MENU‎ > ‎Vic kurnik‎ > ‎Objave-Vic kurnik‎ > ‎

ŠPARpIGRA ali pigra zlate kURE, avtorica: Aljoša Križ, junij 2020

objavljeno: 20. jun. 2020 03:37 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 20. jun. 2020 03:38 ]
-79-

Zakaj toliko nakladam o barvah in o pigri Barvanjejac nič ne povem? Prvo, zgodila se je samo enkrat na leto, kar je bilo za pigro nedopustno, to se je dogajalo kigram. In Barvanjejajc je bila na začetku kigra, spadala je celo v NAJ Kigro, kot neko dodatno dejanje v času Večlikega. Spoštovali so jo Krajani, spoštovali so jo obiskovalci drugih Krajev in tudi vsi umetniki, ki so v tej kigri nastopali, kot prva igralska zasedba, imenovana malarji jajc. Tukaj v tej igri je pred očmi vseh, vsak, ki je spadal med igralce malarjev, barval svoja jajca pred vsemi navzočimi. Potem se je pa zbrala komisija kur, ki niso bile iz našega kurnika in so ocenile, čigava jajca so najlepše pobarvana. No, zelo dosti Krajanov je rado opazovalo tuja jajca in barvanje le-teh. Občasno so celo sodelovali pri ocenjevanju kot nekakšna vseljudska žirija. Kot nagrada za najboljše pirhe je bilo omogočeno nošenje v našem Kurniku, piča za časa nočenja in nadaljnje razkazovanje najlepše pobarvanih jajc, kar še nekaj časa po končani kigri. Glavno, zbirno točko za barvanje jajc je imel Algtelje, četudi Juha ni imela s tem nič in bi že takrat, če bi lahko bilo po njeno, to svinjarijo in packarijo, ukinila. Pa ni upala. 


Celo jaz sem pred prihodom v VIC sodelovala v kigri Barvanje jajc in tisto eno jajce, ki sem ga uspela znesti, sem kot svoj veliki dosežek zelo uspešno pobarvala. Nagrada je sledila, a ker ni bila prva nagrada, nisem smela nočiti v VIC-u, bila sem pa kar nekaj dni sita. Ko sem uspela z mojim naskokom na VIC Kurnik in sem posta članica jate, sem upala, da bom lahko dosti pripomogla, k tej tako barviti kigri. Na začetku sem lahko bila vsaj zraven, vendar ne kot ena glavnih igralk, temveč kot osebje, ki je opravljalo pomožna dela pri predstavah. Niti povedali mi niso, kdaj bo ta dan, ki sem ga tako čakala. Tako sem čakala in upala in nekega dne v vsem tem čakanju, se je kar zgodilo. Ko sem vstala, se je začelo dogajati. Vesela, da sem le dočakala to Barvanjejajc, sem razmišljala, bom že s časom uspela kaj doseči, prav gotovo, če se tokrat potrudim in pokažem, da nisem za eno figo. 



Ampak prav tako kot vse druge kigre, ki so iz dneva v dan izgubljale kvaliteto in se približevale svojemu koncu, je tudi ta kigra imela podobno usodo. Delo je vsak dan bolj jezilo kure in vse manj so se bile pripravljene truditi in si niso želele, da bi kigra Barvanjejajc uspela in se tako ohranila. Ni se jim dalo potruditi se za pohvale, niso bile pripravljene dobro odigrati svojih vlog in počasi so začele kigro spreminjati v pigro in to tako, da se na zunaj ni sploh opazilo. Vendar je Večliki to kigro še uspel ohraniti pri življenju in so se kure v času njegove komande, kigro Barvanjejajc še vedno šle. To so počele samo zato, ker so to morale in ne glede na njihovo slabo igro, se je kigra nekako ohranila v programu dogajanja. Takoj ko pa je Večliki odfrčal, in to še v času, ko se je za njim kadilo, so kure kigro Barvanjejajc spremenile v pigro Farbanjejajc in to tako, da so kar Sanjskega kot poskusnega zajca-petelina vpletle v to.

-80-

Pigra Farbanjejajc pa je imela naslednja pravila. Najprej svoja jajca pobarva taglavni petelin in medtem ko je barva še sveža, si taglavne kure to jajčno umetnost ogledujejo in ogledujejo in ocenjujejo in še ocenjujejo, ter odločijo, ali je zadosti dobro opravljeno. Če se odločijo, da bi šlo in da so jajca dobro pofarbana, potem se na rojstni dan lastnika Kurnika izvede pigra Farbanjejc, namesto kigre Barvanjejajc. 


Nagrada, lepo ofarbana jajca taglavnega kot nekakšna torta, namenjena slavljencu za darilo, je vsem kuram odgovarjala, še več, ko so se o nagradi odločale, so bile za to složne. To se je zelo redko zgodilo, vendar je bilo možno. Jasno, da se je Sanjski temu farbanju jajc izognil, toliko zvitosti in moči je pa le premogel. Podgrad ni niti pomislil, da bi kaj takega počel, sicer pa je sedel tako visoko, da se ne bi dalo ugotoviti in oceniti, kako pofarbana jajca ima, četudi bi jih imel. Tako je tudi pigra Farbanjejajc žal propadla, na veselje in srečo kur in petelinov, a meni je bilo zelo hudo. Taka žalost me je dajala, da se je nisem mogla rešiti do zadnjega, sodnega dne, do zadnjega dne VIC-a, ko je še vse ostalo šlo po i-boga in po ne vem, kakšne gobe.


Tako sem ostala praznih peruti in razočarana. V tej pigri sem bila dobra in imela sem šanse celo zmagovati, pigro pa čisto enostavno ukinejo. Silila in silila sem vse ostale kure, zelo pogosto in vztrajno, da se igramo Farbanjejajc, pa so me ignorirale, mislim, da zanalašč. Če se je že kakšna malenkost od Farbanjajac pojavila kot pigra, so to hitro obrnila v Za-kuriti ali Kokolaži igre in tako o pigri farbati ni bilo ne duha ne sluha, nafarbana sem ostala samo jaz. Malo upanja v ponovitev Farbanjajajc mi je povrnil prihod Nepridiprava, saj je bil barvno bitje s paleto Bogaslikarja. Prav gotovo bi bila njegova jajca najlepših barv, sem razmišljala. Vendar sem se vštela. Ko sem ga poskusila napeljati na pigro Farbanjejajc, se je tako spretno izmikal in na koncu celo zelo dobro skril, da ga ne bi našla niti njegova lastna mati. No, skrival se je kasneje še večkrat in po določenem času je postalo očitno, da od vsega farbanja je nafarbal spet samo mene in to z rdečo po glavi, ko sem posumila, da jajc sploh nima. Pigra Farbanjejajc je izginila in tako sem ostala praznih peruti in v brezupu, da se vsaj enkrat izkažem in zablestim v mojih in barvah mavrice, ki se pokaže po dežju. Deževalo je res dostikrat med Farbanjemjajc, sonca pa od nikjer in v Algteljeju sem samevala in sanjala in še vedno verjela, vendar je vse skupaj bila siva žalost brez mavrice.


-81-

ŠPARpIGRA ali pigra zlate kURE

Šparati je bila lozinka ali GESLO, ki se je pojavila že ob mojem prihodu v VIC. Takrat je ta čarobna beseda bila uporabljana v mejah sprejemljivega varčevanja, in ker je bila le ena izmed ostalih gesel, ji ni bila dana posebna pozornost. Pač moral si jo obdržati v spominu in ob pravem času izkljuniti. To je bilo to in to je bilo že zadosti. Tokom let so se gesla spreminjala, nekatera uporabljala le občasno, a geslo šparati je ostalo in pomen tega gesla se je celo kar precej povečal. Sicer je bilo vmes tudi nekaj trenutkov, ki so jih Krajani imenovali zlati, kure pa zlatokoruzni trenutki, ko tega geslo ni bilo potrebno glasno uporabljati. Vendar so to bili le trenutki. Špar-igranje z geslom šparati pa je pridobivalo na veljavi in na koncu zmagalo in postalo prvo in najpomembnejše geslo v našem Kurniku. Veljava in uporaba se mu je večala hkratno s propadanjem statusa lastnika, kar je bila posledica samega propada VIC Kurnika, tako nekako. Šparati je bilo nekaj imaginarnega in kuram težko razumljivega in tako so si kure iz gesla naredile Šparpigro in ta je bila najprej v uporabi ob obrokih s pičo, kasneje se je igrala vse več in več ob valjenju - šparalo naj bi se valjenje za druge čase, jajca so morala v promet, na koncu pa je geslo prešlo v 100% uporabo pri uri in tako prešlo v Šparpigro časa. Ko je ta Šparpigra časa bila tu, je postala del nas in izvajala se je vsak dan vsakokrat, ko je kdorkoli od nas izkljunil besedo ura. Ura in ure naj bi imele eno samo geslo in to je bilo šparanje. Ker kure niso dojele pojma ure, so si pomagale z eno ročno uro, ki jo je v bližini kurnika izgubil eden od Krajanov. Pegatka, ki si je dovolila občasne izhode iz Kurnika jo je nekega dne našla in prinesla v Kurnik. Tako je bila ponosna na to svojo najdbo, da smo jo me ostale kure in petelini lahko gledali le na daleč. Verjetno nam je ne bi niti pokazala, a premagala jo je strast važenja in s tem lastne pomembnosti ob tako veliki najdbi, zato je to uro čuvala, kot da je zlata in če smo mi ostali imeli srečo to čudo od ure videti, smo se počutili zelo fajn. No, ura - ure, o katerih se je po kraju govorilo, so tako za nas kure dobile vidno, materialno podobo in tako smo si me, ki si niti pod razno nismo mogle predstavljati, o čem krajani govorijo, ko so govorili čez tri ali pet ur, dobile vpogled, kaj ura je. Bile smo zelo zadovoljne in ponosne, da nam je bilo dano to videnje. Od trenutka, ko je pegatka prišla do te ure, se je neprenehoma kokodakalo o urah, o neštetih urah, vse je bilo označeno v urah in največkrat v urah šparanja. Šparali smo pred to uro že marsikaj, odkar pa je bila ura last pegatke, se je govorilo samo še o šparanju ur. Šparpigra je pomenila šparati in šparati, šparati ure in pičo, pa kmalu še šparati vodo in Hudičevo zel. Pri Hudičevi zeli je bilo, hvala naravi, potrebno najmanj šparati, saj je ta reč, k sreči zelo hitro rastla. In proti koncu obstanka VIC-a, ko smo se šli samo še Šparpigro, smo bili že prav vsi na tem, da če ni piče in vode in ur, ni po domače nič več in po tem nič-u, kljub šparanju in Šparpigri vedno prišparaš le tisto, kar imaš. Nič. Od nič lahko prišparaš samo nič, Šparpigra gor ali dol. Na koncu smo v kurniku vsi skupaj šparali nič in bili ponosni, da smo tako zavestni in šparovni in zelo uspešni v šparpigri ... Pri-šparani nič iz tistih časov je na koncu šel v nič kot vse ostalo, kar ni bilo prišparano. Ni se pa izgubil, ostal je še naprej nič, prišparani vendar. Najboljši igralec Šparpigre je bil Pav nepridiprav.



<Klik na kokoško na vse objave Vic Kurnika>

VIC KURNIKPETEGOLA S TUJIM PERJEM


NEKAJ SI PA LE VREDEN, ČE KDO
NAPIŠE KNJIGO SKORAJ SAMO O TEBI ... PA
ČETUDI JE PISANJE NEKOLIKO NEGATIVNO.

besedilo, ilustracije in oblikovanje: Aljoša Križ