MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Predstavnice kokoši in petelinov, avtorica: Aljoša Križ

objavljeno: 11. apr. 2020 21:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. apr. 2020 18:58 ]
-5-  


PREDSTAVNICE BELIH KOKOŠI


Kura JUHA: okroglega čokatega telesa in kratkih, večinoma zelo posranih nog. Bila je zelo prefrigana in tudi brihtna, kolikor je kura sploh lahko. Tekala je od zadnjega dela kurnika do glavnega in nosila novice ali si jih je kar po poti izmišljevala in s tem begala, strašila in še marsikaj počenjala z jato. Še ena zelo pomembna stvar je bila v njenem značaju in ta je bila tako zelo pomembna zanjo, da je bila kar del nje same. Svoj prostor je imela v delu kurnika, ki je imel stranski vhod in to je za njo pomenilo veliko ponižanje. Sanjala je o velikih in pomembnih stvareh, ki bi ji prinesle čast in slavo, še bolj pa prvo pozicijo pri piči. Od tega pa nič, sedeti je morala v manjvrednem delu kurnika in to ji je pustilo hude duševne stiske in veliko razrvanost v njenem življenju. Vsaj tako je trdila, vendar sem kasneje ugotovila, da je to le blefirala, nekako beneficirala in s tem zlorabljala položaj uboge, nemočne in bolne kure ... na to vsi padejo, tudi kure. Na ta način lahko pridobiš vse mogoče privilegije in vse ti je dovoljeno ... tudi ta-glavni kuri lahko, tu pa tam, serješ na glavo, dobesedno.


BLEJA je bila ta-druga iz bele sorte, po položaju in po ostalih kvalitetah. Po zunanjosti se ni dosti razlikovala od Juhe, po pameti pa zelo. Bila je precej bolj nespametna. Sledila pa je Juhi v marsikateri zanimivi kurji lastnosti, za do juhe pridet, pa bi prej morala še marsikatero jajce znesti. Na žalost, je jajca raje risala, kot bi jih nesla.



Kasneje, se je belim kuram pridružila še ena bela kokoška KOKAFAJN, mlada in privilegirana sorta. Bila je sočna z mehkim mesom, dobra nesnica in prava kokoš. O njej ne bi želela ničesar povedati, besedo bi pustila ostalim članicam jate. One so imele o njej toliko tega za kokodakati, da jim jaz ne bi bila nikakor kos. Mislim, če tudi sem kura, da so ostale kure najbolj jezila njena mlada leta in njen popoln videz. Za biondo so jo imele in ji nalagale vsa dela za podložnice, raje njej kot nam, ostalim manjvrednim kuram. To je bilo še kar ugodno za nas zadnjerazrednice, ne v šolskem pomenu.

  


 -6-



PREDSTAVNICE ČRNIH KOKOŠI


KRATKA, skratka takratka, je bila v vsemu kratka: izrazito kratke noge, kratko perje, krilca in rep, pa tudi kratek spomin. Vendar kljub vsem njenim kratkostim, njeno sedenje v glavnem delu kurnika ni bilo kratko. Bilo je dolgo in to je imela za poseben + znak. Na žalost, nobena druga članica jate, ni tega posebnega + znaka doumela. Kokodakala in kokodakala je o tem svojem dolgotrajnem posedanju na gredi, vendar so vse ostale kure to njeno kokodakanje in njen pogled na stvari jemale kot njeno prirojeno hibo. Skratka niso je jemale resno. Kure novinke, pa si take malomarnosti nikakor niso mogle privoščiti in so morale to kokodakanje stalno poslušati. In to z zanimanjem. To kokokratkanje je z velikim veseljem počela v zlo sebe in svoje okolice. Po njeni logiki, o tem tako dolgem sedenju na gredi, naj bi ji to dajalo pravico postati glavni petelin. Tuhtala je, da bi moral glavni petelin postati tisti, ki je največ časa presedel na gredi, pa četudi je kura. Kje ste pa še videli, da kura lahko postane petelin,  menjava spola je čisto človeška domena. Kratka tega ni in ni dojela. Borila se je s svojimi kratkimi nogami in kratkoročnimi potezami, sebi in svoji okolici v nadlego. Težila je brez začetka in kraja, res, tu je presegla samo sebe in v tem nadlegovanja ter vztrajnosti sploh ni bila kratka.



KOKA je bila naslednja od črnih glav kokošje skupine. Postavo in noge je imela identične kot Kratka, lahko bi pomislili, da sta celo v sorodu. O joj, ta je znala kokodakati, nič manj glasno kot Kratka težiti. Ko sta se skupaj lotili težiti in koko-drti je bil to pravi, mogočni, peklenski duet. Da te boli glava, bi rekli v tistih krajih kjer gojijo noje, a pri nas, da bi mi glavo že enkrat odsekali, saj potem bi lahko še tekla, brez glavobola. Bila je strokovnjakinja za določanje pravih pravil, ki so prav gotovo držala in bila namenjena vsem nam, četudi so bila to njena pravila. Svojo prepričanost v svoj prav je branila z nadnaravno močjo, ki je bila občasno dana tudi kuram. V celem svojem dosedanjem življenju sem edino pri njej naletela na te neverjetne sile z onostranstva. Prav zanimivo.

Neprestano se je bratila s ta-Kratko, četudi je izgledalo, da ji Kratka ni preveč všeč. Nikogar iz jate ni ubogala, še manj pa poslušala, le Kratko tu pa tam. Ko pa je Kratka zapustila VIC in odšla v poslednje domovanje, je Koki še post-humno pošiljala signale, kdaj naj se kljunere na ves kljun. Kdo bi si mislil da je to mogoče, druga vesoljsko-nebeška posebnost v eni kokoši. Je pa tako bilo, vesolje gor ali dol.


 -7-



MOČO kura je presegala po vseh kurjih lastnostih prav vse kokoši in prav tako celo kurjo jato. Bila je tretja in zadnja črna kokoš. Bila je kura iz čistega dna, fizično, saj je imela za spati pod gredami in psihično, saj je vse to razumela in si vsemu navkljub mislila, da je več vredna. Ta njena prirojena statusna pozicija ji nikakor ni odgovarjala in se je stalno presedala po gredah in zasedala prostore drugim kuram. Vsak dan, prav vsak dan je poiskala kakšno tuje mesto na gredi in tam izigravala nevednost. Sedela je tako samoprepričano in zadovoljno, kot da je to njeno pravo mesto ali vsaj tako prepričljivo, kot da bi ji tako ali tako ta prostor moral pripadati. To je dokazovala ostalim kuram tudi tako, da je trdno stiskala krempeljce na gredi in se tako prilepila na gred kot klop na človeka. In vse to, da bi se le nekako na tem novem, boljšem mestu obdržala. Po moje, so od njenih krempeljcev še danes na teh gredah njeni podpisi in saj veste: imena luda, nalaze se svuda. Nič ni zaleglo, da so jo ostale kure stalno podile in jo kljuvale v upanju, da preneha s tem svojim nesramnim početjem. Pa ni prenehala. Ostale kure so imele hude težave zaradi tega. Še večje težave pa so jim povzročale njena agresivnost in njena nesramnost v kokodrtju. V teh kokošjih krikih je bila zelo mogočna in zdelo se je, da je prepričana v to, da dlje kot se jo sliši, večje možnosti zmage ima. Igro je imela v krvi.     To pa ni bilo vse. Ker je nihče ni bil v stanju ustaviti je šla celo tako daleč, da je nekega dne sedela na vrhu kurnika na gredi glavnega petelina. Petelin, ali zgrožen ali prestrašen, tega nisem znala oceniti, jo je nekako prelisičil in uspel izriniti s svojega sedala, sicer po napornem boju le za peresce dobljene zmage. Kasneje je taglavni petelin, za vsak slučaj, tri dni in tri noči sedel na svoji gredi in molel kljun v vis, kot znak obrambe svojega položaja. Niti jedel ni v tem času. Povedati pa moram, da je imela Močo kura posebna krila in poseben rep. Rep je bil kot kakšna metla, zelo priročno za posebna dela v kurniku in prav tako za njen status. Lahko bi rekli, da je tak rep Božji blagoslov za dela, ki so ji bila namenjena.





                                                  -8-


petelini

napisano je z malo, saj petelini v VIC-u, nasproti Kuram niso imeli nobene šanse ... tukaj so bile Kure glavne, lahko bi se reklo da tu Kure kikirikajo.  

V VIC Kurniku se je petelinilo kar 5 petelinov. Med njimi, naj bi bil glavni petelin VEČLIKI, saj vsak kurnik ima glavnega, to se vendar spodobi. Bil je res nekam droben, saj je bil iz vrste kokoši amerikank, a bil je le glavni. Sledil in vedno ogrožal ga je veliki hunski petelin LARIFARI, postaven in močen in zelo, zelo jeznorit in ozvočen. Ostali trije petelini P1, P2, P3 so bili preprosti in skromni. Delali so to kar jim je bilo naročeno ali pa so raje nedelali in varno iskali senco, da jim sonce ne bi udarilo v glavo. Pa vendar pri vseh kurjih igrah, kigrah in pigrah so morali dobro raztegniti peruti, četudi kratke in poprijeti za njim naloženo delo. In tudi so, temu se ni mogel izmaknil niti Larifari. Ugotovila sem, da je pri moški populaciji upoštevanje statusnega položaja sveto pravilo. In prav tako sem ugotovila, da pri ženski populaciji statusno pravilo drži samo takrat, ko gre njej v korist. Kurja posla ali pa ne.                                                                                                                                      Tako nekako sem razumela njihovo, petelinjo igro: a) naskočiš položaj glavnega petelina in če ti ne rata, se umakneš; b) če nisi prepričan vase, se raje kar umakneš; c) si že umaknjen, ko se vališ.                                                                                               


  -9-


Sicer pa umaknjenost predstavlja ugodnost brezdelja, če si le zadosti neviden. Neopaznost je prednost v času delovnih akcij. Če pa si slučajno opazen, narediš kar moraš, z najmanj truda in najmanj znanja, da se taglavni raje ne spomnijo ob naslednjemu delovnemu podvigu, da obstajaš.

Po glavnih petelinih so se vrstila obdobja VIC Kurnika:

Amerikan san, Alpen libe naglas, Taikunen odlet in Japonhirošimen blues bi lahko imenovali obdobja v VIC Kurniku in to po taglavnih petelinih, ali po samem vodstvu, saj vsi niti petelini niso bili.


AMERICAN SAN

Glavni petelin in prva glava v mojem času bivanja v VIC-u, VEČLIKI, je bil kokoš sorte Amerikanka. To so male, a zelo borbene kokoši, ki se kljub majhnosti znajo zaganjati in napadati… žal to počnejo predvsem za svoje interese. Kasneje sem spoznala, da je bil še kar koristen tudi za našo skupnost. No, pa še kar lepa sorta kur je bil, sicer so pa vsi moški predstavniki med kurami dosti lepši od svojih ženskih predstavnic. To pravilo v našem VIC-u ni ravno veljalo, do pred koncem zgodbe, ko je nastopilo Pavovladje ali Japonhirošima blues. Svojih pisanih peres se je Večliki zavedal, pozabil pa je, da čas teče in da z leti vse bledi, tudi peresa. Tako nobena kokoš v tem kurniku, ne bela, ne črna ni bila ogrožena. Všeč so mu bile samo take pisane perjanice, podobne njegovim, še bolj pa pisani in veličastni vsebarvni repi. Nobeni od nas ni bilo potrebno skrbeti, da bi jo Večliki naskočil, če ni znesla toliko jajc, kot ji je bilo naročeno, saj nobena ni premogla repa petelina, še takega ofucanega in brižnega ne. Okusi so pač različni. V tem kurniku so bili drugi tisti, katerim si moral odgovarjati za vsako zneseno ali ne zneseno in tudi prazno jajce, zelo dobro poznane zadeve pri ljudeh. Za vsakim petelinom se skriva kokoš. Na zdravje.

                                                                                                                                         LARIFARI, sicer petelin iz dna, ga pa vseeno lahko postavimo na drugo mesto petelinje lestvice. Bil je velik, mogočen petelin, zdrav in postaven, ta pravi. Po teh zunanjih karakteristikah je prav gotovo spadal v zvrst kur, ki so jih Huni prinesli v te kraje ob svojih številnih napadih in ob svojih osvajalskih pohodih v preteklosti. Veliki in mogočni bojevniki so vendar morali kaj jesti. Svojo perutnino, ki je bila prav tako velika in mogočna, so nosili s sabo kar živo. Verjetno jim je kakšna žival tudi utekla. Ta srečna, utečena žival je bil zagotovo kakšen prednik našega Larifarija. In Larifari glede na svojo velikost nikakor ni mogel ravnodušno gledati na ugodnosti Večlikega: majcenega, neznatnega in vse-eno tako pomembnega petelinčka. S hunsko naravo se ni nikoli naučil moške solidarnosti in ni poznal pravil igre samcev na teh prostorih. Z zavistjo v očeh in tako čudno postrani je stalno pogledoval položaj Večlikega. Ta, glavna pozicija v kurniku ga je tako mamila, da si kar ni mogel pomagati. In ker je bil tudi v glasu zelo hunski, je s tem glasom dan in noč oznanjal, da ni pravice na tem svetu. Kikirikal je z vnemo poslednjega samaritana, da so ga slišale vse kure Kraja, pa še na okoliških gričih so vsi vedeli, za njegov boj z nepravico. Kaj boljšega od takega dedca, a?  

-10-

Ta hunski Larifari je godil Juhi in odločila se je na skrito stopiti v njegovo zavetje in postati njegova priležnica. To ljubezensko romanco, sem kot njena cimra, imela čast stalno spremljati. Njuno razmerje je pomenilo veliko težavo zame, saj me tako ni maltretirala le ona, temveč ji je pomagal še on. 

Bil pa je pravi gentelman in to tak, kot jih skoraj več ni, vendar samo do svoje izbranke. Kot pravi dedec je znal podleči ženskarijam in zvitost ali prefriganost njegove izbranke, sta se skrivali v bleskanju oči in posebnem guncanju njene nesritnice. Tako je uveljavljala svojo voljo in Larifariju zapolnjevala dneve z zahtevami: prinesi mi to, odnesi tisto, pomagaj mi, vse me boli in nič ne morem. Larifari je stoično prenašal vse to in stregel gospodični spredaj in zadaj in nič se ni pritoževal. Vendar je o tem svojem tlačanskem početju tako glasno kikirikal, da je bilo, kot da je vse njegovo početje za njegovo izbranko objavljeno v časopisu ali oznanjeno na osrednjih poročilih Krajevnega kokoglasa. Ne vem, kdo od njiju je bil bolj vesel objave.


     P1, P2, P3,  petelini kurnika so bili, kar so bili. Brez njih VIC-a ne bi bilo, z njimi pa je bilo, kar je bilo. Kdo bi vedel, zakaj so stvari tako ... ho, ho.



(nadaljevanje sledi)



Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ