o tem nisi niti razmišljal. Ker je bila zelo brihtna kura, se je vedno tudi zavedala, da če bi zbolela, po pravilih igre Gnilo jajce med boleznijo ne bi smela hraniti ljubčkov, še manj pa se z njimi družiti. Še nekaj ji ni dalo pasti dol. Ko je tako vztrajala »zdrava« na nogah, nas je imela lažje stisnjene v kot, saj če bi, katera od nas, priznala bolezen, bi ona preprosto lahko rekla, da je to nedopustno, da bolezen ni nič in da naj samo njo pogledamo, ki ni nikoli bolna. Če njej to znese, potem mora tudi nam. Tako menda je nastalo to pravilo VIC-a, ki se je glasilo, bolezen je v VIC Kurniku prepovedana. Vedno in tudi v tem primeru je tako uveljavljala svojo moč in veliko postavo, da o njeni prirojeni pomembnosti niti ne debatiramo.

Mi ostale pomehkužene kure, pa smo zbolevale, saj ne da bi hotele, tako je pač bilo. Na srečo v vseh letih nobeni od nas, ni bilo nič hujšega, tako smo, nekako stoje, premagovale težave in se zelo trudile, da opravimo vse nam naloženo delo. Niso bili najbolj lahki trenutki, tudi dnevi ne. Vendar s pomočjo volje in strahu se gora lahko premakne, če Mohkura noče k njej. Vseeno pa je s časom po malem le zmagala zdrava - opsa bolna pamet in tako si smel (Pegatka je tukaj slučajno za pero popustila) na nekaj let le kakšen dan ali dva zboleti in res si lahko od vsega hudega, vsaj za kratek čas padel dol. Vsekakor odobren dan bolezni je bil le tisti dan, ki je Petegoli odgovarjal ali pa je bil to dan, ko te ni želela videti in so bila vsa tvoja dela v VIC-u opravljena, tudi za vnaprej. Tak dan ali dva sta pomenila, da smo tako postale gnilo jajce, hudiča tudi tega ni bilo najlažje požreti, vendar sila kola lomi, gnilo jajce gor ali dol.

In jaz sem nekega dne zbolela, nehote prav zares in huje kot po navadi in ker sem bila navajena že zelo bolna v precej slabem stanju vse početi, sem padla na lastni vsemočnosti. Takrat me naziv gnilo jajce sploh ni zanimal, niti posledice tega jajca ne, samo da sem nekako preživela to svojo švohotnost. Imela sem srečo in po nekaj dnevnem brezdelju in poležavanju v svoji bolezni, sem si hitro ponovno pridobila moči. Zdi se mi, da je že kar sama možnost brezdelja pomenila novo zdravje in Nebeško kraljestvo in več kot to.

<Na začetek knjige>

Barvanje jajc

-76-

Zgodilo pa se je, da sem med boleznijo, in to prav na zadnji dan moje odobrene bolezni, grešila, in to tako, da sem si privoščila malo več, kot je Petegola smatrala za dovoljeno. Storila sem napako, kot sem to naredila že tolikokrat. Kot sem povedala, me kure, ki smo bile ne navajene počivati, smo takoj po kakšnem dnevu bolniške že znale biti kot nove. Pošteno povedano, da takrat, je to, da sem hitro prihajala k svoji pravi moči, še malo bolj zmedlo moj um in izkoristiti sem želela priložnost, ter poklepetati z mojim piščancem. Revež bi lahko še umrl od skrbi zame. Tako sem ta zadnji dan bolezni stopila do luknje vstopa in mu na hitro povedala, da mi ni nič hudega in se malo pocrkljala z njim, saj sem ga, odkar sem bila v VIC-u zelo, prav zares zelo, pogrešala. Na kaj takega, kar sem storila, ne bi smela niti pomisliti, bolje bi bilo, da sem razmišljala o gnilem in ne o mojem edinem jajcu. Preko pigre Kokofon je Petegola pogruntala, kaj sem storila. Skoraj ni verjela, da sem si jaz bolna ali kura na bolniški dovolila klepetati preko luknje z mojim piščancem, še celo glavo sem si upala pomoliti skozi tisto luknjo in pišče poljubiti, vse to. Nedopustno. To sporočilo o mojem prestopku, ji je sporočila Kratka in to posthumno, saj je že nekaj časa ni bilo več med nami. Vedela sem takoj, da se bo to zgodilo, ker sem takrat pri poljubu videla Kratkin duh, kako kuka izza bližnjega grma in kako tipično za pigre po kurje vrti oči. Ampak poljubu se nisem nameravala odreči, vsaj to si je moj mili in dobri piščanček zaslužil ... Revež je bil skoraj sirota, odkar sem čepela na tej VIC gredi in tacala po VIC kurjeku. 

Tako sem v tem primeru postala Gnilo jajce in preko bolezni dobila ta naziv. Vendar naziv, sam po sebi ni pomenil kazni, kajti prava kazen za mojo nemoč je bila, valjenje gnilega jajca. Kazen ali to valjenje, valjanje skoraj samega sebe je potekalo nekako takole.

Takoj zjutraj, navsezgodaj je Petegola želela obračunati z mano. Vedno je bila zelo zgodnja, že leta in leta ji živci niso več pustili spati in tako je tistega dne zapolnila s svojo veličastno postavo ves moj vhod v Algtelje in na ves glas s tistim posebnim njenim kevk-kevkom kričala name, kako si kaj takega lahko dovolim. Za to svinjarijo, ki sem jo naredila, je predviden izgon iz VIC-a, so bile njene grožnje. Ker nisem bila še prav zbujena in tudi glave si nisem upala potegniti iz perja, saj taki grozni jutranji pogledi in pike na vratih namesto sonca, me lahko spravijo za cel dan v obup, sem ji iz čiste nesposobnosti dojemanja situacije odgovorila, naj me kar izžene, ona in tisti njen Nepridiprav, ki ga je jasno uporabila kot adut, za izvedbo kazni nad mano. S svojim neprimernim obnašanjem, saj me njena grožnja ni prestrašila, sem jo na ta način brcnila naravnost v glavo, tako se temu reče. Tega ni pričakovala, niti hotela, saj tudi ni resno mislila, da bi me izgnala iz VIC-a. Na ta način se je pokazalo, da se je hotela le izživljati nad mano in to za to, ker nisem ubogala njene komande. Od tega, da bi me izgnala, ne bi bilo nobene koristi, niti zanjo ne. S tem mojim nepojmljivim mirom ob grožnji in moji neobčutljivosti na kazen, je na dan prišla še resnica, da me Petegola ni smela vreči ven iz kurnika, ne glede na njeno moč, saj so za taka dejanja bili namenjeni petelini. Tako se je tudi videlo to, da si je nekatere stvari samo umišljala in umišljala si je tudi, da je povsod in vedno taglavna. 

-77-

Po njenem razmišljanju bi tako huda kazen, pravzaprav grožnja, morala spraviti grešnico v nemoč in stisko in takoj za tem v dosmrtno pohlevnost. Tak je bil zaključek, če si postal gnilo jajce in reklo se mu je, valjenje gnilega jajca. Pri meni pa je prišlo do upora in do velike nesramnosti, ki se je pokazala tako, da se nisem bala in da nisem bila pripravljena dalje prenašati vseh njenih napadov, torej nisem hotela valiti gnilega jajca, sploh pa ne toliko časa, da bi Petegola imela popolno zadoščenje in zmago nad mojo nemočjo. Moja non-šalantnost ali bolje rečeno mene-frigidnost jo je obglavila in ko je zamrl tisti njen kevk-kevk in ko me ni naskočila, da me okljuva, sem vedela, da laže. Končno enkrat, da ni bila napaka. Zlagala se mi je in to je verjetno počela stalno, da bi me dodobra prestrašila in tako ovekovečila zmago v Gnilem jajcu z mojim valjenjem gnilega strahu in pohlevnosti. Ob svoji nemoči nad mano je še vedno vztrajala z lažjo, da je Pav-nepridiprav vse skupaj videl in da mi izgon ne cedi. Uporabljanje laži pri izvajanju kazni v pigri Gnilo jajce je bila ena od dodatnih specialitet pigre in meni je vse to uspelo, spregledati z napol zaprtimi očmi jutranje dremavosti, slučajno. Njeno obnašanje v stiski in zdaj že tako neprepričljivo laganje, mi je dalo jasno sliko, da Nepridiprav prav nič ne ve o mojem poljubljanju in da niti nič ne slutil, o mojih nespodobnostih in da so vse te laži le njeni podli načrti z mano. Pigra valiti Gnilo jajce, je postala zame zanimiva, zanjo pa nedoumljiva, saj sem ji zmešala navodila. Tako je v trenutku sama postala gnilo jajce, sicer je bila to že leta in leta, vsaj vonj je imela po njem, le da se tega ni zavedala, ker lasten drek ti pač ne smrdi. Ni ji ostalo drugega, v tej grozni nepriliki, ki jo je zatekla, je morala pohiteti z eno od ostalih piger, da je jaz pigre Gnilo jajce ne bi zmagala. Če pigro pravočasno prekineš, in to je veljalo za vse pigre, se lahko izmakneš končnemu porazu in tudi kazni. Bistrih in hitrih misli, ki so jo označevale tudi v težavah, je hitro preskočila na pigro Za-kuriti in sklicala kurje jato, da me na suho okljuva in da mi ščupa perje, kolikor je možno. Kure kot kure se niso nič obotavljale in sploh se niso spraševale, zakaj. Za-kuriti pigra jim je bila zelo pri srcu in dajmo jo, naredile so akcijo ... Koga kaj briga, ali je prav, ali ni, samo, da se sme. Ta pigra Za-kuriti ji je bila zelo ljuba in jo je precejkrat uporabila, da se zvleče iz svojih ponesrečenih igralskih momentov. S to potezo je uspela izničiti pigro Gnilo jajce, v kateri je tako sramotno zatajila, četudi je to tako elegantno prikrila, sem jaz zdaj vse to vedela in jasno videla, zakaj. Pigra Gnilo jajce je pomenila le to, da je ona sama bila eno samo veliko Gnilo jajce, z igro ali brez nje in povejte mi, kdo bi bil zadovoljen, če se pigra s takim imenom imenuje po tebi. Tudi pigra LAŽ IMA KRATKE NOGE, je imela poimenovanje po neki kuri izmed nas. Nagrado, eno svoje jajce dam tistemu, ki ugotovi, po kateri od nas. Lo giuro!

-78-

BARVANJEJAJC

Končno ena od piger, ki je bila meni pisana na perje.

Igra BARVANJEJAJC ali kurji Ex- tempore je bila zelo živahna in barvita igra in se je igrala 1-krat na leto. Dan Barvanjajajc so kure določile tako, da so si izbrale lastnikov rojstni dan za dan, ko se bo ta pigra igrala. Tako naj bi v VIC-u pokazali hvaležnost za skrb in stalno oskrbo, našemu lastniku VIC Kurnika. Ta pigra mi je bila najbolj všeč od vseh iger, oz. bila je edina igra, v kateri sem se lahko izkazala in zablestela v vsej svoji barviti raznolikosti. Pri ostalih igrah, kigrah in pigrah, sem bila vedno zadnja ali predzadnja ali med zadnjimi, tu sem pa imela šanse nekaj doseči. Lahko rečem, da sem OD ZMERAJ bila v svetu barv. Moja celotna družina so bile vse same pisane kokoši in tudi petelini so bili zelo lepo ofarbani. Vsi smo imeli pisano barvno perje, karakterje in način obnašanja. Tako me je ta mavrica barv spremljala od rojstva in ta raznolikost različnih barv je drsela dan na dan po mojih mislih. Barve so mi v življenju zelo dosti pomenile in z njimi sem si pestrila dolge sive dni, ki jih sploh nisem marala. Sive dneve sem si popravljala tako, da sem si jih vedno pobarvala v rožnato, zeleno, modro ali rumeno in tako sem se veliko lepše počutila. Ob barvanju pa sem še slikala z vsemi temi lepimi, živimi barvami in tako sem si tudi vsebino dneva znala naslikati veliko lepše in svetlejše, kot je marsikateri dan bila. Skratka, znala sem barvati življenje in mislim, da sem znala farbati tudi sebe. Ker sem to stalno počela, mi je bilo jasno, da bom to počela do svoje smrti, pa kjerkoli bom bila. Značilno za perutnino je, da se že na zunaj lahko vidi, kdo od posameznikov ima talent za kaj, vsaj za nekatere talente  kur je to navzven vidno. Perje v vseh barvah - slikarski talent, trdo in votlo perje - talent za pisanje, izrazita krovna peresa - talent za vodne športe, goli predeli brez perja - talent za detektiva kurjih parazitov, rdeče obarvani goli predeli telesa - talent za borilne veščine, bele pike na temni podlagi - talent za temne sile, bela peresa in kratke noge - nagnjenost k valjenjenju jajc, črna peresa - talent za skrivanje ... Kot sem rekla pisane kure z lepim živobarvnim perjem smo se najraje ukvarjale z malarijo, bele in črne kure so večinoma doživljale svet belo ali črno, rdečeglave kure so najraje podžigale in kasneje gasile ognjena dejanja, pikčasta peresa, pa so ponazarjala hitre preskoke iz ene zmage v drugo, lahko so bili to tudi porazi. ALI PIKČASTA PERES - PIČKASTI ZNAČAJ. Skratka, obvladovanje barv ti je omogočalo barvito življenje. Bela in črna pa sta ti lahko prinesli brezbarvno življenje in tako si moral za-farbati za koga ali pogled spustiti na kakšno barvno kuro, da si ubežal črno-beli realnosti. Potem je pa šlo. Teh globokih misli ne mislim več nizati, tukaj v svetu barv prestopam mejo kurje pameti in če nadaljujem, se mi lahko zmeša, ali pa vam. Omenila bi samo še črne pike iz ranih šolskih dni, pa vam je vse jasno, kaj lahko barva naredi.

<Na začetek knjige>

Šparpigra ali pigra zlate kUre

-79-

Zakaj toliko nakladam o barvah in o pigri Barvanjejac nič ne povem? Prvo, zgodila se je samo enkrat na leto, kar je bilo za pigro nedopustno, to se je dogajalo kigram. In Barvanjejajc je bila na začetku kigra, spadala je celo v NAJ Kigro, kot neko dodatno dejanje v času Večlikega. Spoštovali so jo Krajani, spoštovali so jo obiskovalci drugih Krajev in tudi vsi umetniki, ki so v tej kigri nastopali, kot prva igralska zasedba, imenovana  malarji jajc. Tukaj v tej igri je pred očmi vseh, vsak, ki je spadal med igralce malarjev, barval svoja jajca pred vsemi navzočimi. Potem se je pa zbrala komisija kur, ki niso bile iz našega kurnika in so ocenile, čigava jajca so najlepše pobarvana. No, zelo dosti Krajanov je rado opazovalo tuja jajca in barvanje le-teh. Občasno so celo sodelovali pri ocenjevanju kot nekakšna vseljudska žirija. Kot nagrada za najboljše pirhe je bilo omogočeno nošenje v našem Kurniku, piča za časa nočenja in nadaljnje razkazovanje najlepše pobarvanih jajc, kar še nekaj časa po končani kigri. Glavno, zbirno točko za barvanje jajc je imel Algtelje, četudi Juha ni imela s tem nič in bi že takrat, če bi lahko bilo po njeno, to svinjarijo in packarijo, ukinila. Pa ni upala. 

Celo jaz sem pred prihodom v VIC sodelovala v kigri Barvanje jajc in tisto eno jajce, ki sem ga uspela znesti, sem kot svoj veliki dosežek zelo uspešno pobarvala. Nagrada je sledila, a ker ni bila prva nagrada, nisem smela nočiti v VIC-u, bila sem pa kar nekaj dni sita. Ko sem uspela z mojim naskokom na VIC Kurnik in sem posta članica jate, sem upala, da bom lahko dosti pripomogla, k tej tako barviti kigri. Na začetku sem lahko bila vsaj zraven, vendar ne kot ena glavnih igralk, temveč kot osebje, ki je opravljalo pomožna dela pri predstavah. Niti povedali mi niso, kdaj bo ta dan, ki sem ga tako čakala. Tako sem čakala in upala in nekega dne v vsem tem čakanju, se je kar zgodilo. Ko sem vstala, se je začelo dogajati. Vesela, da sem le dočakala to Barvanjejajc, sem razmišljala, bom že s časom uspela kaj doseči, prav gotovo, če se tokrat potrudim in pokažem, da nisem za eno figo. 

Ampak prav tako kot vse druge kigre, ki so iz dneva v dan izgubljale kvaliteto in se približevale svojemu koncu, je tudi ta kigra imela podobno usodo. Delo je vsak dan bolj jezilo kure in vse manj so se bile pripravljene truditi in si niso želele, da bi kigra Barvanjejajc uspela in se tako ohranila. Ni se jim dalo potruditi se za pohvale, niso bile pripravljene dobro odigrati svojih vlog in počasi so začele kigro spreminjati v pigro in to tako, da se na zunaj ni sploh opazilo. Vendar je Večliki to kigro še uspel ohraniti pri življenju in so se kure v času njegove komande, kigro Barvanjejajc še vedno šle. To so počele samo zato, ker so to morale in ne glede na njihovo slabo igro, se je kigra nekako ohranila v programu dogajanja. Takoj ko pa je Večliki odfrčal, in to še v času, ko se je za njim kadilo, so kure kigro Barvanjejajc spremenile v pigro Farbanjejajc in to tako, da so kar Sanjskega kot poskusnega zajca-petelina vpletle v to.

-80-

Pigra Farbanjejajc pa je imela naslednja pravila. Najprej svoja jajca pobarva taglavni petelin in medtem ko je barva še sveža, si taglavne kure to jajčno umetnost ogledujejo in ogledujejo in ocenjujejo in še ocenjujejo, ter odločijo, ali je zadosti dobro opravljeno. Če se odločijo, da bi šlo in da so jajca dobro pofarbana, potem se na rojstni dan lastnika Kurnika izvede pigra Farbanjejc, namesto kigre Barvanjejajc. 

Nagrada, lepo ofarbana jajca taglavnega kot nekakšna torta, namenjena slavljencu za darilo, je vsem kuram odgovarjala, še več, ko so se o nagradi odločale, so bile za to složne. To se je zelo redko zgodilo, vendar je bilo možno. Jasno, da se je Sanjski temu farbanju jajc izognil, toliko zvitosti in moči je pa le premogel. Podgrad ni niti pomislil, da bi kaj takega počel, sicer pa je sedel tako visoko, da se ne bi dalo ugotoviti in oceniti, kako pofarbana jajca ima, četudi bi jih imel. Tako je tudi pigra Farbanjejajc žal propadla, na veselje in srečo kur in petelinov, a meni je bilo zelo hudo. Taka žalost me je dajala, da se je nisem mogla rešiti do zadnjega, sodnega dne, do zadnjega dne VIC-a, ko je še vse ostalo šlo po i-boga in po ne vem, kakšne gobe.

Tako sem ostala praznih peruti in razočarana. V tej pigri sem bila dobra in imela sem šanse celo zmagovati, pigro pa čisto enostavno ukinejo. Silila in silila sem vse ostale kure, zelo pogosto in vztrajno, da se igramo Farbanjejajc, pa so me ignorirale, mislim, da zanalašč. Če se je že kakšna malenkost od Farbanjajac pojavila kot pigra, so to hitro obrnila v Za-kuriti ali Kokolaži igre in tako o pigri farbati ni bilo ne duha ne sluha, nafarbana sem ostala samo jaz. Malo upanja v ponovitev Farbanjajajc mi je povrnil prihod Nepridiprava, saj je bil barvno bitje s paleto Bogaslikarja. Prav gotovo bi bila njegova jajca najlepših barv, sem razmišljala. Vendar sem se vštela. Ko sem ga poskusila napeljati na pigro Farbanjejajc, se je tako spretno izmikal in na koncu celo zelo dobro skril, da ga ne bi našla niti njegova lastna mati. No, skrival se je kasneje še večkrat in po določenem času je postalo očitno, da od vsega farbanja je nafarbal spet samo mene in to z rdečo po glavi, ko sem posumila, da jajc sploh nima. Pigra Farbanjejajc je izginila in tako sem ostala praznih peruti in v brezupu, da se vsaj enkrat izkažem in zablestim v mojih in barvah mavrice, ki se pokaže po dežju. Deževalo je res dostikrat med Farbanjemjajc, sonca pa od nikjer in v Algteljeju sem samevala in sanjala in še vedno verjela, vendar je vse skupaj bila siva žalost brez mavrice.

-81-

ŠPARpIGRA ali pigra zlate kURE

Šparati je bila lozinka ali GESLO, ki se je pojavila že ob mojem prihodu v VIC. Takrat je ta čarobna beseda bila uporabljana v mejah sprejemljivega varčevanja, in ker je bila le ena izmed ostalih gesel, ji ni bila dana posebna pozornost. Pač moral si jo obdržati v spominu in ob pravem času izkljuniti. To je bilo to in to je bilo že zadosti. Tokom let so se gesla spreminjala, nekatera uporabljala le občasno, a geslo šparati je ostalo in pomen tega gesla se je celo kar precej povečal. Sicer je bilo vmes tudi nekaj trenutkov, ki so jih Krajani imenovali zlati, kure pa zlatokoruzni trenutki, ko tega geslo ni bilo potrebno glasno uporabljati. Vendar so to bili le trenutki. Špar-igranje z geslom šparati pa je pridobivalo na veljavi in na koncu zmagalo in postalo prvo in najpomembnejše geslo v našem Kurniku. Veljava in uporaba se mu je večala hkratno s propadanjem statusa lastnika, kar je bila posledica samega propada VIC Kurnika, tako nekako. Šparati je bilo nekaj imaginarnega in kuram težko razumljivega in tako so si kure iz gesla naredile Šparpigro in ta je bila najprej v uporabi ob obrokih s pičo, kasneje se je igrala vse več in več ob valjenju - šparalo naj bi se valjenje za druge čase, jajca so morala v promet, na koncu pa je geslo prešlo v 100% uporabo pri uri in tako prešlo v Šparpigro časa. Ko je ta Šparpigra časa bila tu, je postala del nas in izvajala se je vsak dan vsakokrat, ko je kdorkoli od nas izkljunil besedo ura. Ura in ure naj bi imele eno samo geslo in to je bilo šparanje. Ker kure niso dojele pojma ure, so si pomagale z eno ročno uro, ki jo je v bližini kurnika izgubil eden od Krajanov. Pegatka, ki si je dovolila občasne izhode iz Kurnika jo je nekega dne našla in prinesla v Kurnik. Tako je bila ponosna na to svojo najdbo, da smo jo me ostale kure in petelini lahko gledali le na daleč. Verjetno nam je ne bi niti pokazala, a premagala jo je strast važenja in s tem lastne pomembnosti ob tako veliki najdbi, zato je to uro čuvala, kot da je zlata in če smo mi ostali imeli srečo to čudo od ure videti, smo se počutili zelo fajn. No, ura - ure, o katerih se je po kraju govorilo, so tako za nas kure dobile vidno, materialno podobo in tako smo si me, ki si niti pod razno nismo mogle predstavljati, o čem krajani govorijo, ko so govorili čez tri ali pet ur, dobile vpogled, kaj ura je. Bile smo zelo zadovoljne in ponosne, da nam je bilo dano to videnje. Od trenutka, ko je pegatka prišla do te ure, se je neprenehoma kokodakalo o urah, o neštetih urah, vse je bilo označeno v urah in največkrat v urah šparanja. Šparali smo pred to uro že marsikaj, odkar pa je bila ura last pegatke, se je govorilo samo še o šparanju ur. Šparpigra je pomenila šparati in šparati, šparati ure in pičo, pa kmalu še šparati vodo in Hudičevo zel. Pri Hudičevi zeli je bilo, hvala naravi, potrebno najmanj šparati, saj je ta reč, k sreči zelo hitro rastla. In proti koncu obstanka VIC-a, ko smo se šli samo še Šparpigro, smo bili že prav vsi na tem, da če ni piče in vode in ur, ni po domače nič več in po tem nič-u, kljub šparanju in Šparpigri vedno prišparaš le tisto, kar imaš. Nič. Od nič lahko prišparaš samo nič, Šparpigra gor ali dol. Na koncu smo v kurniku vsi skupaj šparali nič in bili ponosni, da smo tako zavestni in šparovni in zelo uspešni v šparpigri ... Pri-šparani nič iz tistih časov je na koncu šel v nič kot vse ostalo, kar ni bilo prišparano. Ni se pa izgubil, ostal je še naprej nič, prišparani vendar. Najboljši igralec Šparpigre je bil Pav nepridiprav.

<Na začetek knjige>

Pigra SLEPA KURA

-82-

Pri geslu šparanje se najbolj spomnim tega, da je to na začetku spadalo še med kigre in to med komedije za Krajane, meni pa se je zdelo kot tragedija, vsaj tako tragično so vsi iz kurnika izgledali med igranjem. Kadar smo igrale in kokodakale šparanje, so se vedno krajani od srca smejali. Kasneje, ko so nastopili slabši časi in so kigre bile že slabo obiskane, so tisti redki, ki so slučajno zašli v bližino VIC-a in ob ograji nehote obstali, za malo več kot kakšen trenutek, se še vedno smehljali ob izkokodakanem šparanju. To nam je godilo in njihova postoj-sekunda nas je spomnila, da včasih le ni bilo tako grozno. Taki trenutki in zvok smeha so nam malo dvignili samozavest in potisnili temne misli o težavah v nabrani kurjek. In vse to smo na skrito pripisovale izkokodakanemu šparanju, vsaj tako se je zdelo. Toda teh grdih slutenj le nismo bile odrešene, pri občasnem gromkem smehu redkih gledalcev. Izgledalo pa je le, da spet sveti zlato prišparano sonce, v barvi zlate ure. Vedele smo, da bo v naslednjih dneh piča - zlata koruza v posodah in da lastnik vsaj nekaj časa ne bo razmišljal, da bi se kurnika znebil, tako mu je smeh krajanov in to zlato-koruzno sonce ogrelo srce. Bedak, so se slišali vzkliki, lastnik, malo naglušen pa je za njimi ponavljal le tak, le tak ... naprej ...

Sicer pa, skoraj odkar pomnim, je bil naš obstoj malo vprašljiv. Ob vsem blišču in uspehu vseh iger smo v končni fazi bile le namenjene prehranjevanju lastnika in kakšnega krajana tudi. Sreča v nesreči je bila, da sin in žena lastnika perutnine na krožniku nista marala in tako nas ni bilo nikoli na njegovem jedilniku. Hvala ženi, saj one znajo z možmi, tako kot kure znajo s petelini, tudi tega sem se tu naučila. Hvala Bogu ali lastnikovi ženi, sicer pa dostikrat pomislim, če le ni bil Bog Boga, to je ona, ne pa on. Zunaj kurnika, iz časov, ko sem bila še svobodnjakarica se spominjam kure, ki se je imenovala Boga. Ni se samo tako imenovala, tako je tudi izgledala in zato v tistih časih nisem niti pod razno pomislila, da bi lahko bil Bog ona, t.i. Boga. Sicer pa v tistih časih nisem niti verjela, da Bog zares obstaja. Postal je resničen šele ob mojem vstopu v VIC Kurnik.

Če se prav spomnim, je bila kura Boga neka mešanica pegatke in purana, vsaj tako se je po Kraju govorilo in ker je pridobila v genih vse taboljše lastnosti svojih staršev (tiste močne in obstojne), si je ime vzela kot znak, da je lahko tudi Boga, če že ni Bog, pa je tako firmata prav gotovo njegova potomka. 

-83-

Pigra SLEPA KURA

Pigra, pri kateri si moral neskončno dosti tekati in neprestano gledati v tla, ne da bi tam kaj našel za pod kljun, le da ne bi samo v riti sotekačic buljil. Začetek pigre je bil neki izmišljen krik, kot na primer krik TAM JE in se je igra začela. Tista kura, ki je vzkliknila tam je, je lahko začela teči, in to kar nekam, kamor ji je poželelo srce. Vse ostale kure pa so v trenutku njenega premika začele ponavljati TAM JE, kot nekakšen OM, in teči za njo, brez razmišljanja, kaj pomeni tam je in kam bodo tekle. Zelo zanimivo je bilo, da na začetku teka, si vsaj mislil, da veš kaj delaš, a kasneje, ko pa si postal del kolone in je to postala prava pasja procesija, v kateri se je kokodakalo, kikirikalo, kev-kevkalo, puranje grgrulilo in piskalo na ves glas, ti ni bilo več treba misliti, kaj počneš. Počenjal in kokodakal si to, kar so delale tudi ostale kure pred tabo. Vse skupaj je bilo videti zelo smešno in tudi odpuljeno, vendar so kure v tem neskončno uživale. Končno je vsaka izmed kur prišla do svoje besede in še na glas jo je lahko zakokodakala.

Geslo TAM JE sem predvidevala, da je nekaterim pomenilo zlato zrno, povezave nisem nikoli našla in naj bi bil povod vsem tem premikom in vsej galami, ki je le-te spremljala. Zlato zrno je predstavljalo zrno piče, črva, list Hudičeve zeli, peresca, vejice in celo zrnce peska, skratka karkoli, samo da se je našel povod za pigro Slepa kura. To si je po vsej verjetnosti nekoč neka bolj brihtna kura izmislila, da življenje v grupacijah ne bi bilo tako brezveze.

Pigro Slepa kura se je prakticiralo prav vsak dan, še več kot vsak dan, prakticirale smo jo večkrat na dan in včasih, ob polni luni tudi ponoči.

 -84-

Ne glede na statusni položaj določene kure so v tej pigri prav vse kure zacvetele in ne glede na dejstvo, da nikoli nismo, nobena izmed nas nič našle, verjele v zlato zrno. Slepa kura je bila zlata mrzlica kur, potrdila pa je vsesplošno poznano trditev, da ni vse zlato, kar se sveti. Le da kure, do tako globokih misli nismo prišle, raje smo se delale frigidne ob tem inteligentnem izreku. 

Mogoče pa je bilo to zrno inteligence za slepo kuro.

Ves ta silni tek, kljub dostikrat težavnim pogojem ni pustil nobeni izmed nas nobenega kurjega očesa na nogah, niti putike nismo od tega dobile. Kakšna sreča je tu pa tam, biti kura, a ne?

KANIBALIZEM ALI POMANjKANJE ČRVOV V MENI-JU

Kure nujno potrebujemo gnoj za preživetje, tako so govorili naši predniki in njim je za verjeti. Ker je bil VIC Kurnik kar en sam velik kup gnoja, so kure na začetku zelo dobro uspevale, saj ni manjkalo ne črvov ne ostale mesene piče, na katero so bile tako navezane. Kup gnoja je z leti sicer ostal in se glede na sposobnosti Močo kure še večal, vendar so kure s svojo požrešnostjo črve v tem času iztrebile. Tako je od časa kiger, kjer so črvi še zadostovali za kurje želje, do propada le teh in časa piger, postala situacija brez črvov zategnjena. Kakor je črvov zmanjkovalo, so pigre postajale vse bolj pigraste in to je pomenilo, da so postale igre v nulo in da se je šlo zares. Vse ali nič, do zadnje kaplje krvi in do pokončanja najšibkejšega člena, ki bi zadovoljil njihovo potrebo po mesu. Pigre so tako predstavljale prave gladiatorske igre, kjer te več ni imelo za skrbeti za položaj in ugled, temveč veliko bolj za lastno črvivo glavo.

<Na začetek knjige>

Poglavje o lastniku kurnika

-85-

POGLAVJE O LASTNIKU KURNIKA

Lastnik VIC Kurnika je bil spoštovanja vreden Krajan, eden med bolj poznanimi občani v našem Kraju in zato zelo pomemben. Glede na to so ostali Krajani VIC Kurnik zelo previdno in precej pametno pustili pri miru, ne glede na to, kaj se je v Kurniku dogajalo. Reklo bi se po domače, da Krajani niso vtikali nosa v tuj zadeve, bolj pametno se jim je zdelo, da se niso vmešavali. Na začetku obstoja je bil VIC Kurnik lep. Bil je nov in se je svetil daleč naokoli. Pravi ponos Kraja in v veliko čast lastnika. Lastnik se je odrezal tako zelo dobro, ko mu je uspelo narediti nekoliko večji in lepši kurnik od drugih v Kraju in celo večji in lepši od drugih v drugih krajih, da so Krajani hitro in zelo vzljubili oba, lastnika in kurnik. Tudi zares vestno, skoraj srčno vzdrževanje tega lepega prostora in želja po različnih predstavnicah kur za naselitev v njem, je pomenila velik korak naprej v možnostih kurnika, za kaj več. Kure, ki so, v takrat novem kurniku, nahajale, bile lepo pitane, brez straha za svojo prihodnost in noben problem jim ni bilo nastopaštvo, pa igralska kariera, vse za uspeh in slavo, takrat že poimenovanega VIC Kurnika. Pa je čas tekel, stvari so se starale, kurjek se je nabiral (mučo le tega) in v Kurniku so se naselile, oz. zaredile miši in med mišmi je bila tudi kakšna podgana. Kurnik je počasi zarastla Hudičeva zel, pa še dosti drugega plevela. Hudičeva zel bi ob takem obilju gnoja Kurnik prav gotovo prerasla, da je niso kure tako vzljubile in dnevno zobale. Lastnik se je počasi staral, predvsem pa se je prepustil lagodju bivše slave in precej opravil v VIC-u, odložil na stran. Vsa situacija v Kraju se je spreminjala na slabše in tako tudi za Kraj niso bili več zlati časi, kot so bili na začetku in v času mojega bivanja v VIC Kurniku, se je le ta spremenil iz kurnika- gradu, skoraj v kurnik - ruševino. Kakor so stvari v Kurniku propadale, tako so stvarem sledile kure, v propadu namreč. Kurjek in gnoj se je kopičil, črvi v gnoju pa so izginjali in prišlo je celo do popolnega izumrtja le teh. Piče je bilo vse manj in iz dneva v dan se je govorilo, da piče naslednjega dne ne bo več, kar je nas kure plašilo in spravljalo v kurjo-depresijo, bolje rečeno v kur-norijo. Najglasneje so te negativne spremembe prenašale pegatke, pri nas je bila pegatka samo Petegola. To glasno pritoževanje in še glasnejše napovedovanje naslednje katastrofe je trosila okoli po prostoru in razkazovala svojo prizadetost nad situacijo. Verjetno je bila tako zelo razočarana, ker si je na skrito VIC lastila in tako tudi pičo, ter vse ostalo v njem. Sicer pa te njene glasnosti ni bilo za jemati resno, saj ni bila iskrena. Tudi ona, kljub silnemu jamranju ni bila čisto na tleh, ob razglašanju  propada je malce tudi uživala, predvsem so jo navduševale slabe novice, nekakšna sadistična, samokaznovalna tehnika kur-norije. To svojo stisko ali radost je zelo rada delila med nas kure in nas s tem begala ter strašila. Tukaj v teh minus stvareh je bila izjemno radodarna. Pa ni bilo tako zelo hudo, saj lastnik ni prav vsega zanemaril in dokončno zaspal pri svojih obveznostih, ter tako pozabil na delo v tem prostoru, vendar dremal pa je le, nekakšen dremež Trnuljčice. Kure, dnevno navlečene na Hudičevo zel, so se tudi hitro navlekle na brezdelje. Če so le opazile, da bi bilo treba kaj postoriti, so to delo po kratkem postopku spremenile v šparanje, šparanje pa je pomenilo, da so šparale predvsem same sebe.

-86-

Če je bilo govora o delu, potem je to počasi postala domena manjvrednih članov kurnika. A napol-lačen je težko delati, nekaj časa še gre, potem pa malo po malo odpoveš, nehote ali hote. In tako začne vse skupaj hudič jemati, po pravilih življenja kur in nekur, anarhija postane glavna posledica, ki zajame celotno populacijo in dovoli tistim, ki so najbolj prebrisani in zviti izvajati svoje temne nedovoljene načrte. In kure, ki so znane po blentavosti, ni težko spraviti na gnoj ...                   

Kure, ki razumejo stvari po kurje pa v takih težkih trenutkih to doživljajo približno takole: pegatke se v takih situacijah znajdejo skoraj najboljše, zlo oznanjajo in zlorabljajo za pridobivanje moči preko strašenja drugih, sledijo jim, za zadnjim nožnim prstom, pure. Pure znajo zlorabiti stisko kur tako, da si izmišljujejo razne težavne stvari in kure, ki že tako niso preveč briljantne v pameti, v vsej zmedi in strahu, tu zelo hitro postanejo še bolj kurje, kot so. To pure javno in glasno razglasijo za kurjo neumnost in same tako lahko izpadejo pametne. To jim zelo godi. Ostalim kuram v takih situacijah ni posebno težko, saj so obdarjene s kurjo slepoto, fazani in fazanke pa zelo težko shajajo v slabih razmerah, saj njihov plašni in svobodni značaj, ni primeren za krize. Vendar tudi ti, če dolgo živijo s kurami, se nalezejo kurje slepote, pa še kar uspešno preživljajo dneve kriz. Male kurice amerikanke, sorta mojih prednikov in moja, kljub svoji prirojeni vztrajnosti le stežka sledijo propadu in najpogosteje jim odpove srce, če pravočasno ne utečejo situaciji. Meni ni uspelo ne prvo ne drugo, na srečo mi tudi srce ni odpovedalo.

Kot sem rekla, Lastnik je propadal, VIC Kurnik prav tako in tudi v Kraju so se dogajale številne neugodnosti. Vse skupaj bi lahko stlačili v modrost: Če visoko letaš, nizko padeš ali za vsakim soncem pride dež, pa ne tisti afriški s peskom, temveč dež z nalivi, ki topijo in spreminjajo kurjek v blato do kolen. In če se dogaja vsesplošni propad, potem propad posameznika ne pade takoj v oči. Zdelo se je, da so se tudi Krajani nalezli kurje slepote, saj nikakor niso hoteli pogledati v naše dogajanje od blizu. Raje so se delali, da nič ne vidijo in nekaj časa je naš VIC še nekako deloval, sicer kot nekakšna hoja v blatnem krogu, vendar zelo je smrdelo, da ne bo več dolgo tako šlo. V vsem tem propadu, pa je bila le skrita ena cvetka in sicer ta, da je VIC Kurnik propadal hitreje od lastnika in lastnik je odpovedoval skoraj tako hitro kot Kraj. In v Kraju so spremembe na slabše zmagovale dobro in celo prehitevale same sebe. Cvetka, ki sem jo omenila je žal bila na kaktusu ...

Vsem vrstnim redom in različnim hitrostim propadanja je sledila nadalje opisana reakcija. Kraja ni več zanimal VIC Kurnik, prav tako Kurnik ni zanimal lastnika, v VIC Kurniku taglavnega niso več zanimale kure. Pav-nepridiprav, kot tazadnji taglavni v VIC-u je imel oči obrnjene le nase, na svoje lepo urejeno perje in na štete ure počitka - šparanja, da ga gube ne bi prehitro zmečkale. In šlo je še dlje. Kur več niso zanimala pravila Kurnika in kiger niso več hotele igrati. Tako so še tista zelo redka pravila počasi nehala obstajati. 

-87-

Pigre, ki skoraj niso imele pravil so najprej vzcvetele, potem cvetele, pa ovenele in na kraju jih je prerasla Hudičeva zel. V veliko veselje in srečo kur, je Hudičeva zel pomenila samo zadevanje brez kakršnegakoli dela, tako so tudi pigre odšle po gobe, nore predvidevam.

Karkoli malega se je v Vicu še dogajalo, je iz kur-komedije nastala kur-tragedija, sicer pa lahko dogajanje označim kar za kurjo grozljivko.

Menim, da samo na kurji račun se je dalo vse to žalostno dogajanje nekako prenašati. Nismo več imele veselja, kaj narediti ali karkoli drugega početi ali nepočeti. Saj ne da nas je prej delo osrečevalo, toda tudi tako popolno brezdelje ni kar tako. Sploh pa ne, v takem kupu kurjeka, kjer se niti hoditi ni dalo, teči pa se ni dalo niti v domišljiji več. Pa še kapljalo je na glavo v času dežja, streha je bila v stilu ostalega, da bi vsaj kapljalo po nogah, če je že moralo. Da natančneje opredelim besedo vsi: v pigrah-grozljivkah večina igralcev ni bila zadovoljna in to so bili igralci in igralke, ki so jih strašili, jim grozili in jih maltretirali, igra je delno zanimala samo tiste igralke in igralce, ki so nastopali v vlogah duhov, izprijencev in grobijanov ter podobnih zmagovalcev teh žaloiger. Kdo je prevzemal te vloge, se ve, brez da za to zgubljam besede. Najbolje so jih igrale najmočnejše kure in najpomembnejše sorte kur. Redko sicer, vendar, presenetljivo se je v žaloigre vključevala tudi kura Kratka, in sicer posthumno, njej ni bilo treba niti igrati duha, saj je duh bila, prav tako kura Juha. Strašili sta po našem nekoč VIP, pardon VIC Kurniku, sedaj le VIC Kurjeku, zelo zadovoljno in neprestano. Izven vseh pričakovanj je v žaloigrah zablestela, celo Bleja, in tako tukaj pokazala vse svoje igralske sposobnosti, ki jih v kigrah ni hotela (v pigrah ni bila sploh slaba, vendar tega ni nihče opazil). Močo kura, ki bi v žaloigrah z lahkoto prišla do tako želene vidnosti in slave, ni bila niti tukaj, kaj dosti vredna, celo nevredna in nikakor omembe vredna. Tako je nekako nekega dne kar izginila. Najprej sem predvidevala, da nekje na samem vadi in sama sebe tolaži in da ji to vliva upanje, da ji bo nekega dne le uspelo zlesti ven iz ...

dreka.

<Na začetek knjige>

Darkerice

 -88-

Dokončne resnice nisem nikoli izvedela, vendar lahko za gotovo rečem, da je ostala na istem, kot je bila. Rep, pa še tako poseben, ti ne prinese pameti, pa tudi smeti iz glave se z njim ne da pomesti ... KO-KO-DAKAKAK. Spraševala sem se, ali se ni mogoče potopila v kakšnem precej naloženem delu Kurnika s kurjekom, tako da se ni mogla sama ven izkopati. V takih primerih je lahko tak posebni rep celo tvoja poguba. Vleče te navzdol. Tam dol, kjer naj bi bila, je verjetno čakala in mogoče še vedno čaka in na toplem počiva, dokler je lakota ne bo prisilila, da pokliče pomoč. Vsaj tako se je o Močo kuri kokodakalo med igralkami, sicer pa tega na lastne oči nisem videla. Vse ostale možne razlage za njeno odsotnost so se mi zdele zelo vprašljive. 

Zmagovalne kure žaloiger, kure, ki smo jih klicali Darkerice, pa kljub uspehu niso tega mogle slaviti, saj so zmagovale nekako same po sebi, v vedenje in v nevedenje svetu izven Kurnika, kar bi zanje nekaj pomenilo. Tako so večinoma žalostno obsedele na svojih gredah, tam v tisti svinjariji, kjer so za vsak slučaj, morale čuvati svoja mesta. Nikoli ne veš, kaj vse ti življenje prinese. V slabih časih, pa je mogoče VIC-gnoj le boljši od kakšnega drugega gnoja. Sicer če ni nobenega drugega gnoja, je, vendar VIC-gnoj najboljši gnoj, tudi brez črvov.

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaah, tako sem bila utrujena po vseh teh letih v VIC-u in mislim, da tudi vsi drugi prebivalci, vendar kaj bi se dalo narediti ali spremenit ni prišlo nikomur na pamet. Raje ne delati in delati se pametne in umreti, kot pametni postati ... geslo VIC-a, ki se ni od začetka do konca prav nič spremenilo, pa tudi pozabilo se ga ni.

-89-

HAUSBALL-PREDZADNJE DEJANJE, PRAVZAPRAV SEDMINA VNAPREJ                                                                                                           

Za začetek konca je jasno poskrbela naglavna. Bil je spet 1., ne vem, kateri in to me je spomnilo na 1., ko sem jaz tako vesela prišla v VIC Kurnik. Če bi se danes odločala, bi rekla, da je bil 1. april pri mojem prihodu in tako ostane samo še 1. november, ostalih mesecev ali ne vem še kakšno ljudsko označevanje ne poznam, še dobro, da sem uro uspela videti.                                                 Kakorkoli že, ta dan je Petegola prav za zajtrk, torej ko naj bi nahranila eno od zelo rejenih miši, nalovila spet mene Čopičko v kot Algeljeja in kot milijonkrat prej, še enkrat začela stokati. Spraševala sem se le, kaj ima za bregom ali kaj se spet dogaja v glavnem Kurniku ali kaj je pod njeno tokrat že fejst nagubano in postrani stoječo čelado, ups zlato krono? Le kaj se plete? Poglej me, to sem rekla tudi drugim, je kevk-kevkala, poglej me, ker me zadnjič vidiš tako. In sem jo pogledala, pravzaprav sem si jo kar nekaj časa ogledovala. Pričakovala sem, da ima kaj novega perja ali kakšno drugo uro, to bo to, sem si mislila. A kev-kev-kevki so pomenili nekaj čisto drugega. Njeno drtje je povedalo naslednje: Danes me verjetno zadnjič vidiš takšno, ker me bodo jutri odpeljali v Kur-kurišnico. Ha, s to kurkurišnico je težila že leta in leta, pa nič od tega. Ostale kure je verjetno niti poslušale niso več, meni pa se je že dolgo zdelo, da kar kvek-kveka ni tako brezveze, da ima mogoče le prav in da bo tam verjetno tudi pristala. Vendar do sedaj je malo katera kura pristala v kur-kurišnici, večinoma so kurjanorenja bila v kurnikih zaželena, kurje glave pa tudi niso zaželene na krožniku za obed. Sploh kure ne bi bile, če ne bi imele kurje pameti, take prave, kurje, ki se nuca v vicih in za vseljudsko žaljenje samih sebe. V našem VIC-u, pa je bila kurjavost še posebno zaželena, saj drugače ne bi bili eden od bolj pomembnih kurnikov, sploh nas ne bi imeli za VIC Kurnik in niti gledališča ne bi bilo. Norišnice so človekova razvada, kure pa so imele kur-kurišnice za skrajno silo v izjemnih primerih. To je pomenilo zadnjo postajo, dokler je bilo meso kur še sprejemljivo, sicer ne za prehrano ljudi, temveč za kakšno mačjo konzervo. 

Mislim, da bi Petegoli prav zares padla krona z glave v kur-kurišnici in če bi jo namenili še za mačjo konzervo, bi to pomenilo, da se ji lahko prav zares strže.

Lahko, da je bila to samo moja iluzija, tako kot pri kokoši Juhi, za katero sem edino jaz globoko verjela, da bo postala juha. Vendar se tokrat nisem zmotila, kot takrat pri Juhi, tu pri Petegoli bi znala imeti prav. Poslušanje kev-kevkov je edino tokrat imelo smisel. Juhuhu.

-90-

Tistega1. nevemvečkaj, no tistega posebnega dne je še in še norela. To sploh več ni bila igra, niti žaloigra, še manj pa je bilo ignorirati vredno. Najprej je potacala kar nekaj svojih miši. Oho, kasneje se je dalo videti, da v svojem gnezdu, namesto da vali jajca (vsaj kakšno uro se je tam ven kadilo),  tam notri serje in v njenem gnezdu se je nabralo kar nekaj kupčkov prav tako pikastih, kot je bila ona sama. Menda je še cel dan tekala po dvorišču in si pulila perje (to so mi prišepnile druge kure z velikim zadovoljstvom). V to sem verjela, saj perje je res ležalo prav povsod naokoli, vendar sem ob razmetanem perju, ki je ležalo naokrog, mislila, da ponovno označuje svoj imperij. Nekaj upanja je že bilo, saj ni označevala teritorija z dvigovanjem noge, temveč s perjem in tako vsemu temu nisem posvečala večje pozornosti. Pa bi jo morala. Ob navedenih znakih, pernati markaciji, so se vse povsod nahajali tudi lističi Hudičeve zeli, napol ogrizeni, kot da jih ni zmogla požreti do konca ... To pa več ni bilo kar tako, to je že kurji pameti govorilo, da se nekaj resnega pripravlja. Proti koncu tistega dne je tudi nekaj blodila in kev-kevki so bili hripava različica kokodaka in niso bili več ničemur podobni, še najmanj kev-kevkom. Kaj se je dogajalo ponoči, mi ni nihče povedal, vendar je že pred zoro norela in kar brez prestanka vse take čudne stvari počela, počela in počela dalje. Zdi se mi, da je vse to norenje trajalo nekaj dni, čelada se ji je tako povesila, da je zgledala na koncu kot kakšna pošvedrana ruta na glavi zapite ženice. Ko je nastopil trenutek resnice in trenutek moje kratke, a uspešne kurje intuicije, je le ta že kar kričala in ne več govorila, da sem vendar imela prav.

Gospodar kurnika je tisti dan dobil obisk, samega direktorja norišnice. Kaj sta se menila, sta vedela le onadva, da pa je bil pomemben gost, smo videle po čoku in sekiri, pripravljeni na skritem delu dvorišča. Napovedovala sta, da bo ponovno imela za pasti ena od naših glav ... Res pomemben gost. Gledale smo to dogajanje skozi ogrado in se spraševale, katera izmed nas, bo v naslednjem trenutku fuč. Lastnik se ni dolgo spraševal, saj ko je zagledal pegatko, v stanju tik pred zdajci, da izdihne, mu je varčnost pokazala točno nanjo. Ta bo še crknila v kratkem, če je prej ne unovčim, se je nekako dalo prebrati v njegovih očeh. 

 

<Na začetek knjige>

Ljubim se raje ...

 -91-

Petegola v svoji veliki zmedenosti ni bila več toliko prisebna, da bi ji čok karkoli še lahko povedal, niti sekira je ni zdramila iz njenih tako priljubljenih misli, o njeni poti v kur-kurišnico. Vsa evforična je dirjala okoli in najraje nastavljala svoje kurje prsi pred ljudi, saj kure ji nismo v taki situaciji zadostovale. Lastnik pa je to izkoristil tako, da jo je zelo hitro in kar mimogrede zgrabil za vrat, revica ni bila niti toliko več prisebna, da bi še enkrat kevknila. Tako jo je odnesel do čoka, ji nanj položil glavo in tu se je začela njena zadnja pot, kar tako na dvorišču. Odsekal ji je glavo in takoj za tem njeno čelado. V tistem trenutku sem vedela, da je ne bo nazaj in da ji je krona padla. Kosilo za direktorja norišnice, aha, takoj sem vedela, da je to, to. 

Direktor je tokom obiska omenjal, da mora nazaj v službo, kar je pomenilo, da bo Petegolo odnesel s sabo, v trebuhu jasno. In ker sem znala dobro predvidevati, sem sklepala, kar po nas kurah, ki takoj prebavimo kar pojemo in nato pokakamo, kako se bo vse skupaj končalo. Petegola bo najverjetneje v WC-ju, že tisto popoldne. In to v WC-ju prave norišnice. Vedno je bila privilegirana, vedno si je uspela postaviti neki svoj pedistal in zadnja poteza je bila na nivoju vseh njenih prejšnjih. Ni pristala v kur-kurišnici, edina od nas je odšla v norišnico in to v tapravo norišnico, tako za ljudi. Hudič jo vzemi, tako jezna in zavistna sem bila na ta njen zadnji uspeh. Tako je bilo to in tokrat se kljub svoji kurji pameti, nisem zmotila. Enkrat je le imela prav tudi Petegola in vsaj tokrat je kev-kevkala resnico.

Zlovešči znak velike spremembe se je zgodil. Brez taglavne ni bilo več prihodnosti za naše nadaljevanje v tem VIC prostoru. Na komando se navadiš, pa če ti tudi ne paše in po letih posebnih pravil ne funkcioniraš več brez njih, tako kot ne brez taglavnih, ki pravila postavljajo.

 -92-

Še kratek opis dogodka samega, padca krone in glave Petegole. Meni so ti zadnji prizori izginjanja samovladja bili desert po grenkem obroku, vendar ta desert sem požirala z očmi, vohala sem vse prefinjene vonje, ki so v njem tičali in okušala vso sladkost resnice, ki mi je pred očmi tekala brez glave in pisala sporočila, samo za tiste, ki so dolgo časa tavali v temi, nevedenju in strahu, ter veri v verodostojnost prepričanja, da je v vsakemu od nas, nekaj dobrega.

Posladkajte se z mano, mogoče vam bo naslednje kosilo manj grenko.                       

Ko je pegatki odletela glava in z njo še krona, vsaka na svoj konec ob tnalu, je Petegola v ihti neizbežnega začela tako brcati, da se ji je uspelo izmuzniti iz Lastnikovih rok. Udarila je šprint po dvorišču, a njena glava je še tam na tleh kričala, nisem mrtva, nisem mrtva in jaz nikoli ne lažem. Moje spregledanje ob tej zadnji laži je bilo, da sem za nazaj slišala in spoznala vse laži, ki jih je tokom svojega življenja izrekla. Jaz sem prav na vse nasedla, samo ta zadnja, ki je bila tako zelo očitna, mi je dala vedeti, da je prava profesionalka v laganju. Mislim, da je celo sama sebi verjela v to, kar je lagala in s tem nekako uspešno iz dneva v dan prepričevala tudi nas, da govori samo resnico. Nič ni bila resnica, njena lažniva glava je to potrjevala z vsakim lažnivim vzdihom, ki ga je še premogla. Njeno dirjajoče, brezglavo telo je z določenim namenom tekalo po dvorišču in ne kar tako. Dirjalo je brez glave sem ter tja in za sabo puščalo sled, kot kakšno veliko pero. Celotno dvorišče je bilo čez nekaj časa prepredeno z rdečimi vijugami, podobnimi črkam. Ko sem se kasneje vzdignila na streho algteljeja, sem uspela prebrati, kar je napisala. Pisalo je naslednje:

  -93-

ZLATO RUMENA PRIHODNOST, BARVA KORUZE PRED ŽETVIJO

Ne smem pa pozabiti na sam Kraj. Direktor norišnice s svojim obiskom pri lastniku ni mislil le na družabno srečanje, kjer se v družbi kaj poje. Obisk se je zgodil zaradi velike spremembe v Kraju samem in to spremembe pri palmah, ki so se sušile in spremembah pri prebivalcih pod palmami, ki so iz Banane split obdržali le še barvo banane, rumeno in jo s svojo močno energijo v svojih glavah, pretvarjali v zlato rumeno prihodnost. Le ta rumena je svetila iz oči Krajanov in se je zrcalila po celotnem Kraju tako močno, da so celo sami postajali rumeni. Na začetku so bili rumeni v obraz, a kasneje se jih je vse rumeno prijelo nasploh.                     

Na novo rumeni Krajani in še nekateri novi in prvi tako rumeni priseljenci, pa niso več marili za to na novo pridobljeno specifiko Kraja, temveč so Kraj kar preplavile rumene ideje in zlata dejanja. Norišnica ni imela več zaščitnega zidu, postala je odprta ustanova, kar je pomenilo veliko več od Odprtih vrat, kot se je to občasno dogajalo. Vse te spremembe so bile veliko bolj rumene od kakšne rumene podmornice in tako je direktor te novo povečane ustanove, prišel k Lastniku kurnika na dogovor, o novem, rumenem načinu sodelovanja, za prihodnost zdaj ne več Kraja, temveč rumenega Norkraja, kar je naš Kraj tako postal. Gledališče v svoji prvotni obliki in v na novo postavljeni situaciji ni imelo več svojega položaja in je bilo zastarelo in potrebne so bile korenite spremembe. Ti zadnji rumeni dogodki, so na predlog moči (le-ta je bil direktor norišnice), prisilili Lastnika Kurnika na dogovor in sklenitev pogodbe, da se gledališka dejavnost obdrži le v obliki pantomime ali še bolje, da se le-ta dogaja v izložbenem razkazovanju kur-kipov, kar naj bi nosilo nadaljnji profit Lastniku, iz zdaj že preminulega VIC-a in na novo veselilo nove rumene Krajane, ter jih zabavalo ob obedih. Zlatorumena naveza je vžgala in veselje se je udejanjilo ob zadnjem klasičnem obroku ter vzklikih: Dober tek, dober tek, vse na krožnik (tako sem jaz to slišala). Malo sumljivo mi je bilo, da niso najlepše kure iz naših krogov dali na krožnik, za tako pomemben dogodek, najverjetneje je bil pav tistega dne na počitnicah in ga niso našli. Pav-nepridiprav bi bil na krožniku zelo impozanten za tako pomemben trenutek tudi zelo primeren, vendar je Bog dal kanček pameti in mrvico sreče v malo glavo lepotca (več tja notri ni šlo) in tako prihranil pavjo lepoto z možgani vred, mogoče kar zase. Pavje možgane so Stari Rimljani zelo cenili na krožniku, ob posebnih priložnostih, mogoče je pa Bog te Rimljane veliko bolj cenil, kot se je to videlo ob njihovem izginotju. No, Pav-nepridiprav je bil pošparan, takrat se ni še vedelo, kako pomembno je bilo to, za zadnjo poslovilno zabavo z ognjemetom, najlepšim do tistega dne. Teh mojih zadnjih besed zdaj ne razumete, kot jih v obstoječem trenutku nisem razumela jaz, vendar, taglavno praznovanje je bilo še skrito in NAJ Kigra ni popolnoma potonila v pozabo ali kurjek.

<Na začetek knjige>

Odbila nam je zadnja K(ura) ...

-94-

ZADNJE DEJANJE - ODBILA NAM JE ZADNJA K-URA

APOFIS ZANETI ELMOV OGENJ med parjenjem Z EOLOM

Zlata krona je pristala v WC-ju norišnice in to predelana, kure smo o tem kokodakale, na ves kljun s takim zadovoljstvom, da je to mejilo že na grupni orgazem. Kokosrakale smo in se drle, glave so bile usmerjene navzgor v Božje noge in Bog je pošiljal dež po soncu navzdol, skratka dogajalo se je. Zasvetilo se je vijolično in vsi kljuni nas kričačic so naenkrat bili povezani v viola čakro, čakro modrosti in videnja in v sredini tega kroga se je slučajno za cingal rep Pava-nepridiprava, ki ga je na začetku držal visoko, da si ga ne bi pomečkal in da bi z njim oznanjal svojo vladavino, kot s kakšno kurjo zastavo. Pa se je Nepridiprav utrudil, rep je padel dol h kurjim kljunom, ki so moleli gor v skupnem kriku zadovoljstva nad Pegatkinim odhodom. Po vseh zakonitostih fizike se je moral rep vneti, saj viola Elmov ogenj, ki se je zaiskril na kljunih, ni bil kar tako. Ogenj je ogenj, Elmov ali olimpijski, vsak požge, če mu kaj podstaviš, za hrano. Pavji rep je bil dobra piča za Elma in v trenutku so se barve pavjega repa svetile še veliko bolj lepo kot prej, v nebeških odtenkih barvne palete so blestele in takega barvnega prestiža ni videl dotlej še nihče.

MOČO KURA JE BILA EDINA PRIPRAVLJENA NA POŽAR in požar je postal požar, kot se spodobi. Kako to, vam ne bom razlagala, vendar mi lahko verjamete, da je ogenj obvladovala kot kakšna zmajevka in ga koristila, ko je videla, da ji bo ta prav prišel. Edina je razumela moč te naravne lepote in verjetno je zato tako dolgo tičala globoko zakopana v kurjeku, ker ji tam nista niti požar in tudi ognjemet ne, mogla zaslepiti pogleda čez, v temo, ki je sledila. Ognjena kura iz podzemlja, ona, je že vedela, zakaj.

-95-

Kure kot kure so najprej občudovale lepoto lastnega dejanja, ko pa jim je postalo vroče, preveč vroče in jih je začelo peči, so norele po VIC Kurniku gor in dol. Raznašale so iskre v očeh in tudi na perju, iskre doživetega, ki so rodile plamene vsemočnega ognja. Le-ti so zajeli vse, kar jim je prišlo pod zubelj, prav tako kot so nekoč kure požrle vse, kar jim je prišlo pod kljun.

Gorelo je, tako kot še nikoli do takrat, barve so žarele in kure so spuščale krike, mislim vzdihe nad NAJ Kigro v zaključnem ognjemetu, ki se je šele v tem dejanju pokazala kot premiera po zamisli Večlikega, v čast Boga, ki je obstajal in Kraja s krajani, ki so nekoč VIC Kurnik tako ljubili. Na rumeno prihodnost se je drl na vse kljune skupaj kurji zbor, ne vem, ali v zanosu ali v strahu, kakorkoli bilo je mogočno. Prava premiera in najbolj NAJ, kakorkoli.

K sreči sem se v teh veličastnih trenutkih nahajala v mojem Algteljeju in ne na skupnih prostoru VIC-a in to mi je prvi trenutek dalo zavist v opešano srce, saj nisem bila v centru dogajanja, je pa pomenilo odrešitev poslano od boga, vendar kot kura, slepa, nisem tega takoj spregledala. Ognjemet sem uspela videti samo skozi razpoke propadajočega objekta, k sreči, saj me ni oslepil, kot je uživače v svoji sredi, pustil mi je le rumeno pego na očeh v spomin, na nove rumeno prihajajoče čase in v opozorilo, da je preveč lepega lahko tudi usodno. Za ogled ognjemeta, ki sem ga tako od strani, samo malo doživela, mi je malo žal še danes, vendar me je ta stranska pozicija rešila pred spremembo v lastno pečenko, kurjo.

-96-

Ker je moja streha na Algteljeju že dobro propadala, se mi tu ponovno pojavlja misel: non tutto male va per nocere. Tako sem samo malo potrkala s kljunom po stropu in s tem pripomogla, da se je strop vsul na mojo glavo. Pomislila sem, da je skrajni čas za dogodek, saj če bi se vse skupaj še vleklo, bi me strop lahko še ubil, v naslednjih dnevih ... Hitro sem nehala razmišljati, saj pošteno rečeno me je najprej gnala želja videti ta slavni ognjemet, a kasneje se je to izkazala zelo dobra poteza in edina prava stvar za mojo rešitev. Fino je grelo na začetku in prijalo mojim kostem, potem je začelo peči kot kakšna večja slaba vest, in ko je že žgalo, na nivoju neizživete ljubezni, sem le dojela smisel luknje v stropu - fuga. Ja, pobeg, je zvonilo v moji ne tako mali kurji pameti, kot jo imajo pavi, da sem si uspela to besedo zapomniti in tudi priklicati v spomin v tem pravemu trenutku, je dalo moji kurji malenkost samozavesti in prepričanje vase, da vse skupaj, kar sem preživela v VIC-u, le ni bilo tako nepomembno, sploh pa ne zastonj. Non tutto male va per nocere, še in še je odzvanjalo v glavi in iz mojega kljuna, tako da sem postala še pri kokodakanju tujih jezikov dokaj dobra. Nisem smela pozabiti na svoji prijateljici, Škorpijonko in Kresničko. Ko sem samo malo zakokodakala, sta bili že tu, dobro segreti in pripravljeni na odhod. Sklonila sem se in skočili sta mi na hrbet, se prijeli za moje perje in ni bilo kaj več čakati. Zamahnila sem dvakrat s krili in uspešno dvignila svoje telo do luknje, kjer je bilo potrebno še malo rivanja skozi strop in hop, že sam bila na strehi Algteljeja. Nekaj naslednjih zamahov me je kar dvignilo do strehe VIC-a in od tu je bil samo še skok potreben za dosego male strehe nad glavo glavnega petelina, pravzaprav pava. A predno sem zbežala, sem si želela, ne želela, kar morala sem si ogledati dogajanje v našem gledališču. Ne bi mogla oditi brez tega, saj to je bilo mojih pet minut uživanja v najlepši predstavi za slikarje, v NAJ, NAJ Kigri. Prvič, da nisem občutila nikakršne zavisti do igralk, mislim, da me je za vse večne čase minila želja biti igralka. Kot iz neba, ki me je klicalo, se je pojavila želja biti in ostati kokoš in kot taka uživati kurje življenje. 

Gorelo je na vso moč, prav tako kot je že nekaj časa gorelo v mojem srcu. Poezija barv in igra plamenov - kokojuhuhu, pa sem le lahko zavriskokodakala na ves kljun, kot sem si to davno, davno nazaj želela, le da si takrat nisem upala. Pa saj takrat, tudi zdaj ne, ni bilo v bistvu čemu vriskati ... Pa vseeno, kokojuhuhu iz celih mojih pljuč je donel po dvorišču VIP-a, ker so ostale kure, nekatere že čisto oskubljene, nekatere kot brez glav, letale izgubljeno sem ter tja, vreščale samo kuram podobno. No-ja je stegovala glavo zelo visoko, tako visoko, da bi me lahko poljubila in pri tem je upala, da tako preseže težave na tleh, pure Putre pa sploh nisem videla, saj je bila v barvah plamenov, pepela in oglja, ki ga je vrag podžigal. Slišala pa sem jo kljub neštetim glasovom obupa in strahu, nje se vendar ni dalo preslišati. Petelini so kikirikali, bolj, kot je to znal Larifari. Kdo bi si mislil, da iz P1, P2, P3, lahko pride tako mogočen napev in kje so bili v času Kiger in kaj so zamudili, da tega že prej niso pokazali. Pav pa je bil lepši kot kdajkoli prej, rep mu je gorel kot satanova bakla, a barve so bile božanske. Zgledalo je, kot bi se Apofis in Bog parila, ali onegavila, bi rekli ljudje. Paša za oči, za vsako kuro malarko in še izziv za vse slikarje sveta. Kar nisem mogla odvrniti pogleda od te popolnosti. Uživala sem, prav zares sem uživala, kot bi bila na najboljšem koncertu ACDC-ja in to v prvi vrsti. Ha, saj sem vedela, pa tudi za pričakovati je bilo, vendar to kar se je zgodilo, je presegalo še najbolj znanstvenofantastične predstave in vsem petelinom, domačim in divjim, puranom in pavu je le uspelo. Predstava je bila sanjska, pravzaprav popolna. NAJ KIGRA NAJ KIGER, ki se je videla do neba, kigra ali pigra, ki je Boga žgečkala po podplatih.

<Na začetek knjige>

Aeroplan in letenje

-97-

 -98-

Plameni so se vzdigovali, kriki so vse bolj tavali po megli dima in bil je čas, da jo, me tri odkurimo, to sta mi sporočali Škorpijonka in Kresnička tako, da sta me vse močneje grizli v hrbet. In zamahnila sem s krili in moji prijateljici sta močneje stisnili svoj prijem in ne glede na to, da naj ne bi kure znale leteti, sem po vsem preživetem končno prvič verjela vase. Sicer je tudi Škorpijonka verjela vame in to mi je bilo potrebno kot pika na i, da postaneta moja moč in želja po letenju popolni in da preprosto vzletim. Mahati s krili je bil pravi užitek, saj sem to vadila večkrat, toda tokrat sem se vzdignila nad kurnik in vzdigovala sem se vse više in više in poletela sem, ter letela in letela, kot se temu reče. 

Ne morem vam opisati užitka letenja, to je nekaj nad vsemi užitki in če to uspe kuri, je še toliko bolj popoln čudež-užitek.

 -99-

Kot aeroplan v zraku sem frčala in tako letela nad VIC-om, sem ter tja, letela in gledala dol na zadnje prizore, zdaj ne več ognjemeta, temveč le še ognje-smeta. 

Letela sem visoko, se spuščala in ponovno zaganjala in letela sem nič slabše kot orel. Bilo je neopisljivo lepo in sproščujoče, bilo je vse, kar je bilo vredno še doživeti, pa četudi po tem umreš, saj veš, za kaj si moral umreti. (Minatti bi bil ponosen name).

Pa nisem umrla, letela sem še zelo dolgo, nad krajem, nad drugimi kurniki in kokošnjaki, letela sem nad palmami, posušenimi in rumenimi.

 -100-

Po vseh mojih poskusih in na vse skrite želje znati ali vsaj malo uspeti – poleteti, sem zdaj prav zares letela. Po določenem času uživanja v tej prostrani modrini, kjer lahko zaviješ skoraj prav tam, kamor hočeš, sem po malo pogledovala navzdol in motrila posledice dejanja Boga. Ja, tisti Bog, ki mi je pomagal, za katerega sem se prepričala, da zares obstaja, je naredil vse to razdejanje in smrt, je bila to mogoče kazen ali samo Stalinovska čistka gnoja, ki se ga je nabralo toliko, da bi lahko še kakšno kugo zanetil ali vsaj kolero, če ne grižo. Sicer tudi brez Boga bi šlo, samovžig, ta bi lahko nastal prav tu v tem našem kurjeku in to gvišno. Bilo je fantastično na začetku, tako kot je bilo zdaj videti tragično, žalostno ali skoraj grozljivo. Zasmilile so se mi VICice in VICarji, no tega res niso v taki obliki zaslužili. Vendar Božja vaga vedno pristane na sredini: toliko, kot je dobrega, toliko je tudi slabega in kure niso in niso hotele spregledati, pravzaprav niso zmogle, saj je pigra Slepa kura pojedla poleg njihovega vida še delček njihove razsodnosti in zmernosti. Odločila sem se, da Boga, ki sem ga v tem VIC Kurniku našla pustim na njegovem pogorišču in da nadaljujem brez njega. Tak kot se mi je pokazal, takega ga nisem želela s sabo. Med poslavljanjem od boga sem v daljavi zagledala drobno pikico, ki se mi je bližala in bližala in počasi je rasla v piko in to v lepo piko in potem v ptico. Tudi meni je pigra Slepa kura pustila rahle posledice, rumeno pego in moj vid je bil delno oslabljen, vendar ne popolnoma. Ptica, ki se mi je približevala, sploh ni bila ptica, vendar lepa mala kura, ki se je v času moje VIC odsotnosti, naredila iz mojega valjenega jajca, in to v času moje gledališke kalvarije. Oh letela je ta moja mala piščančica in to brez ognja pod ritjo, kot sem za letenje to potrebovala jaz. Vedno sem verjela vanjo in sanjala sem tudi o njenih poletih, temveč ta njena jadralska nebo-prosta sposobnost me je vseeno presenetila in navdala z ponosom, četudi nisem imela dosti kurjih krempljev pri tem. To je bil njen dosežek in tako je imela zase odprto nebeško pot, prosto in brez VIP kurniških izkušenj. Hvala življenju in hvala naravi, za vse to. Skupaj sva v zraku preletali Kraje in Kraje.

 -101-

In ko sem letela, sem opazila, da na nebu nisem sama. Bile so še druge kure, ki so prav gotovo vzletele kot jaz iz kakšnega drugega VIC-a. 

IN SMO LETELE PO NEBU ...

-101-

Spraševala sem se, ali bom res še enkrat pristala v kakšnem VIC-u, ali mi je bilo zadosti za to kratko kurje življenje in da prihaja čas, da vse skupaj preletim in pristanem na kakšni  jasi, in tam zadiham še za čas, ki mi je ostal od kurjega življenja. Odločitve so bile v mojih krilih, glavi, želodcu in srcu, pa še v marsičem, kar ljudje poimenujejo nespamet, kure pa kurja pamet.

<Na začetek knjige>

Pojasnilo o značilnosti posamezne sorte kur

-103-

Pojasnilo o značilnosti posamezne sorte kur, pobrano in dobesedno prepisano iz strokovne literature, raznih leksikonov in enciklopedij ter strokovnih priročnikov za kurjerejce.

KURE- preživijo največ časa na tleh. Med njimi je nekaj vrst, ki so za človeka zelo pomembne. Udomačene kure so pomemben vir hrane, fazani in jerebice pa pomembna športno-lovna perjad. V to sorto sodijo tudi gologlavi purani, izjemni divji petelini, skrivnostne pegatke in ena najlepših kur na svetu - pav, pa tudi plahe jerebice in ne preveč močni fazani.

Večina kur ima čokato telo, majhno glavo in kratke zaobljene peruti. Z močnimi letalnimi mišicami plenilcem največkrat pobegnejo, ne morejo pa leteti na dolge razdalje. Kljun je rahlo upognjen, z močnimi nogami kopljejo za hrano. Po telesu so kure večinoma pokrite z raznobarvnim perjem, vendar imajo številne sorte tudi dele telesa brez perja - gola koža je živobarvna. Značilni so tudi repi, dolgi in kratki in različni čopi, največ razrasli po glavah.

Navadna kokoš je najštevilnejši zastopnik v kurji družini, saj je na svetu več kokoši kot ljudi in najboljši primerek za gojenje v človeško korist. Že Egipčani so to vedeli. V kokošnjaku so nekatere kokoši bolj pomembne od drugih. Ta posebni razpored se imenuje kljuvalni red, saj se živali kljuvajo in napadajo med seboj, dokler ne odkrijejo, kdo je glavni. Večje in močnejše kokoši zasedejo v kokošnjaku najvišjo gredo. Kokoši, ki so razporejene nižje na lestvici kljuvalnega reda, pred večjimi kokošmi sklanjajo glave in se jim izogibajo. Piščanci si najdejo mesto v tem redu že, ko so stari sedem tednov. Kokoši nimajo zob in zato goltajo kamenčke, da lažje prebavljajo.

Puran sodi med večje kure. Ima bronasto prelivajoče se perje in značilno modro in rdečo golo glavo. Samec ima na prsih lasem podobno perje. Branijo se s kljunom, kremplji in z udarci peruti. Samci kavdrajo, ko si iščejo puro za paritev. Purane in pure gojijo v parkih z drevesi, ker radi čepijo na vejah.

Pegatka ima perje, prekrito z belimi pikicami. Na glavi ima izrastek, ki spominja na klobuk. Med dvorjenjem ima samec značilno grbasto držo. Reja pegatk je zelo zahtevna, ker glasno vreščijo in so zelo jeznorite. Zelo rade tudi pobegnejo iz dvorišča, skrivajo jajca in neprijetno kričijo za časa ploditve. Gnezdo za valjenje si postavljajo na prostem, vidnem mestu in ne v grmovju na skritem, kot druge kure. Pri valjenju jih zmoti vsaka najmanjša stvar, tako da gnezdo zelo pogosto zapustijo. Njihovo oglašanje je kek-kek ali kevk-kevk.                             Tudi Pegat je zelo zahteven, saj nadleguje druge kokoši, je zelo prepirljiv in hoče sam vladati in gospodovati na dvorišču. Samec in samica zelo rada tekata in se dereta kek-kek, včasih celo, tikt, tikt, tikt.

Noji so največje ptice na svetu, ki ne znajo leteti, zato pa zelo hitro tečejo. Zelo slabo prenašajo, če so zaprti v majhnem prostoru. Poleg mesa dajejo človeku še perje. Dvakrat na leto se golijo in iz nojevih nog se izdelujejo torbice, pasovi in čevlji. Noji imajo na vsaki nogi le dva prsta. Med gnezdenjem se samci oglašajo z glasnimi bobnajočimi klici in izvajajo zapleten ples. Jajca pomaga valiti samec, ki potem sam skrbi za mladiče. Nojeva samica nima svojega imena, tako kot imajo druge predstavnice kur.

Fazan, samec ima temno glavo z vijoličastim in zelenim leskom ter rdečo kožo okoli oči. Nekateri imajo okoli vratu bel prstan. Rep samcev je daljši kot pri samicah. Samice same skrbijo za zarod. 

Pav je ena najlepših kur na svetu, vendar se plodi slabo. Samec med parjenjem razširi lep rep in samica ga izbere, če je zadovoljna s predstavo. Pari se z več samicami in ne skrbi za zarod.

-104-

KURJI SLOVAR TUJK IN PODROBNEJE OPISANE KOKODAKARIJE

• ZADNJERAZREDNICA je kura, ki ni tik pred zaključkom osnovne šole ali tik pred maturo, temveč je zadnja pri piči in prva pri delu, garaškem in vse to ne prostovoljno.                         

• PETEGOLA, iz sosednjih Krajev prevzeta prispodoba za pike po telesu, vsaka pika naj bi pomenila eno izmišljotino na tuj račun, povedano jasno za hrbtom. Zelo dobro je, če se poslušalec ob tem vsaj malo nasmehne, v znak odobravanja in potrditve veličine tistega, ki to pripoveduje.

• PEGOLA, prav tako prevzeta prispodoba iz soseščine, ki zelo slikovito prikazuje spodrsljaj na sovražnikovem kurjeku.

• POSTHUMEN pomeni, da kljub nefizični smrti si v bistvu mrtev. To se najpogosteje zgodi, ko nisi za nobeno rabo več, vendar kljub temu nočeš umreti. Posthumni se občasno pojavljajo med ostalimi, vendar skoraj vedno z razlogom, so pa vedno nezaželeni. Posthumni tudi prejemajo redno darila ali nagrade, s tem naj bi jih ostali, ki še niso posthumni držali čim dlje od sebe. Mislim, da je beseda posthumen nastala prav pri nas v VIC-u, saj tukaj imamo vedno gnoj s črvi na voljo. Ko črve me kure iztrebimo, odpeljejo gnoj, ki se takrat imenuje že humus, in ker v njem ni več črvov, je tak humus pravi post za kure. Iz tega dejstva si lahko kure lastimo pravico iznajdbe besede POST-HUMUS. Posthumniki so večinoma sitni, nadležni in zahtevni, nikoli jim ni ničesar zadosti. Vse to je razumljivo, saj kure ob pomanjkanju mesa, črvov v gnoju, postanejo prav takšne.

• LO GIURO; nategniti pošteno

• ŽENSKARIJA pomeni obnašati se.

• KURJERIJA pa pomeni oponašati se ne.

• FARBATI, pomeni, da poveš potiho v uho nekomu nekaj takega, da iz katerekoli barve postane rdeč v glavo in tako se mu vedno ta rdeča glava pojavlja, ko se spomni na tisto, kar si mu rekel. Povedana stvar ne sme biti resnična, njemu pa jo moraš povedati tako, da vanjo sveto verjame, za vedno. 

• DARKERICA je tako črna kura, večinoma znotraj, da lahko obsedi na gredi leta in leta in je ves ta čas sploh ne opaziš, tudi podnevi. Posledice tega, da je ne opaziš, se vidijo naknadno, čez leta na notranjih organih. Črna, kot je Darkerica črna, lahko dobiš pljuča. Sploh ni treba verjeti, da so črna pljuča posledica dolgoletnega konzumiranja HUDIČEVE zeli. Take informacije so samo antireklama za lahkoverneže, črna pljuča so vedno posledica kontakta z Darkerico. Lahko pa se črnina prenese tudi na srce, je za verjeti na besedo.

• KOKOKAKANJE je izločanje na nepravo luknjo.

-105-

• HUDIČEVA ZEL je zel, ki vzdržuje pri življenju in zdravi državni proračun. Kaj imata skupnega VIC in država? Dosti, v obeh skupnostih živijo sami padarji.

Če vam še vedno ni jasno, kaj Hudičeva zel je, je spodaj še ena razlaga zanjo. Sicer je pa zel že skoraj strup in zel hkrati in v tem je vsa stvar podobna besedi ljubezen in tako kot beseda ljubezen tudi učinkuje. Beseda ljubezen je najbolj zlorabljena beseda med kurami in prav tako pri ljudeh, Hudičeva zel pa ji ni nič daleč za petami ali kurjimi kremplji. 

• HUDIČEVA ZEL, to je rastlina, ki jo je Hudič posadil, da bi kuram vsaj delno zameglil ali zadimil pogled na to, kaj je prav in kaj ne. Posebno dobrodošla je ta zel v času, ko nastopi pomanjkanje črvov v gnoju. Takrat kurja družina ob uživanju Hudičeve zeli lahko preživi, saj jo napad na sestro ali kakšnega drugega družinskega člana in posledični kanibalizem sploh ne motijo. Bog je sicer poskusil kure pred to tako popolno in fascinantno hudičevo pogruntavščino zaščititi tako, da si je izmislil črna pljuča in nekakšne reke, roke, rake ali ruke na pljučih ter rakev ali gotovo smrt za neposlušne. Pa so šli njegovi kontranapadi rakom žvižgat, saj kure zelo uspešno, dan na dan meljejo hudičevo iznajdbo in to z velikim veseljem, rakom v posmeh.

• NAŠUNTATI, šunt še tako veste, kaj pomeni, našuntati pa je na ta šunt še kaj neprijetnega dodati, in potem vse to skupaj odložiti kakšni črni ovci na hrbet (tudi bela je lahko, saj ovca je ovca) ter jo tako obloženo prepričati, da gre naokoli in to po malem stresa po drugih.

• NON VA TUTTO MALE PER NOCERE To ne znam natančno po kurje prevesti, vendar mislim, da se s tem izrekom lahko zelo približam popolnemu prevodu: ALIENA MALA UTILE EXSEMPLUM

• KUR-KURIŠNICA a) je psevdonim za kurjo smetišnico, tako, posebej namenjeno za odnašanje glave kure, ki je tisti trenutek na tnalu, v pričakovanju ali bo postala obara ali juha. Ko se smetišnica ne uporablja in se nahaja, odložena v kakšnem kotu dvorišča, si jo kure zelo rade izposojajo, največ v času, ko imajo težave z glavo. Takrat odlagajo svoje glave nanjo in tako čistijo svoj zmedeni um in počivajo od prevelikega razmišljanja o nedavni preteklosti. Pomembno je, da je kurja smetišnica narejena iz kovine, saj drugače ni primerna za razbeljene kurje glave - od silnega razmišljanja, jasno.

                               b) je lahko tudi prostor, meni neznan, kamor odhajajo kure, ki preveč intenzivno uporabljajo glave, v kakršenkoli namen.

• KURJAVOST pomeni imeti vse kurje lastnosti skupaj in jih naenkrat tudi uporabljati. To so lastnosti kokoši, pegatk, puranov, fazanov, pavov, in to tistih pravih kurjih tipik, ki jih nihče ne more zgrešiti. Uporabljajo se najpogosteje brez embalaže.

• KOMFORTNO ŽIVLJENJE, je življenje kure, ki lahko z obema nogama sedi na svoji gredi in da ji v tem času nihče ne serje na glavo, ter da sočasno miši in podgane ne trenirajo plavanja v njeni vodi za pitje. Če je zelo komfortno, potem ji ni potrebno postati posthumna in jo po smrti pojejo in ne grejo njeni ostanki za mačjo hrano.

• PONUCATI pomeni, da po tebi lahko vsak hodi, četudi nisi tepih, ob tem pa se ne smeš premikati, da tisti, ki hodi, tega ne ugotovi.

• ODFRČANJE pomeni teči hitro, koliko moreš, in pri tem moraš mahati s krili, kot bi letel. To mahanje s krili je zelo pomembno, saj med odfrčanjem močno blaži občutek nesposobnosti. Bolj, kot mahaš, bolje je zate.

-106-

• KURJEKAOS je kosanje kur po kurjeku za prevlado, katera ga je več naredila, če kurjekaosa ni, potem se kure kosajo v leženju jajc ali hitrosti valjenja. Kurjekaos vedno pomeni zabavo za kure in prav tako vedno pomeni zajebavanje za lastnika kur. Če je kurjekaosa preveč, znajo padati glave.

• SOTOVOĆE pomeni vse kokokake, po navadi so to sladke besede, kot je sadje sladko 

• FRČATI, je letenje kure nad oblaki.

• GLEDALIŠKA KALVARIJA, kal, ki jo kure valijo v gledališču, če jim je dovoljeno biti igralke.

• NAJ KIGRA je vroča igra, ki te na koncu sKURI.

• PEGATKA je črna pega v gatah, ki je nekoč bila v duši in se pripravlja na izpust. Žal ni jasno, kdaj se bo to zgodilo, če se sploh bo.

• FUČ je napaka v prehitrem odhodu med posthumne. Pomeni pa lahko tudi zamenjavo za besedo posthumen. Pr. SI POSTHUMEN = SI FUČ

• FUGA je dodatna guba v možganih, ki za-funkcionira tik pred zdajci.

• VIC =VIC KURNIK ali vic kulturnik, very important chicken ali po vaši izbiri

IMBECIL

INTRIGANT

IGNORANT

IDIOT

IRITEIDED

ILL

ILLSTARRED

ILLITERACY

ILLOGICAL

ILLUSIVE

IMAGINARY

IMITATIV

IMMORAL

IMMOBILE

IMMATURE

IMPENDING

IMPENETRABLE

IMPERIOUS  

IMPERTINENT 

IMPLACABLE 

IMPOLITE 

IMPOTENT ... 

 -0-

Po celotni moji pripovedi zdaj vidim, da se zlobe lahko nalezeš. V času bivanja v VIC-u sem postala prav zlobna mala kura, sicer pa se strup spravlja v male flaške. Zloba žal ne prežene vseh strahov, pokola in požara se nisem bala, da bi se pa s temi kurami v kurjih nebesih ponovno srečala, me je bilo strah in strah ima velike oči, ne pa kurjo slepoto.

 ZA MOJEGA PIŠČANCA, KI NI BIL NITI MOJE JAJCE, VENDAR JE MOJ DO

                                                                                                                                     NEBA

-1-

Na nebu nisem bila sama, okoli mene so letele razne kure, ki so vzletele zaradi podobnih stvari kot jaz ... si tudi ti med njimi? katera ?

KONEC

---

Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ

---

Preberite še:

Neverjetna zgodba, Zarja Trkman

Dogodek v MUCI CUPatarici, Zarja Trkman

Sonet družini, Bor Ratajec

Dnevna razmišljanja Petra Šulerja

Apel, napisala: Zarja Trkman

Zorana Živič, Razstava ilustracij

Pomlad, že skoraj poletje 2020, Nika Korsič

Kokolaži, Vic kurnik, Aljoša Križ

Mirna in sr(e)čna, napisala: Zarja Trkman

Portret, Robert Zupanc

---

---