-56-

V kurniku, je ni bilo stvari, ki bi štimala. NAJ Kigra je bila zbrisana, kigre so postale pigre. Krajanov ni bilo več na spregled, valjenje jajc in podobna kurja opravila, pa so spadala v knjigo zgodovine. Kure in ostala perutnina so se polenile do take mere, da še hoditi prav dosti, niso več zmogle. Kakršna je gospodinja, takšna je njena hišna pomočnica. In prav tako je bilo. Ležalo se je večino časa pod Hudičevo zeljo, v senci, zobali smo listke in spotoma podremavali. Mislim, da kure, tudi če bi hotele, ne bi imele moči, za skok na svoje grede, toliko so propadle. Največji greh tega časa je bila kakšna ideja o delu in vajah, že kokodakanje takih nespodobnosti je prineslo silne težave. Za tako grde besede so te lahko kaznovali in ti prepovedali ležanje pod Hudičevo zeljo za kar nekaj časa. Zavladal je leni in počasni vsesplošni kaos. Petegola je za to stanje jasno okrivila Podgrada in lastnika kurnika, češ glej, kaj sta storila. To je naredila javno in glasno je kevk-kevkala cele dneve samo o tej sramoti. Kljub upom lastnika, da bo Podgrad uredil razmere v gledališču, se to ni zgodilo. Celo še dosti slabše kot prej je bilo, in nekoč gledališče, je zdaj resnično postal samo kurnik in še ta zelo zanemarjen. V tem bivšem gledališču in sedaj pravem kurniku je lastnik spet moral nekaj storiti, saj se je predstava nagibala k tragičnemu koncu in počasi je vsa stvar mejila na javno sramoto. Odločil se je pripeljati NEPRIDIPRAVA, pava, kraljevsko kuro, kot bi hotel smrad zakriti s parfumom. Kdo drugi bi verjetno pobegnil, takoj ko bi kljun potisnil v to kurje oko Kraja, lepoti je pa dovoljena eksistenca brez uma.

V obupu nekateri marsikaj naredijo, še kak kurjek znajo zaviti v najlepši celofan papir in verjeti v lepoto novega paketa. Pav Nepridiprav ni pobegnil, mogoče ni videl, kam je prišel. Ni se brez veze kokodakalo, da nekateri osebki imajo glave samo za to, da nanje lahko nosijo frizure. Nepridiprav je kot pav resnično prinesel nekaj lepote v VIC gnojišče in s svojim videzom bi lahko pritegnil tudi kakšnega Krajana, da si ga pride ogledat. Vendar, kaj več od tega sem lahko pričakovala samo jaz, prava kura, lastniku pa bi bilo lahko jasno, da s te moke ne more biti kruha. Iz te moke jasno ni bilo kruha, tako daleč je vse skupaj šlo, da na koncu še moke ni bilo več.

 -57-

Eno prednost pa je Pav-nepridiprav le imel, Močo kure ni bilo več in namesto nje je bila pri nas kura Blišč. Tako nas naši izločki niso pokopali, saj Blišč je bila pri delu kot blisk hitra in uspelo ji je čistiti za nami, več od mogočega. Hvala Bogu vsaj od plinov nismo pomrle, je pa še vedno bilo kar nekaj tega smradu, vsaj iz ust vseh od nas.

Pegatka je začutila lastnikov obup, pa je takoj izkoristila trenutek in ga začela psovati pred kurami. Tukaj je nastopila ponovno njena osebna igra, igra zmage. Pava Nepridiprava je hvalila, za njegovim hrbtom blatila, se kitila z njegovim perjem in ga strašila, da je slišala, da ga lastnik kljub njegovi ljubkosti ne mara. Tudi njemu je pokazala nagačeno Juho, pa še parkrat ga je peljala pogledat, kako se sinov lastnik igra igre Indijanci in kavbojci. Lastnikov sin je bil Indjanec s perjanico, jasno. Nič več ji ni bilo potrebno, vse je dosegla, kar je hotela. Spotoma. Ostali prebivalci VIC-a pa smo bili tako ali tako, že vsi tako uničeni, da se ni vedelo, če sploh smo. Lenoba, Hudiševa zel in še marsikaj je bilo kot odvisnost in kot odvisniki smo samo k temu stremeli. Dogajanje pa pod nulo, minus dobrega in plus zla po celem našem teritoriju. Še dobro, da Petegola ni brala Orwelove Živalske farme, ker ne vem, kaj bi se še vse zgodilo, če bi jo. Tuji jeziki ji niso šli najbolje od kljuna. Sicer pa se je nedosti kasneje tudi vse zgodilo, četudi brez Petegolinega pogleda v to knjigo o Farmi.

Na kratko. Moja zmaga oči nad mojim umom je pokazala, da pri vseh pravih in nepravih glavnih petelinih, je bila v VIC-u, v vseh časih samo ena glavna kura, pegatka Petegola. Tukaj on in ona postane ono in to ono je bilo zelo močno.