MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

Še nekaj perutnine, neperutnine in tajni naseljenci, Avtorica: Aljoša Križ

objavljeno: 15. apr. 2020 00:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. apr. 2020 18:56 ]

 -17- 


Kura LAPSUS je bila sicer bela kokoš, ki ni spadala v naš Kurnik, se je pa dosti motala okoli njega in Petegola ji je celo dovolila, prestopiti mejo VIC-a. Sicer med njo in Petegolo ni nastala nikakršna čustvena vez, še manj poslovna ali tiranska, ker je Lapsus spadala pod bele kokoši in te so že pri nas v VIC-u dokazale, da niso kar tako. Nobena miš, še manj pa podgana ni postala njena ljubljenka in to ji Petegola ni požrla. Vljudnost in medsebojno spoštovanje pridobljenega položaja sta pa obe imeli v krvi. Polikano in strpno sta brez besed tolerirali ena drugo. Mogoče pa sem izbrala narobe besedo. Tolerirati bi morala zamenjati z ignorirati, pa bi bilo bolje povedano. V naš Kurnik pa je lahko Lapsus vsake toliko pomolila svoj kljun, brez hujših posledic. Ko se je tako šetala po VIC-u, se je vedno ustavila tudi pri meni v Algteljeju in skupaj sva kakšno odkokodakali. Kokodakali sva pa predvsem o perju in še kakšno pomembno inovacijo za pridobitev kakšnega zrna sva dorekli. Kar prepustila sem se njenemu lepemu kokodakanju in njeni noblesnosti, čutilo se je, da ni kura kar tako. Pa sem padla na enem od njenih kurjekov, ko nisem bila zadosti previdna in nisem pomislila, kam stopam. To nesrečno dejanje, ki me je stalo krempeljca na levi nogi in treh polomljenih peres v levem krilu prav tako, mi je bil zadosti velik znak, da ni z vsakim za se bratit, in da ime ni čisto naključno dejanje staršev, temveč nekaj več. Dosti več pa nisem bila v stanju razmišljati, saj sem vendar kura in tako sem se naslednja leta raje izmikala skupnim klepetom. Dosti kurjekov sem prehodila, predno sem naletela na tapravega, ki me je položil na bok, levi seveda.




Nekaj spodrsljajev na kurjekih mi je prihranila kokoš BLIŠČ, ki se je žal po mojem prepričanju veliko prepozno pridružila našemu Kurniku. Prišla je, kot zamenjava Močo kure, sedet na njeno pravo mesto, na tla kurnika. Kmalu sem dojela, zakaj se imenuje Blišč. Kurnik je, očistila tako temeljito, da se je takoj vedelo, da kmalu sledi katastrofa ... to je za našo »kurjo družino«, nenavajeno higiene, pomenilo gvišni propad. Blesk in odsevi čistoče so prinesli v VIC Kurnik pravo kurjo slepoto in ... Sicer pa, kura Blišč bi lahko sugerirala ime Močo kuri, le ta bi se lahko imenovala Beda. Blišč in Beda naše higiene, super kigra za Krajane, žal nikoli premierno predstavljena. 



-17,5-


Neperutnina, prebivalci in tajni naseljenci v VIC-u

GLODAVCI, MIŠI IN PODGANE

Ta golazen od glodavcev je bila po ugodnostih v Kurniku takoj za Petegolo, bili so njeni ljubljenčki in kdo bi jim upal kaj storiti, če je naglavna imela tutelo nad njimi. Jasno, da nam to ni bilo všeč. Sicer pa tudi njim ni bila lahka, saj so tudi zanje veljala njena pravila. Množiti se jim sicer ni dovolila poljubno, vzdržnost je bila obvezna in po njenem načrtu. Nekaj teh revežev je tudi kastrirala, samce kar sama, za samice, pa se ni vedelo, kaj in kako. To je bila velika žrtev njenemu značaju, ki ga je v tem primeru uničil njen pEGO. Vse je moralo biti po njenem. Parjenje prepovedano, naraščaj nezaželen, a luleke je kljub vsemu ljubila, četudi je fante sovražila. Njen veliki PEGO je bil proti fantom in za kontrolo nad situacijo, značajska in čustvena luknja v ljubezni, verjetno iz njene preteklosti.  Luknje gor ali dol, lulekom je Petegola dajala položaj skoraj svoje krone na glavi. V očeh Petegole je vsak, ki je imel luleka, lahko stopil pred žensko majhnost in preprosto zmagal ... Če bi kure imele priimek, potem bi bila Petegola prav gotovo Petegola Lulčič. Ampak samice njenih ljubljenčkov in možnost njihovega podmladka ji še vedno ni dala mira. Vse, kar si je dala v glavo, se je moralo zgoditi, in edino tako je bilo prav. Druge možnosti v radiju njenega dosega niso prišle v poštev. Za to se je znala boriti z vso svojo velikostjo, jeznoritostjo, uporabljala je laž in manipulacijo in še kakšno peklensko orožje, ki ga me kure nismo poznale. Prav ta zadnja hudičeva orožja so verjetno poštimala stvar. Samice glodavcev v našem Kurniku so bile sterilne, čim jih je le pogledala. Zaradi tega so nekateri samci le obdržali svoj lulič, bili so nadležni, zahtevni in stalno pod nogami. Tako preklemansko previdne smo morale biti, da ne bi slučajno kakšnemu glodavcu česa hudega storile, da smo včasih od obupa in utrujenosti kar vice govorile na njihov račun - seveda, če ni bilo Petegole na spregled, daleč na okrog. Eden od vicev na račun glodavcev je bil, da ljudje seksajo kot miši. To je ena od kur slišala, ko je lastnik sinu razlagal spolno vzgojo. Verjetno so tudi lastniku šli glodavci na živce, saj je stalno podstavljal neke strupe, vendar na skrito, ker se je bal, da bi jih njegove kure ne požrle. Zavedal se je, da so glodavci precej bolj brihtni od kur, pa je to izvajal le v primerih lastnega obupa. Drugače, jih je tudi včasih streljal z zračno puško, samo ponoči. Tukaj v teh nočnih napadih nisem ugotovila, ali je to počel zaradi želje po rešitvi pred glodavci ali zaradi svojega sproščanja, ker mu življenje ni bilo vedno lahko. 


V teh nočnih revolveraških igrah je Petegola vedno doživljala živčne zlome in naslednje dni ni bilo grde besede, ki se je ni spomnila na lastnikov račun in nam so vse besede, ki se lahko udejanijo, bile naložene, do njene pozabe dejanja ... za njeno pozabo pa lahko uporabimo znak &, samo obrniti ga je potrebno vodoravno. 


Po tako uspešnih kastracijah se verjetno sprašujete, kako da je bilo glodavcev tako zelo dosti v našem kurniku. Vsak dan, prav vsak, je našla kakšnega novega potepuha izven našega Kurnika in ga pripeljala v VIC. Bili so dnevi in to ne prav redki, ko je tudi po več glodavcev naenkrat pripeljala. Vsi so za vedno ostali, to ji je brez težav ratalo. Sledila je jasno kastracija, potem je bila vsa zadovoljna in pomirjena.                                  


 -18- 


In vsem tem glodavcem se je pri nas tako dobro godilo, da so sčasoma začeli izbirati zrnje. Vsako zrno jim ni bilo več dobro, brskali so po naši piči kot kakšni mišji kraljiči, me kure pa brez kokodaka, smo vse to gledale. Pa to ni bilo vse! Tekali so po naših gredah, da si se kakšno noč moral ure in ure umikati, izvajali so prave mišje dirke in se pri tem silno zabavali, letali so po stenah in stropu po svojih namišljenih mišjih opravkih, znali so tudi kakati v posode, kjer je bila naša piča in kopali so se kar v naši vodi za pitje. Tam je podganko vadil plavanje za olimpijske igre, vsaj tako se mi je zdelo. In me smo morale molčati, še petelini in tudi taglavni petelin so bili raje tiho in pili usrano vodo, kot da bi se sporekli s Petegolo. 

MIŠ Kurnik bi lahko imenovali naš Kurnik, ne pa VIC, tako daleč so šle te stvari. Nje, ki je bila kot kakšna Glodavska kraljica skoraj nisem opisala, sicer do sedaj povedano ji že daje neko osebno izkaznico, pa vseeno: bila je tipična predstavnica pegatk, jeznorita, glasna in nadležna, požrešna in pri valjenju jo je vsaka malenkost zmotila, da je tako lahko zapustila gnezdo in jajca v nemar. Imela pa je še dosti grdih človeških lastnosti, o katerih ne bom razglabljala, ker bi si s tem umazala kljun.


Polži, žabci, golobi, črvi in še marsikaj, vse to je bilo nujno zaščititi pred norostjo kokoši, še bolj pa pred norostjo in požrešnostjo ljudi, ki so to radi zatirali, če že ne, kar pojedli. Petegola si je kmalu omislila še enega novega člana Kurnika, jasno, da bi ga zaščitila, ter tako poskusila ljudski vrsti pokazati svojo kurjo dobroto.





Polž  GORLAZAR, slinast več kot pravi polž. To svojo slino je spuščal v količinah, da je nastajala neizbrisna sled, ki je dostikrat izgledala kot slike, lahko bi bil tudi slikarlaz. To je bil poseben polž, ki se je prislinil v kurnik. Bil je polž gozdni lazar, ki pa je želel priti do svoje hiše. Hiša pa ni kar tako. Sicer je nekaj takih polžjih hišic ležalo razmetanih okoli Kurnika, saj so lastniki v zmoti prilezli na napačen prostor, v nepravem času. Jasno, da so jih kure snedle in hišice so žalostno samevale in ležale razmetane okoli, v znak bede za napačne poteze pokojnih lastnikov in tako njim v posmeh. Lazar je bil pa toliko zvit, da se je uspel veselo skrivati in izmikati in je lezel okoli le takrat, ko so bile kure site. S časom se je priliznil Petegoli v srce in jasno je postalo, da ga nobena kura ne bo upala požreti, niti petelin. Kdo bi si upal nakopati tako močnega in maščevalnega sovražnika za vrat, kot je to lahko bila pegatka Petegola.  Lazar si je v njenem zavetju in v kar kratkem času tako našel hišo, tako malo večjo, po njegovi meri, in postal del kurje družine. Sicer ni bil pripravljen kaj dosti narediti za skupno korist, ko pa ga je Staropega, opsa Petegola, stisnila ob zid in mu kaj pošteno zagrozila (nikoli ni nihče slišal njunih pogovorov, vendar smo predvidevali, da mu grozi, da ga bo za kosilo požrla), je bil le pripravljen kaj postoriti zanjo. Nikoli ni bila zadovoljna z njegovim delom. Vedno je po njunih skupnih afarih kev-kevkala, da je počasen, da nima stila, in da si z njim nima kaj pomagati.

A všeč ji je le bil, saj je bil on in ne ona, podložen in ves slinast in ta slina, ki jo je na njeno željo spuščal v največjih, skoraj enormnih količinah, ji je prišla zelo prev. S to slino si je neprestano mazala tisti svoj naglavni izrastek, ki ga je imela za krono in tako je prepričana sama vase, vsa ponosna hodila okoli, češ, da je njena krona zlata, vsaj sveti se tako ... Jasno, da ji nihče ni ugovarjal, in še bolj jasno, da ni nihče videl tiste slinaste čelade kot zlato krono.


 -19-


KRESNIČKA LUČKA

Kresničk je bilo zelo malo v našem Kraju, vendar pa je ena le obstajala. Ko sem razmišljala, zakaj jih ni, sem prišla do ugotovitve, da so jih številne kure v Kraju požrle. Požrle so njih in njihove otroke, vendar ta kresnička, ki je obstajala, mi je dala misliti, da mogoče nimam prav. Živela je izven Vic-a, a občasno je prihajala tudi k nam na obisk. Največ se je zadrževala v okolici mojega Algteljeja in postali sva prijateljici. Ponoči je svetila tako lepo, da mi je zasvetila kot lučka v temi in mi osvetlila večer, četudi je bil za mano še tako črn dan. Vendar sem nekoč opazila, da jo je Petegola hotela požreti in da se ji je kresnička le za las izmuznila izpred kljuna. Joj, kako sem navijala za mojo lučko in prosila Boga, da ji pomaga. Ko je malo kasneje posvetila v Algteljeju, kamor se je prišla odpočit, bi jo najraje poljubila, če bi to znala. Še sreča, da nisem poskusila s tem poljubovanjem, ker bi jo potem s kljunom šavsnila, in ne vem, kako bi se končalo. Kure moramo vedno desetkrat pomisliti, preden kaj naredimo, saj naša kurja pamet deluje zelo kurje. No, nisem je poskusila poljubljati, srečna sem bila zanjo, in zase. Ko je odhajala, sem jo skušala potolažiti in ji dati vero v svetlo prihodnost, saj je bila še vedno v šoku. Revca, dolgo si od te groze ni opomogla, mislim da kar kakšno leto. Ko je bilo vse hudo zanjo, pa je le prišla nazaj, in od takrat mi je vsako toliko osvetljevala črne dneve in noči. Kako lepo mi je bilo takrat, in še danes mi je lepo, posebno ponoči, ko mislim, da je ognjemet.

Petegola bi jo prav gotovo ponovno poskusila požreti, če je le nihče ne bi videl in gotovo bi potem trdila, da kresničke niso za nobeno rabo, da nič ne delajo, da so lene in da nikoli nimajo časa. Na ves glas bi trdila, da je z dejanjem likvidacije naredila neskončno dobro delo za vse nas, saj nadlega v VIC-u nima česa početi. Kresnički pa se je na daleč, lepo in od srca smehljala, kot bi si mislila vse najlepše o njej. Ta Petegola je bila zelo dobra igralka, skoraj nič slabša od Juhe, kar za Hollywood je bila rojena, če ne za kaj boljšega, seveda.


 -20- 


Kura LEPA

Lepa je bila najlepše jajce, ki je spadalo pod naša VIC jajca in je zato imelo registrsko št. 1 jajca iz našega Kurnika. Lepa je bila lepa, na zunaj in lepa tudi pod lupino. Neverjetno, da lahko iz tako bednega semena in težkih pogojev čudnega okolja vzklije nekaj tako veličastnega. Nič se ne hecam, tudi ironije ni v mojih besedah. Vse to o lepi je čista resnica, bila je pač lepa. Vedno sem je bila vesela v Algteljeju, ko je prišla okoli in tudi sodelovanje sva imeli popolno. Če bi se izvalila iz mojega jajca, ne bi imela nič proti.


Škorpijonka KO KURA

Škorpijonka je bila živalica, ki je bila občasen gost samo v Algteljeju.  Njo bi kure eliminirale, če bi le vedele zanjo, vendar me je naučila, da ne zastonj. Strup, ki ga kure ne obvladajo, a ga premorejo škorpijoni, jim ne bi prijal. To, pa še marsikaj, me je naučila in imela sem jo najraje od vseh bitij s katerimi sem prijateljevala, samo svoje pišče sem imela raje. Toliko sem jo imela rada, da sem si želela, da bi bila kura kot jaz. Kljub vsej svoji silni ljubezni in želji, da bi bila vedno ob meni, sem ji privoščila, da ji ni potrebno sedeti v našem VIC-u. Bila je tudi zelo lepa, saj je spadala v zvrst florescenčnih škorpijonov in je prav tako kot Kresnička svetila ponoči. Toda svetila je še dosti več, desetkrat več od Kresničke. Ona, moja Škorpijonka,  mi je osvetljevala vse noči, ki so bile črne, in še kakšen dan, ko ni bilo sonca. Res, škoda, lahko bi bila kura moje sorte.




Muha MUFA

Na srečo, ta muha Mufa ni živela v VIC Kurniku, bila je Krajanka, in to zelo znana. Ker je povsod letala in to nad drekom najraje, kot vsaka muha, je dostikrat obletela tudi VIC Kurnik. Z vsemi poleti in pristanki, in kar je v teh poletih in pristankih videla, in čutila, bi lahko s skoki po kakšnem papirju, njene nožice zabeležile vsa dogajanja v VIC-u, za zabavo v Kraju. Občasno tudi so kaj napisale te njene nožice. In namesto pike na koncu, se je v zahvalo svoji naravi lahko samo preprosto pokakala. Kure je niso požrle, ko je tako letala naokoli, ni jim bila nič kaj všeč. Medsebojna nevšečnost, kakšen mušji kakec tu pa tam, kdo pa bi se s tem ukvarjal, ni vredno besed.



Če pa drugače pomislim, bi Mufa komot spadala v naš kurnik, jajc ni imela, tako kot ne kure, jih pa je tu in tam kje spustila, a tista štejejo v minus.


(nadaljevanje sledi)



Besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ


<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Ajoša Križ