MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Vic kurnik, avtorica: Aljoša Križ, april 2020

objavljeno: 5. apr. 2020 05:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. maj 2020 00:37 ]


VIC KURNIK 

Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ 


Knjiga Vic kurnik je bila napisana več kot 10 let nazaj. Že takrat sem čutila nujo, da opišem čas, ki je začel kazati znake nenormalnega. Meni se je že takrat začela voda prelivati čez rob in na koncu je napovedano to, v čemur smo danes. Do sedaj jo je prebrala peščica ljudi, v prihodnje vabljeni v Vic Kurnik. 
Ko sem 9.11.2016 še enkrat prebrala zapisano, sem razmišljala: Ustvarjanje je neverjetno, ob 3 mesečnem pisanju in ilustriranju Vic kurnika sem skoraj orgastično uživala v vsaki malenkosti, ki mi jo je na odprtih dlaneh ponujalo vesolje. Vic kurnik ni moj izdelek, jaz sem pri njemu sodelovala le kot zapisovalka ponujenega. 


 

Potek knjige

D NOTICE       DE VIVIS NIL NISI VERUM

- 5 - PREDSTAVNICE BELIH KOKO    P1

- 6 - PREDSTAVNICE ČRNIH KOKOŠI

- 8 - petelini

- 9 -AMERICAN SAN

- 10 - ALPEN LIBEN NAGLAS  

- 11 - TAIKUNEN ODLET

         JAPONHIROŠIMEN BLUES

- 12 - VSE OSTALE MAVRIČNE KOKOŠI

- 13 - Ostala perutnina

- 16 - FAZANI IN GODEON

- 17,5 -Neperutnina, prebivalci in tajni naseljenci v VIC-u

GLODAVCI, MIŠI IN PODGANE

- 18 - Polž  GORLAZAR 

- 21 - KIGRE IN PIGRE

- 22 – KIGRE

- 24 - ČOPIČKA   2P

- 26 - VELIKO ODKRITJE - LUKNJA VSTOPA

- 30 - *Pa še malo razmišljanja, če to sploh kurji pameti pripada : 

             Konec razmišljanja. *  

- 31 -  MOJE SANJE, TVOJE STANOVANJE

           ALGTELJE,  BITI IN NE BITI

- 32 - KIGRE ali  čigave MIGRE-ne

- 33 - PREDIGRA NAJ KIGRE - KURA JUHA in ALGTELJE 

- 36 - 1. DEJANJE NAJ KIGRE JUHA SE SKUHA, a včasih PREKUHA          

                                                                                               3P 

- 41-   2. DEJANJE NAJ Kigre ali kar SLAVOSPEV NAJ KIGREPEGATKA

- 43-   PETEGOLIN MIŠMARŠ, ODLOMEK SLAVOSPEVA

- 45 - POLŽ GOLAZAR                                                                                                        ODLOMEK NAJ KIGRE IMENOVAN »SREBRNA CESTA«     

-  46 - KDOR NE UBOGA, GA TEPE PETEGOLONA, DODATEK K 2. DEJANJU »ni bil vzet v obzir za predstavo- kot ostali dodatki manjvredne kure, le moje perje so si zadržali in jim je prišlo prav za kitenje moštva in bolj pomembnih igralcev«

- 47 - POTENCE TAKE IN NETAKE ali še en ČOPIČKIN DODATEK K 2. DEJANJU , tudi ta je šel vnemar 



- 48 -  3. DEJANJE NAJ KIGRE ALI GODEON 

- 49 - DVORIŠČE GODEONA IMENOVANO LETOVIŠČE FAZANOV

Odlomek 3. Dejanja Naj Kigre ČETRTO PERO DETELJICE


- 52 - KAKO POSTATI GLAVNI PETELIN ČE SI SAMO KURA  

4. DEJANJE NAJ KIGRE

KOLIKOR EN NEUMEN LAHKO ŠKODE NAREDI, JE DESET PAMETNIH NE MORE POPRAVITI

BEDNI PORAZ NA DELU NAJ KIGRE IN SKRITI NEVIDNI, VENDAR DOKONČNI PREHOD, KIGER V PIGRE

- 57 - ODDLOMEK PRED,PRED ZADNJEGA DEJANJA NAJ KIGRE

ŠTIRIPERESNA DETELJICA SREČE IN USPEHA VIC KURNIKA

- 59 -PRED ZADNJE DEJANJE NAJ KIGRE (mogoče ena od boljših piger)               ALI NESREČA NIKOLI NE PRIDE SAMA                                                          

- 64 -  PIGRE- IGRE IZPOD PERUTI 

- 65 -  ZAKURITI, ena pomembnejših Pige 

- 67 – KOKOFON

- 69 – KOKOLAŽI

- 72 - PIGRA PUR-ŠPOTATI

- 74 - PIGRA GNILO JAJCE

- 78 – BARVANJEJAJC

- 81 - ŠPARpIGRA ali pigra zlate kURE

- 83 - Pigra SLEPA KURA

- 85 - POGLAVJE O LASTNIKU KURNIKA

- 89 - HAUSBALL-PREDZADNJE DEJANJE, PRAVZAPRAV SEDMINA     VNAPREJ    

- 93 - ZLATO RUMENA PRIHODNOST, BARVA KORUZE PRED ŽETVIJO

- 94 - ZADNJE DEJANJE- ODBILA NAM JE ZADNJA K-URA

APOFIS ZANETI ELMOV OGENJ med parjenjem Z EOLOM

KURJI SLOVAR TUJK IN PODROBNEJE OPISANE KOKODAKARIJ

  DE MORTUIS NIL NISI BENE



                                                                                                    NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI .... PA ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.PETEGOLA S TUJIM PERJEM




BOG

                                                                         -1-




       To kar vam bom zdaj  

            pripovedovala je velika zgodba male kure. Zgodba,  

     ki pa je na nek način zelo pomembna, ob tem, da je tudi velika, če ne kar slavna med slavnimi. Če komu ta zgooooooooooodba ne bo prišla v roke, mu bo za to prav gotovo še žal, saj nikoli ne bo izvedel, to kar bi prav vsak moral vedeti, prav zares. 

Če bi zgodbe imele statusno lestvico, kot to imajo ljudje, potem bi se tej zgodbi svetila RDEČA ROŽA ali kot pravijo ljudje zlata krona na naslovu, če že ne bi bila kar zgodba Bog. 


... kurji jasno                                                                                  Bog zgodba pa pika.





D NOTICE 



In so živeli v tem Kraju složno, ljudje z živalmi in živali s palmami. Vse je bilo, kot je treba. Ampak, kaj pa dogajanje? Če je dolgčas, le ta ne prinese nič dobrega. V Kraju se je nekaj malega le dogajalo, a dolgčasa je bilo vseeno veliko. Občasno klepetanje po ulicah in med ogradami, v vseh jezikih sveta in vseh živalskih govoricah, a kljub vsemu to ni zapolnilo dogčasa krajanom in dogčas nikakor ni zaželen. Ena od znamenitosti Kraja, ki je zapolnjevala vrzel splošnega dolgočasja je bil nek poseben Kurnik - VIC Kurnik, kjer so bivale same posebne kurje glave in tam se je vedno dogajalo ... O ja, tako zelo se je dogajalo v tem VIC Kurniku, da bi lahko rekli, da je tam kot v pravem gledališču. Krajani pa so to zabavo vzeli v zakup in v ta VIC Kurnik hodili uničevat svoj dolgčas. To so počeli pogosto in prav radi.


Vsak prostor, ki bi mu lahko rekli gledališče mora imeti tudi igralce:

igralke in igralci VIC Kurnika, ki so bili glavnina igralske zasedbe, so bile kokoši, bele in črne. Če bi bile le kokoši igralke v VIC-u, potem bi bil to kokošnjak, vendar igralsko zasedba in kurniško prebivalstvo je bilo precej pisano. Ob kokoših, se je na gredah VIC-a gnetla še marsikatera glava ostale perutnine iz družine kur. Tako je VIC Kurnik bil kar pravo ime za to kurje domovanje, gledališko vendar.




   -3-

Tri bele kokoši in tri črne kokoši so predstavljale glavno jato kokoši in kot pametnejša perutnina prevzemale vodilno mesto v komandi in ostalem. Znano je namreč, da kokoši prednjačijo med kurami po svoji malo večji glavi in tudi občasno pameti, vendar ne povsem. Tudi druga perutnina zna biti prav sposobna in ni kar tako. 

Za kokoši, je ob malo večji glavi še značilno, da imajo čokato telo, kratke in močne noge in zelo pomembno, pravo kurjo pamet. Vsaka od njih, prav vsaka je bila zase prepričana, da je najlepša, najpametnejša, pomembnejša od ostalih. In vsaka od njih je bila brez poguma, da bi to na glas zakokodakala. Ne da niso upale kokodakati na glas, tudi jajc niso imele. Raje so to svojo večvrednost držale skrito vsaka zase in si o svoji pomembnosti dnevno delale scenarije v svojih kokošjih glavah. Kaj scenarije, filmi in filmi o pomembnosti vsake zase so se vrteli pod rožami belih in črnih glav in zapolnjevali to njihovo kurjo aktivnost možganskih gub, kot da ne bi imele kaj pomembnejšega tuhtati. A jajc prav zares niso imele. Njihova nesnost je bila pod poprečjem poprečne kure in še tista jajca, ki so znesle je večinoma pobral gospodar. Kokodakale pa so le na ves kljun, vendar o čisto drugih stvareh. Te vam bodo znane malo kasneje.


Po spodnji formuli lahko na hitro izračunate nesnost VIC kur:


Bele kokoši so v glavnem po pomembnosti in zvitosti premagovale črne kokoši. Od treh belih kokoši je bila glasnejša in pogumnejša najstarejša, bela kokoš Juha. Druga ji je sledila ne dosti mlajša bela kokoš Bleja. Le ta se je zelo trudila, da bi bila čim bolj podobna Juhi. To pa ji ni šlo niti pod razno od peruti. Sicer kljub tem težavam, je Bleja imela eno prednost pred Juho. Zasedala je boljši sedež v kurniku, bila je glava v glavnem delu kurnika in svoje mesto je zasedala tik pod prostorom glavnega petelina... pamet ji res ni dosti rabila, morala si je le zapomniti svoje mesto v kurniku. To ji je začuda uspevalo, še sama ni vedela kako, mogoče bi prav tu pri njej veljal pregovor: »Blagor se prikrajšanim na umu, njim je dano nebeško kraljestvo«. Tretja bela kokoš Kokafajn bi lahko bila označena v par besedah: glej pa nič ne vprašaj ali trn v peti je lahko zelo lep...

Črne kokoši niso imele nobenih šans-šausov, da bi se belim kokošim postavile po robu. Ni jim pomagala niti sistematizacija po vrednostni lestvici pretečenih let, starejši si - bolj si pomemben. Ta leta naj bi bil eden od jolijev za prevlado, ostale jolije so si kure nabirale s številom  prinesenih zrn k glavnemu petelinu, ali pa z količino nakokodakanih kok-kakcev o svojih kokokvalikekah. Te tri črne putke so padale na splošno znani formuli, ki se je uveljavila kot pravilo pri ovcah. Imele so se za črne ovce in za tem opravičevale svoje neuspehe. Ponavljale so izrek: črna ovca je vedno črna in nikoli ne postane bela... Nikakor jim ni zneslo razumeti nauka o belih in črnih ovcah, ki vendar temelji na osnovi: bela ali črna ovca, ovca je vedno ovca.


 -4-


No, še pisano kokoško smo imeli tu, ne belo, ne črno, temveč barvno. Ta pa je bila tiha kot mavrica na nebu, hitra kot veter in največkrat je tekala po svojih obrobnih poteh, tako da težko rečem, da je res bila del jate. Ampak je bila in bila je, kot da ne bi bila. Bila je in je ni bilo. 

    1.  Tako se je začelo, malo kur in veliko garanje …

in nadaljevalo, dosti kur in malo dela ... veliko pa vsega ostalega ...


<Na začetek knjige>


Predstavnice belih kokoši

-5-  


PREDSTAVNICE BELIH KOKOŠI


Kura JUHA: okroglega čokatega telesa in kratkih, večinoma zelo posranih nog. Bila je zelo prefrigana in tudi brihtna, kolikor je kura sploh lahko. Tekala je od zadnjega dela kurnika do glavnega in nosila novice ali si jih je kar po poti izmišljevala in s tem begala, strašila in še marsikaj počenjala z jato. Še ena zelo pomembna stvar je bila v njenem značaju in ta je bila tako zelo pomembna zanjo, da je bila kar del nje same. Svoj prostor je imela v delu kurnika, ki je imel stranski vhod in to je za njo pomenilo veliko ponižanje. Sanjala je o velikih in pomembnih stvareh, ki bi ji prinesle čast in slavo, še bolj pa prvo pozicijo pri piči. Od tega pa nič, sedeti je morala v manjvrednem delu kurnika in to ji je pustilo hude duševne stiske in veliko razrvanost v njenem življenju. Vsaj tako je trdila, vendar sem kasneje ugotovila, da je to le blefirala, nekako beneficirala in s tem zlorabljala položaj uboge, nemočne in bolne kure ... na to vsi padejo, tudi kure. Na ta način lahko pridobiš vse mogoče privilegije in vse ti je dovoljeno ... tudi ta-glavni kuri lahko, tu pa tam, serješ na glavo, dobesedno.


BLEJA je bila ta-druga iz bele sorte, po položaju in po ostalih kvalitetah. Po zunanjosti se ni dosti razlikovala od Juhe, po pameti pa zelo. Bila je precej bolj nespametna. Sledila pa je Juhi v marsikateri zanimivi kurji lastnosti, za do juhe pridet, pa bi prej morala še marsikatero jajce znesti. Na žalost, je jajca raje risala, kot bi jih nesla.



Kasneje, se je belim kuram pridružila še ena bela kokoška KOKAFAJN, mlada in privilegirana sorta. Bila je sočna z mehkim mesom, dobra nesnica in prava kokoš. O njej ne bi želela ničesar povedati, besedo bi pustila ostalim članicam jate. One so imele o njej toliko tega za kokodakati, da jim jaz ne bi bila nikakor kos. Mislim, če tudi sem kura, da so ostale kure najbolj jezila njena mlada leta in njen popoln videz. Za biondo so jo imele in ji nalagale vsa dela za podložnice, raje njej kot nam, ostalim manjvrednim kuram. To je bilo še kar ugodno za nas zadnjerazrednice, ne v šolskem pomenu.

  

Predstavnice črnih kokoši

 -6-



PREDSTAVNICE ČRNIH KOKOŠI


KRATKA, skratka takratka, je bila v vsemu kratka: izrazito kratke noge, kratko perje, krilca in rep, pa tudi kratek spomin. Vendar kljub vsem njenim kratkostim, njeno sedenje v glavnem delu kurnika ni bilo kratko. Bilo je dolgo in to je imela za poseben + znak. Na žalost, nobena druga članica jate, ni tega posebnega + znaka doumela. Kokodakala in kokodakala je o tem svojem dolgotrajnem posedanju na gredi, vendar so vse ostale kure to njeno kokodakanje in njen pogled na stvari jemale kot njeno prirojeno hibo. Skratka niso je jemale resno. Kure novinke, pa si take malomarnosti nikakor niso mogle privoščiti in so morale to kokodakanje stalno poslušati. In to z zanimanjem. To kokokratkanje je z velikim veseljem počela v zlo sebe in svoje okolice. Po njeni logiki, o tem tako dolgem sedenju na gredi, naj bi ji to dajalo pravico postati glavni petelin. Tuhtala je, da bi moral glavni petelin postati tisti, ki je največ časa presedel na gredi, pa četudi je kura. Kje ste pa še videli, da kura lahko postane petelin,  menjava spola je čisto človeška domena. Kratka tega ni in ni dojela. Borila se je s svojimi kratkimi nogami in kratkoročnimi potezami, sebi in svoji okolici v nadlego. Težila je brez začetka in kraja, res, tu je presegla samo sebe in v tem nadlegovanja ter vztrajnosti sploh ni bila kratka.



KOKA je bila naslednja od črnih glav kokošje skupine. Postavo in noge je imela identične kot Kratka, lahko bi pomislili, da sta celo v sorodu. O joj, ta je znala kokodakati, nič manj glasno kot Kratka težiti. Ko sta se skupaj lotili težiti in koko-drti je bil to pravi, mogočni, peklenski duet. Da te boli glava, bi rekli v tistih krajih kjer gojijo noje, a pri nas, da bi mi glavo že enkrat odsekali, saj potem bi lahko še tekla, brez glavobola. Bila je strokovnjakinja za določanje pravih pravil, ki so prav gotovo držala in bila namenjena vsem nam, četudi so bila to njena pravila. Svojo prepričanost v svoj prav je branila z nadnaravno močjo, ki je bila občasno dana tudi kuram. V celem svojem dosedanjem življenju sem edino pri njej naletela na te neverjetne sile z onostranstva. Prav zanimivo.

Neprestano se je bratila s ta-Kratko, četudi je izgledalo, da ji Kratka ni preveč všeč. Nikogar iz jate ni ubogala, še manj pa poslušala, le Kratko tu pa tam. Ko pa je Kratka zapustila VIC in odšla v poslednje domovanje, je Koki še post-humno pošiljala signale, kdaj naj se kljunere na ves kljun. Kdo bi si mislil da je to mogoče, druga vesoljsko-nebeška posebnost v eni kokoši. Je pa tako bilo, vesolje gor ali dol.


 -7-



MOČO kura je presegala po vseh kurjih lastnostih prav vse kokoši in prav tako celo kurjo jato. Bila je tretja in zadnja črna kokoš. Bila je kura iz čistega dna, fizično, saj je imela za spati pod gredami in psihično, saj je vse to razumela in si vsemu navkljub mislila, da je več vredna. Ta njena prirojena statusna pozicija ji nikakor ni odgovarjala in se je stalno presedala po gredah in zasedala prostore drugim kuram. Vsak dan, prav vsak dan je poiskala kakšno tuje mesto na gredi in tam izigravala nevednost. Sedela je tako samoprepričano in zadovoljno, kot da je to njeno pravo mesto ali vsaj tako prepričljivo, kot da bi ji tako ali tako ta prostor moral pripadati. To je dokazovala ostalim kuram tudi tako, da je trdno stiskala krempeljce na gredi in se tako prilepila na gred kot klop na človeka. In vse to, da bi se le nekako na tem novem, boljšem mestu obdržala. Po moje, so od njenih krempeljcev še danes na teh gredah njeni podpisi in saj veste: imena luda, nalaze se svuda. Nič ni zaleglo, da so jo ostale kure stalno podile in jo kljuvale v upanju, da preneha s tem svojim nesramnim početjem. Pa ni prenehala. Ostale kure so imele hude težave zaradi tega. Še večje težave pa so jim povzročale njena agresivnost in njena nesramnost v kokodrtju. V teh kokošjih krikih je bila zelo mogočna in zdelo se je, da je prepričana v to, da dlje kot se jo sliši, večje možnosti zmage ima. Igro je imela v krvi.    

To pa ni bilo vse. Ker je nihče ni bil v stanju ustaviti je šla celo tako daleč, da je nekega dne sedela na vrhu kurnika na gredi glavnega petelina. Petelin, ali zgrožen ali prestrašen, tega nisem znala oceniti, jo je nekako prelisičil in uspel izriniti s svojega sedala, sicer po napornem boju le za peresce dobljene zmage. Kasneje je taglavni petelin, za vsak slučaj, tri dni in tri noči sedel na svoji gredi in molel kljun v vis, kot znak obrambe svojega položaja. Niti jedel ni v tem času. Povedati pa moram, da je imela Močo kura posebna krila in poseben rep. Rep je bil kot kakšna metla, zelo priročno za posebna dela v kurniku in prav tako za njen status. Lahko bi rekli, da je tak rep Božji blagoslov za dela, ki so ji bila namenjena.




Petelini


                                                  -8-


petelini

napisano je z malo, saj petelini v VIC-u, nasproti Kuram niso imeli nobene šanse ... tukaj so bile Kure glavne, lahko bi se reklo da tu Kure kikirikajo.  

V VIC Kurniku se je petelinilo kar 5 petelinov. Med njimi, naj bi bil glavni petelin VEČLIKI, saj vsak kurnik ima glavnega, to se vendar spodobi. Bil je res nekam droben, saj je bil iz vrste kokoši amerikank, a bil je le glavni. Sledil in vedno ogrožal ga je veliki hunski petelin LARIFARI, postaven in močen in zelo, zelo jeznorit in ozvočen. Ostali trije petelini P1, P2, P3 so bili preprosti in skromni. Delali so to kar jim je bilo naročeno ali pa so raje nedelali in varno iskali senco, da jim sonce ne bi udarilo v glavo. Pa vendar pri vseh kurjih igrah, kigrah in pigrah so morali dobro raztegniti peruti, četudi kratke in poprijeti za njim naloženo delo. In tudi so, temu se ni mogel izmaknil niti Larifari. Ugotovila sem, da je pri moški populaciji upoštevanje statusnega položaja sveto pravilo. In prav tako sem ugotovila, da pri ženski populaciji statusno pravilo drži samo takrat, ko gre njej v korist. Kurja posla ali pa ne.                                                                                   

Tako nekako sem razumela njihovo, petelinjo igro: a) naskočiš položaj glavnega petelina in če ti ne rata, se umakneš; b) če nisi prepričan vase, se raje kar umakneš; c) si že umaknjen, ko se vališ.                                                                                               


  -9-


Sicer pa umaknjenost predstavlja ugodnost brezdelja, če si le zadosti neviden. Neopaznost je prednost v času delovnih akcij. Če pa si slučajno opazen, narediš kar moraš, z najmanj truda in najmanj znanja, da se taglavni raje ne spomnijo ob naslednjemu delovnemu podvigu, da obstajaš.

Po glavnih petelinih so se vrstila obdobja VIC Kurnika:

Amerikan san, Alpen libe naglas, Taikunen odlet in Japonhirošimen blues bi lahko imenovali obdobja v VIC Kurniku in to po taglavnih petelinih, ali po samem vodstvu, saj vsi niti petelini niso bili.


AMERICAN SAN

Glavni petelin in prva glava v mojem času bivanja v VIC-u, VEČLIKI, je bil kokoš sorte Amerikanka. To so male, a zelo borbene kokoši, ki se kljub majhnosti znajo zaganjati in napadati… žal to počnejo predvsem za svoje interese. Kasneje sem spoznala, da je bil še kar koristen tudi za našo skupnost. No, pa še kar lepa sorta kur je bil, sicer so pa vsi moški predstavniki med kurami dosti lepši od svojih ženskih predstavnic. To pravilo v našem VIC-u ni ravno veljalo, do pred koncem zgodbe, ko je nastopilo Pavovladje ali Japonhirošima blues. Svojih pisanih peres se je Večliki zavedal, pozabil pa je, da čas teče in da z leti vse bledi, tudi peresa. Tako nobena kokoš v tem kurniku, ne bela, ne črna ni bila ogrožena. Všeč so mu bile samo take pisane perjanice, podobne njegovim, še bolj pa pisani in veličastni vsebarvni repi. Nobeni od nas ni bilo potrebno skrbeti, da bi jo Večliki naskočil, če ni znesla toliko jajc, kot ji je bilo naročeno, saj nobena ni premogla repa petelina, še takega ofucanega in brižnega ne. Okusi so pač različni. V tem kurniku so bili drugi tisti, katerim si moral odgovarjati za vsako zneseno ali ne zneseno in tudi prazno jajce, zelo dobro poznane zadeve pri ljudeh. Za vsakim petelinom se skriva kokoš. Na zdravje.
                                                                                                                                        
LARIFARI, sicer petelin iz dna, ga pa vseeno lahko postavimo na drugo mesto petelinje lestvice. Bil je velik, mogočen petelin, zdrav in postaven, ta pravi. Po teh zunanjih karakteristikah je prav gotovo spadal v zvrst kur, ki so jih Huni prinesli v te kraje ob svojih številnih napadih in ob svojih osvajalskih pohodih v preteklosti. Veliki in mogočni bojevniki so vendar morali kaj jesti. Svojo perutnino, ki je bila prav tako velika in mogočna, so nosili s sabo kar živo. Verjetno jim je kakšna žival tudi utekla. Ta srečna, utečena žival je bil zagotovo kakšen prednik našega Larifarija. In Larifari glede na svojo velikost nikakor ni mogel ravnodušno gledati na ugodnosti Večlikega: majcenega, neznatnega in vse-eno tako pomembnega petelinčka. S hunsko naravo se ni nikoli naučil moške solidarnosti in ni poznal pravil igre samcev na teh prostorih. Z zavistjo v očeh in tako čudno postrani je stalno pogledoval položaj Večlikega. Ta, glavna pozicija v kurniku ga je tako mamila, da si kar ni mogel pomagati. In ker je bil tudi v glasu zelo hunski, je s tem glasom dan in noč oznanjal, da ni pravice na tem svetu. Kikirikal je z vnemo poslednjega samaritana, da so ga slišale vse kure Kraja, pa še na okoliških gričih so vsi vedeli, za njegov boj z nepravico. Kaj boljšega od takega dedca, a?  

-10-

Ta hunski Larifari je godil Juhi in odločila se je na skrito stopiti v njegovo zavetje in postati njegova priležnica. To ljubezensko romanco, sem kot njena cimra, imela čast stalno spremljati. Njuno razmerje je pomenilo veliko težavo zame, saj me tako ni maltretirala le ona, temveč ji je pomagal še on. 

Bil pa je pravi gentelman in to tak, kot jih skoraj več ni, vendar samo do svoje izbranke. Kot pravi dedec je znal podleči ženskarijam in zvitost ali prefriganost njegove izbranke, sta se skrivali v bleskanju oči in posebnem guncanju njene nesritnice. Tako je uveljavljala svojo voljo in Larifariju zapolnjevala dneve z zahtevami: prinesi mi to, odnesi tisto, pomagaj mi, vse me boli in nič ne morem. Larifari je stoično prenašal vse to in stregel gospodični spredaj in zadaj in nič se ni pritoževal. Vendar je o tem svojem tlačanskem početju tako glasno kikirikal, da je bilo, kot da je vse njegovo početje za njegovo izbranko objavljeno v časopisu ali oznanjeno na osrednjih poročilih Krajevnega kokoglasa. Ne vem, kdo od njiju je bil bolj vesel objave.


     P1, P2, P3,  petelini kurnika so bili, kar so bili. Brez njih VIC-a ne bi bilo, z njimi pa je bilo, kar je bilo. Kdo bi vedel, zakaj so stvari tako ... ho, ho.



Predstavnik divjih petelinov

Naslednja obdobja VIC-a so si sledila takole:

ALPEN LIBEN NAGLAS              

Divji petelin - SANJSKI, je prikikirikal nekega dne na prestol glavnega petelina, takoj po odhodu Večlikega. Večliki je ob prvi zares ugodni priložnosti utekel v sončne kraje na dokončni dopust, najverjetneje greti svoje stare kosti in se tako izmakniti gospodarju, da še njega ne nagači. Divji petelin – Sanjski, je za pozicijo prvega petelina in za ta svoj življenjski uspeh lahko hvaležen svojemu petju pri parjenju. To petje ponazarja nekakšno zvokovno odpiranje pločevink piva, kar v vsakem pravem dedcu vzbudi popolen občutek ugodja. Lastnik VIC-a je to začutil, Sanjski pa uporabil v svojo korist in zasedel gred glavnega petelina, vendar ne za dolgo. 


 -11-

Predstavnik puranov

TAIKUNEN ODLET

Po kratkem kraljevanju Sanjskega, se je iz ne vem kje, našel puran PODGRAD, ki je, ne vem, kako, prišel na najvišji položaj glavnega. Le ta je tako visoko sedel, da ga nismo sploh videli iz VIC Kurnika. Za purane je tako ali tako značilno, da radi posedajo na visokem, temu našemu pa je to toliko godilo, da je presegel vse predstavnike svojega rodu in preprosto sedel vštric s samim Bogom, če je to možno. Njega sploh nisem videla v času njegovega vladanja, kako bi imela čezenj kaj kokodakati. Kdor visoko leta, nič več dol ne vidi, še VIC-a in tega, kar se tam dogaja, ne. Dobro, da ga ni povozila kakšna raketa, tako bi nekateri lahko ostali brez božične večerje. Pa so ga Krajani le pravočasno potegnili dol in postal je nagrada za zmagovalca, na najbolj napeti in zagrizeni tekmi Kraja, ki je bila videti kot tekma bogov. Božič se je bližal.

Predstavnik pavov


JAPONHIROŠIMEN BLUES


Pav z imenom PAV-NEPRIDIPRAV je bil zadnji taglavni petelin v mojem času bivanja v VIC- u. Še kar dolgo sem se spraševala, kako je ta kurja krasota prifrčala in obsedela pri nas, v našem kurniku. Že res, da smo imeli status VIC Kurnika in gledališko dogajanje z renomejem in to za celoten Kraj, vendar je ta nebeška lepota presegala merila provincialnega gledališča in zmogljivosti oči krajanov, ki bi lahko oslepele od vsega tega blišča. 






    -12-


Za naš Kurnik in Kraj je bil ta pav približno taka maskota, kot Marsedesov znak na haubi tega avtomobila. Le, da je glede na vse preproste okoliščine province in našega VIC-a iz te province, pav bil mercedesov znak na malem Fičotu. Čista malomeščanska nečimrnost, ki je prebivalci iz našega Kraja niti razumejo ne.                                                                       

Pav-nepridiprav se je tiščal na svoji gredi in dovolil je kuram, ko so bile zelo nadležne, da so si pobirale njegova izpadla peresa iz repa in se kitile z njimi ali pa preprosto okraševale svoja gnezda. Tako je dosegel, da je bil volk cel in koza sita.                                                              

Pa se je kmalu izkazalo, da ni vse zlato kar se sveti. Pav, ki je prav po pavje kitil gledališče, je tudi sral, kot vsa ostala perutnina. Ker pa je to počel z najvišje grede, je ta njegov izpust imel velik radij obsega pri pristanku na tleh kurnika. Po poti je izpustek vse spotno dosegal, saj kurji nivoji zasedajo pomembno vrednostno razvrstitev in ugodno ali manj ugodno namestitev po višinskih stopnjah. V kurniku pa čistilka zanič. Jojtene groze. 

Toda nobena župa se ne poje tako vroča, kot se skuha. Zato so v času pavovladja v kurniku zamenjali kuro Močo, z novo kuro, ki je dosti bolje opravljala to delo. Močo kura se je kar sama  umaknila, ker je spoznala, da ni več kos na novo nastali situaciji ali pa se ji preprosto ni več dalo, tako kot se ji to ni dalo prej. Nova članica kokoš Blišč, je bila prava in večvredna kura in prav nobena beda ji ni prišla do živega, tudi beda v higieni ne. Rep, kot omelo, sploh ni potrebovala, čistila je hitro in temeljito, da je kar dišalo okoli. Bila je zlata vredna, pa ne takega ki se samo sveti, temveč tapravega. Njuna zamenjava je bila za nas v VIC-u dobrodošla, zanju dve pa ne tako. Sčasoma se je izkazalo, da je Močo kura odšla z dežja pod kap, Blišč kura pa izpod kapi na dež, tistega od Nepridiprava.  


Vse ostale mavrične kokoši


VSE OSTALE MAVRIČNE KOKOŠI

Med njimi sem bila tudi jaz Čopička. Barve mojega perja so bile kot slikarska paleta, glava prav tako, posebno ko je bila paleta že dostikrat uporabljena. Značaj po glavi. S temi številnimi barvami nisem spadala med nobene od belo-črnih grupacij in motila sem harmonijo ženske kokošje zasedbe. Obstajala je tudi mavrična kokoš, ki je bila in je ni bilo. Kasneje, v že zelo hudih časih VIC-a, v času divjanja piger in Pavovladja, se nama je pridružila še barvno med ostale kokoši nespadajošča kokoš, kokoš Blišč. Blišč je bila barve žerjavice, malce že pogašene, vendar še vedno prava barva rdečega vina. Natočimo si čistega vina, tako se temu reče, mislim.




 -13-

Ostala perutnina

Ostala perutnina

Pegatka – PETEGOLA – kura, črna in bela hkrati, ki pa ni bila kokoš, je tudi spadala v to osnovno jato Kurnika. Ona ni imela težav z vrednostno lestvico, saj je bila večja od kokoši in večine glav ostale perutnine v jati in manj čokata, ter zelo borbenega značaja. Rojena je bila s prepričanjem, da je ta-glavna. Pa je tudi bila naglavna. Značilno za pegatke je, da so postavne rasti, a glava je le majhna v primerjavi s telesom. Da izgleda glava večja, jim na glavi raste naglavni izrastek v obliki čelade. Za ta izzrastek je bila Petegola prepričana, da je krona. Ta rjavkasta, bog ti ga vedi, česa polna vreča, pa ni nikogar prepričala, da bi to lahko bilo kroni podobno. 
Vse te zanjo ugodne in njej prirojene lastnosti je Petegola zelo dobro uporabljala v svojo korist, rekli bi lahko, da je znala prav vsaki kokoši izpred kljuna pozobati njeno zrno. Bilo je še marsikaj, kar je zelo dobro znala. Sovražiti na primer. Sovražila je vse kure, tudi tiste izven kurnika, sovražila je peteline in drugo perutnino, sovražila je celo svoja jajca, in občasno tudi svoj podmladek, sovražila je vse, razen sebe in miši ter podgan. Mogoče je tudi sebe sovražila, miši in podgan pa prav gotovo ni. Oh, te glodavce, te je pa imela rada, rada do nebes. Vsakodnevno je zavijala oči na svoji mali, s čelado povečani glavi in jih obračala kot kakšna sova, da bi le kje videla kakšno svojih ljubljenk. Tiste lepe, rejene miške in podgane, ki so domovale v kakšni polni shrambi ali živele skoraj družinsko življenje v hiši lastnika, ji niso bile najbolj pri srcu. Pocestne sestradance in podganje potepuhe je imela veliko raje ... ti mišji in podganji izmečki so bili odvisni od nje in njene dobre volje za marsikateri obrok in so ji tako dajali moč in veselje upravljati z njihovimi življenji. Komur si kaj dolžen, tisti te lahko vrti okoli malega kremplja. In vrtela je te lenuhe glodavske. Vrtela pa je prav tako vse šibkejše kure jate, da so morale na vse pretege kokodakati in se ji lizati pod rep, najprej njej in nato še tej mišji in podganji zalegi.



-14-         

Predstavnica nojev

Samica Noja - ali po imenu NO JA (Smešno vendar noji nimajo samic poimenovanih, kot jih imajo kure, tako da so noji vsi noji. Samec noj in samica noj in samica od noja, je le njegova samica). Kako se je naša NO JA, samica od noja, zašla v kurnik ni povsem raziskano, vendar po predvidevanjih nekaterih izmed nas, se je skrbni gospodar kurnika navdušil nad velikostjo te živali in še posebno nad velikostjo jajc, ki naj bi jih nesla. Tako jo je nekega dne pripeljal v VIC Kurnik, iz daljnih krajev. Ostala jata res ni bila navdušena nad to veliko in mogočno živaljo. Vendar si nihče ni upal niti črhniti, da je kaj narobe. Kure so se morale stisniti na svojih gredah in tiho požirati slino in verjetno tudi solze, na njen račun. In še pojedla je svoji velikosti primerno, to je bilo grozno. Vendar nikoli ni tako hudo, da ne more biti še hujše ... Kaj veš, bolje je molčati. 

Pa se je izkazalo, da se je gospodar zmotil, nič dosti koristi ni bilo od nje, niti od njenih jajc ne ... No, kdor čaka, dočaka. Tako smo me ostale kure čez nekaj časa, le prišle do svojega zadoščenja. Medtem, ko so se ji za hrbtom posmehovale na račun veliko=malo, so delno pozabile na njene razsežnosti in jo sprejele medse. Eno dobro lastnost pa je No ja le imela. Na prsih je imela kot vsi noji, nekakšen trd gumb, ki naj bi ji pomagal pri počitku. Si predstavljate kakšna ugodnost, če bi tak gumb imeli ljudje, ki delajo v pisarnah? Ta gumb je bila hudo nalezljiva stvar. Kmalu po njenem prihodu so ga imele vse kure, pa druga perutnina, le samci tega kurnika, so bili delno imuni nanj. Večinoma so se prej nalezli tisti iz dna, nekaj kasneje pa še ostali. Taglavni petelini so se pri gumbu zelo izkazali, ko so gumb pridobili in se ga naučili uporabljati, so ga znali veliko bolje dol tiščati od nas ostalih kur. No, če sem poštena, mislim da so se prav vsi v VIC-u hitro navadili na gumb počitek in to so v veliki meri koristili, skoraj zlorabljali. 

Pegatka in No ja pa sta imeli še eno pomanjkljivost, ki je niti pod razno nista priznali. Valjenje njunih jajc je trajalo dlje kot valjenje navadnih kokošjih jajc in tako sta pri zarodu, vedno kasnili. Pegatki je to valjenje nekako še šlo, No ji pa ne ravno najbolje. To ju je združilo in skupaj sta poskusili pomanjkljivost prikriti z nekimi fakurtetami, ki naj bi jih obe imeli. Nobena izmed nas kur ni razumela kaj to pomeni fakurteta. Nobenih kurjih tet ni bilo naokoli, čudno. Kasneje smo se zbrihtale da fakurteta se pravilno izgovarja FA KUL“ TE TA in če smo si pomagale z italijanskim jezikom, smo nekako prišle do tega, da je ta fa kul te. .. neka ritolizniška finta, povezana z tapravo fak - ario. Torej, če si to fakulteto imel, je pomenilo, da si nekaj počel, s petelinom jasno, da si bil pol lahko ta glavni, bolj glaven od njega samega.

Šele z leti se je ta skrivnost okoli te besede fakulteta razjasnila. To je pač pri ljudeh nekakšno potrdilo, ki naj bi ti prineslo velik lonec piče vsak dan, lahko pa tudi zlat lonec, če si znal to dobro uporabiti. Joj, kako se počutim včasih kurasta, ko tako dolgo ne razumem določenih stvari. Ni čudno, da o nas kurah krožijo vici v človeških grupacijah.


Predstavnica pur

Pura PUTRA se je kurji grupaciji pridružila kasneje, ko sem bila sama, že kar dolgo časa del VIC Kurnika. Nekako takole je šlo. Prvi je bil glavni mali petelin, za njim je prišel Divji petelin, ki pa ni bil nič divji. Pa ga je kmalu odgnal nazaj v divjino puran in zasedel ne preveč njegovo, vendar glavno pozicijo  prvega petelina. O, puran je bil kar dosti bolj glaven od divjega petelina, od malega petelina pa niti ne. Bil je tako glaven, da je bil še bolj glaven od samega sebe in se je v svojo čast in veselje odmaknil visoko, visoko, tam nekam pod oblake. In tam je tudi ostal, ves čas svojega kraljevanja, skratka do božiča.                                                                       


Pura Putra je prišla v Kurnik nekoliko kasneje, kot puran Podgrad. Bila je prava lepa pura. Z rdečo glavo in konkretnim stasom, močna in mogočna, mlada in mladosti primerno zagnana, da spremeni svet ... In ta svet je bil fazanišče. In uspevalo ji je, komu pa ne bi, pri tem purjem značaju. Ni ji bilo ravno težko komandirati dva plaha in odmaknjena napoldivjaka, svobodnjaka, fazana. Težave so nastopile šele kasneje, ko je po prvi dobljeni bitki prešla v naslednjo bitko, ki je bila skoraj vojna in to naravnost v glavni kurnik. Tu pa ji ni več teklo tako gladko in ni bilo tako preprosto, kot si je želela in bila v to prepričana. Pravzaprav ji sploh ni ratalo in bilo je zelo zabavno to opazovati. A borila se je. Nič ni zaleglo, da je iste sorte kot taglavni petelin-puran, njeno delo in trud puranu nista pomenila nič, prav tako kot vse ostalo, kar se je v VIC-u dogajalo. Kje bi se puran-Bog ukvarjal z zemeljskimi malenkostmi, kaj šele s kurjimi. A pura se je vseeno trudila, njen značaj je bil kar precej podoben značaju nekaterih Pegatkinih ljubljenčkov in bi ga lahko pesniško izlila takole: Po temnih rovih kmečke zvitosti se je podila, si misli skalila in željo po uspehu in slavi nabila ... Kljub vsej svoji purji zvitosti pa le ni imela pojma o črnih in belih ovcah, ni si želela priznati, da ovc z rdečo glavo ni, zato se je pripopala na bele kure in sanjala o svetli-beli prihodnosti. A dosti krat je bila v Kurniku tema, vsak dan vsaj 1x.  

Predstavnika fazanov

                                                          -16-                                                                                 

FAZANI IN GODEON

Fazani so tudi zasedali ozemlje VIC Kurnika in ta fazanji prostor se je imenoval GODEON. To zasilno prizorišče za Kigre, ali fazansko nočišče na zahodu Kurnika, ni bilo nič pomembnejše od obstranskega Algteljeja, vsaj za glavne kure ne. Po velikosti pa je bil Godeon precej večji in tako, bolj prostrano bivališče za fazana. Razdeljen je bil na notranje in na zunanje prizorišče, oba prostora pa sta bila namenjena posebnim prizorom zaporednih zelo kratkih scen-iger, ki so se dogajale z vrtoglavo brzino. Zunanji prostor, vsaj tako sem predvidevala, je bil fazanoma veliko ljubši, četudi sta večino časa, jasno po ukazu taglavnih, morala prečepeti v notranjem prostoru. Fazani so vendar divje kure in jim je obširen prostor zelo pomemben, brzina pa se jim je zalepila za noge v času evolucije, kot nujno zlo za reševanje lastne glave. Kar dobra kazen na dolgi rok, vendar je kljub vsemu v Godeonu vse klapalo. Bila sta pridna in pohlevna in dosledno sta upoštevala kazenska navodila, ter tičala v bunkerju. Njuna značaja bi se dalo čutiti že po njunih lepih imenih, Muvić in Srečna. Tam pri njiju se je vedno dogajalo, vendar večinoma kar v tri dni, saj se je nezainteresiranost Krajanov, za natur sceno, pod in nad zemljo, izkazala za neizpodbitno. Natur scena je za Krajane pomenila nekakšna kmečko zarukanost sredi mesta. Tako sta si fazana kar sama zase, več ali manj, morala vrteti, predvajati in ustvarjati svojo zabavo. Dostikrat je izgledalo, da je to nekakšna privatna zabava, namenjena sama sebi, bolj kot njima dvema, v veselje. Kure iz glavnega kurnika so fazana podcenjevale, še posebno jim je šla na živce mala lušna fazanka. Ob kakršni koli priliki, primerni ali ne, so se ostale Kure spravile nad njo, z zavestnim izigravanjem svoje nadmoči. Prav pošteno so jo kljuvale, če so jo le ujele. Fazanka pa se je neprestano gibala po celotnem svojem prostoru in tudi izven njega, tako da se je kuram še kar uspešno izmikala in čudežno dobro skrivala. Če so jo pa le dobile, so si jo na vse mogoče načine privoščile, celo Larifari se jim je rad pridružil. Pura Putra, ki so ji bili obširni prostori prav tako pri srcu je tako zavohala, da fazana nimata pravega vodstva. Vodilni položaj bi ji tudi godil, skoraj predla bi, če bi le lahko prišla do njega. 
Kmalu ji je ratalo. Postavila je samo sebe za petelinpuro Godeona, voditeljico privat žura in vrhovno komandantko fazanov. Kdor zna, zna in kdor si upa, mu lahko tudi rata. Sicer pa, kljub vsem rdečim številkam bi v računovodstvu rekli, saj Godeon je bil rdeč kot Putrina glava, moram priznati, da je bila Putra kar brihtna kura in tudi delavna. Znala je zelo dobro valiti tuja jajca, na primer jajca pegatk, ki so se temu materinskemu opravilu znale zelo nežensko izmikati. Fazana, fazan MUVIČ, klicale smo ga tudi SUHIČ in fazanka SREČNA, ta dva sta res živela življenje zase. Z ostalo jato sta se malo ukvarjala in ostala jata še manj z njima.      Meni sta bila fazana zelo všeč, četudi nista dobro obvladovala pravil kiger in piger, sta bila kar čedna in poštena predstavnika našega Kurnika. Rada sem odhajala v njun Godeon in godilo mi je, se tam zabavati. Včasih sem lahko postala del njunega dueta, bili smo kar duet v troje za hitre slikice. Resnica je, da sta vseeno bila v veselje in čast lastniku in v izziv puri Putri. Kot kakšna mala malica, sta se ji zdela na začetku in tako ju je glodala in obirala prav do konca. Malica pa je le morala biti, kaj drugega, na začetku in na koncu, pa tudi vmes.

<Na začetek knjige>


Še nekaj perutnine

                                                     -17- 


Kura LAPSUS je bila sicer bela kokoš, ki ni spadala v naš Kurnik, se je pa dosti motala okoli njega in Petegola ji je celo dovolila, prestopiti mejo VIC-a. Sicer med njo in Petegolo ni nastala nikakršna čustvena vez, še manj poslovna ali tiranska, ker je Lapsus spadala pod bele kokoši in te so že pri nas v VIC-u dokazale, da niso kar tako. Nobena miš, še manj pa podgana ni postala njena ljubljenka in to ji Petegola ni požrla. Vljudnost in medsebojno spoštovanje pridobljenega položaja sta pa obe imeli v krvi. Polikano in strpno sta brez besed tolerirali ena drugo. Mogoče pa sem izbrala narobe besedo. Tolerirati bi morala zamenjati z ignorirati, pa bi bilo bolje povedano. V naš Kurnik pa je lahko Lapsus vsake toliko pomolila svoj kljun, brez hujših posledic. Ko se je tako šetala po VIC-u, se je vedno ustavila tudi pri meni v Algteljeju in skupaj sva kakšno odkokodakali. Kokodakali sva pa predvsem o perju in še kakšno pomembno inovacijo za pridobitev kakšnega zrna sva dorekli. Kar prepustila sem se njenemu lepemu kokodakanju in njeni noblesnosti, čutilo se je, da ni kura kar tako. Pa sem padla na enem od njenih kurjekov, ko nisem bila zadosti previdna in nisem pomislila, kam stopam. To nesrečno dejanje, ki me je stalo krempeljca na levi nogi in treh polomljenih peres v levem krilu prav tako, mi je bil zadosti velik znak, da ni z vsakim za se bratit, in da ime ni čisto naključno dejanje staršev, temveč nekaj več. Dosti več pa nisem bila v stanju razmišljati, saj sem vendar kura in tako sem se naslednja leta raje izmikala skupnim klepetom. Dosti kurjekov sem prehodila, predno sem naletela na tapravega, ki me je položil na bok, levi seveda.




Nekaj spodrsljajev na kurjekih mi je prihranila kokoš BLIŠČ, ki se je žal po mojem prepričanju veliko prepozno pridružila našemu Kurniku. Prišla je, kot zamenjava Močo kure, sedet na njeno pravo mesto, na tla kurnika. Kmalu sem dojela, zakaj se imenuje Blišč. Kurnik je, očistila tako temeljito, da se je takoj vedelo, da kmalu sledi katastrofa ... to je za našo »kurjo družino«, nenavajeno higiene, pomenilo gvišni propad. Blesk in odsevi čistoče so prinesli v VIC Kurnik pravo kurjo slepoto in ... Sicer pa, kura Blišč bi lahko sugerirala ime Močo kuri, le ta bi se lahko imenovala Beda. Blišč in Beda naše higiene, super kigra za Krajane, žal nikoli premierno predstavljena. 



-17,5-

Glodavci, miši in podgane

Neperutnina, prebivalci in tajni naseljenci v VIC-u

GLODAVCI, MIŠI IN PODGANE

Ta golazen od glodavcev je bila po ugodnostih v Kurniku takoj za Petegolo, bili so njeni ljubljenčki in kdo bi jim upal kaj storiti, če je naglavna imela tutelo nad njimi. Jasno, da nam to ni bilo všeč. Sicer pa tudi njim ni bila lahka, saj so tudi zanje veljala njena pravila. Množiti se jim sicer ni dovolila poljubno, vzdržnost je bila obvezna in po njenem načrtu. Nekaj teh revežev je tudi kastrirala, samce kar sama, za samice, pa se ni vedelo, kaj in kako. To je bila velika žrtev njenemu značaju, ki ga je v tem primeru uničil njen pEGO. Vse je moralo biti po njenem. Parjenje prepovedano, naraščaj nezaželen, a luleke je kljub vsemu ljubila, četudi je fante sovražila. Njen veliki PEGO je bil proti fantom in za kontrolo nad situacijo, značajska in čustvena luknja v ljubezni, verjetno iz njene preteklosti.  Luknje gor ali dol, lulekom je Petegola dajala položaj skoraj svoje krone na glavi. V očeh Petegole je vsak, ki je imel luleka, lahko stopil pred žensko majhnost in preprosto zmagal ... Če bi kure imele priimek, potem bi bila Petegola prav gotovo Petegola Lulčič. Ampak samice njenih ljubljenčkov in možnost njihovega podmladka ji še vedno ni dala mira. Vse, kar si je dala v glavo, se je moralo zgoditi, in edino tako je bilo prav. Druge možnosti v radiju njenega dosega niso prišle v poštev. Za to se je znala boriti z vso svojo velikostjo, jeznoritostjo, uporabljala je laž in manipulacijo in še kakšno peklensko orožje, ki ga me kure nismo poznale. Prav ta zadnja hudičeva orožja so verjetno poštimala stvar. Samice glodavcev v našem Kurniku so bile sterilne, čim jih je le pogledala. Zaradi tega so nekateri samci le obdržali svoj lulič, bili so nadležni, zahtevni in stalno pod nogami. Tako preklemansko previdne smo morale biti, da ne bi slučajno kakšnemu glodavcu česa hudega storile, da smo včasih od obupa in utrujenosti kar vice govorile na njihov račun - seveda, če ni bilo Petegole na spregled, daleč na okrog. Eden od vicev na račun glodavcev je bil, da ljudje seksajo kot miši. To je ena od kur slišala, ko je lastnik sinu razlagal spolno vzgojo. Verjetno so tudi lastniku šli glodavci na živce, saj je stalno podstavljal neke strupe, vendar na skrito, ker se je bal, da bi jih njegove kure ne požrle. Zavedal se je, da so glodavci precej bolj brihtni od kur, pa je to izvajal le v primerih lastnega obupa. Drugače, jih je tudi včasih streljal z zračno puško, samo ponoči. Tukaj v teh nočnih napadih nisem ugotovila, ali je to počel zaradi želje po rešitvi pred glodavci ali zaradi svojega sproščanja, ker mu življenje ni bilo vedno lahko. 


V teh nočnih revolveraških igrah je Petegola vedno doživljala živčne zlome in naslednje dni ni bilo grde besede, ki se je ni spomnila na lastnikov račun in nam so vse besede, ki se lahko udejanijo, bile naložene, do njene pozabe dejanja ... za njeno pozabo pa lahko uporabimo znak &, samo obrniti ga je potrebno vodoravno. 


Po tako uspešnih kastracijah se verjetno sprašujete, kako da je bilo glodavcev tako zelo dosti v našem kurniku. Vsak dan, prav vsak, je našla kakšnega novega potepuha izven našega Kurnika in ga pripeljala v VIC. Bili so dnevi in to ne prav redki, ko je tudi po več glodavcev naenkrat pripeljala. Vsi so za vedno ostali, to ji je brez težav ratalo. Sledila je jasno kastracija, potem je bila vsa zadovoljna in pomirjena.                                  


 -18- 


In vsem tem glodavcem se je pri nas tako dobro godilo, da so sčasoma začeli izbirati zrnje. Vsako zrno jim ni bilo več dobro, brskali so po naši piči kot kakšni mišji kraljiči, me kure pa brez kokodaka, smo vse to gledale. Pa to ni bilo vse! Tekali so po naših gredah, da si se kakšno noč moral ure in ure umikati, izvajali so prave mišje dirke in se pri tem silno zabavali, letali so po stenah in stropu po svojih namišljenih mišjih opravkih, znali so tudi kakati v posode, kjer je bila naša piča in kopali so se kar v naši vodi za pitje. Tam je podganko vadil plavanje za olimpijske igre, vsaj tako se mi je zdelo. In me smo morale molčati, še petelini in tudi taglavni petelin so bili raje tiho in pili usrano vodo, kot da bi se sporekli s Petegolo. 

MIŠ Kurnik bi lahko imenovali naš Kurnik, ne pa VIC, tako daleč so šle te stvari. Nje, ki je bila kot kakšna Glodavska kraljica skoraj nisem opisala, sicer do sedaj povedano ji že daje neko osebno izkaznico, pa vseeno: bila je tipična predstavnica pegatk, jeznorita, glasna in nadležna, požrešna in pri valjenju jo je vsaka malenkost zmotila, da je tako lahko zapustila gnezdo in jajca v nemar. Imela pa je še dosti grdih človeških lastnosti, o katerih ne bom razglabljala, ker bi si s tem umazala kljun.


Polži, žabci, golobi, črvi in še marsikaj, vse to je bilo nujno zaščititi pred norostjo kokoši, še bolj pa pred norostjo in požrešnostjo ljudi, ki so to radi zatirali, če že ne, kar pojedli. Petegola si je kmalu omislila še enega novega člana Kurnika, jasno, da bi ga zaščitila, ter tako poskusila ljudski vrsti pokazati svojo kurjo dobroto.


Polž





Polž  GORLAZAR, slinast več kot pravi polž. To svojo slino je spuščal v količinah, da je nastajala neizbrisna sled, ki je dostikrat izgledala kot slike, lahko bi bil tudi slikarlaz. To je bil poseben polž, ki se je prislinil v kurnik. Bil je polž gozdni lazar, ki pa je želel priti do svoje hiše. Hiša pa ni kar tako. Sicer je nekaj takih polžjih hišic ležalo razmetanih okoli Kurnika, saj so lastniki v zmoti prilezli na napačen prostor, v nepravem času. Jasno, da so jih kure snedle in hišice so žalostno samevale in ležale razmetane okoli, v znak bede za napačne poteze pokojnih lastnikov in tako njim v posmeh. Lazar je bil pa toliko zvit, da se je uspel veselo skrivati in izmikati in je lezel okoli le takrat, ko so bile kure site. S časom se je priliznil Petegoli v srce in jasno je postalo, da ga nobena kura ne bo upala požreti, niti petelin. Kdo bi si upal nakopati tako močnega in maščevalnega sovražnika za vrat, kot je to lahko bila pegatka Petegola.  Lazar si je v njenem zavetju in v kar kratkem času tako našel hišo, tako malo večjo, po njegovi meri, in postal del kurje družine. Sicer ni bil pripravljen kaj dosti narediti za skupno korist, ko pa ga je Staropega, opsa Petegola, stisnila ob zid in mu kaj pošteno zagrozila (nikoli ni nihče slišal njunih pogovorov, vendar smo predvidevali, da mu grozi, da ga bo za kosilo požrla), je bil le pripravljen kaj postoriti zanjo. Nikoli ni bila zadovoljna z njegovim delom. Vedno je po njunih skupnih afarih kev-kevkala, da je počasen, da nima stila, in da si z njim nima kaj pomagati.

A všeč ji je le bil, saj je bil on in ne ona, podložen in ves slinast in ta slina, ki jo je na njeno željo spuščal v največjih, skoraj enormnih količinah, ji je prišla zelo prev. S to slino si je neprestano mazala tisti svoj naglavni izrastek, ki ga je imela za krono in tako je prepričana sama vase, vsa ponosna hodila okoli, češ, da je njena krona zlata, vsaj sveti se tako ... Jasno, da ji nihče ni ugovarjal, in še bolj jasno, da ni nihče videl tiste slinaste čelade kot zlato krono.


Kresnička

 -19-


KRESNIČKA LUČKA

Kresničk je bilo zelo malo v našem Kraju, vendar pa je ena le obstajala. Ko sem razmišljala, zakaj jih ni, sem prišla do ugotovitve, da so jih številne kure v Kraju požrle. Požrle so njih in njihove otroke, vendar ta kresnička, ki je obstajala, mi je dala misliti, da mogoče nimam prav. Živela je izven Vic-a, a občasno je prihajala tudi k nam na obisk. Največ se je zadrževala v okolici mojega Algteljeja in postali sva prijateljici. Ponoči je svetila tako lepo, da mi je zasvetila kot lučka v temi in mi osvetlila večer, četudi je bil za mano še tako črn dan. Vendar sem nekoč opazila, da jo je Petegola hotela požreti in da se ji je kresnička le za las izmuznila izpred kljuna. Joj, kako sem navijala za mojo lučko in prosila Boga, da ji pomaga. Ko je malo kasneje posvetila v Algteljeju, kamor se je prišla odpočit, bi jo najraje poljubila, če bi to znala. Še sreča, da nisem poskusila s tem poljubovanjem, ker bi jo potem s kljunom šavsnila, in ne vem, kako bi se končalo. Kure moramo vedno desetkrat pomisliti, preden kaj naredimo, saj naša kurja pamet deluje zelo kurje. No, nisem je poskusila poljubljati, srečna sem bila zanjo, in zase. Ko je odhajala, sem jo skušala potolažiti in ji dati vero v svetlo prihodnost, saj je bila še vedno v šoku. Revca, dolgo si od te groze ni opomogla, mislim da kar kakšno leto. Ko je bilo vse hudo zanjo, pa je le prišla nazaj, in od takrat mi je vsako toliko osvetljevala črne dneve in noči. Kako lepo mi je bilo takrat, in še danes mi je lepo, posebno ponoči, ko mislim, da je ognjemet.

Petegola bi jo prav gotovo ponovno poskusila požreti, če je le nihče ne bi videl in gotovo bi potem trdila, da kresničke niso za nobeno rabo, da nič ne delajo, da so lene in da nikoli nimajo časa. Na ves glas bi trdila, da je z dejanjem likvidacije naredila neskončno dobro delo za vse nas, saj nadlega v VIC-u nima česa početi. Kresnički pa se je na daleč, lepo in od srca smehljala, kot bi si mislila vse najlepše o njej. Ta Petegola je bila zelo dobra igralka, skoraj nič slabša od Juhe, kar za Hollywood je bila rojena, če ne za kaj boljšega, seveda.

Kura, škorpijonka in muha


 -20- 


Kura LEPA

Lepa je bila najlepše jajce, ki je spadalo pod naša VIC jajca in je zato imelo registrsko št. 1 jajca iz našega Kurnika. Lepa je bila lepa, na zunaj in lepa tudi pod lupino. Neverjetno, da lahko iz tako bednega semena in težkih pogojev čudnega okolja vzklije nekaj tako veličastnega. Nič se ne hecam, tudi ironije ni v mojih besedah. Vse to o lepi je čista resnica, bila je pač lepa. Vedno sem je bila vesela v Algteljeju, ko je prišla okoli in tudi sodelovanje sva imeli popolno. Če bi se izvalila iz mojega jajca, ne bi imela nič proti.


Škorpijonka KO KURA

Škorpijonka je bila živalica, ki je bila občasen gost samo v Algteljeju.  Njo bi kure eliminirale, če bi le vedele zanjo, vendar me je naučila, da ne zastonj. Strup, ki ga kure ne obvladajo, a ga premorejo škorpijoni, jim ne bi prijal. To, pa še marsikaj, me je naučila in imela sem jo najraje od vseh bitij s katerimi sem prijateljevala, samo svoje pišče sem imela raje. Toliko sem jo imela rada, da sem si želela, da bi bila kura kot jaz. Kljub vsej svoji silni ljubezni in želji, da bi bila vedno ob meni, sem ji privoščila, da ji ni potrebno sedeti v našem VIC-u. Bila je tudi zelo lepa, saj je spadala v zvrst florescenčnih škorpijonov in je prav tako kot Kresnička svetila ponoči. Toda svetila je še dosti več, desetkrat več od Kresničke. Ona, moja Škorpijonka,  mi je osvetljevala vse noči, ki so bile črne, in še kakšen dan, ko ni bilo sonca. Res, škoda, lahko bi bila kura moje sorte.


Muha MUFA

Na srečo, ta muha Mufa ni živela v VIC Kurniku, bila je Krajanka, in to zelo znana. Ker je povsod letala in to nad drekom najraje, kot vsaka muha, je dostikrat obletela tudi VIC Kurnik. Z vsemi poleti in pristanki, in kar je v teh poletih in pristankih videla, in čutila, bi lahko s skoki po kakšnem papirju, njene nožice zabeležile vsa dogajanja v VIC-u, za zabavo v Kraju. Občasno tudi so kaj napisale te njene nožice. In namesto pike na koncu, se je v zahvalo svoji naravi lahko samo preprosto pokakala. Kure je niso požrle, ko je tako letala naokoli, ni jim bila nič kaj všeč. Medsebojna nevšečnost, kakšen mušji kakec tu pa tam, kdo pa bi se s tem ukvarjal, ni vredno besed.



Če pa drugače pomislim, bi Mufa komot spadala v naš kurnik, jajc ni imela, tako kot ne kure, jih pa je tu in tam kje spustila, a tista štejejo v minus.


K igre in P igre


KIGRE IN PIGRE

Igre, ki so se igrale v VIC Kurniku, so se delile na dvoje iger. KIGRE ali prave gledališke igre, so bile namenjene izključno Krajanom in so tudi bile ugodne za nas VIC-erje, za splošno veselje in ugled ter slavo našega Kurnika in njega lastnika. PIGRE so pa bile igre, ki so se jih kure igrale samo zase, saj niso bile sprejete in razumete od Krajanov. Pigre so bile povsem izvzete iz skupnega delovnega plana kurnika, o njih Krajani niso vedeli ničesar, vsaj na začetku in v obdobju slave VIC-a, ne. Predstavljale so le zabavo in način življenja v ozki, zaprti skupnosti kurnikovega okrilja. Za Pigre lahko povem še to, ne da Krajani njih vedeli zanje, prav tako tudi jaz nisem vedela zanje, pa tudi še kakšna druga manjvredna kura VIC-a ne. Bile so velika skrivnost VIC Kurnika in tako sem kot novoprišla članica skupnosti, še dosti časa ostajala v nevednosti, kot ves zunanji svet, z lastnikom kurnika vred.





-22- 


KIGRE   

Lastnik VIC Kurnika je pričakoval od svojih kur uspešne in redne nastope v kigrah in kure so se trudile izpolniti njegovo željo in to bolj glavni petelin kot kure. Sicer je bila to zahteva in ne samo želja lastnika. Glavni petelin pa je za kigre odgovarjal in to celo s svojo glavo. Tako se temu reče, saj lastnik kurnika in njegova družina, niso bili kaj dosti navdušeni nad perutnino za kosilo. Glede na uspešnost kiger in ogledanosti le-teh, ter dobrega mnenja Krajanov o igrah je bil odvisen obstoj VIC-a in dolžina življenja in varnega bivanja vseh prebivalcev v njem. In ker človeška živalska vrsta nima mere, če je kaj dobrega, želi tega še več in več, je lastnik Kurnika kot predstavnik ljudi bil popolnoma podoben svojim sokrajanom in je tako od kur in petelinov v VIC-u, v času ko so se igrale kigre, zahteval vse več in več kiger in zelo dobre izvedbe le teh. To je bil čas vladavine glavnega petelina Večlikega in čas ko so Krajani VIC spoštovali in se redno hodili zabavat na predstave iz VIC-a. V tem času sem nekako jaz prišla do koščka grede v tem kurniku. To je bil za VIC kure zelo naporen čas, saj so morale garati in to predvsem na področju, ki jih ni dosti zanimalo. Ostajalo jim je zelo malo časa in moči za kakršnokoli drugo dogajanje, ki bi se ga veliko raje šle in si tako privoščile malo svoje zabave. Glede na kurjo naravo, jim kigre niso bile pisane na perje. 


Kigre so za kure pomenile zelo veliko garanja, kot sem rekla in to v vajah čez dan in rednih nastopih zvečer za publiko. To je zahtevalo disciplino, delavnost in poslušnost. Garati so morale za nastope, v katerih so bili prizori nešenja in valjenja jajc, pletenja gnezd ter vzdrževanje le-teh, vzgoja piščancev in še marsikaj. Kot igralke so se nekatere kure posebej izkazale, ostale kure in petelini, tisti manj nadarjeni za igro, pa so morali opravljati nujna spremljevalna dela nastopov. Ta dela, kot je priprava prizorišča, čiščenje in pospravljanje po predstavah, so opravljali dokaj šlampasto. Igralke so se jasno imele za večvredne in temu dejstvu je sledilo njihovo prepotentno in nesramno obnašanje do ostalih kurjih dekel in petelinjih hlapcev.  


Ostali prebivalci VIC-a, ki so ilegalno živeli z nami, pa so se morali potuhniti in skrivati pred Krajani in lastnikom, delati so se morali nevidne in to jim je kar uspevalo, saj ni nihče niti posumil, da živijo z nami, še najmanj lastnik kurnika. Glavni petelin Večliki je bil režiser in takoj za njim se je pojavljala pegatka Petegola kot njegovo desno krilo. Kurja skupnost naj ne bi nič vedela o temu vodilnemu duetu, poznala je načelo enovladja, glavnega petelina jasno. Kure in petelini smo o tej njeni vlogi vedeli nič, nekaterim se je potiho pojavljal sum na nepravilnosti, a kokodakalo se o tem ni niti šepetaje. Ostala perutnina si je poljubno delila vloge, sprejemala celo vloge dodeljene od Večlikega ali od Večlikega, ki mu je to sugerirela pegatka in tu je nastopal kar velik kurji kaos, saj so se vloge in položaji stalno menjavali... Kdor si je upal in kdor je bil močnejši si je prilaščal boljše pozicije. Nikoli nisi vedel kdo komandira in kdo po komandi igra. Te igrice moči in nemoči so se dnevno spreminjale in prav tako sorazmerno izvajalci različnih zadovžitev. Menjale so se pozicije igralcev in menjale pozicije in zadovžitve težakov – težakinj, za opravljanja raznih obstranskih del v zakulisju


-23-


In v sredo vsega tega silnega dogajanja in zmede za izvajanje Kiger, sem v VIC Kurnik vstopila jaz, Čopička.




                      


Taka bi zgledala jaz čopička, če bi bila ženska ... mislim, da je bolje, da sem kura.

 
 -24 

Čopička


ČOPIČKA 

Najprej bi se rada predstavila. Sem majhna kokoška sorte Amerikanka, ampak kljub majhnosti nič manj borbena, glasna in vztrajna. Največja napaka naše sorte je ta, da nam rado odpove srce ... zgodi se kar tako iz čistega miru, pademo na hrbet in plop, pa nas ni več.  A l e l u j a. Dosti časa sem razmišljala iz kje izvira ta naša biološka pomanjkljivost, in prišla sem do edinega možnega odgovora: to je prav gotovo naravna posledica našega velikega srca. Veliko srce v kombinaciji z malim trupom in kot začimba dodana še ena od hujših človeških težav požrešnost, ki smo se jo me kure nalezle tokom bivanja pod človeškim okriljem ... in glej ga hudiča, vse skupaj lahko raznese kot ekonom lonec z zamašenim ventilom. Tlačimo in tlačimo vse kar v naše srce gre in plop, pa na hrbet, noge v vis, mrtve... pa še za juho nismo več dobre, ker mrhovina ni za v krožnik. Mogoče pa res ni vse za tlačiti v srce. 


Kot sem rekla, sem mala kokoška in tega se dobro zavedam. Če se mi zgodi, da to pozabim, si pridno ponavljam: mala kura, mala kura, mala kura. Ampak še vedno nisem najmanjša med svojimi. Postavna sem, z močnimi nogami, v perju in kljunu pa ne najboljša. Nisem popolna, ne v telesu pa tudi v glavi ne. Borim in borim se s svojimi željami in sanjami, ki so vsaj toliko velike kot moje srce, če ne kar večje. In tako moja notranja bojevanja med željami in možnostmi pomenijo velik napor za moje življenje, da vsaj kolikor-toliko ostajam normalna in nevidna. Vam pa vseeno lahko zaupam moje skrite želje ali sanje male, ampak še vedno ne najmanjše kure Amerikanke.

Kljub majhnosti si želim delati velike, pomembne stvari in za primer bi povedala tole, da bi raje kot navadna, majhna jajca valila malo večja jajca, taka kot kakšna nojina jajca bi bila kar v redu (dinozavrova niso več v modi, se jih pa vseeno ne bi branila) in če bi mi uspelo izvaliti še lepa raznobarvna jajca, tako kot to znajo določene kure, bi bila zares zadovoljna. Tudi letela bi rada, vsaj približno kot kakšna ptica, kot orel bi bilo zelo in. Včasih na skrito vadim letenje, pa mi ne gre in ne gre. Pred letalskimi vajami se vedno prepričam, da me kdo ne opazuje. Zelo težko prenašam posmeh in zbadljivke na svoj račun, veliko težje to pade na moj proračun, kot posmeh na tuj račun. Stokam in pritožujem se tudi rada, ker pa imam samo mala jajca, to največkrat ne naredim javno. Le moji prijateljici Škorpijonki težim in težim, nakladam in pripovedujem ji o vseh mojih težavah in vse skupaj večkrat ponovim ... dobro, da so te živalce tako žilave, saj drugače ne vem, če bi preživela.

Med ostalimi kurami pa nisem najbolj priljubljena ... ali pa sem, pa mi one niso všeč. Zato se z njimi družim le po potrebi, veliki.   

                                                                             

-25-
 
Zgodovine Kurnika skoraj ne poznam, saj sem prepozno prikokodakala na ta svet. Ker sem najraje živela samostojno in nisem spadala v noben kokošnjak, se o tako organiziranih kolonijah mojih sorodnikov nisem prav dosti naučila. Nisem bila niti zadosti radovedna in pametna, da bi se o VIC Kurniku kaj bolj temeljito pozanimala. Pač vedela sem, da obstaja ta VIC Kurnik, saj je bil znamenitost našega Kraja. Včasih sem se mu tudi približala in spremljala kakšno predstavo iz VIC Kurnik programa, vendar vse preveč ignorantsko in oddaljeno od mojih dnevnih misli, da bi poznala natančno dogajanje in prebivalce tega prostora. Govorilo se je, da v njem živijo same igralke in igralci, toda o temu nisem imela nobenega lastnega mnenja, pač delo kot delo. Bili so pa tudi dnevi, ko sem pomislila, da bi mogoče bilo lepo biti igralka, da to le ni poklic kar tako. Taka razmišljanja niso bila stalnica mojega tuhtanja, če sem iskrena, so te čudne misli bile kot izgubljena zrna na požetem polju. Razmišljanje ni ravno kokošja razvada. V teh redkih trenutkih zablode, pa si nisem upala niti pomisliti, da bi v kakem gledališču lahko nucali tako kuro kot sem jaz in to za igralko. Kasneje se je čudežno izkazalo, da vsaka igralka, tudi statistka lahko prinese kaj malega k skupnemu delu, da je prav vsak dobrodošel za doseganje skupnih ciljev in uresničevanje želja po popolnosti. Tudi navadna kokoš. To razkritje je verjetno podprlo čaroben korak, ki me je ponesel na ta oder, oder VIC Kurnika, malo kasneje. Popolna gledališka predstava, taka velika in pomembna, skratka prava Naj Igra, naj bi bila cilj vsakega režiserja, pa ni pomemben način, kako to dosežeš. To sem kasneje spoznala, ko mi je po številnih izkušnjah in nesrečnih dogodkih zraslo še marsikatero dodatno pero. O, ko bi le takrat vedela, koliko mi lahko koristi vsaka podrobnost ali kakršnokoli poznavanje okoliščin, ki sem jih tokom brezskrbnega življenja zamudila, ali (ne)hote preslišala. Lahko bi me ta moja šlamparija odvrnila od želje in izvedbe vselitve v to kurje prebivališče in tudi od prebliska, da je igralstvo fejst poklic. Toda ali je tukaj usoda režirala svojo ali mojo igro ali so take dogodivščine neizbežne izkušnje, preko katerih moraš, da ni življenje pusto in dolgočasno, kdo ve?                                                                                                                    

Predno se je moje življenje povezalo s tem VIC Kurnikom sem živela v mojem Kraju, tako svobodno. Nisem bila članica nobene jate, dnevno sem iskala zrnje za sproti, črve in ostalo, kakšen kamenček prav tako, da sem preživela sebe, pa še za vzgojo in skrb kakšnega mojega piščančka zraven. Res, da nisem bila kakšna rekorderka v valjenju jajc, vendar kakšno jajce se je le našlo, če ne drugače, sem kakšnega tujega valila, ki ga je pustila tu pa tam kakšna kokoš moje sorte, svobodnjakinja, iz plemena sex and drugs & rock n rol. Kokošim iz lepo organiziranih kokošnjakov sem se verjetno smilila, takim posebnim kuram iz nobel (VIP) Kurnikov pa sem verjetno vzbujala občutke zaničevanja in prav gotovo jih je bilo sram, da sem kura kot one. Videlo se je, da se z mano prav zares ne bi družile.

Pa mi ni bilo slabo. Že res, da se nisem prav vsak dan najedla do sitega, vendar tudi od lakote nisem umrla. Moj način življenja je pa imel zelo veliko prednosti. Nikoli mi ni bilo potrebno prenašati nobene oblasti, nobenih ukazov, nihče mi ni mogel soliti pameti in sama sem odločala, kako bom preživljala svoje dneve, večere. Sama sem si lahko izbirala družbo in lahko sem bila v miru kolikor mi je poželelo srce ... Ni je čez svobodo. Toda, ko ti je dobro, vedno kak hudič pride, gre nekako vate in se ga ne otreseš zlahka. Jasno, da nič ni zastonj, svoboda pa je med najbolj napornimi dobrinami ... Tako bili so tudi hudi(čevi) časi, ko sem trpela, lovili so me lačni predstavniki ljudskega sveta in ogrožale so me različne zveri: najhuje potepuški mački in psi, tudi podgan večje sorte, se je bilo bolje ogibati ... Za svobodo je tako občasno potrebno dobro zavihteti peruti in nabrusiti kurje noge, tako pač je. Ko si mlad zelo uspešno mahaš z perutmi in brez večjih težav tekaš cele dneve sem ter tja. Večinoma nimaš ne časa, ne moči za pritoževanje in niti za razmišljanje kaj dosti ne. Lahko bi se reklo: kdor nima v glavi ima v nogah, ko pa noge odpovejo, tudi glava prav pride, četudi kurja.



Veliko odkritje - luknja vstopa


-26-




VELIKO ODKRITJE - LUKNJA VSTOPA 

Sanje ima vsak od nas, prav vsak in te so po navadi mnogo večje, kot smo mi sami. Požrešnost, pa kot sem slišala, je zlodejeva domena, ki se nahaja v ljudskih življenjih, zelo nalezljiva, predvsem za perutnino. Ampak, saj nisem povedala nič novega. Sanjati pomeni tudi v kakšen kurjak stopiti, saj sanjajoči bolj malo gledajo pod noge. Sanje niso vedno zlato, pa če se še tako vse sveti.

Tako sem iz dneva v dan tacala naokoli, pozobavala zrnce tukaj, listič tam, ko me je nekega dne pot pripeljala prav do VIC Kurnika. Slišala sem o tem kurniku, toda niti v sanjah, niti tistih z REM fazo nisem sanjala, da bi nekega dne spadala pod tako pomembno jato in jedla tisto njihovo zlato zrnje ...

Že res, da se je po kraju o tem VIC Kurniku dosti govorilo, tudi vanj ali vsaj v njegovo bližino so krajani več krat zahajali. Vedela sem le, kje je, a zgodbam nisem najbolj sledila, saj sem v svoji kurji pameti raje mešala ostale misli, ki so me bolj radostile.

In se je zgodilo.

Nekega sončnega dne, ko sem prepozno vstala, da bi se lahko v par korakih najedla, sem  za potrebo morala zelo dosti tacati po Kraju, da bi nasitila svojo kurjo rit. Pri tem tacanju in neprestanem gledanju v tla, tam se piča vendar nahaja, sem zatacala v bližino VIC Kurnika. Ko sem dvignila glavo, tako slučajno, sem se skoraj zaletela v ogrado in ugotovila sem, kje sem. Od sreče, me je prešinilo, tu je pa gvišno zelo dosti za jesti. Tudi še kaj drugega je verjetno tu. Če bi lahko le malo pokukala notri, pozobala kakšno zlato zrno in se usedla, vsaj za minuto ali dve na kakšno od njihovih zlatih gred, četudi na najnižjo. To bi bila sreča. Toda takrat še pomislila nisem, za koga.

In mi je bila dana ... ta sreča in kmalu sem spoznala, dvoličnost pregovora, da nesreča nikoli ne pride sama, saj velja tudi, da sreča nikoli ne pride sama. Vse skupaj je potekalo nekako takole. Ko sem tako napol sestradana pritavala do te pomembne ograde, je tam za ogrado stala velika črno-bela grahasta kotkura, ki me je kar sama od sebe ogovorila. Kasneje sem pomislila, da me je že nekaj časa prej opazovala. Bila je tako sumljivo prijazna, kar si takrat nisem znala razlagati. Vse to njeno prilizovanje sem pripisala sreči, saj tudi neznatna kura, lahko kakšno majceno srečo vsaj enkrat v življenju doživi. Ta pisana pikčasta velikanka, kasneje sem izvedela, da se imenuje Petegola, in da je tako velika, ker spada v zvrst Pegatk, se je odločila, da me spusti v ta Kurji Eden. Pokazala mi je luknjo, na zadnjem delu ograde, skozi katero naj bi se prikurila v to božjekurje domovanje. Še leta in leta kasneje si je lastila oblast nad mano, saj me je pravzaprav vendar ona našla in mi ona ponudila kurjo nogo, za vstop v to novo življenje. Po njeni logiki naj bi ji pripadala, vsaj ubogati bi jo morala za vedno, mogoče še kasneje, posthumno. Tako je nekako trdila in tudi resnično verjela v svoj prav, vendar resnica je bila drugačna. 



                                                         -27-


Po besedah pegatke Petegole, naj kar vstopim, sem tudi vstopila. Namreč, na zadnjem delu ograde je bila luknja, ki je tam stala že zelo dolgo. To je bilo tako zelo preprosto, da bi mi moral zvoniti kakšen opozorilni zvonček. Pa mi ni. Kura kurasta sem verjela v srečo in bila naivna in navdušena in samo srečna. Pomislila sem, da luknja verjetno ne predstavlja lastniku kurnika nikakršne skrbi, saj mi je bilo jasno, da ne bo nobena kura iz takega raja ušla ... če pa bi se kakšna forešta prihulila notri, bi mu to predstavljalo samo korist ... Mlada kurja pamet in velike kurje sanje, neverjetna pašteta, kurja jasno.

Obe s Petegolo sva se napotili proti luknji, vsaka na svoji strani ograde, s tem, da sem še danes prepričana, da je Petegola mislila, da mi je potrebno luknjo pokazati, saj taka blesava kurica, za kakršno me je imela, jasno te luknje ne bi zmogla najti sama. Žal, je v teh par sekundah teka do luknje,  bilo zanjo zadosti časa, da si je o moji vselitvi skoraj premislila ali naj me spusti ali ne - se je spraševala, tako je izgledalo po njenih očeh. To sem opazila takoj, ko mi je pogled zdrsnil skozi luknjo v Kurnik, saj v njenih očeh več nisem videla tiste prijaznosti, temveč en sam dvom kaj naj naredi z mano. V njenem pogledu se je zrcalilo njeno kolebanje med tem, da me za rožo potegne v luknjo ali da me šavsne po glavi in me tako napodi. A jaz kura sem si želela vstopiti, z vsem svojim velikim srcem.



-28-



In sama si tega nisem upala narediti. Bila sem popolnoma odvisna od nje. Joj, božje sreče, če bi mi le dovolila vstopiti, sem upala in molila kar tako. Sicer nikoli prav zares nisem verjela v boga, od tega dne pa lahko trdim, da Bog obstaja.

No, da Bog obstaja, je pokazal kar on sam, in to tako, da je za Petegolo tiho pripeljal petelina, kasneje sem ugotovila, da glavnega petelina imenovanega Večliki. Kljub temu da je petelin deloval tako resno, sem pri njem opazila nekakšno naklonjenost. Izgledalo je, da sem mu še kar všeč, kar lahko danes, ko že nekaj več razumem, pripišem svoji majhni rasti in kar lepemu pisanemu perju. Tako zelo podoben mi je bil po teh lastnostih, to sem takoj opazila, da sem pomislila, saj spadava v isto podzvrst kokoši, manjših, sort Amerikank oz. Turških kur za nekatere. Meni je bolj všeč Amerikanska izvedba in bom kar v to verjela, saj Turki, Huni in Šiptarji mi nikoli niso preveč dišali. Po Petegolinem umiku in njeni zmanjšani vrednosti v trenutku njegovega prihoda mi je prišlo spoznanje, da je to taglavni petelin VIC Kurnika. Kasneje so se moja predvidevanja o njem potrdila, saj je bil prav zares ta glavni režiser iger in glavni petelin VIC-a. In on, ta glavni si je mene predstavljal v svojem igralskem timu. Le zakaj? Kar tako, o ne, pravzaprav mu je morala manjkati kura kot jaz, da lahko izvede to kar je načrtoval, svojo Večliko Naj igro. Ob tem pa je bila tudi ena od starejših kur-igralk namenjena za juho in v njegovi glavi sem bila jaz primerna za zamenjavo. Usedla naj bi se na njeno mesto na gredi, ko ga bo ona zapustila. Bila naj bi celo bolj primerna od te, meni neznane kure za juho, za njegove načrte. Kot vidite, tudi petelini sanjajo. In Bog je dejansko obstajal in ne samo en, saj sem v vseh teh spoznanjih doživela pravo kurje razsvetljenje. Tako sem lahko vstopila, kljub svoji neveri v to, se je zgodilo. Mislim, da mi je Bog Večliki pomagal, mogoče tudi še kakšen drugi. Tukaj si Petegola ni upala pokazati svojih skritih dvomov in se javno postaviti petelinu Večlikemu po robu. Ni si upala s kljunom preprečiti, o čemer ni bila prepričana, in morala se je sprijazniti, da sem postala ena od VIC kur, vsaj za tisti dan in morda še za kakšen dan dlje.

Jaz, jaz, mala pocestna kura sem bila notri v Ednu, v VIC Kurniku. Jaz mala neznatna in nepoznana, manjša kot navadna kokoš, sem bila v tem tako pomembnem kurniku. Jaz srečnica, med tako pomembnimi kurami, zelo poznanimi in stalno videnimi pred Krajani. Kdo bi si mislil, da je to mogoče. Kuhuhu bi za kokodakala na ves kljun, pa si nisem upala odpreti kljuna, ne takrat in še dosti, dosti časa potem ne.


                                                                                   

                                                                -29-

 

Tisti lepi dan je zjutraj bil še sončen dan, ko pa danes pomislim, bi dejala, da je bil dan deževen in moker, Bog vedeli, zakaj. Danes vem, da je Bog vedel, zakaj. Lahko bi bil 1. november, a spomnim se, da je bilo toplo in tako neverjetno zeleno, da bi bil lahko bil tudi 1. april ali pa je tudi bil. Kure se namreč ne spoznamo dosti na koledar, pa tudi na uro ne, delamo in živimo še po starem: sončna ura je za nas kar primerna. Kakorkoli, bil je moj 1. dan v Vic-u, poseben dan, saj je meni uspelo vstopiti na to sveto in čaščeno mesto našega Kraja.

Kaj hitro so se vse ostale kure zbrale, dobro so si me ogledale in mi odredile (določile) moj prostor v Kurniku, kjer naj bi od tega dne naprej sedela. Kure so to določile ne glavni petelin. Izgledalo je, kot da Večliki sploh ne bi obstajal in in njegov glas bil slišan. Tega dne sem postala del VIC jate in četudi mi ostale Vicice tega še dolgo niso uradno priznale, je bil to moj veliki triumf in uresničile so se mi sanje. Takrat raje nisem mislila na igralsko kariero, že sedenje v tem kurniku se mi je zdelo kot največja sreča, ki me je lahko doletela. Zmaga, a kakšna? Zmaga je bila že pri vstopu. A ta zmaga je imela za sabo še resnico in resnica je pomenila, da še dolgo nisem bila uradno sprejeta v ta kurji klan, v to pernato sredino, o tem, da bi pa lahko tudi nastopila kot igralka na odru, za to niti Bog ni mogel nič postoriti. Vendar, več kot zadosti je bilo, da sem zasedala prostor na gredi in bila pri kurji nogi za opravljanje njim neljubih opravil. A zame so tistega dne, to bila nebesa. Tega takrat nisem popolnoma razumela, zelo hitro pa sem dojela, da ta moja zmaga pomeni trenuten privilegij, ki je zelo časovno relativen. Ni bilo popolnoma jasno, kako dolgo bom v tem Raju ostala. Iz dneva v dan sem le ostajala na svoji gredi in prav tako sem vsak večer razmišljala, ali jutri še ostanem ali bom morala oditi. Ko govorim o svoji gredi mislim na majhen košček grede, kjer sem smela sedeti. Moja greda, zares moja, je postala dosti kasneje. Tako so se vrstili dnevi in tedni, in ko sem kar sedela in sedela in še dosti vmes delala in delala, je postalo jasno, da mogoče tudi v bodoče ostanem. Če bi poskušala to časovno opredeliti, bi lahko rekla takole: prvi dan sedenja na Vic gredi je bil moj piščanček komaj iz jajca izvaljen, tistega dne, ko sem uradno postala članica VIC jate in nisem več razmišljala o odstranitvi, pa je moje pišče bilo skoraj godno za možitev. Nekako toliko dolgo je trajala moja poskusna doba, polna dela in strahu, predno sem dobila mir in vero v to, da sem v VIC-u za stalno nastanjena. Zanimivo kako hitro te zlato zaslepi. Kot svobodna kura sem bila kar zadovoljna kura, ko sem pa zavohala zlato gredo in zlato zrnje, so se moji možgani skisali ali pozlatili in vso svojo energijo in vse svoje želje sem namenila tej zlati prihodnosti. Zlata kletka? Ne, temveč zmedena kurja pamet, mogoče zlata. Takrat, ko sem uradno bila za stalno naseljena, sem tudi že večino časa uspela sama sedeti na svoji gredi, v zadnjem severnem delu kurnika, ki je bil sicer označen za manjvrednega, a imel je posebno umetniško noto in je bil kot kakšen atelje. Kasneje sem ga tako tudi poimenovala Algtelje in ostali člani VIC-a so se tega navadili. To mi je godilo. Še moje ime je prišlo na pravo mesto, res kot Čopička sem spadala prav v Algtelje.   

                      

                                                                -30-

 

*Pa še malo razmišljanja, če to sploh kurji pameti pripada :                                                                                                               

Zanimivo je bilo, da na začetku pri luknji vstopa, kure sploh niso odločale o mojem prihodu v kurnik, so pa odločale o moji namestitvi v njem. O, še kako so odločale. Po zdravi pameti in vseh pravilih bi se moral tu upoštevati samo glas glavnega petelina Večlikega in le ta bi se lahko v tem primeru tudi izkazal. Veljati bi morala samo njegova odločitev. Vendar sem ugotovila, da ime, ki ga imaš, ti ni kar tako dano. Tvoje ime te predstavlja, tako kot te predstavlja tvoj videz in tvoja družba. Večliki je kljub temu, da mi je dovolil vstop v Kurnik, kasneje cincal, ali sem primerna za njegovo igralsko moštvo ali nisem. Niti barva perja niti ugled, da sem kar sposobna kura, mi nista dosti koristila. Delu in trudu. ki sem ga vsakodnevno vlagala v našo skupnost, pa ne bi niti pod razno pripisala pomoči za vstop in obstanek, delo sploh ni bilo tisto, ki bi mi koristilo. A če sem bila slučajno kakšen trenutek brez dela, mi je ta nedelavnost zagotovo zelo škodila. To garanje so vsi tako ali tako od mene pričakovali in vsem skupaj se je zdelo samoumevno, da bom delala dosti in več in preveč. In to tudi sem. Večliki, res je bil več-liki, pa je bil lepo tiho, tako tiho, da se je še zjutraj bolj tiho slišalo njegovo kikirikanje. O mojem stalnem bivališču pa tišina.

Za delo in garanje pa lahko rečem naslednje: garala sem lahko, kolikor sem zmogla, a vse ostale kure so stalno trdile, da nič ne delam. Če se je le videlo, kaj vse sem naredila, je bilo to zanje nepomembno in tega dela niso spoštovale ... A kljub vsemu nikoli nisem smela zboleti. Če slučajno in po pomoti, kakšen dan nisem delala, je bila to največja katastrofa v VIC-u za tisti dan, če ne kar katastrofa stoletja. Kokodakale so o tem na ves kljun, Petegola pa se je drla name, kot da sem nekakšen poklicni sprejemnik za izživljanje in drtje, naglavni in taglavnim, ko so slabe volje. Nobena od njih pa nikoli ni niti pomislila, da bi sama kaj postorila, od tistega, kar sem jaz imela za delati. To jasno ni prišlo v poštev.

Večlikovo cincanje bi lahko pripisala temu, da sem bila mogoče malo prestara, da bi ga osebno zanimala, mogoče pa ga kure sploh nismo zanimale. Toda igra na VIC-odru ga je zelo zanimala in še danes ne vem, ali sem bila res tako zanič, da se ni in ni mogel odločiti, da še sam potrdi jatino sprejetje in da me tudi on vzame v Kurnik za stalno. Nikoli nisem dojela teh strašnih dolgoveznih pravil različnih skupin in grupacij. Zame je bilo to zelo preprosto, ja ali ne, pa pika. To njegovo cincanje in obotavljanje me je prisililo v razmišljanja, kaj bi bilo lahko z mano narobe. Mogoče se mu je zdelo, da preveč jem. Ugotovila sem, da je zelo škrt, in da tukaj zanj v njegovih letih ni pomoči. Sicer sem šparala, kolikor sem mogla, vendar je to šparanje in dobro garaško delo, bilo zanj le pičkin dim

Mogoče je bilo kaj drugega, kar moja kurja pamet ni dojela. Hudo me je to matralo in mi kratilo mir in veselje do življenja. Ker stvari nisem in nisem prišla do dna in sem bila zelo zaskrbljena o svojem obstanku v VIC-u in nasploh, sem se nekega dne odločila, tem mojim dvomom moram narediti konec in zaigrati na srečo. Kar bo, pa bo, bolje bo, kot tako.                     



Konec razmišljanja. *   

                                             




                                                                             




Moje sanje, tvoje stanovanje

-31- 


MOJE SANJE, TVOJE STANOVANJE

Tako sem se nekega dne navsezgodaj, ko je imel Večliki pritisnjeno dremanje pod petelinjo rožo, na brzino vrinila k njemu na gred. Posedla sem se tako mojstrsko, da ni mogel mimo mene ven. Vedela sem, da bo prej ali slej postal nervozen, ker ne bo jutranje kikirikal. Sedela sem, kot bi bila prilepljena na gredi, ga gledala v oči in se delala neumno. Vedel je, zakaj sem prišla (toliko mu je neslo) in vedel je, da me bo težko premagal in pregnal, saj sem imela zelo dobro pozicijo. Še nekaj je vedel, da če v kratkem ne zakikirika, bo oplel pri gospodarju in še kure ga bodo obirale naslednjega pol leta. Kaj mu je bilo storiti, revčku? Še vedno sem ga gledala v oči, delala sem se še bolj kura, kot sem bila in malo po malo se mi je smejalo moje veliko srce, ko sem ga imela tako usranega pred svojim kljunom.                                          

Ni zdržal dolgo, odobril mi je stalno bivanje v Algteljeju, dal mi je vlogo v Veliki igri Večlikega in ko sem na vse to, le naredila korak vstran in mu tako sprostila izhod, se je kot furija prerinil mimo mene in oddirjal kikirikat na ves kljun. Mislim, da je tistega dne zbudil  prav vse prebivalce Kraja, in gospodar ga je nosil v ušesih še kakšen teden, prav gotovo.

In vse to sam naredila za nekakšno čudno, zelo stransko vlogo, skoraj nič večjo od vloge statista in za tisti stranski Kurnikov prizidek - Algtelje. »Kurja slepota?« Kaj že to pomeni ...


ALGTELJE, BITI IN NE BITI

Algtelje je bil prostor s svojim lastnim vhodom, odmaknjen od glavnega Kurnika in je za celo jato predstavljal nekaj manjvrednega, kot nekakšen zunanji WC. Tam si ni želela sedeti nobena večvredna kura, saj kralji in kraljice vendar sedijo v gradu in ne na WC-ju. Vendar so kure ta prostor le potrebovale in so ga bile prisiljene upoštevati kljub njegovi nepomembnosti. Postavil ga je lastnik Kurnika in zaradi njega je izgledal VIC Kurnik večji. Tako je Algtelje s svojim obstajanjem dvigoval vrednost lastnikovemu premoženju in njegovi pomembnosti. Kurje kraljice in kralji pa so težko dojeli, da je tak prostor potreben, saj WC-a niso potrebovali, ker so opravljali potrebo kar na tla v lastni hiši, občasno tudi na glave sostanovalcev z nižjih gred.

Ljub ali neljub, Algtelje je bil tu. Hote ali nehote, kljub nezainteresiranosti zanj, je kuram Algtelje prišel prav in to samo takrat, ko je šlo za delo. Igranje v skupno korist ali izvedba Kiger je bila zahtevna stvar in kure so bile prisiljene opravljati številna postranska dela, ob tistih pomembnih nastavljanjih na odru. Ta težaška dela, namenjena kuram v glavnem Kurniku, so te prepuščale kuram iz Algteljeja in tako nekako priznavale obstoj tega prizidka ali WC-ja. Nalagale so nama svoje delo brezkompromisno in medve manjvrednici iz Algteljeja, sva ga pridno opravljali, ker si nisva upali drugače. Delo je bilo prav tako kot prostor, manjvredno in postransko. Sicer so se kure otepale tudi drugih del, pravzaprav vsakega dela, vendar so se boljših del otepale z manjšim entuziazmom. 


 -32-


No, ko je šlo za delo, sva bili medve iz strani še kako uporabni. Ne, da so naju po opravljenih delih kaj več cenili, toda na naš račun so se drugi manj potili in to jim je bilo všeč. V tem prostoru nisem bila sama, stisniti sem se morala ob staro kuro Juho, ki je tukaj sama kraljevala že leta in leta. Torej za delo, sva za glavne kure obstajali in za potrebe in željo lastnika prav tako, drugače nekako nisva obstajali, saj če ni bilo dela za nas, se na naju niso niti spomnili. Ni naju bilo in vendar sva delali, to niti črnci ne znajo.

V glavni del VIC Kurnika nisem imela prostega vstopa. Pravzaprav sem samo občasno lahko malo pokukala tja notri ali vsaj malo pred vrati prisluškovala. To prisluškovanje in  razmišljanje o slišanih kokodakarijah, največkrat sem razmišljala o njih v nočeh, ko nisem spala, mi je vsaj toliko razjasnilo njihovo razmišljanje, da sem nekaj malega dojela, kaj naj bi se tam počenjalo. V VIC-u je bila velika garaška zmeda. Večliki je cel dan kikirikal ukaze, kure, prav vse po vrsti pa so pripravljale kigre in vadile, vadile, vadile. Te vaje so v njegovi prisotnosti počele zelo vestno in precej manj zavzeto, ko ga ni bilo zraven. Vendar so vseeno kar dosti vadile.


KIGRE ali čigave MIGRE-ne

Ob mojem prihodu se jasno ni nihče potrudil, da bi mi kaj razložil ali povedal o delu, o dogajanju ali še kaj bolj pomembnega, na primer koga in na kakšen način se moraš ogibati ... Vse sem nekako morala dojeti sama, huda stvar, to dojemanje. Ker sem si upala malo kukati in tudi malo prisluškovati, kaj se v prostorih VIC-a dogaja, sem na začetku prišla do naslednjih vedenj o kigrah, ki so bile zame približno tole: tekanje, kokodakanje, nošenje jajc, kokodakanje, valjenje, kevk-kevkanje in kokodakanje, izgradnja gnezd, kokodakanje, kokodakanje, kokodakanje, kokodakanje ... in vse to z velikim pritoževanjem, zmerjanjem in podcenjevanjem tujega dela, precenjevanjem in poveličevanjem svojega dela, kokodakanjem, ki je že mejilo na glasnost cerkvenih zvonov pred Veliko nočjo. Da, tako nekako, ne gre več tako, se je največ ponavljalo med kurami in Larifari je bil vedno zraven, ob tem pa je bilo še dosti vzdihovanja in izdihovanja, takega prav predsmrtnega in na vse to je bilo še nenormalno dosti izločanja. Izločalo se je v neznansko velikih količinah in izločalo se je prav vse, kar se izločiti da. To vse našteto pa se je zavilo v neko tančico odrskega dogajanja in kasneje ponujalo Krajanom kot kigre. Za odrom pa je dogajanje spremljalo še potenje, izgubljanje peres, žulji na kurjih nogah, povešanje grebenov in sprememba njih barve v nekakšno krvavo rdečo, kot bi sijala v temi ... včasih sem opazila tudi, da so grebeni postajali zabuhli in nekoliko vijolične barve in bilo me je celo strah, da v VIC-u razsaja kakšna kužna bolezen. Ni bilo potrebe za ta strah, saj sem kasneje videla, da ni bilo nobene bolezni in da so to bili le simptomi strašnega garanja na področju zoprnih del, samo za večkure. Do takrat še nisem nič vedela, da ob kigrah obstajajo še pigre, kasneje pa sem ugotovila, da so vse te stiske in posledice stisk pripadale samo kigram. Zanimivo. Tajna našega glavnega petelina pa naj bi bila velika, pomembna in predvsem slavna kigra imenovana NAJ Kigra Večlikega. O tej skrivnostni, skoraj kot poslanstvo skriti poslastici vseh kiger ni nihče vedel kaj dosti, ne na začetku in niti na koncu ne. Bila je kot zadnja želja, ki bi se morala v vsakem primeru uresničiti. Skrivnostnosti ni manjkalo, vaj tudi ne, o čem ali s kom, pa je bil rebus neznanka, dosti pretežka za poprečni ali podpovprečni um. Ko sem le nekako poštekala, da ob kigrah obstajajo še nekakšne pigre, sem tudi ugotovila, da le-te kur sploh niso utrujale, izčrpavale ali motile. Za pigre so bile pripravljene delati dosti več, kot so za to dobile za pod zob, kot povračilo. Če bi Krajani lahko dojeli in sprejeli pigre, kot edini program VIC Kurnika, mislim, da bi kure delale dan in noč, z malo piče in nobena ne bi prišla do juhe ali pečenke pred svojim 20-tim rojstnim dnevom, le da Hudičeva zel ne bi manjkala. O njej kasneje.


 -33-


Meni so se zdele kigre kar fajn in tudi ogledovala sem si jih lahko, saj na začetku v njih nisem nastopala. Krajani so bili nad kigrami prav tako navdušeni in so se jih zelo množično udeleževali, pa še smejali in zelo zabavali so se povrh. Sčasoma so se kiger pomalo naveličali, saj so zaradi vsekurje zmede in podtikanja piger za kigre, kigre tako izgubile na kvaliteti in kvantiteti in prišlo je celo tako daleč, da gledalci sploh niso več mogli ugotoviti, kdaj kigre so, če sploh so bile. Tisto glasno kokodakanje in kevk-kevkanje je tudi pomenilo precej nadležno reč, še posebej, če si to moral poslušati dolgo časa. Tako so zaradi nerazumevanja kure imele Krajane za bedake in puhloglavce, ki nič ne razumejo. Krajani so počasi postajali še bolj nezainteresirani in niso nič več množično obiskovali našega VIC-a. Kure pa je ta upad obiskovalcev in njihova nezainteresiranost za Kurnik in igre jezila in tudi ogrožala. To so kmalu pripisale neumetniškemu ali primitivnemu duhu Kraja. Ta zamisel je bila čisto Petegolina, vendar jo je kot vse svoje briljantne zamisli prodajala za skupno ... in kure so tako, veselo kokodakale njene besede sebi v škodo.



PREDIGRA NAJ KIGRE - KURA JUHA in ALGTELJE 

Glavni petelin Večliki se po svoji odločitvi, da me za stalno sprejme v igralsko ekipo VIC Kurnika, ni več premislil. Bilo ga je le zadosti v perju, da je držal besedo ali pa mu je ostalo zadosti veliko zrno koruze v grlu, po najinem srečanju iz oči v oči na njegovi gredi. Njegov dahnjeni DA, DA sem stalna kura, in DA lahko ostanem, mi je prinesel košček grede v Algatelju, s pristankom in dobro voljo kure Juhe, ki je bila v tem prostoru glavna, najbolj pomembna, pravzaprav edina, ki je domovala tu, v tem prizidku. Juha je pristala name kot na sostanovalko težkega srca in to pod pogojem, da mi postane mentorica za prve vaje in za moje prve korake igralke. Te vaje naj bi se izvajale samo v Algteljeju in bile so namenjene nastopom v le tistih kigrah, ki so bile v povezavi z Algteljejem. To je bil ukaz Večlikega. Vse skupaj je bila neka malenkost vaj, kar naj bi Algtelje prispeval, kot predigro k NAJ Kigri. Večliki sicer ni pretirano cenil kure Juhe, zanašal pa se je na moje sposobnosti, ki jih je doživel v srečanjih z mano do tega trenutka. NAJ Kigro naj bi pripravili v veliki tajnosti in naj bi bila presenečenje za Krajane. Zanjo sem se morala učiti in naučiti vlogo za skupni nastop, kar mi je dalo veliko zagnanost in pravi delovni elan, ter iskreno veselje, da bom končno tudi estetsko koristna, če že ostalo kar sem, ne pomeni dosti. Verjela sem vase, da se bom dokazala in vaje so mi izpolnjevale moj vsakdanjik. Kura Juha pa si je lastila totalno mentorstvo nad mano, z vsemi grobimi prijemi, ki dobrega mentorja odlikujejo. Ne glede na njen nastop in na njeno prepričanost vase, je revica imela precej težav sama s seboj. Za te njene težave jaz naj ne bi vedela ali pa, drugim kuram, pa je to svojo resnico en dan prikrivala, naslednji dan pa se jim je že tožila in vse skokodakala. Kot sem povedala, je Kura Juha sama kraljevala v tem »umetniškem prostoru« pred mojim prihodom. Sedela je sama na svoji gredi, dosti let. Gred je bila sicer kar nizko postavljena, vendar je bila kljub vsemu najvišja gred v tem prostoru, ker druge grede tu ni bilo. Tako si je pridobila najvišji položaj stranskega, manjvrednega prostora. V veliki želji po priznanju in v zamegljenosti čustev si je to predstavljala kot prvo mesto ali zlato medaljo in le-ta, na vse njene odlike, o katerih je imela zmotno predstavo, bi ji morala vsaj 1-krat v življenju pripadati.                   


    -34-


In tako se je v tem času pridobljene zlate medalje za najvišjo gredo postarala in kot stara kura bi morala kmalu oditi za juho gospodarju, kot zmagovalka. In končno bi lahko jaz, ob njenem prehodu v juho, zasedala celo njeno gredo in celoten Algtelje. Saj ne, da bi potem jaz pridobila zlato medaljo, ne medalje ne zlato niso bili več tisto, kar so bili pred mojim življenjem v VIC-u, na svoji gredi bi se končno lahko razširila in razkomotila in do svojega miru, pa bi le prišla. Tudi nihče mi ne bi več gledal pod kremplje na mojih kurjih nogah in štel sekunde preživete v tem prostoru. Bolj preprosto povedano, svoje gospodovalne in vase zagledane nadrejene bi se končno znebila. Večliki je imel neke svoje načrte z mano, a kur sploh ni zanimalo, kaj Večliki hoče in kaj bo z mano. Kar je kikirikal Večliki, so kure vrgle čez rožo, in delale so, kar so one hotele, in to po svoje. Večliki, si res ni upal vedno na glas zapeti svojih razmišljanj in načrtov, bil pa je vseeno glavni petelin. Občasno je to tudi uspel dokazati, a dostikrat so njegovo kikirikanje kure imele za naporno zvonjenje v ušesih. Ker pa so se vse te tekmovalnosti med prebivalci Kurnika, predvsem o prevladi, vedno dogajale tajno, ni nobena izmed kur v javnem kokodakanju nasprotovala Večlikemu in vsi skupaj so se delali, kot da vsakdo od njih ima prav. 

Vendar mi je na skrivaj Večliki le pomežiknil in mi potrdil odločitev, da se v ta del Kurnika lahko mirno nastanim, začnem z vajami in pričakujem tudi kakšen nastop, prav gotovo enega v NAJ Kigri. Igra je igra in sploh ni pomembna pot po kateri prideš do izvedbe, pomemben je nastop. Tako nekako je Večliki peljal svoje režisersko delo, z jajci ali brez njih in mene ni dosti brigalo, saj tega nisem razumela, pa tudi trudila se nisem razumeti. Bila sem zadovoljna, da sedim, kjer sedim in da se grem, kar se gremo, samo zajajiti nisem hotela. In tako zadovoljna, če ne, kar srečna, sem se šla. Rožnata prihodnost se je podila pred mojimi očmi, v mislih pa mi je odzvanjal stavek: Tudi slepa kura zrno najde, če ne prej, ko na(nj) stopi ... in to je bilo najbolj pomembno.


Pa ni bilo te juhe, iz kure

 Juhe. Ta moja soseda ali bolje ta-glavna v Algteljeju, sploh ni bila tako švoh in kurasta, kot se je delala in kot je na ven izgledalo. V svoji beli glavi je skrivala marsikatero spretnost in zvitost in tukaj ob njej sem marsikaj videla in doživela in se še nehote dosti naučila. Tukaj sem prvič plačala račun za bivanje med slavnimi in za mojo igralsko kariero. Vaje potrpežljivosti in vztrajnosti so bile naporne in vlekle so se kot jara kača in sanje o polnem krožniku zlatega zrnja, vsak dan, da o zvezdništvu niti ne omenim, so prav zares zamegljena kurja resnica o realnem kurjem življenju. Tako je, če verjameš drugim in dopuščaš možnost popolne sreče. Jasno, da mi Juha ni dovolila zasesti ene polovice grede. Obsedela je na sredi grede, kot da se jaz ne bi vselila in kaj mi je preostalo drugega, morala sem se stisniti ob rob, kolikor se je le dalo. Drugače sploh do grede ne bi prišla ... In stiskala sem se na tistem koščku grede in sanjarila, da mi bo kmalu ta cela gred pripadala. Spodaj pod gredjo res nisem želela ostati, saj veste, kaj vse se spodaj nabira. In sem čakala in čakala sem, se stiskala ter upala, da pridejo tisti časi, ki bi že morali biti. Upala sem tudi, da ko obvladam svojo vlogo v dejanju predigre v NAJ Kigri, bo to Juha cenila in mi dovolila, da se vsaj malo bolj komot namestim, na tudi svoji gredi in upati sem si tudi dovolila, da bom, če pokažem dober nastop v predigri, nastopila tudi še v kakšni drugi kigri. Vendar življenje je tek na dolge proge, dostikrat žal po robidi.


-35-


Kura Juha je bila kljub svojemu dolgotrajnemu posedanju na svoji gredi še vedno prav dobro fizično pripravljena. Leta trpljenja, o katerih je tako zelo rada kokodakala, ji niso pustila nobene navzven vidne posledice, celo obratno, prav fejst je izgledala. Kot kakšna najstnica je cele dneve tekala od Algteljeja do glavnega Kurnika, ter se ob tem spretno skrivala in izmikala gospodarju. Ob dejanjih skrivanja in izmikanja je sočasno nosila kuram novice, ki jih je po lastni presoji spreminjala ali si jih je kar po poti izmišljevala. Na ta svoj dovršeni način komuniciranja je begala vse kurje glave v Kurniku. To ji ni bilo prav nič potrebno, vendar videlo se je, da jo to strašansko osrečuje. Uspelo pa ji je le. Le kaj, se boste vprašali. Še leta in leta ni prišla v juho in sčasoma je gospodar nanjo kar lepo pozabil. Tako je pri polni moči še zelo dosti časa zasedala skoraj celotno najino gred. Jaz pa sem se stiskala ob steno, skoraj zalepljena zanjo sem spala in zaradi tega sem postajala vse tanjša in tanjša. Če bi danes še obstajal VIC in bi pogledali na moje takratne mesto, bi bila prav gotovo tam na zidu, še vedno zalepljena moja senca s kakšnim takrat odpadlim pereščkom. Zaradi vsega tega sem takrat skoraj obupala. Ob neverjetnih fizičnih sposobnostih in ob svoji bujni domišljiji je Juha bila še izvrstna igralka, lahko bi se reklo, kar ena od boljših. Vendar je imela smolo, da ni bila nikomur všeč. Celo nadležna in groba se je zdela ostalim, zato ji je Večliki le redko kdaj dajal vloge igralke in te vloge so bile samo stranske vloge v nepomembnih igrah, še raje pa tudi teh ne. Jasno, da ji to ni odgovarjalo, zato si je občasno našla kakšno vlogo v kigrah in to kar sama. Preprečiti teh njenih samovoljnih nastopov nihče ni znal in ne zmogel, največkrat so se zavedali njene prisotnosti, ko je bila ta že čisto samoumevna in del celote. To, da se je vštulila v igralsko ekipo, je predstavljalo veliko težavo drugim, saj se je obnašala tako, da je bila strah in trepet vseh navzočih in igra z njeno prisotnostjo je vedno končala z žvižgi, kdaj pa kdaj tudi z jajčnim ognjemetom Krajanov nad igralce. Kure so to grozoto stoično prenesle, dale kuri Juhi podporo in opljuvale Krajane, češ da niso razgledani in nimajo pojma, kaj je kvaliteta v gledališču. Drugega si niso upale, vsaj v njeni prisotnosti ne. Posebno pegatka Petegola, je znala za to uporabiti tako lepe in pomembne besede, da si lahko popolnoma verjel v kurji prav ... 

Zaradi takih in podobnih dejanj in skritega vsevladja, Juha je v vsem tem vedno aktivno sodelovala, so se kigre dostikrat na tiho sprevrgle v pigre. Kure so strašno hitro znale kakšno kigro tako odigrati, da so spotoma iz nje naredile pigro. To je potekalo zakrito, da Večliki ne bi nič posumil, in ko se je to večkrat ponovilo, se ni dalo več jasno pokazati razlike med kigro in pigro. Nekdo pa je to le opazil in to so bili Krajani. Kaj hitro, ko je kigra zadišala po pigri, je bila nesprejeta in je kot taka doživela popoln neuspeh pri občinstvu in takrat se je ponovno vse skupaj prikazalo nekako tako, da smo bile me kure spet nedolžne za ta neuspeh, Krajani pa neumni. Tako je vedno sopla Petegola, takoj za njo Juha (ali sta pa zamenjali poziciji) in ostalim kuram je to zelo godilo.

Če vas preplavlja zmeda kiger, piger in NAJ Kigre ... glavnih in manj, pa še vsega ostalega potem lahko razumete, koliko in kaj sem razumela takrat jaz. Zmeda je bila največja tipika tega prostora.


Juha

je ob svoji dvoličnosti in nepredvidljivosti bila še v marsičemu od sile, znala je celo Petegoli zlesti pod perje in to na način, ki si ga lahko samo stara, prefrigana kura izmisli. To sem videla nekega jutra, ko sem zelo, zelo zgodaj raztegovala svoje kurje noge po našem VIC-u. Petegola je bila vedno zelo zgodaj v akciji, lahko bi rekli, da kar prva in to dostikrat pred glavnim petelinom. Večliki se je trudil vstajati sočasno z njo, in če mu je to uspelo, sta si delila prve minute dneva.  


-36-


Četudi ni nikoli znala zakikirikati in je samo kevk-kevkala, je to počenjala navsezgodaj in kot zelo aktivna kura, je ob kevk-kevkanju opravila še vsa sebi srčna opravila, ki so se nanašala na njen mišje-podganji svet. Te svoje ljubljenčke je v tem času hranila in se z njimi na vse možne načine ukvarjala. Razumljivo, da bi ji kakšna kurja perut kot pomoč dobro dela, ne petelinja, kurja in taka pomoč ji je bila po njenem prepričanju tudi nujno potrebna, če ji ni kar pripadala. Če si taprva in še taglavna kura in če še taglavni petelin jutranje zabušava, te po vsej logiki ostali ne glavni morajo ubogati. 

In na to vse skupaj, nesreča nikoli ne vstaja sama, tudi Juha je bila zelo zgodnja in aktivna pri svojem jutranjem življenju. Juha, je tako zelo taktno lahko ponudila Petegoli svojo perut za pomoč in pridobila si je + točke, za vsa nadaljnja izsiljevanja za tisti dan, pa še za kakšnega v prihodnje. Svojih bonitet ni nikoli pozabila, še druge je nanje opozarjala, da ji ne bi kaj uteklo, kar ji je pripadalo. Kasneje je preko celega dneva zase zahtevala marsikatero korist in olajšavo od vseh nas, brezkompromisno. Kdo bi ji lahko kaj odrekel, če je Petegola stala za njenim hrbtom.


(nadaljevanje sledi)



Naj kigre juha se skuha

 

1. DEJANJE - NAJ KIGRE JUHA SE SKUHA, a včasih PREKUHA 

Juha je vso to zmedo v kurniku, svoje poraze in svojo nepriljubljenost v VIC-u in v kigrah, zelo dobro razumela, a delala se je nevedno
. Navzven ni kazala nobenih znakov prizadetosti, a v sebi je  nosila kanček grenkobe zaradi nesprejetosti v in izven Kurnika. To ji je pustilo rahle komplekse in občutke manjvrednosti, a je le te prikrivala na svojevrsten način. Zdravila se je tako, da je stalno težila, joj, kako me boli glava, joj, kako me bolijo peruti, jaz sem zelo bolna, a to je počela samo pred nami kurami. Ugotovila je, da tako, na ta zviti način pridobiš boljši položaj, saj kdo bi se upal maltretirati staro, bolno in onemoglo žival. Pa je bila zelo poskočna in hitra, ko je nosila novice iz enega dela kurnika v drugi. Hitra je bila tudi v glavi, saj je slišano kar spotoma spreminjala, in to tako rekoč v par trenutkih teka, znala si je spotoma še dosti novega izmisliti, po vsej verjetnosti, da ne bi bile novice tako puste. Tu v teh dejanjih so se kazale njene realne sposobnosti pa še igralske sposobnosti, naj so jo kot sposobno kuro priznali ali ne. Ne bi bilo nič čudnega, če bi jo noge in glava res bolele, od silne uporabe in nucanja. Pri tako veliki aktivnosti, se vendar obrabiš. Toda njena obraba je bila obratnosorazmerna z njenim delovanjem. Zelo žilava in trdoživa je bila, če dobro razmislim super juha bi bila iz nje, če bi do tega pravočasno prišlo. Tako bi vsaj enkrat pomenila pravo korist za skupnost.                                                                                                    

Če še razmišljam, moram priznati, da je bila Juha zelo bogato obdarjena, saj so jo odlikovale še druge zanimive lastnosti in ta Juha sploh ni bila kura kar-tako. Verjetno me je Večliki prav zato dal v skupnost z njo, da bi se lahko dosti naučila. Ni pa računal, na mojo naivnost in kurjo slepoto, saj namesto učenja sem samo srepo buljila in se čudila, trepetala in si lagala, da je to, kar se mi godi vse skupaj nekaj drugega ali pa sploh nisem hotela resnici pogledati v oči.


-37-


Tako kot je Juha bila za Krajane slaba igralka in sploh neprimerna za nastope v kigrah, pa je bil v pigrah med najboljšimi igralkami, zelo dostikrat je tudi zmagovala. Kot sem že zgoraj omenila, po pameti je bila med najpametnejšimi kurami, posebno ji je pamet služila, ko smo se me ostale kure prepustile lagodju nerazmišljanja. To je znala neverjetno bistro izkoristiti, in to pri tekmah, za svoje priboljške, kjer je, kar briljirala. Iz piger je ostale kure niso preganjale, sploh je ne bi mogle, meni pa je počasi postajalo jasno, kaj te pigre sploh so. Kljub meni neljubim in nevšečnim pravilom piger, sem se počasi nalezla skupnega navdušenja nad njimi in občasno se nehote igrala po njihovi pigra-muziki. Prav tako se je zgodilo tudi nekaterim drugim kuram iz VIC Kurnika, ki niso bile ravno nadarjene in zainteresirane za pigre in prav tako večini od petelinov.     

   

Pigre, pigre, pigre je vzklikala Juha in pigre so se igrale. Juha mislim, da je v pigrah doživljala svoj kompletni življenjski vrhunec in smisel svojega življenja. Vse njene posebnosti in lastnost, ki jih bom še naštela, so v pigrah imele glavno vlogo za njene uspehe. 

                                                                          

Ena od teh njenih posebnosti so bile posrane noge, kar ni bila niti tako velika posebnost, saj kdor toliko teka okoli, in to po kurniku, mu to ne uteče. Take noge bi bile normalno moteče, vendar so bile za pigre nekaj normalnega. Toda vsaka kura, ki kaj da nase, bi se vsaj malo potrudila, da se očedi in občasno očisti. Nje pa ta malenkost sploh ni motila ali pa preprosto ni imela časa za to, saj se je ukvarjala z veliko pomembnejšimi stvarmi. Te nečiste noge so zame imele poseben pomen, ki ga ona ni nikoli pogruntala. Te umazane noge so jo marsikdaj zatožile, po katerih poteh „leta“, zelo lahko je bilo ugotoviti, kje je tisti dan otresala kljun, kolikokrat je šla na Hudičevo zel in še marsikaj. Ta moja spoznanja so mi tu pa tam prinesla uspeh v pigrah. Včasih mi je zaradi pridnega opazovanja tudi ratalo zmagati, prav zares. Juha pa kljub svoji brihtnosti,  za časa svojega življenja v kurniku ni ugotovila, od kje jaz vse to vem. To lekcijo sem se dobro naučila in še kakšno naslednjo lekcijo sem prej ali slej znala. Bile pa so tudi učne ure, bolje dnevi, ko mi ni in ni šlo, tako da sem se nekaj poglavij preprosto napiflala. Napiflala sem se, na primer, poglavje Izločanje.

Juha je izločala dosti - pa ne jajc. Izločala je najraje pred, med in po spanju na gredi, a čiščenje je seveda ni zanimalo. Za čiščenje celotnega VIC-a je bila določena Močo kura, ki je bila na lestvici še pod Juho. Le ta ga je zelo površno opravljala. Da se pohvalim, tudi moja malenkost je bila višje na lestvici, kot je bila Močo kura in ko sem jaz nastopila svoje mesto v Algteljeju je Močo kura svoja opravila kidanja in čiščenja želela potuhnjeno prepustiti meni. In mi ga je, saj nisem imela druge možnosti, kot da sprejmem. Namreč Juha in Močo sta dostikrat skupaj obirali skupnost med Juhinim zobanjem Hudičeve zeli in tako gradili zavezo proti ostalim kuram, proti meni na primer. To je bila ena od piger, ki jo bom še do potankega opisala, jaz pa te igre nisem znala igrati. Sploh komaj sem se zavedala, da je to ena od piger. Tako sem jaz delala, ne le od ene kure delo, temveč od dveh kur in to je trajalo vse do trenutka, ko je Močo kuro Večliki zalotil pri lenuharjenju in ji javno z opominom določil, da ta del igre je njena vloga. Še se je upirala, vendar neuspešno. No, tukaj se vidi ta zamegljenost med kigrami in pigrami, čiščenje je kigra, podtikanje in izmikanje je pa pigra ... Kure Juhe pa se to ni dotaknilo in sploh izločanje je ni dosti skrbelo. Sama se je delala, da s to svinjarijo nima nobene povezave, a če bi le povezava obstajala, je ta ni zanima, saj je imela tako ali tako za postati juha. Tako naj kar drugi, kdorkoli naj bi že to bil, čisti to sranje, ki bo ostalo za njo. Tukaj v tej situaciji je edinkrat javno priznavala svojo prihodnost na krožniku. Ostalim pomembnim kuram ni niti na kraj pameti prišlo, da bi se ukvarjale s čistočo našega Algteljeja, niti za skupno dobro ali za dobro našega lastnika. Tako sem ostala samo jaz, ki mi ni bilo do tega, da na lastnem dreku ždim in sem prevzela ta nečastna opravila z dna, v vseh vidikih.


-38-


No, izločanje Juhe v obliki jajca pa je kronološko potekalo takole: jajca je redno valila v svoji mladosti, zdaj v starejših letih pa je raje valjala čudne besede po kljunu in jih zanimivo sestavljala. Zelo rada je preštevala zrna piče in računala, koliko vsaki pripada. Tako si je vedno lahko priračunala zelo soliden delež zase. V tem je bila resnično toliko dobra, da si je z lahkoto prisvajala dosti prevelike deleže, a ji nobeni izmed nas ni uspelo dokazati presežka, ki ji nikakor ni pripadal. Zelo veliko si je uspela nagrebsti in na to se je bilo treba privaditi. Meni to ni kvarilo spanca, saj mi po pravici povedano nič ni manjkalo, bolj me je obremenjeval majhen prostor, ki mi ga je namenila. Druge kure so pa z razdelitvijo dobrin po Juhino težko shajale in ker niso bile sposobne to oporekati ali ji dokazati nepoštenost, so se ji raje maščevale na drugačne načine. Pegatka jo je zaposlila v svojih mišjih zadevah, Kratka ji je kakšno svoje delo podtaknila, Večliki se ji je raje izogibal - prav tako krajani in lastnik, ki so zahajali v našo bližino.




 -39-


Z Večlikim se je obnašala največkrat prepotentno, do njega je bila, kot da ga je ona zvalila. Dajala mu je vedeti, da je lahko srečen, če sme stati v njeni senci. Vendar to njeno obnašanje ni bilo prepotentno »preseravanje«, temveč prefinjena lepo nastavljena manipulacija, s katero ga je vlekla za kljun. Ko sta prihajala v direktne stike, je bila Juha majhna in poslušna in tako v kloako lezoča, da verjetno Večliki še dandanes misli, kako ga je spoštovala. Koko in kaka hudiča, pa spoštovala ... kako, kokaka ... tako nekako. Iluzija zapolni pol življenja, pri nekaterih pa kar celega. Za tako moč in posledično način obnašanja je imela še en Joli v perutih. Bratila se je namreč (na skrito) s tavelikim - hunskim Larifarijem. Njega je kar posvojila, ga podojila in naredila iz njega svoj klon, tapravega FARIJA. Tako sem jaz z mojim prihodom v VIC Kurnik doživela marsikatero podlost, za katero sploh nisem vedela, da je med kurami možna in marsikdaj sem, če ne na začetku, pa kasneje izpadla izigrana. Dokler nič nisem štekala, je bilo vse v redu. Ko pa je v meni slepa kura spregledala, sem bila zmedena ter ranjena v srce. Dogodki v mojo škodo in posmeh so se kar vrstili. Ne samo iz dneva v dan, večkrat na dan se je dogajalo kaj takega, kar me je begalo in jezilo, a upanje v lepšo in barvito prihodnost, ter v dobro delo Algteljeja, me ni nikoli zapustilo.

V pomoč mi je bilo spoznanje ob vhodu v Kurnik, da Bog je in v tega sem zaupala, da bo že kaj zrihtal, predno obnemorem.

Prišel je ta dan, moj dan, ki mi ga je Bog namenil. Gospodar kurnika se je tega dne čudežno spomnil na Juho in svoje načrte z njo. Ker je tako dolgo zavlačevala in izsiljevala svojo življenjsko pot, v tistem dnevu ni bila niti za juho več dobra. Lastnik se je tega zavedal, vendar kot dober gospodar le ni želel, da gre njegova lastnina v nič. Odločil se je, da jo nagači in postavi na kakšno vidno mesto v hiši kot znak za njegovo sposobno vodenje posestva in v čast kurniku, ki sploh ni bil tako nepoznan. Trofeja kmetovalca, kot imajo trofeje lovci. Kura Juha je tistega dne izginila, jaz sem še nekaj časa rabila, da sem se prepričala, da je ne bo nazaj in se počasi razširila na zdaj mojo gredo. Tudi to ni bilo prav lahko, saj spomini ostanejo in strah tudi. Vendar čas celi rane in opomogla sem si in ponovno na novo začela – drugo rojstvo, bi rekli. Govorica, da je Juha nagačena in da stoji na gospodarjevem hodniku mi ni dala miru. Želela sem si to na lastne oči ogledati, razmišljala sem, kako naj to izvedem. Vsak dan sem hodila pogledovat gospodarjevo hišo, z zadnje strani kurnika. Pogled skozi majhno luknjico mi je padal na njihova vhodna vrata. Kdor čaka, dočaka, sem nekoč slišala govoriti in res sem po zelo vztrajnem kukanju dočakala dan, da je sin gospodarja pustil vhodna vrata hiše odprta. In videla sem jo. Moja gredna soseda Juha je res čepela nagačena na majhnem koščku grede, pritrjene na steno hodnika. Izgledala je kar dobro, videlo se je, da so se pri delu potrudili. Nog ni imela več posranih, kar svetile so se. Prav lepo so jih oprali in po mojem občutku tudi nalakirali. Tu pa tam ji je sicer manjkalo kakšno pero, a ko sem zagledala oči, sem vedela, da je prav zares ona. Iz oči ji je še vedno bliskal bes, ki ga je verjetno imela ob dogodku.

Kasneje se je pojasnila tudi skrivnost njenih manjkajočih peres, saj je gospodarjev sin oboževal igre kavboji in Indijanci.

Nekaj sem se pa le od Juhe naučila. Ob njej sem naredila svoje prve igralske korake, sicer negotove in ne najboljše, so pa le bili. Tam od zgoraj nekdo vidi vse in verjetno je Bog petelin, ki ve, kaj hoče. Taka kurja nebesa sledijo le pravim in fejst kuram in to me je radostilo. Prvo dejanje je bilo za mano, moj del severnega in majhnega kurnika je postal Algtelje in jaz sem imela pogoje, da se polnovredno vključim v igralsko ekipo.

Vsaj tako sem mislila.




Naj kigre juha ali kar slavospev Pegatka


-41-  

2. DEJANJE NAJ Kigre ali kar SLAVOSPEV NAJ KIGRE - PEGATKA 

Velika zabloda v mojih mislih na začetku VIC poti je bila, da sem takrat napačno razmišljala o igralskem poklicu. Verjela sem, da se igralec, kar rodiš in se ne kot kakšen rejec kur, poklica priučiš. Tako nekako sem si to stvar predstavljala in po tem mojem prepričanju, bi se imele moje igralske sposobnosti za pokazati že pri tisti slavni luknji vstopa v VIC, ko sem doživela prvo srečanje s Petegolo. Nisem se zavedala, da naj bi to bil nekakšen sprejemni izpit, pod drobnogledom bistrih in pronicljivih oči pegatke Petegole. Zdelo se mi je, da je vse skupaj preprosto sreča, ki mi je odprla vhod in prihod v Kurnik in nič drugega in za srečo ni šol in sprejemnih izpitov. Sreča, ki mi je tako zelo kljuvala v glavi, bi lahko zame storila še kaj več, lahko bi mi bilo dano, da zasijem še s kakšnim mojim, meni do takrat skritim talentom. Zakaj se ne bi pokazalo, da je v meni še kaj več kot samo lepo perje. Ena kurja glava v kurniku več in nič več? Ne, to ni to, sem razmišljala, ali si preprosto želela. Vsemu temu lahko rečemo kurja nečimrnost ali pa, tista prava kurja pamet. Realnost je eno, a želje so nekaj drugega, da ne govorim o sreči, ki je nekaj čisto tretjega, in kure nismo sposobne tega ločiti. Na tej prvi preizkušnji ali sprejemnem izpitu, srečanju s Petegolo in vstopu v VIC, sicer res nisem padla, vendar sem takoj vedela, da tega niti nisem z briljantnim rezultatom opravila. In glede na moj rezultat sprejemnega izpita bi morala nadaljevati svojo pot brez napak, da bi lahko uspela. Pa nisem. Takoj za prvo napako je sledila naslednja. Ta drugo napako sem storila takrat, ko nisem spoznala, da bo pegatka moja mentorica za igralsko kariero (Juhino mentorstvo je bila predigra in je zajemalo samo nekaj malega vaj iz Algteljeja in lepo, VIC-u primerno obnašanje). Zanimivo, druga in vsaka naslednja napaka je pomenila večji spodrsljaj na kurjeku in bolj umazano perje, sama pa bi lahko trdila, da so mi izkušnje iz preteklosti pustile v spominu premosorazmeren padec posledic, ne pa rast le teh, na zgrešenih ponavljajočih se trenutkih. Tako sem z napakami ali zdrsi na kurjeku, začela zelo neuspešno pot kure - igralke in to bi bilo verjetno usodno, da mi petelinje tace ni podal Večliki. A tudi to se je izkazalo za spodrsljaj na kurjejeku, tretja napaka. Takratna pomoč Večlikega, pri mojem vstopu, je predstavljala za nadaljnje bivanje v VIC-u nadaljnje težave, saj sem si na tiho pridobila še en minus v očeh Petegole, glavne in največje igralke tega prostora ali celo največje igralke v našem Kraju. Pomoč, ki mi jo je dal Večliki, je pomenila, da ni nekaj samo po njeni volji, pomenila je, da se mora ona podrediti nekomu, četudi glavnemu in to jo je čisto zares spravljalo ob pamet. Pridobljeni minus na tretjem zdrsu je bil več kot samo minus. Pegatka je v tej napaki in temu spodrsljaju na kurjeku bi lahko rekli Spodrsljaj kurjek Večlikega, postavila na noge zamero in ta zamera je bila temelj vseh nadaljnjih neprilik s Petegolo. Vsaka dobljena bitka še ne pomeni vojne zmage in moj vstop v VIC je bil zelo mala bitka, če je sploh bila bitka in ne zgolj slučaj. Jasno, da tega nisem razumela in navkljub spodrsljajem sem upala na najboljše, a vstop v VIC Kurnik je bil zame eno samo drsanje po kurjeku. Če bi bil kurjek led, potem bi bila lahko v drsanju umetnica. Pa je bilo, kar je bilo. Kurjek je kurjek, led je pa led. 


-42-


Začetni spodrsljaj (-i) so se skozi vse moje bivanje v VIC-u vlekli za mano kot kakšen žalosten napev in ta kurji-moj bluz je ostal prisoten v vseh mojih poskusih postati dobra in uspešna članica igralskega ansambla kiger. Pa ni šlo in ni šlo iz žalostinke v polko, kot da sem se takrat na kurjeku usmradila in da se tega vonja ne bom uspela nikoli več rešiti. Petegola, ki je v tej muziki dirigirala in igrala po notah kiger muzike, ni nikoli več pozabila na mojih zdrsljajev in dirigirala je tako, da je muzika, meni namenjena, žalostno donela, predvsem v mol-u in za vedno.       

Oboje skupaj, moj začetek in kasneje moja nadaljnja pot, sta bila zavita v meglico mojih miselnih zablod, saj kigre Petegoli niso pomenile kaj dosti, pravzaprav ji niso pomenile prav nič. Vzporedno ob kigrah in pigrah je ona imela še svoje igre, Mišmigrene in za te svoje MMigre je zelo pronicljivo in natančno izbirala kandidatke ... Miškura, edina zvrst kur, ki naj bi Petegoli odgovarjala, je morala biti ljubiteljica miši, morala je imeti mišjerejo za svoj hobi, ali je morala biti vsaj v grupacijah kur, ki so miši imele za idole njihovega življenja. Kdo bi si lahko kaj takega predstavljal? Mene je na začetku določila za miškuro in to po svoji zmotni presoji, ki jo je kasneje uvidela. Te neresnice o moji ljubezni do miši, rojene v njeni glavi, so bile posledica dejstva, da me miši v zunanjem svetu niso nič motile, celo družila sem se z njimi, če so že bile na moji poti. Njen vedno imeti prav, je tukaj spodrsnil, ne na mojem, temveč kar lepo na njenem kurjeku.

Danes vem, da me je imela za sebi podobno, vendar njej podoben ni mogel biti nihče. To njeno miš-poslanstvo je presegalo vse meje zdrave pameti, presegalo je celo meje zdrave nespameti. Da bi bil kdo lahko tak kot ona, bi moral priti s kakšnega mišestranstva. No, lahko, pa so te njene lastnosti izvirale iz nastranstva na zemlji in ne onostranstva in ne takrat in prav tako še danes ne vem, ali je bilo to, kar je počela »čisto«. Delo in ravnanje z glodavci, kot ga je ona opravljala in zahtevala od drugih, je bilo nekaj nemogočega in sploh nekaj skreganega s pametjo, skreganega celo z kurjo pametjo in tako ni bilo šans, da bi jo lahko zaštekala. Vse skupaj je bilo čudno in nekaj je bilo narobe. In to hudo narobe.


Kako le, naj bi takrat to vedela in razumela. Nisem poznala pegatk in naučili so me, da je lahko glaven samo glavni petelin. Kasneje sem se poučila, da so Pegatke posebna zvrst perutnine, ki je težavna za vzrejo. Petegola se je zelo dobro zavedala teh svojih posebnosti, in to spretno uporabljala sebi v prid. Najlažje si to njeno karakteristiko videl v tem, da je takoj po prihodu v VIC prevzela vodstvo kurnika tajno in malo manj javno, predvsem pa zelo zvito, in v meglo laži zavito. Tega njenega nadvladovanja in obenem obvladovanja situacije ni nihče iz kurnika spregledal, kaj šele jaz.. Prav vsi smo mislili tako, kot so nas učili, glavni petelin in pika. Meni se je posvetilo ali zasvetilo tu-pa-tam, vztrajno sem se otepala vsakršnega mojega videnje in šele po številnih letih in čudnih, kar težkih izkušnjah se mi je enkrat le posvetilo in še to, verjetno slučajno. Če te celo življenje učijo, da je v kurniko petelin glavni, potem ne moreš in ne moreš razumeti, da bi to lahko bila kakšna kura, četudi je pi(k)čkasta. Lepo vzgojena kot sem bila in veliko bolj naivna, kot je na ven izgledalo, sem imela to glavo perutnine za prijazno in meni naklonjeno, pa mi ni bila. Petegola ni bila naklonjena ne meni, ne nobeni drugi kuri, a naklonjena je bila svojim ljubljenčkom, ki so izhajali iz vrst glodavcev. Verjetno se je hotela zgledovati po ljudeh, imeti hišne ljubljenčke – mačke ali pse na primer. Take ljudske navade so ji strašno ugajale in jih je rada prevzemala. To ji je dajalo občutek večvrednosti. Tako se je lahko imela za posebno več-kuro, nam pa je tako prikrivala svojo pravo, samo svojo, naravo ... lahko bi to imenovali tudi EGOTRIP, huda odvisnost od samega sebe. 


-43-



Rekla bi, da se je počutila kot človek s tem svojim početjem in z obnašanjem, ki je bilo podobno človeškemu. Tako je v sebi vzgajala občutek nadvrednosti nad nami kurami in verjela v popolnost svojega prepričanja. Nadvrsta kur, PEGALJUDJE. Ogledovala si je določene ljudske običaje, žal kot kura ni znala pogledati kaj boljšega, kot minus obnašanje človeka. Sicer pa po vseh letih sobivanja z ljudmi lahko trdim, da v ljudeh ni za iskati kakšnega vzgleda, če tudi si samo kura. Najbolj jo je prevzela naslednja človeška zmota, ali dobrota v ljudskem razmišljanju. 

Ljudje imajo hišne ljubljenčke - mačke in pse pa še kaj. Skozi čas so to svojo ljubezen do živali sprevrgli v navadno tiranijo in počlovečenje teh malih bitij, do stopnje njihove nemoči in izgubljenosti brez človekove komande - dobrote ali ljubezni do njih. Pegatka je to obnašanje prevzela, omislila si je miši in tudi eno podgano za svoje kurniške ljubljenčke. Še sreča, da je bila podgana on, Podganko, ker drugače bi imeli v kurniku podganjo štalo z vsemi potomci tega mogočnega glodavca. Njene miši in ta podganko so bili pri nas v kurniku zaščiteni bolj, kot bi bila kakšna kura, ki nese zlata jajca.

Nihče ni smel njenim ljubljenčkom storiti ničesar hudega. Me ostale kure smo morale to njeno zasvojenost upoštevati tako, da smo se silile samo lepo misliti o njenih glodavcih in Petegola je z vso svojo močjo in prebrisanostjo gojila to glodavsko zalego, sebi v veselje in ostalim v sramoto, lastniku pa v škodo. 



Hranila jih je večkrat na dan, glodavce jasno, pa tudi me drugorazredne članice smo morale to početi, brez predaha. Prvorazredne kure ali določene kokoši s statusom, so se občasno uspešno izmaknile temu početju. Bog, ne daj, da tega njenega prepričanja in početja, nismo ostale manjvredne kure, hotele podpreti. Kaj podpreti, da smo samo pomislile, da tega ne bi storile. Kljuvala nas je po glavah, podila cele dneve po dvorišču, včasih tudi kar ven iz VIC-a in našo pičo je v jezi znala razbrskati tik po svojem hranjenju, tako da smo morale revice iskati zrno tu, zrno tam, če smo hotele napolniti želodčke. Bila je tudi zelo oblastniška, ne samo nad nami, tudi nad temi glodavci se je obnašala kot neka Mati Terezija, ki jim rešuje življenja. Podganku ni dovolila prostega izhoda, niti prosto gibanje po VIC-u, ne. Imel je majhen prostor za kurnikom in tam se je lahko revež premikal, gor in dol. Če pa smo se me podložnice po njeni presoji neprimerno obnašale, nam je za kazen odredila, da moramo spremljati (sprehajati) podganjka po preostalem delu naše ograde. Kje pa ste še videli podgano, ki bi se podredila kuri. Ta žival je tekala hitro kot strela in revica tista, ki naj bi mu bila za tačkami. Lovila in podila ga je, pa ni bilo dosti uspeha od tega. Dostikrat je ta neverjetno živahna žival odletela ven iz kurnika in potem ga je samo Petegola lahko pripeljala nazaj. Nje se je bal in njo je ubogal, to pa je dosegla z njegovo kastracijo, ki jo je izvedla z lastnim kljunom. Na to je bila zelo ponosna. 

Da je sledila kazen za neuspešno miš-siterstvo ne bi niti govorila.



Strah velikih oči

-47-


Mogočen zna biti glas pogube in strah velikih oči tisto, da sem mislila, svojemu  piščancu le lahko vsak dan porinem kakšno od svojih zrn, pod ograjo ... tak        vsaj ne bo umrl od lakote. Prava kurja pamet, ki je kaj hitro pozabila, da tudi      zunaj kot kura svobodnjakarica nisem bila lačna, kolektivna paranoja pred          pomanjkanjem piče se me je prijela kot klop ... mogoče pa mi je lastni ego          onemogočil čisti pogled na stvari. Tudi Petegolin ego je bil kot glasnik, da se      nas naši Egoti primejo kot klopi. Egoklop je kar močna žival, nekje takoj za        Bogom ali celo pred njim, če je Bog predolgo odsoten v tvojem življenju.           
Petegolini glodavci so na začetku mojega bivanja v Kurniku zasedali le določen del tega, njihovo število pa se je zelo povečalo, kljub uspešnim kastracijam. Nič čudnega, saj je Petegola cele dneve letala okoli in iskala nove primerke te            živalske vrste in jih vse, prav vse pripeljala v naš VIC. Več jih je bilo, močnejši  so bili in postajali so vse bolj zahtevni. In tako so kmalu začeli letati po vsem      kurniku, jesti vse več in ni bilo več mira ne sproščenega sprehoda. Stalno so bili pod našimi nogami. Še skrivali se niso več pred Krajani, tudi pred lastnikom        kurnika ne.                                                                                                               

Več jih je bilo, več dela smo imele podložnice z njimi. Nekatere so se uprle Petegoli in tako raje pristale v njeni nemilosti in prenašale njena maščevanja, jaz si tega nisem upala in sem tako garala dan na dan. Vse bolj zgodaj sem vstajala, saj drugače nisem uspela vsega postoriti, bila so pa obdobja, ko nisem niti spati utegnila, da sem vse njene miši v ograde prigonila, jih podojila in umirila. Ni bilo tako pesniško, kot se sliši. Neprestano me je mučil dvom, ali naj padem v nemilost ali naj dalje gonim njene ljubljenčke. In sem jih gonila.                          


POTENCE TAKE IN NETAKE ali še en ČOPIČKIN DODATEK K 2. DEJANJU, tudi ta je šel vnemar                          


Nekajkrat sem se spomnila dobrih starih časov, ko si petelinu moral dati, pa si tako lahko postal del jate. Danes pa to ni bilo več aktualno, in če si si hotel zagotoviti prostor v kurniku, si moral hraniti in crkljati glodavce. Kakšno hudo nazadovanje vrste in nekomoten propad sistema je to pomenilo.




To drugo dejanje je že nakazovalo slab rezultat Naj Kigre, sicer pa je prav v tem času, to tudi ugotovil Večliki, in namesto, da bi se potrudil in bolj ukvarjal z Naj Kigro, se je začel zelo zavzeto ukvarjati s svojim odfrčanjem iz Vic-a. Ta odlet mu je dosti hitreje in bolje šel od peruti, kot mu je šla režija Naj Kigre. Rezultat je bil odhod Večlikega z zajetnimi zalogami osnovnih živil in potrebnega iz VIC-a, zablodene in hkrati vesele kure, posebno nekatere nad novo situacijo in brezvladja, do prihoda novega glavnega Sanjskega in razpust, ter zloraba nove situacije. Komanda, v obliki - sam sebi gospodar je akutno trajala pod Sanjskim, se nadaljevala po njegovem odhodu in doživela vrhunec v času "vladanja" Podgrada. Ta razmahnjena anarhija v tem času postane kronično stanje življenja v VIC-u. Posledice tega so, da se kure zelo polenijo, Kigre jim ne pomenijo nič več, Pigre pridobijo toliko na veljavi, da se kure preprosto navadijo nanje, kot na drogo, kar pomeni vedno več, in v VIC Kurniku nastane Kurjakaos, ki se razteza preko celotnega naslednjega obdobja, obdobja čistih Piger.



 -48-   


3. DEJANJE NAJ KIGRE ALI GODEON 


Glavni del Kurnika je imel Algtelje kot priključek ena ali še bolje nobena, bil pa je še en samostojni del Kurnika, ki je vseeno spadal v celoto VIC-a, to je bil GODEON. Za tega bi lahko prav tako rekli priključek in temu bi prav zares lahko rekli priključek ena. Godeon je bil del Kurnika na južni strani, prostor, kjer naj bi se uprizarjale take sodobne kigre ali igre na brzino. Te so se dogajale zelo hitro. Teh hitrih kiger Krajani niso ravno vzljubili in ta del Kurnika je bil zelo slabo obiskan. Komot bi ga podrli ali zaprli. Vendar, da ne bi zaostajali za drugimi kraji, se je lastnik Kurnika pod pritiskom težnje k novitetam odločil, v našem Kraju le vzdrževati ali nekako ohraniti, ta priključek. Če se kaj ohranja le za to, da se, potem od tega ni kaj velike koristi, še manj pa je to zabavno. Vse skupaj, kar se je dotikalo

Godeona je bilo kar tako in nič pomembno. Tako so to gledali Krajani, lastnik VIC-a in VIC kure. 1x na leto, pa je Godeon le prišel do veljave in to, ko so Krajani uspeli povabiti še nekatere druge igralce iz ostalih krajev in tako dvigniti Godeonu popularnost. To je trajalo nekaj dni, potem pa je ta del kurnika ponovno padel v senco glavnega Kurnika in spet, kot da ga ne bi bilo. Toda ni za zanemariti, da pomembne glave kur iz VIC-a niso niti teh nekaj dni slave Godeonu privoščile. Prebivalce Godeona so v tem času ogovarjale ali kar ignorirale. Tako je to bilo.

Kure, ki so domovale v Godeonu pa sploh niso bile kokoši, temveč dva fazana, ona in on, vendar se medsebojno nista parila. Raje sta se spogledovala z divjimi fazani, živečimi izven Kurnika, kot da bi gledala drug drugega. Vseeno sta se lepo razumela in tudi do ostalih kur iz VIC-a sta bila prav prijazna. Kljub temu je nad njima vladala oblast iz glavnega dela Kurnika in čast izvršilne oblasti si je lastila No-ja. Le ta je dosledno izvajala svoje poslanstvo in lastonožno pobrcavala fazana v akcije. Njene nojnoge pa niso bile take male, kratke nožice kur in njena nadvlada nad fazanoma je popolnoma funkcionirala. V tistih par-dnevih aktivnega življenja v Godeonu, se ju ni niti sramovala.



-49- 


Tudi nanjo, no, ja, se je zalepil Egoklop Petegole in vsesplošen Egotrip VIC-a. Ker drugje, njen Ego ni imel šans, se je lahko razmahnil in udejanjil tu, na obrobju glavnega dogajanja. Tako se je Ego No-ja poigraval s to nežno perutnino, obema fazanoma, po njeni potrebi in njegovi Egovi želji. Naj bom poštena, Noja je bila še kar sprejemljiva komandantka, to sem ugotovila kasneje, ko so jo izrinili iz tega poslanstva in ko je zavladala v periferiji druga vladarka. Strasti in dejanja po navadi delujejo skladno: dosti dela - dosti galame, malo dela - malo jela in malo cirkusa.

Iz Godeona je bilo malo novic, fazana se nista udeleževala skupnih kiger, zato tudi na skupne vaje nista hodila in vsega, kar se je dogajalo v glavnem dela Kurnika nista poznala ali temu sledila. 

Občasno, ko je bilo v igrah predvideno večje število igralcev, so jih taglavni in taglavne, kar vključili, ker pa brez vaje ne moreš prav nastopiti, se je dogajalo, da sta nastopala in ne vedela, kaj nastopata. Fazan Muvič je imel nekoliko podpore v moškem delu igralske zasedbe, sicer pa ne glede na svojo fazanjo podzvrst kur, je bil petelinom in ostalim samcem po nekaterih lastnostih podoben. Rad je imel senco, pa še kaj in tukaj bi se skoraj lahko reklo, da je del petelinje celote.

Fazanki pa ne-glede na izoliranost niso bile prihranjene muke manjvrednih kur in dostikrat je bila skljuvana, da ni vedela, zakaj. Tako ali tako se ni smela postavljati ali pojavljati v bližino glavnega Kurnika, prav tako kot se niso smeli tisti, ki niso spadali med igralce. To je bilo nepisano pravilo nepismenih kur. In bilo je takih nepisnih pravil ogromno in ker niso bila zapisana, so se kure ta pravila dnevno izmišljevale, jih spreminjale in prilagajale svojim potrebam. To so zlorabljale na največji možni stopnji zlorabe. Zlorabljanje raznih podlih potez so obvladovale v nulo in kasneje ta svoja prilagodljiva pravila razglašale za Biblijo kur. Vztrajale so pa v tej kurji Bibliji do konca, češ da je to edino prav, da se je treba tega držati in da drugače sploh ne more biti. Pa igraj se potem, če si upaš. Sicer pa sploh nisi imel šanse se ne igrati, hote ali nehote. Kako hudičevo zanimivo se je igrati nekaj, kar ne veš, kaj je.





Letovišče fazanov


DVORIŠČE GODEONA IMENOVANO LETOVIŠČE FAZANOV

Odlomek 3. Dejanja Naj Kigre

Ob Godeonu je bilo še kar prostorno odprto dvorišče in na njem so se občasno dogajale predstave, prav tako nesprejete od Krajanov. Ta del odprtega dvorišča je bil zanimiv zaradi poraslosti s Hudičevo zeljo in to zel so cenili tudi posamezni Krajani. Le ti so bili pripravljeni priti na dogajanje v Letovišče, tako smo ta prostor kure imenovale. Krajani, kot sem rekla, niso prihajali zaradi dogajanja samega, temveč zaradi Hudičeve zeli, od nas kur in petelinov, pa če je, kakšen slučajno zataval na ta prostor, je to bilo zaradi komarjev kot prigrizka ob zabavi, saj so bili komarji tukaj tako doma, kot fazana. Mislim, da sem jaz iz našega Kurnika, še največkrat večerjala komarje. 



-50-


No-ja, ki v glavnem Kurniku nikakor ni mogla priti do kakšne pomembnejše vloge, je tukaj cvetela, in fazane za svoj gušt obrcavala po nojevsko. Pa še, ko so nastopili tisti redki dnevi letovanja in otoček dogajanja sredi niča, še takrat ni bila prav nič uvidevna do teh fazanjih sobratov. V tem kratkem otoškem času je prevzela naj vlogo videne in pomembne kure, in se je razkazovala s svojimi dolgimi nogami in dolgim perjem, vsepovprek. Toliko našopirjena in velika, kot je bila, je blestela v prvem planu, da se fazanov sploh ni videlo. Fazana, plahi divji kuri, sta razumela in dojela, da je zanju bolje, da sta čim manj vidna. Ta skromnost jima je bila v genih še iz časov svobode in prostega tekanja po divjini. Tukaj na organiziranem prostoru kur, kjer sta pristala, jim je njuna plahost in skromnost prišla kar prav, da se nista komandi in šopirjenju zoperstavljala. To jima je prihranilo marsikatero težavo in ugodnost prav tako. Vendar sta naša kurniška fazana bila čast lastnika in njegove trdne volje, da celemu svetu pokaže, da jih ni potrebno pojesti ... samo za otroke krajanov jih je redil, da so si le ti lahko predstavljali, kaj imajo, kot eno večjih dobrot na krožniku, občasno, predvsem otrokci lovcev in otrokci zelo pomembnih Krajanov.



Pri NO-JI pa se je dogajalo nekaj čudnega, bila je sprejeta v Kurnik zaradi svoje velikosti, ter zaradi velikih jajc, ki naj bi jih nosila. O jajcih pa ni bilo leta in leta ne duha ne sluha. Končno je nekega dne, to slavno, četudi ne zlato, veliko jajce bilo izvaljeno. Kure so si ga samo na skrivaj ogledovale, saj so bile fovš in so se bale konkurence in posledic. Velika želja, da bi se Noje nekako znebile in da tako lastnik Kurnika ne bi temu jajcu posvečal preveč pozornosti, so jo prepričale, naj ga vali nekje daleč, skrita in sama seveda. NO-JA ni razumela ozadja njihove dobrote in navdušena nad svojim izdelkom, je odšla jajce valit na svoje. Sicer ni imela izbire, noja, ki bi ji valil jajce, v Kurniku ni bilo. Tako je bila odsotna kar nekaj časa in takrat je pura Putra »slučajno« bila prinesena v kurnik. To je bil čas, ko je puran že vladal na svojem visokem prestolu glavnega petelina, Sanjski pa je odfrčaval po okolici, bog ti ga vedi kje.

                

Podgrad, kot tretji glavni petelin v Kurniku je bil puran. Jasno je bilo, da si bo omislil tudi kakšno žensko predstavnico iz puranje podvrste kur, v svojem časovladju. Na čudežen način se je to tudi zgodilo in tu je bila Putra. Za rdečelaske je pri ljudeh znano, da so čarovnice, za kurjo populacijo z rdečimi izrastki na glavi, ni nič znano, vendar rdeče v glavo ima le svojo ognjeno moč. Putra, ognjena, je hitro dojela No-jin odmik iz skupnih prostorov in glej ga hudiča, ni minil dan, ko je že uspela popolnoma prevzeti No-jino pozicijo, v vsemu, in še bolj. Ni potrebovala niti časa uvajanja niti časa pridobitve statusa. Izkljuvala je vse sebi želene prednosti in obstransko glavno pozicijo in to v par minutah. Pri tako sposobni in pametni rdečeglavi kuri, ni bilo kaj drugega čakati, kot da se bo zgledovala po Petegoli. In se je. Mogoče je že pred prihodom molila glavo v VIC in to skozi luknjo vstopa in tako Petegolo spoznala iz njenih dobrih časov vrhunske forme, ter se po taki mogočni Petegoli zgledovala. Ob vstopu Putre je bila Petegola že malo v letih in trudna, že je izgubljala moč in kar nekako fizično propadla zaradi srčnih težav z glodavci. Putra, ki je to takoj ob prihodu tudi opazila, je poskusila izkoristiti situacijo, in naredila je naskok, za pridobitev vseh možnih privilegijev in najboljše možne pozicije v VIC-u. Petegola je na svojo srečo precej fintirala (kot Juha pred juho) in kmalu je postalo jasno, da je Putra ne bo premagala. Bila pa ji je tik za petami v vsem in še sreča, da si je Godeon izbrala za svoj Amfiteater, ker drugače ne vem, kako bi se končalo. Toda še vedno je to bila pirova zmaga ene in druge in ta pira ju je privedla do medsebojnega nepisanega dogovora. Ti v Godeonu in jaz v VIC-u, vsaka na svojem, dolga ljubezen - sprejemljiva bolezen. Petegola je bila le glavna v glavnem delu Kurnika in to jo je delno pomirilo. Po dolgih letih njene igralske kariere je še vedno vladala tam, kjer so bili najpomembnejši.
Fazana sem skoraj pozabila, čudno? Tiho in mirno sta sprejela novo oblast, s tem, da jo je fazan Muvič spet bolj odnesel. Kot samec je vedno imel prednost pri samicah, v VIC-u je to bilo nalezljivo za kure kot kakšna bolezen. Revica fazanka Srečna, ki je bila samo samica. Le ta je pod oblastjo pure doživljala dosti večje grozote, kot pod No-jo. Lahko rečem, da sem bila celo jaz po položaju nasproti nje, kurja kraljica.

Fazana sem skoraj pozabila, čudno? Tiho in mirno sta sprejela novo oblast, s tem, da jo je fazan Muvič spet bolje odnesel. Kot samec je vedno imel prednost pri samicah, v VIC-u je to bilo nalezljivo za kure kot kakšna bolezen. Revica fazanka Srečna, ki je bila samo samica. Le ta je pod oblastjo pure doživljala dosti večje grozote, kot pod No-jo. Lahko rečem, da sem bila celo jaz po položaju nasproti nje, kurja kraljica.
(nadaljevanje sledi)



Kako postati glavni petelin


 -52- 


KAKO POSTATI GLAVNI PETELIN, ČE SI SAMO KURA  

4. DEJANJE NAJ KIGRE

KOLIKOR EN NEUMEN LAHKO ŠKODE NAREDI, JE DESET PAMETNIH NE MORE POPRAVITI


BEDNI PORAZ NA DELU NAJ KIGRE IN SKRITI NEVIDNI, VENDAR DOKONČNI PREHOD, KIGER V PIGRE

Ta veleigra Naj Kigra me je spremljala od začetka mojega bivanja v VIC-u, vendar se je začela že veliko prej, kot sem jaz postala kura tega Kurnika. Bila je preprosta sobivanjska pravljica, ki mi ni bila nenavadna, le malček čudna in dostikrat nerazumljiva. Pri mojem dojemanju in razumevanju pravil, v čemer nisem ravno blestela, sem slabše dojemala vse skupaj in to sem pripisovala svoji osebni kurji blesavosti in mojim malo drobnim možganom, ter veliki življenjski neizkušenosti. Nikoli se nisem imela za ne vem kaj brihtno in to so dostikrat potrdili še drugi osebki tega planeta, kure iz VIC Kurnika pa so to stalno dajale v kljun. Verjetno so mislile, da imam še ob mali pameti, kratek spomin in tako so verjele, da mi na neki način pomagajo, ko me obravnavajo kot neko gnilo zrno. Kljub vsemu temu sem le občasno kaj razumela in tudi zapomnila sem si, kar nekaj stvari. In na vse to malo, kar sem razumela, je nekega dne kot darilo ali kazen prišlo razsvetljenje. Kot strela z jasnega sem doživela trenutek spoznanja, ko so v enem samem trenutku vse neznanke dobile pomen in se je dogajanje nekako sprevrglo v neverjetno veliko videnje iz čisto drugega zornega kota. ZMAGA, oči nad možgani, zmaga malega uma nad veliko packarijo. Zmaga partizanke kokoške Čopičke.

Ker je moje kurje prosvetljenje vseeno potekalo po neki poti, vam te misli moram nanizati v pravem vrstnem redu, kot so nekako potekale sledi Golazarja po našem dvorišču. Pot se je začela in končala pri štirih petelinih. Štirje glavni petelini so se v času mojega bivanja v VIC-u vrstili takole: Prvi petelin Večliki - mala sorta Amerikanka kokoši, komandantski in še kar dober predstavnik vladarja - ne dober, ampak med vsemi najboljši. Bil je vendar majhne rasti, taka je bila pač njegova sorta kur in kako ne bi Petegola pomislila, da je to zanjo mala malca. No, on je le znal zakikirikati, pa če tisti dan ni vedel, kaj bi počel, je kikirikal sanje, ki jih je imel ponoči. Čigave sanje so bile - pegatkine jasno. Ker je Pegatka imela težave s spanjem in je bila zato večino noči budna, je ugotovila način, kako je lahko vse po njeno v kurniku. Ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah, se je odplazila v bližino Večlikega in mu sotovoče sugerirala svoje ideje in želje. Zjutraj je Večliki zakikirikal prvo, kar mu je prišlo na um in pegatka Petegola je že bila tu, da se je z njim v vsem strinjala. Tako smo delali tisti dan, kar je pegatka Petegola želela.

-53- 


Ubogi Večliki pa je bil globoko prepričan, da so te ideje in kasneje dejanja vse zrasle na njegovem travniku detelje. Ko pa je nastala kriza in je Večliki ugotovil, da ga je kaj usral, saj vse neumnosti iz pegatkine glave niso bile ravno uporabne za lepo sožitje in red v VIC-u, takrat je Petegola okrivila takoj za to Večlikega in njegovo neumno pamet. To je potem cel dan ponavljala vsaki kuri posebej, dokler nismo kure verjele, da je tako. Sploh pa, če je šlo kaj narobe, je znala tako na glas kevk-kevkati, kako je Večliki zanič in nesposoben in sploh nebodigatreba, da si prišel do spoznanja, če bi ga dali v juho, bi vsi, ki bi jo jedli, dobili najmanj krvavo drisko - GRIŽO po domače. Kdor zna, zna. Ampak Večliki je imel le tisti dve gubici pameti v svoji petelinji glavi in tako je v nekem trenutku ugotovil, da je pobeg najboljša rešitev. To je izvedel pametno in ne zastonj. 


Večliki si je pripravil zalogo piče, v kraju razglasil splošno mobilnost, in ko so mu kure (še vedno je bil glavni),  znosile vse to blago na njegovo novo domovanje, je preprosto nekega dne utekel lastniku. Ta se je tega zavedal, ko je bilo že prepozno. Ni ga bilo več nazaj. In jasno, v času brezpetelinja je vladala Petegola, sicer ne javno in direktno, vendar v vsem za nas nevedne.

Po določenem uradnem brezvladju je vskočil divji fazan Sanjski, ki je bil divji samo po opredelitvi biologov. Kot drobna plaha divja kura-petelin, je poskušal po vsej svoji moči v kurniku kaj poštimati. Mislim, da je bil smešen Pegatki Petegoli. Niti pravi domači petelin ni bil, kaj šele glavni, povrh pa še plašen. Ha, ha, glavni. Dovolila mu je, da nam je razdelil več piče. Tudi ona in glodavci so tako bili na boljšem. Dovolila mu je tudi, da je sam zase mudril, kaj bi z nami počel in kako bi nas poštimal za igre, kigre ali pigre, vseeno katerekoli bi že bile. Trudil se je, da bi iz nas sploh kaj bilo. Jasno, da je vse, kar je iz nas imelo za biti, že zdavnaj bilo in da kaj več ni bilo za pričakovati. To je pegatka Petegola štekala v nulo in Sanjskega nemoč ji sploh ni ostala prikrita. Tukaj je lahko zacvetelo njeno samovolje, saj je že pri Večlikemu ugotovila, da nič ne šteka, pa mi kure prav tako ne. Ni ji bilo treba niti skrivati svojega vladovanja in obvladovanja situacije, saj je sočasno z zamenjavo poglavarja, onemogla tudi najstarejša črna kokoš Kratka, ki ji je edina predstavljala malo, malo oviro. Kot ena izmed najstarejših kur in tako vse-videča vseskozi, je bila Petegoli najbolj nevarna, da jo slučajno spregleda ... Govorim slučajno, sicer bi pa tudi slučajno, si lahko preveč zapomnila in slučajno tudi o tem kokodakala. Najprej se je Petegola lotila Kratke in potem je imela načrt porihtati tudi Sanjskega.


 -54- 


Petegola je Kratko začela pumpati naj odide iz tega kaosa- imenovanega VIC, dokler je še čas in se lastnik kurnika ne odloči narediti iz nje golaža. Govorila ji je, da je to zelo možno na Kratkina leta in lastnikovo varčnost ali gospodarnost in naj se le spomni, kako je porihtal kuro Juho. Pri teh svojih nakladanjih je še precej lagala, češ da lastnik obožuje kuretino na krožniku in podobno. Toliko tega ji je navrgla, da je revico Kratko spravila v paranojo. Paranoja je Kratko tako obsedla, da ji je delno odpovedal um in kljub dolgoletni praksi in želji nekoč obvladovati kurnik kot Petegola, klonila pod strahom za lastno kožo in nekega dne iztegnila svoje kratke noge, v znak poraza in žalosti zaradi slabe vzdržljivosti. Geslo, da te pridnost lahko pripelje na top lestvico in da pridnost prej ali slej pristane vsaj 1x na 1. mestu, je bila izmišljotina lažnivcev, ki zahajajo pogosto v igralnice. No, take stvari se dogajajo v telenovelah, ne pa v kurnikih. Od vrha nič, grožnja golaža in kratka pamet so Kratko resnično položile na hrbet in tako je tudi odšla. Žal duh neuresničenega, lahko tudi pri kurah, kot pri ljudeh, še dolgo blodi po prostranstvu živih in išče pravico in tolažbo za svoje iluzije. Duh Kratke Petegoli ni vzel veselja ob dejstvu, da je Kratka položena. Ta mala ovira na Petegolini poti zmag je bila odstranjena. Zdaj je bil na vrsti še Sanjski. Sanjskega je preprosto pustila v njegovih sanjah, pri tem, da nas je toliko držala proč od njega, da ga nismo mogle zbuditi. Sanjski je sanjal svojo resnico, sama pa je s svojo zalego miši in podgane razsajala po mili volji po VIC-u. Dokler bal traja, naj traja. In kure, smo plesale na Pegatwist na vsak Kevk-kevk. Nikogar nismo imele, da bi nas zaščitil in branil pred Petegolo, ali vsaj kot kure delno poučil, kaj se nam dogaja. Kigre in NAJ Kigra so tudi plesale po zmedenih taktih nedela in počasi tonile v kaos in iz tega skoraj v pozabo. Lastnik je čez čas le opazil, kaj se v kurniku dogaja. Ni prav podrobno razumel in videl, kaj se je zares dogajalo, opazil pa je le, da je nekaj strašno / mimo /.



Rešitev za lastnika je bil velik sočen puran POGRAD, ki ga pač v VIC ni imel kam dati, saj ni bila ograda zadosti visoka za tako visokoletečo žival. Vendar kot pravijo, sila kola lomi, zato je purana kljub pomanjkljivostim VIC-a namestil kot glavnega petelina kurnika. Odredil mu je najvišjo gred in tako po tihem in sam pri sebi molil, da ga je le prepričal, da tu pri nas, ostane.
























Zamenjava v vodstvu

 -55-
Tretja Petegolina akcija je nastala zaradi te nove zamenjave v vodstvu. Akcija naj bi bila velika in močna, kot je bil velika in visokoleteča žival puran Podgrad. Lastniku se niti ni sanjalo, s kakšnim fičfiričem ima opravka, zato je njegovo upanje ob namestitvi purana ostalo in mu puščalo vero, da bodo tako nekako kure obvladane in v kratkem tudi poštimane. Pogradu je za kakšen dan, pozicija prvega petelina v VIC-u ustrezala, lahko se je malo naspal in si odpočil, potem pa so bile njegove želje le močnejše od njegove pripadnosti kurniku. Neko jasno jutro se je preprosto odločil odleteti na najvišjo vejo bližnjega drevesa. Tam je tudi ostal do časa pred božičem, tako da nismo kure z njim imele nobenega opravka. Petegola je zelo vestno to dogajanje spremljala in takoj ko je Pograd odfrčal, je kar ona postala glavni petelin, jasno ne javno. Tukaj ji je šlo tako lahko od peruti, da je pozabila celo na previdnost, in nič več ni kamuflirala situacije. Njega, Podgrada je imela za maskoto, ki jo je uporabljala kot glavni argument pri izvajanju svoje vladavine. Pograd je zahteval, Pograd je naročil, Pograd bo jezen, če ne boste ... so bile njene lozinke za vstop v vladavino. Nam je trdila, da ima samo ona tako tanka ušesa, da ga lahko sliši, tam zgoraj in trdila je, da njen mogočni glas edini doseže Podgrada, me se nismo niti spraševale, ali je to res. Glas je imela resnično mogočen. Tako nas je vozila žejne preko vode, sama je vladala, vendar neuspešno. Ker ni znala vladati, kljub svoji prirojeni bistrosti, bistra je bila za pero premalo za vladarko, so si težave v Vic-u sledile ena za drugo ... Sploh ni pomislila, da so že predhodne težave velike, za kakšno veliko glavo, na novo nastale težave, pa kar preveč, mogoče tudi za Boga. Verjela je vase, v svoje laži in svoje neresnice in te je neurejeno razmetavala med nami. Sebi pa je dopovedovala, da je samo ona tisti BogPegatka, ki ve vse in vse najbolje zna. Neomejena ošabnost - kateri greh naj bi že to bil? 



-56-

                                                         


V kurniku, je ni bilo stvari, ki bi štimala. NAJ Kigra je bila zbrisana, kigre so postale pigre. Krajanov ni bilo več na spregled, valjenje jajc in podobna kurja opravila, pa so spadala v knjigo zgodovine. Kure in ostala perutnina so se polenile do take mere, da še hoditi prav dosti, niso več zmogle. Kakršna je gospodinja, takšna je njena hišna pomočnica. In prav tako je bilo. Ležalo se je večino časa pod Hudičevo zeljo, v senci, zobali smo listke in spotoma podremavali. Mislim, da kure, tudi če bi hotele, ne bi imele moči, za skok na svoje grede, toliko so propadle. Največji greh tega časa je bila kakšna ideja o delu in vajah, že kokodakanje takih nespodobnosti je prineslo silne težave. Za tako grde besede so te lahko kaznovali in ti prepovedali ležanje pod Hudičevo zeljo za kar nekaj časa. Zavladal je leni in počasni vsesplošni kaos. Petegola je za to stanje jasno okrivila Podgrada in lastnika kurnika, češ glej, kaj sta storila. To je naredila javno in glasno je kevk-kevkala cele dneve samo o tej sramoti. Kljub upom lastnika, da bo Podgrad uredil razmere v gledališču, se to ni zgodilo. Celo še dosti slabše kot prej je bilo, in nekoč gledališče, je zdaj resnično postal samo kurnik in še ta zelo zanemarjen. V tem bivšem gledališču in sedaj pravem kurniku je lastnik spet moral nekaj storiti, saj se je predstava nagibala k tragičnemu koncu in počasi je vsa stvar mejila na javno sramoto. Odločil se je pripeljati NEPRIDIPRAVA, pava, kraljevsko kuro, kot bi hotel smrad zakriti s parfumom. Kdo drugi bi verjetno pobegnil, takoj ko bi kljun potisnil v to kurje oko Kraja, lepoti je pa dovoljena eksistenca brez uma.

V obupu nekateri marsikaj naredijo, še kak kurjek znajo zaviti v najlepši celofan papir in verjeti v lepoto novega paketa. Pav Nepridiprav ni pobegnil, mogoče ni videl, kam je prišel. Ni se brez veze kokodakalo, da nekateri osebki imajo glave samo za to, da nanje lahko nosijo frizure. Nepridiprav je kot pav resnično prinesel nekaj lepote v VIC gnojišče in s svojim videzom bi lahko pritegnil tudi kakšnega Krajana, da si ga pride ogledat. Vendar, kaj več od tega sem lahko pričakovala samo jaz, prava kura, lastniku pa bi bilo lahko jasno, da s te moke ne more biti kruha. Iz te moke jasno ni bilo kruha, tako daleč je vse skupaj šlo, da na koncu še moke ni bilo več.



 -57-


Eno prednost pa je Pav-nepridiprav le imel, Močo kure ni bilo več in namesto nje je bila pri nas kura Blišč. Tako nas naši izločki niso pokopali, saj Blišč je bila pri delu kot blisk hitra in uspelo ji je čistiti za nami, več od mogočega. Hvala Bogu vsaj od plinov nismo pomrle, je pa še vedno bilo kar nekaj tega smradu, vsaj iz ust vseh od nas.


Pegatka je začutila lastnikov obup, pa je takoj izkoristila trenutek in ga začela psovati pred kurami. Tukaj je nastopila ponovno njena osebna igra, igra zmage. Pava Nepridiprava je hvalila, za njegovim hrbtom blatila, se kitila z njegovim perjem in ga strašila, da je slišala, da ga lastnik kljub njegovi ljubkosti ne mara. Tudi njemu je pokazala nagačeno Juho, pa še parkrat ga je peljala pogledat, kako se sinov lastnik igra igre Indijanci in kavbojci. Lastnikov sin je bil Indjanec s perjanico, jasno. Nič več ji ni bilo potrebno, vse je dosegla, kar je hotela. Spotoma. Ostali prebivalci VIC-a pa smo bili tako ali tako, že vsi tako uničeni, da se ni vedelo, če sploh smo. Lenoba, Hudiševa zel in še marsikaj je bilo kot odvisnost in kot odvisniki smo samo k temu stremeli. Dogajanje pa pod nulo, minus dobrega in plus zla po celem našem teritoriju. Še dobro, da Petegola ni brala Orwelove Živalske farme, ker ne vem, kaj bi se še vse zgodilo, če bi jo. Tuji jeziki ji niso šli najbolje od kljuna. Sicer pa se je nedosti kasneje tudi vse zgodilo, četudi brez Petegolinega pogleda v to knjigo o Farmi.


Na kratko. Moja zmaga oči nad mojim umom je pokazala, da pri vseh pravih in nepravih glavnih petelinih, je bila v VIC-u, v vseh časih samo ena glavna kura, pegatka Petegola. Tukaj on in ona postane ono in to ono je bilo zelo močno.

ODDLOMEK PRED, PRED ZADNJEGA DEJANJA NAJ KIGRE

ŠTIRIPERESNA DETELJICA SREČE IN USPEHA VIC KURNIKA


- VEČLIKI, MALA SORTA KUR, MALA MALCA ZA PETEGOLO

- SANJSKI, NI OMEMBE VREDNO, KOT BI PIŠČANEC KURO VALIL

- PODGRAD NAJVEČJA PEČENKA ZA MIŠI, NAJDEBELEJŠA LAŽ ZA KURE IN NAJBOLJ NEDOSEGLJIVA MOŽNOST KAKRŠNEGAKOLI USPEHA, Petegoli voda na mlin

- NEPRIDIPRAV, NAJLEPŠA LAŽ S KRATKIMI NOGAMI, VENDAR NE TA'KO KRATKIMI, KOT JIH IMAJO NAVADNE KOKOŠI, NAJVEČJI REP, DA GA Z ZRNOM SOLI ZADENEŠ,  /ŠE SLEPA KURA BI TO ZMOGLA/ IN GA UJAMEŠ V SVOJO PEST, Petegolino jasno



Nesreča nikoli ne pride sama


    -58-

Dokler so kigre še potekale, je bila vsaka od njih slabša in manj zanimiva, pigre so v tem času prav tako že potekale, vendar v obratni smeri, vsaka je bila boljša, bolj dodelana in bolj zanimiva, pa tudi bolj naporna. V vsaki nadaljnji pigri si imel manj šans, da kaj dosežeš, osebno. Sicer pa je vsaka kigra, že od samega začetka, nekako med-vrsticami vsebovala delček ali del kakšne pigre. Kure so pigre občudovale in jasno, da so stalno težile k temu, da se igrajo le te.

Zadnji zametek kiger se je zgodil v predzadnjem dejanju NAJ Kigre, »Nesreča nikoli ne pride sama«, kjer je že celotno dejanje pomenilo pigro in sploh ne več kigro. Tako so se od tega trenutka v VIC Kurniku igrale samo še pigre, četudi so nekateri to hoteli prikazati kot kigre.


 -59-



PRED ZADNJE DEJANJE NAJ KIGRE (mogoče ena od boljših piger)               ALI NESREČA NIKOLI NE PRIDE SAMA                                                To niti ni bilo pred zadnje dejanje za igre, bilo pa je pred zadnje dejanje v katerikoli kigri, saj kigre po njem niso več obstajale, NAJ Kigra pa se tukaj na neki način zaključi. Večliki je že zdavnaj zapustil svoje delo na tej svoji NAJ Kigri in zapustil je tudi nas ter svoj navidezni prestol. Petegola pa je bila nesposobna pripeljati svoje poslanstvo glavne kure do konca in tako prevzeti delovanje VIC-a in izvedbo kiger, nasploh. Ni bila sposobna niti konca narediti. Tako se je raje odločila, da NAJ-KE prelevi v pigro, celo to pred zadnje dejanje NAJ Kigre je preprosto spremenila v nekakšno NAJ Pigro in v tej pigri dobila po k(p)ljunu


Srečanje pegatk, Petegole in PEGOLE ali sončne kure, se je zgodilo in izteklo v času velikega sonca. Ljudje v tem času hodijo na dopuste in v Krajih, ki kaj dajo nase, z odprtimi rokami pričakajo turiste. Kure smo imele čas Velikega sonca rade, saj je ta čas v naš Kraj prinesel veliko odpadkov in v gnoju, ki se je v tem času nabiral, so se pojavljali tudi novi črvi. Tako je bilo v tem času res vredno nastopati, saj smo pred tem stari gnoj vedno obrale do zadnjega črva in nervoza se je med nami zelo razbohotila zaradi ogroženosti pred dnevi brezmesne prehrane.

Po mojem velikem odkritju in zmagi same nad sabo sem mislila, da se mi nič hudega več ne more zgoditi, saj vse kar sem imela za videti in slišati, sem opravila. Po eni strani mi je Petegola šla grozno na gube moje rože in hkrati sem se je bala, sicer pa sem jo sočasno tudi nekako občudovala, saj ji je vse tako dobro teklo od kljuna, da to skoraj ni moglo biti res. Skrita in zavita v meglice resnice je vladala in obvladovala ves naš mali VIC svet in to, kar z levo nogo, desno je imela vedno na voljo, za svoje afare. Bo kdaj njej spodrsnilo na kakšnem kurjeku in to tako, da se bo za to vedelo, sem se dostikrat spraševala, in ko od skrbi in izčrpanosti nisem mogla spati, sem na skrito pogledovala, kje bi jo videla, da se ji vsaj enkrat pošteno spodrsne ali vsaj kakšen krempelj zatakne. Kdor čaka, dosti kaka. Sicer sem dobila po kljunu najprej jaz, ampak potem še ...

Težavno srečanje in zmotna presoja Petegole se je pripetilo v času, ko se je kaos brez meje bohotil. Petegola je takrat bila že skoraj javno glavni petelin, vsaj meni je to spoznanje bilo dano. Dovolila si je neizmerno mero svojega komandiranja in razvajanja svojih ljubljenčkov, skratka dovolila si je vse. Na moji gredi so lahko občasno prenočevale kure, ki so se pojavljale od zunaj, če so le hranile in občudovale njene glodavce in tudi njo. Do teh »gostov« kur ali prišlekov iz Kraja so se ostali obnašali menefrigistično, služabnice in hlapci pa smo se morali njihovega obiska veseliti in se delati prijazne do njih. Tako je ob vsakem novem sončnem obdobju Petegola v svoji vroči evforiji, vihravosti in norenju stalno tiščala kljun ven iz kurnika. Redno je uhajala na sprehode in novačila nove miši in zunanje kure naj se nam pridružijo, pri skupnem domovanju in izvajanju obredov ljubezni do glodavcev.


-60- 


Tako je nekega dne med enim od svojih pohodov po okolici, slučajno naletela na še eno pegatko. Predvidevam, da je mislila, da iste sorte kur lahko najbolje shajajo skupaj. Pikčasto perje ji je vedno dosti pomenilo in predstavljam si, da je mislila, da so vse bele pikice znak, da ta kura misli isto kot ona. Ker pa ji je vedno za 1 pero zmanjkalo pameti (lahko bi rekli tudi za eno piko), da bi bila zares pametna, je tisti manjek enega peresa pomenil nevednost, da dve približno enako dominantni osebnosti, zelo težko shajata skupaj. Zaradi moje predhodne zmage in na novo pridobljenega kančka samozavesti me je to še kar zabavalo. Petegola si je to pegatko malo ogledala, jo potipala (kasneje se je pokazalo, da ne prav dosti), in ko je pri njej opazila njeno nagnjenost h glodavčevim zadevam, je kar padla v trans. Zadnje čase je bila vse manj previdna in vse bolj prepričana, da je Pegaboginja in da se ji zaradi tega, ne more prav nič hudega zgoditi. Pobratila se je s to pegatko, Pegola ji je bilo ime, jaz pa sem jo na začetku klicala kar sončna kura, in že tam izven našega VIC-a sta pili bratovščino. Pegatka je pegatka, to so nadkure in kako se dobro tega zavedajo, da tega ne bi nikoli verjel. Pegola je kot brihtna kura in še pegatka povrh, takoj razumela, da ji bo vse dovoljeno, samo Petegolo mora pustiti pri miru. Tako sta takoj sklenili tihi dogovor, Petegola komandira po VIC-u, Pegola pa naj za začetek prevzame Algtelje. Njunega dogovora sicer nisem slišala, sem ga kar v kratkem videla, saj ko je Pegola vstopila v naš VIC, je mene že zradirala z mojega prostora. To je izvedla zelo preprosto in predvsem zelo hitro. Iz čistega mira se je zalaufala naravnost v moj del kurnika, v Algtelje in jaz sem to lahko samo gledala. Petegola ji je morala že izven Kurnika iz-kokodakati vse o nas in našem domovanju, mogoče ji je plan kurnika tudi z nogo narisala v pesek. In plan, ki sta ga skupaj naredili, je štimal v nulo.

Ko sončne kure-Pegole ni bilo že pol dneva na spregled iz Algteljeja, sem se odločila pogledati, kaj tam notri, v mojem prostoru počne. Gorje svinji bi rekli, ko sem vstopila. Šopirila se je na celi moji gredi. Takoj in zelo na glas mi je povedala, da je pegatka Pegola in mi pogumno in nesramno naročila, da počistim svoj drek iz zdaj njenega kurnika. Dokler sem lovila sapo in zbirala misli, si je dovolila povedati mi, da bo zdaj ona tukaj in da naj jaz kar poberem svoje perje in hitro počistim, saj da ona v taki svinjariji res ne more živeti. Vse skupaj je zvenelo kot ukaz in držala se je ful samozavestno in mogočno. Ritenski sem odkorakala ven iz nekoč mojega Ateljeja in oddirjala, kolikor sem mogla hitro do Petegole. Tekla sem hitro, kolikor so me nosile moje kurje noge, skoraj sem letela in pri tem razmišljala, saj ne more biti res. Ko sem vsa zmedena pridirjala do Petegole, sem se pred njo zgrudila na hrbet in še predno sem prišla do sape, da bi začela kokodakati na ves kljun, se je pojavil lastnik kurnika na vratih VIC-a.





Nekaznovano potepanje izven VIC KURNIKA


-61-


Petegola me je od groze pred lastnikom zagrabila za vrat, stresla in vzdignila na noge. Ko je odprla kljun in sem jaz nekako uspela obstati na mojih takrat še majavih nogah, mi je šepnila na uho, naj bom pridna, da bo vse zrihtala. Na hitro mi je rekla, da bo Pegola za nekaj časa namesto mene valila jajca in da jaz lahko grem na bolniško. To je pomenilo, da bi lahko šla malo ven brez hudih posledic, kot na kakšen dopust in to k moji družini. Po tem dogodku sem bila res potrebna bolniške in majavih nog ter zmedene glave se prav zares nisem bila sposobna kregati in skregati najverjetneje na smrt s Petegolo. Kdo sploh bi si kaj takega upal?

Če pošteno povem, me je nekaznovano potepanje izven VIC-a zelo mikalo in Petegola je tu v hipu uporabila svojo zvitost in izvedla rošado koristi, spet v svoje dobro namreč. Vedno se je znala obrniti na pravo stran, ter me tako podkupiti ali zmamiti v prihajajočo nesrečo. Bog ti ga vedi, kaj bi mi še storila, da sem se ji uprla, tako sem si dopovedovala in si zakrivala oči, se mirila in risala v sanjah počitnice z mojim piščancem zunaj, ter tišala opozorilni zvonček, ki je zvonil huje, kot bi vabil k zadušnici. Da bi samo sebe prepričala, da bolniško res potrebujem (zvonec me je resnično nerviral), sem si dopovedovala, da zdaj Petegola ni niti sama v kurniku in da ima še eno tako kot je ona. Če se nisem zmogla uspešno boriti proti eni pegatki, kaj bom šele proti dvema. Skratka, kratek pobeg je bil nujno potreben in ni bilo težko spraviti ribo (Pescegallino) v morje. Hote si nisem priznala, da sem v tej situaciji rečna riba in da je morje slano.

Pa sem kar obležala in sprejela bolniško. Dovolila mi je, da ostanem tedne in tedne v svojem gnezdu in niti jajc mi ni bilo potrebno valiti. Ves ta čas sem lahko neomejeno odhajam iz VIC-a, kakor je meni pasalo. To niti ni bilo tako slabo. Nadihala sem se svežega zraka, se nacrkljala z mojim piščetom, pa še marsikaj sem doživela, kar ni za vsaka ušesa. Čez čas, ko sem si duševno in telesno opomogla, sem kar nekaj več ostajala v gnezdu in na skrito iz tam kukala in opazovala kaj se v Algteljeju in okolici dogaja. Zelo me je zanimalo, ali bom še smela v svoj Atelje in kaj bo lastnik rekel, ko bo videl, da je tu v Vic-u še ena pegatka. Do mene se lastnik ni obnašal tako slabo, godilo mu je, ker sem bila edina svoje sorte v Kurniku in sem mu s tem širila ugled najbolj raznolikega kurnika v Kraju, ali pa je imel za bregom kakšno drugo stvar, ki je nisem poznala, mogoče pa sem s svojim pisanim perjem ugajala njegovi ženi. Zanj sem bila ugodna številka v VIC Kurniku in to mi je pomagalo, da nisem popolnoma zbolela in umrla od žalosti, kljub ugodnostim bolniške.

Moje kukanje ali opazovanje in prisluškovanje iz gnezda mi je prineslo dosti novic, ki so me radostile. Pegola je ves Atelje zrukala in ko je poskušala valiti, čistiti in še ostala dela opravljati ji ni in ni šlo. Ker se je toliko trudila ni imela zadosti časa, da bi se temeljito posvetila mišim in podganku in s tem je Petegolo strašno jezila. Le ta jo je, tako jeznorita, na isti način oblastno, kot je to počenjala z nami, manjvrednimi kurami, napadala in kljuvala in s tem podkurila jezo pri Pegoli. Ni za pozabiti, da sta obe pegatki. Obe agresivni in jeznoriti sta tako začeli vojno. Ker pa se je Pegola že navadila na gospodovanje in svojo pegatkino rit na udobje v Ateljeju, ni bila kar tako pripravljena zapustiti te svoje pridobitve. Tako sta se, v trenutkih sočasne nervoze, nekajkrat scufali, kar je prineslo jezo in zamero obeh in na to je Petegola, kot glavna, glasno in jasno zahtevala, da Pegola zapusti kurnik. Morala ji je pokazati in dati vedeti, kdo je tu glavni in kakšna sramota, da je to, če si kdo upa njej upreti, prav njej, glavni v kurniku. Pa ji ni šlo tako enostavno, kot bi to bilo z nami, manjvrednimi glavami, ki nismo bile pegatke. Zgodilo se je, da Pegola nikakor ni hotela ven iz kurnika, borila se je za Algtelje bolj, kot je bilo za pričakovati. To je Petegolo totalno znerviralo, celo strah pred tako nepričakovano močnim in trmastim nasprotnikom se je videl v njenih očeh. Petegola je Pegolo kljuvala in zmerjala, dobila je približno enak odgovor od Pegole in zaradi negotovosti v rezultat vojne, je Petegola v stiski poklicala na pomoč še nekatere druge kure (njim je natrosila čisto drugo resnico, drugače je ne bi podprle), da so ji dale svoje noge in kljune v pomoč. Po težkem boju, ki ga sploh ni pričakovala, je le uspela izriniti Pegolo skozi luknjo VIC-a, ven. Ker jo je hotela nagnati še malo dlje od kurnika, se ji je njeno obnašanje maščevalo, saj se ji je nasprotnica uspela vsaj malo oddolžiti. Pegola je pobegnila naravnost pred lastnikova vrata in tam se je zleknila na bok in kev-kevkala, kot da bo vsak čas umrla. 


-62-


Iztegovala je noge v vis in izigravala poslednje krče pred smrtjo ter se drla tako močno, da je lastnik prišel iz hiše pogledat, kaj se zunaj dogaja.




In videl je Petegolo v vsej svoji našopirjenosti in bojevitosti, kako se zaganja proti Pegoli, ki je prav tisti trenutek umirala. Sprva mu ni bilo jasno, da vidi dve pegatki, spomin mu je pravil, da je v VIC-u samo ena. Mencal si je oči in verjetno je razmišljal, ali je ta dan kaj spil ali se samo slabo počuti. Potem ko je nekako ugotovil, da je trezen, ga je ta direndaj in to cirkusiranje resnično zjezilo. Sicer pa sploh ni bil prepričan, katera od pegatk je iz VIC-a in kako naj se odloči, narediti red in mir. Njegova gospodarna narava mu je sugerirala, da pogleda pegatki bolj temeljito in prav gotovo je iz VIC-a tista, ki je mlajša in bolje izgleda. 

Petegola je imela srečo, ker je Pegola resnično šla predaleč in se je delala mrtvo malo predolgo. Tu je lastnik ocenil, da je morda le naša tista zmagovalna pegatka in preprosto je Petegolo nagnal nazaj v VIC. Ko se je vračal in razmišljal, kaj z onemoglo Pegolo, jo je ta že izbrisala, saj ji je to njeno neuspešno osvajanje VIC-a dajalo občutke osramočenosti in znake prihoda hude depresije. Vendar je šlo za las. Za malo nismo zamenjali ta-glavne v VIC-u in Petegola se je tega dobro zavedala. Vsa posrana in tudi delno osramočena je potrebovala kar nekaj časa, da si je opomogla. V tem času je bila malo bolj prijazna z ostalimi kurami, in ker jo je bolela glava, od hude stiske, ki jo je komaj preživela, je nekaj časa svojo glavo manj uporabljala in s tem nas nekaj manj izigravala. Tudi manj škode za kurnik je bilo, saj je nasploh manj delala. Videla sem jo, kako je brezciljno tavala po VIC-u, ne da bi gledala pod noge in tu pa tam spodrsnila na našem kurjeku. Tiho in kot da se nič ni zgodilo, je otesala noge in zmedeno hodila dalje, ter nabirala moči in novih idej za pigre in mogoče tudi za maščevanje. Vendar videlo se je, da ni v redu. Nič nisem rekla, a prav gotovo veste, kaj sem si mislila.



Le zakaj nisem pobegnila iz tega kurnika, se boste zagotovo spraševali, luknja je bila vedno tam in možnosti nešteto. Enkrat je bil Egotrip, pa Zlodej za bliščem zlata, pa ne vem še kaj, po pravici povedano, niti jaz odgovora ne poznam, le to mi pride na pamet, da sem kura, in da kot kura spadam v kurnik. To so me prav gotovo učili že geni, pridobljeni od mojih prednikov in ker so ti geni, bili le geni in ne geniji, sem si preprosto našla kurnik, se podzavestno odpovedala svobodi, ki se tukaj ni več ujemala z mojo kurjo genetiko. Lahko napišem, da sem padla na gen-kurjaku. Pa saj se je tudi vam kdaj spodrsnilo na dreku, Petegoli se je, to sem videla na lastne oči, ne lažem.



-63-




Nadaljevanje sledi ...




Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ