MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎

Objave-Vse-eno

Festival.sanje v medani., napisala Zarja Trkman, julij 2017

objavljeno: 5. jul. 2018 04:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jul. 2018 02:33 ]


29. junij 2018


Sanje pod briškim nebom

Polna luna, krasno nebo še ne popolnoma temno, odličen ambient, čudovita publika, pove skorajda vse o večeru na Festivalu Sanje v Medani. Vila Vipolže, pozdravi nas Jani Kovačič in Violeta Tomić, ki nas povabi na »recepcijo«, pravzaprav skozi policijsko kontrolo in skozi vrata v »nebesa«. Begunci smo, vsak s svojim začasnim potnim listom. Mene pospremijo v begunski kamp v Libanonu.

»Nebesa«, pesniška nebesa, bi lahko rekla. Poezija, ki jo prebirajo avtorji, v jidišu, se mi zdi, je bil eden, Antoine, če se prav spomnim, ena pesnica najverjetneje španskega porekla, prevedena v slovenščino in en slovenski pesnik. Brali so svojo poezijo, tudi v prevodu. Bolj kot ne mračna je bila, vsaj tako sem jo občutila jaz. Morda je nastajala v težkih razmerah. Ne vem, pa tudi pomembno ni.

Pekel. Preselili smo se v klet Vile Vipolže, z rdečimi lučmi. Had. V njem Jani s svojo poezijo in pesmijo. Berejo besedilo iz potnega lista, v štirih jezikih, španskem, jidišu, hrvaško-srbskem-bosanskem-črnogorskem ( tako Damir Imamović) in slovenskem. Tudi ta tekst kaže na bolečino, trpljenje, tudi nestrpnost do drugačnih.

Vrhunec večera. Povabijo nas v amfiteater pod zvezdnato briško nebo. Polna luna, ki jo opazi Damir Imamović, Bosanec, ki je, upam si trditi, prvi glas Sevdaha. S Sevdah Takhtom, Bosanka Ivana na violini, Srb Ivan na basu in Hrvat Nenad na tolkalih ter seveda vokalist Damir na tambur-u (»možu tamburice, kot se je Damir izrazil. Tambur sta izdelala Bosanec in Slovenec Luka Zaletel, ki je bil tudi prisoten. Izreden zvok, izreden vokal.

Vrhunski nastop, ogromno bolečine in trpljenja, neuslišane in prepovedane ljubezni, hrepenenja ... izjemna kombinacija instrumentov, mojstrsko izvajanje vse štirih, me je popeljala v samo osrčje Bosne. Včasih »neprebavljiva« bosanska glasba me je sedaj popolnoma začarala. Moram priznati, da že kakšno leto nazaj, ko sem se seznanila s Sevdahom, Sevdalinko, to ljudsko, bogato, melanholično bosansko glasbo. Melos, ki me ni pustil ravnodušne. Zdaj jo razumem, zdaj jo ljubim, zdaj spoštujem tiste, ki jo radi poslušajo, zdaj vem, koliko in kaj jim pomeni.

Hvala Damirju in Sevdah Takhtu za krasen večer, hvala za prečudovito glasbo, ki izžareva vso bolečino trpečega ljudstva, žalostnega malega človeka, prepovedane ljubezni …

Hvala Sanjam, sinoči sem jih sanjala in danes jih bom zopet, danes s karizmatičnim Radetom Šerbedžijo in Zapadnim kolodvorom. Komaj čakam. Vabljeni, prijatelji, dobili boste potni list, s katerim boste lahko vstopili kamorkoli, tudi v RAJ in HAD.


http://festival.sanje.si/dogodki-2018/
Fotografija, internet, julij 2018

Gostujoče pesnice in pesniki: Antoine Cassar, Peter Semolič, Gašper Malej, Sofya-Agnessa Yakuntsova




Fotografije, Mili Arapović, julij 2018

30. junij 2018 



… KI SE BLIŽAJO RAZPUŠČENIH LAS V VETRU …

Rade Šerbedžija & Zapadni kolodvor


Vrhunski umetnik in živa legenda, gledališka in filmska ikona, šansonjer s strastjo do pisanja, čigar šarm je sol zemlje in mu pristoji prav tako kakor postrani nagnjen klobuk, njegova podedovana svetinja, nas bo z zasedbo Zapadni kolodvor peljal od pekla do nebes – s postanki na vseh sladostrastnih postajah vmes. S poetično raskavim glasom bo razbrazdal duše v nostalgijo, da bi si lahko, poglajene, pogledale v oči. Se videle, zares videle …
»Imejte se radi in razmišljajte o ljubezni. Ljubezen je pomembna, pa ne samo med moškim in žensko, ampak ljubezen do vsega. Tudi ljubezen do naroda, vendar ne v podobi skrajnega nacionalizma. Ljubezen do človeka, tudi do tujca,« je Rade Šerbedžija nedavno povedal.

Tako se je glasilo povabilo organizatorjev Festivala Sanje v Medani. In tako je bilo.

Najprej so na sceno stopili člani zasedbe Zapadni kolodvor. Vsi so akademsko izobraženi, najbolj sta me očarala Antun na violini in Marjan na harmoniki … vsi so bili odlični, a onadva sta me naravnost začarala.

Potem se pojavi Rade s svojim značilnim klobukom, majavih nog, dolgih las in z obveznim kozarcem vina v roki. Pozdravi nas v slovenščini, kasneje pove, da je kar nekaj let živel na Fužinah v Ljubljani. Gre mu slovenščina, najbolj pa je vešč poezije. O njegovem vokalu ne bi razpredala, nič posebnega ni, poznajo se mu leta, tudi leta »pijače«, a njegova poezija je večna.

Večer je bil nabit s čustvi, Rade se je pomešal med publiko, si natočil kozarček rujne rebule in delil z nami svojo zgodbo. Zgodbo, ki je vse prej kot lahka, enostavna. Pot, ki je vijugava, pot, ki pelje neznano kam … a vseeno je taka, da se človeku, ki Radetu prisluhne, orosijo oči. Tudi njemu so se, ko je v popolni tišini, brez glasbene spremljave, pel pesem o svojem mladostnem prijatelju, s katerim se je vozil na biciklu … pod streli je končal ta prijatelj, le toliko moči je še zmogel, da je uspel pozdraviti … koga že? … ne spomnim se ta trenutek … nekoga, ki mu je bil drag, kazalec desne roke je dvignil k ustom in z njim rahlo preletel ustnice … potem se je zgrudil … pod čigavimi streli? …«Ni važno,« je izustil Rade, vidno ganjen, oči rdeče … malo od vina, še bolj pa od solz …

Ostali smo brez besed, vsi ganjeni, vsi sočutni, tudi z bolečino Radeta, ki je ni skrival, temveč jo je iskreno delil z nami.

Ja, takega imamo radi. Iskrenega, neposrednega, zabavnega, karizmatičnega poeta, pevca, igralca, vrhunskega umetnika, ki ne nosi maske na obrazu … je tak, kakršen pač je: široka, malce majava hoja, s kozarcem v roki, s pošvedranim klobukom, z dolgimi lasmi, ki jih vedno pogladi, ko sname klobuk.

Melodije bivše Juge so v marsikom sprožile naval čustev, ki jim ne moreš ubežati. In zakaj bi jim? Naj pridejo na plan. Po končanem koncertu stoječe ovacije. A nekaj sem pogrešala, pogrešala sem najlepšo poezijo Radetovo, saj veste o čem govorim. Za bis jo bo prišparal, sem pomislila in res jo je.

Zaprla sem oči in uživala, v večni poeziji, v poigravanju prstov na inštrumentih, v vrhunski spremljavi na violini. Popolno je bilo … ne daj se Ines je izzvenela pod briško nebo, v soju sveč in pod zvezdami in luno, ki se mi je sramežljivo kazala izza oblakov, ko sem se vračala domov. Odprto okno, božajoč piš vetriča, v daljavi se je bliskalo … kot bi cel svet užival v večeru, ki nam je bil podarjen.

Danes pa še Rdeča zvezda, Svetlana Makarovič, tako so jo napovedali. Pa naj bo tako, jaz bom tam.

http://festival.sanje.si/dogodki-2018/
Fotografija, internet, julij 2018








Bam, napisala: Zarja Trkman, junij 2018

objavljeno: 28. jun. 2018 23:16 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. jun. 2018 01:15 ]





Bam 


Zaključna predstava MN Plesne šole, ki se je preimenovala iz MN Dance Company v slovensko različico, je nosila naslov BAM. Zakaj? Izvemo kasneje, tekom predstave. Prostor je mladim plesalcem ponudil kar veliki oder SNG Nova Gorica. Tja tudi sodijo. Polna dvorana je dokaz za to. 

Bam, bam, bam … s temi besedami ob ploskih rok v značilnem ritmu so plesalci začeli svojo produkcijo, naučenega plesnega znanja. Ooooo, obeta se zanimiva predstava, sem si mislila. In dejansko je bilo tako. Prva točka brez glasbe, le ploskanje in tleskanje s prsti … bam, bam, bam … LIGHTt & GRACE … obetaven začetek … vokal in kitara, violine. WAU … komaj čakam nadaljevanje. 

LIGHTt & GRACE sledi solo točka »prima balerine«, plesalca, ki je po mojem skromnem mnenju res številka ena v tej plesni šoli, ki jo že nekaj let vodita Nastja in Michal, mlada zakonca, ki sta si večni DA obljubila lansko poletje. Večni DA v poslovnem in privatnem življenju. Ta večnost se kaže tudi v njunih predstavah, vsako leto ustvarita izjemno koreografijo, letos ON/A, lani Zaroto tišine. Tudi produkcije so izjemne, vsako leto kažejo velik napredek mladih plesalcev, kar je Nastja poudarila na koncu, potem ko je iz rok enega od staršev prejela krasen šopek v zahvalo za vložen trud. Tri leta se udeležujem zaključne predstave in letos sem še posebej navdušena. Izjemni so, mladi plesalci, izjemna sta njihova vzornika Nastja in Michal.

»Prima« plesalec je bil rdeča nit predstave. Hip hop, balet, moderni … pa še kaj so mu pisani na kožo. Vse zvrsti plesa, ali skoraj vse, obvlada v nulo. Mlad je, obetaven in prav gotovo bomo o njem še slišali. Vrnila sem se kakšnih 20 let v preteklost, ko sem prvič videla Nastjo, ki je bila še punčka, a sem že tedaj zaslutila v njej nekaj vrhunskosti, kar se je izkazalo za pravilno, saj je Nastja sedaj, upam si trditi vrhunska plesalka in plesna učiteljica. Svojo odličnost dokazujeta z Michalom vsak dan, ko se posvečata mladim, obetavnim plesalcem, z odgovornostjo, tudi strogostjo … a sta izredno priljubljena, naravnost oboževana, tako s strani plešočih in njihovih staršev. Kar je tudi prav. Dobro se z dobrim vrača, poplača.

In kaj bi si lahko želela več? Aplavz, iskreno občudovanje, zahvala in šopek rož je dokaz, da se splača, vlagati v mlade, z njimi deliti svoje znanje, plesne izkušnje … nenazadnje posvečati jim svoj čas, ki je največje darilo, ki ga lahko nekomu pokloniš. Ker mu na ta način daš del sebe.

Zmagovalna koreografija na Evropskem prvenstvu v Zagrebu, MN Plesna šola, 2018

Razkrita je skrivnost, zakaj se predstava imenuje BAM. Najmlajši so povedali svoje občutke, zakaj BAM. Skratka BAM je Best Amazing Memories … kako izvirno, kako sporočilno.

Lahko le dodam BIM, BAM, BUM … Best Amazing Memories, Best Infinity Memories, Best Universal Memories.

Koreografije so bile dodelane, glasba izbrana, od rocka, do klasike, tudi balkanski melos je bil prisoten … vokali, odlični, mladi vokali, kitara, violine … vse to in še kaj je bilo združeno v predstavo BAM. Pravi BIM, BAM, BUM, ki nobenega ni pustil ravnodušnega. Nobenega, ki mu je ples všeč, tudi tisti brez glasbe, v tišini…zgolj usklajeni gibi plesalcev in plesalk, najmlajših in malo starejših, a vseh mladih, ki jim ples predstavlja način življenja, ki jim zapolni prosti čas, ki jih odvrača od sodobne tehnologije, ki mlade vodi v zasvojenost.

In če nič drugega kot to, je poslanstvo MN Plesne šole več kot dobro opravljeno. Starši so vama hvaležni, draga Nastja in Michal. Hvala, hvala, hvala za BAM. Je res pravi BUM …

Hvala tudi vam, dragi mladi plesalci. Izjemni ste!!!





Preboj na Rogli, napisala: Zarja Trkman, junij 2018

objavljeno: 22. jun. 2018 22:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. jun. 2018 22:39 ]



Preboj na Rogli, 17.-20. maj 2018 


Udeležila sem se Preboja na Rogli, ki nas je pričakala hladna, da ne rečem mrzla. A to ni nič v primerjavi, kaj sem letos tam doživljala. Tale zapis je pravzaprav bolj kot ne moj prevod zadnjega dejanja Preboja. Delim ga z vami, kot tudi originalni videoposnetek, da boste lažje razumeli bistvo Preboja. Morda bo delovalo malo zmedeno, neverjetno, a verjemite, tako je bilo. 

»Od 17. do 20. maja 2018 je bila na Rogli edinstvena delavnica Preboj – okus decentraliziranega življenja. Na njej smo prvič uporabili posebne tehnike NLF in dnevi so bili izpolnjeni z zanimivimi pogovori o vprašanjih, s katerimi se sreča vsak duhovni iskalec: vprašanja, kaj je resnično in kaj je iluzorno. 
Po zaključnem branju NLF, ki je trajalo skoraj 90 minut, sem razložil, kako je »nastala« delavnica Preboj in zakaj je njena vsebina zelo redek pojav v svetu. A branje NLF je več kot to: edinstveni postopek, ki so ga udeleženci delavnice Preboj imeli priložnost prvi spoznati. Zaključno branje je zelo zanimivo tudi zaradi primera izkušnje in delovanja procesa dekonstrukcije iluzije, v kombinaciji s tehnikami NLF. Če ste kadarkoli razmišljali o koncu poti, o smislu in namenu duhovnega razvoja, vsekakor poglejte ta video. Lahko bi se zgodilo, da vas prav to obrne v smeri izhoda iz okov iluzije.« 

 Adrian P. Kezele



Preboj

Ena ura in pol NLF (nekonceptualne lingvistične forme) branja. Poslušali smo tekst. Vsakemu se je nekaj dogajalo, to si upam trditi. Meni se je. Nekateri so imeli hude reakcije.

You don't make choises, choises make you.

Misel, ki je ne bom nikoli pozabila, ki me je najbolj prevzela, ki je bila pravo odkritje zame, ki me je potegnila nekam, kjer še nisem bila in mi je, lahko rečem, potrdila ono, kar že nekaj časa vem, ali vsaj slutim. Nezamisljivo!? Ne, meni je jasno, kaj to pomeni, pa vendarle … dotaknila se me je na poseben način. Hvala!




Kako se je zgodila ta delavnica? 



Primer, kako se odločitve sprejemajo nekje, kjer mi pravzaprav ne vemo, kako se sprejemajo in kako se rezultat le teh kaže z nepričakovanimi posledicami.

Hana je Adrianu poslala mejl, češ, kakšno delavnico lahko organiziraš z nazivom Preboj. Mine nekaj tednov, Adrianu ne da miru ta Preboj. Pokliče Hano in reče, imamo delavnico Preboj.

Iz ničesar rojeno, pa vendarle. Kot vse drugo, ki nastane iz nič-a. A se je vse skupaj rojevalo veliko let. Naenkrat dobiš impulz, o katerem nisi razmišljal, enostavno zgodi se. Tako se sprejemajo odločitve v decentraliziranem stanju. Impulz pride od zunaj, lahko tudi od znotraj, a ga je težje prepoznati. Enostavno impulz pride, pridejo neke misli, ki jih ne pričakuješ. Prihajajo podobne, dan za dnem, potem se vprašaš, kaj je to. Še zlasti, če je ta misel težka za obrazložitev, za uresničitev. Misel, ki je vedno kreativna, ustvarjalna … misel, ki se je nisem izmislil sam.

Nekateri udeleženci Preboja so bili presenečeni nad vsebino, nekaterim se je pojavil občutek, da je to nekaj novega, nekaj o čemer ni možno slišati nikjer. O izhodu ven, iz iluzije, o razsvetljenju, o izhodu, ne govori veliko ljudi, ker je malo takih, ki jim je to v resnici uspelo. V svojem več kot 40 let trajajočem raziskovanju, Adrian ni naletel na niti enega takega človeka.

Je pa srečal številne ljudi, ki so zamenjali iluzija za drugo iluzijo.

Tu je šlo za izkušnjo izven izkušnje. Nekateri od nas smo šli skozi Dekonstrukcijo iluzije. Dolgotrajen, več mesecev trajajoč proces je to. Zahteven! Govorim iz lastne izkušnje.

Nekateri udeleženci so bili prvič na Adrianovi delavnici. Njim ni treba ponavljati napak, ki smo jih mi delali.

Forme NLF so malo vznemirjajoče. A je stvar v poslušanju. Nič več in nič manj.

Delim izkušnjo nekoga, ki je šel skozi Dekonstrukcijo. Mučen proces, da bi njegov um prišel do zaključka, ki smo mu bili priče na tej delavnici. Smo v prednosti, saj smo sami prišli do zaključka. Nihče me ne vrne, ker znam ločiti iluzijo od resnice. Sem v prednosti? Najverjetneje DA.

Oseba, katere zapis delim oz. ga je delil Adrian z nami. Malo je ljudi, oz. jih ni, takih, ki so osvobojeni. Le mislijo, da so. Nekateri pa vendarle so, napravili so korak ven, saj živijo to. Dvajset jih je, recimo. Sem med njimi? Ne vem, a mislim, da sem. Nočem več nazaj. Sem zavestno bitje.

Fotografija: Internet, junij 2018


Zapis ene od udeleženk Preboja:

»Branje dela brezčasno bistrost v glavi in me na neki način razlijejo po času in prostoru …, ki pod rjuho nečesa drugega, postane nejasno in motno. Ne vem ali spim, ali telo počiva ali spi zavest, spi življenje … brrrrrrr. Mogoče se bo sen vrnil.

Vprašal si, a ni nihče odgovoril. Poskušala bom: zanimivo je poslušati, kako se boriš z jezikom, ki ne pozna decentralizacije in stalno iščeš subjekt med stavki, ono, ki deluje, ki dela, ki prinaša odločitve. Zanimivo je, da smo dolgo bili priče izpovedane v JAZ (ih) formi. Vprašal si, kako deluje čitanje. Na trenutke kot poezija, na trenutke kot … joj, ukradel mi je misel, to sem sama mislila, a nisem uspela tako smiselno sestaviti … Včasih ujameš strah, kako se sprašuje, postavlja vprašanja … nimaš dobrega odgovora na vprašanja, sploh ga nimaš … pa se počutiš krhek in nepomemben pred ugankami obstoja … včasih branje gre, a ti občutiš, kako slike postajajo blede, misli se zlijejo v nekaj, kar ni, niti beseda niti misel, pa se na neki način stisneš v tišino med mislimi … včasih se stavki prinašajo duh, vonj, ton … glas … celo močna čustva … včasih glasbo in spomine …

Kje je Jaz … tisti intuitivni, katerega življenje ves čas govori … ne bi vedela … povsod je … recimo, da mi je življenje dalo besede, kako doživljam branje.

Hvala za to!

Veliko je stvari in dogajanj, razumevanja stvarnosti, ki se je oblikovala po procesu, zdaj so dobila ime in neko tolmačenje … morda je tolmačenje beseda, ki je pretežka … ali …

Postal si tolmač, namesto mojega, ki je ves ranjen že dolgo na aparatih. «



»Te osebe že dolgo ni!« je zaključil Adrian.









Iz trebuha in neba, napisala: Zarja Trkman, junij 2018

objavljeno: 22. jun. 2018 06:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. jun. 2018 22:29 ]


Hvala ČudoVIDkA za nebeško MANcO 


Gostja slovenske pesnice Vide Mokrin Pauer, ČudoVIDke, kot ji pravi Manca, je bila Manca Košir-nebeška MANcA. Predstavili sta najnovejšo Mančino knjigo Iz trebuha in neba, 70srčnic, ki je izšla pri založbi Zenit. 



STOPITI V NIČ 


V prazno stopi le korak, ki upa: 

ve, da ne pozna stopnic. 

A vendar gre in ne zgreši: 

ko stopi v nič. 




S
to srčnico je začela Manca, potem, ko jo je Vida predstavila kot najbogatejšo Slovenko. Manca je bila počaščena, ni se najbolj strinjala s tem, a ko je Vida razložila, zakaj je najbogatejša (ker ima širok diapazon delovanja), je Manca vendarle sprejela ta naziv. In res je, je »najbogatejša«.

»Imajo me radi ljudje,« je začela, »so pa tudi taki, ki me ne marajo.« Povedala je anekdoto, ko jo je mlada šestnajstletnica ogovorila, češ da jo imajo radi, ona, in ljudje ob njej. »Ja, ja, se pa najdejo ljudje, ki me ne marajo, ki sem jim zoprna, ki ne marajo mojega smeha, moje iskrenosti«. »Barka mora biti v ravnovesju, sicer se zvrne, se potopi,« reče mladenka.



Kako modro, si misli Manca in se dekletu zahvali za to modrost.

Manca je govorila o svojih vzponih in padcih, uspehih in neuspehih. Kako je bila ob službo kot mati samohranilka, kako je odšla v tujino, ko je bilo dojenčici le tri mesece, kako si je stiskala mleko, da je otroka zvečer lahko nahranila, kako se je borila za pravice malih ljudi, kako spremlja umirajoče … je ambasadorka radostnega staranja, deluje v Hospicu in še in še.

Vida je uspešno vodila pogovor, vključevala se je s svojo sposobnostjo izbire lepih besed. Med njima je bila posebna energija, ki sta jo sposobni ustvariti le taki umetnici, kot sta onidve. Veliko smeha, dobre volje, veliko lepo izrečenih vsebin … nalezljivo, prešerno vzdušje, ki se je dotaknilo prav vsakega v nizkem prostoru Mladinskega centra v Novi Gorici, kjer je vsak našel nekaj zase. O tem ni dvoma.



V roke vzamem knjigo in odprem. Srčnica: 



Naplavine


Naplavine uma krožijo v možganih in zahtevajo vso pozornost,

Kot da so najpomembnejše dogajanje bivanja.

Večkrat nasedem,

Včasih zabredem.

Tisto kar je pod njimi, ni v možganih.

V neskončnem je.

Vodnjak. Tišina.

Le globina se mora dotakniti izvira.

Za hip. Kdaj pa kdaj.

A je dovolj. Povsem dovolj.



Srčnica se me je globoko dotaknila. Kot da je napisana zame. In tudi je! Kot vsaka, ki jo kdo odpre. Meni je namenjena ta. Bila, v tistem trenutku.

Začutila sem veličino tistega trenutka, v katerem sem tedaj bila. Veličina tišine, ki jo prakticiram vsak dan. Veličina izvira, ki sem mu priča, moč globine trenutka. Veličastno, fascinantno občutenje me je preplavila. Zaprla sem oči in uživala v danem trenutku. Bilo je dovolj. Povsem dovolj. Vodnjak, tišina. Neskončnost trenutka. Naplavine v možganih so izgubile svoj pomen. Nasedle so. Na čeri tišine, na čeri globine. Nepopisno lepo mi je bilo. Lahko bi odšla. Za večno. A sem se določila ostati. Ali pač ne.

You think, you make choises.

Choises make you.

Misel, ki jo je izrekel meni dragi Adrian P. Kezele na Preboju na Rogli. Misel, ki je ne bom pozabila nikoli. Ker je globoka in res-nična.

Ko sem prebrala srčnico Naplavine, sem doživela ponovno dekonstrukcijo iluzije. Kaj je resnično in kaj zgolj privid. Svobodno sem se počutila. Živim in to je tisto, kar šteje. Izven okovov iluzije izven objema Maye. Sem Luč? Morda. Kdo ve.


»Draga Zarja, za LUČ iz srca«

Manca


Tako mi je napisala Manca ob srčnici Naplavine. Knjigo pa mi je podaril Žiga, založnik, ker sem imela le 8 evrov. Dala sem mu jih in sprejela njegov dar. Med nama je bila vibracija, ki smo jo skupaj ustvarili.

Manca, Vida, ki je na poseben, svojstven stil prebrala nekaj srčnic. »Lahko začneš s pouličnim gledališčem«, je sklenila Manca, s svojim značilnim, iskrenim smehom, ki gre marsikomu na živce. Smeh, ki jo dela tako posebno, tako iskreno.

Hvala vama, Manca in Vida, hvala Mihi za odlične interpretacije na diatonični harmoniki. Dvakratni svetovni prvak je Miha, ki je z nami delil svojo umetelnost in strast. Hvala Žigi za knjigo, brez tebe je ne bi bilo.

Hvala ČudoVIDkA za nebeško MANcO!!! Božansko!!! Neskončno!!!

P.s.:

Prvič sem slišala za besedo BREZGRAJNOST. Moje vprašanje Manci, kaj pomeni ta beseda. Stara slovenska beseda je, ki pomeni brezmejnost, neskončnost.

Meni pa se je utrnil še drugi pomen. Brez graj-anja. »Hvala za to razlago za to delitev,« mi je rekla Manca.

»Prosim, mi je bilo v veselje, deliti svoje razmišljanje z vami!« sem odgovorila.





Napisala: Zarja Trkman
fotografije: Ana Pauer, 2018



Bosanska odisejada, avtorica: Zarja Trkman, junij 2018

objavljeno: 13. jun. 2018 04:40 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. jun. 2018 04:49 ]



Bosanska odisejada - 

GLOBAL PYRAMID ENERGY CONFERENCE – 1 

Visoko, BIH 



9. maj 2018 


Startam iz Nove Gorice ob 9.45. Vse poteka o. k. do meje z Republiko Srbsko. Za 450 km do Slavonskega Broda porabim slabe 4 ure. Na meji pa se zaplete. Neprijazen policist, že na sitnem obrazu se mu je videlo, da se ne obeta nič dobrega. Dam mu osebno, zahteva prometno in zeleno karto. Nimam je, nisem imela pojma, da jo potrebujem. Lansko leto naju z Ivanom nihče ni vprašal zanjo. Res pa je, da sva vstopila v BiH nekje nad Splitom. Povem, da nimam zelene karte. "Kako nimate?" mi zabrusi policaj. Preprosto, nisem vedela kaj sploh to je oz. vedela sem včasih, ko še nismo bili v EU. »Pokazat ču vam, kako izgleda,« reče policist in mi jo pomoli. Nimam je, kaj zdaj?  

"Zapeljite na stran," mi reče in obdrži moje dokumente. Zapeljem in ugasnem avto. "Ni v redu, premaknite ga naprej." Ne vžge, avto namreč. Zadira se policist name, kot da sem neka smrklja, ki ne ve, kako se bontonu streže. Zahtevam drugega policista. Tudi ta ni prijazen, a je za spoznanje boljši. Skratka avto ne vžge, policist zahteva, da se umaknem ne meneč se za mojo invalidnost. "Kupite zeleno karto ali pojdite nazaj v Slovenijo."

Kje naj jo kupim, kako naj peljem … začnem meditirati, ne meneč se za te srbske policiste … čakam. Le kaj se lahko zgodi?

Kako vozite avto, če sploh ne morete hoditi, kdo vam je dal izpit, a še tega mi je manjkalo, da se ukvarjam s to babo, oglobil vas bom, da bo kaj, kako ne veste, kje se odpre pokrov avta … skratka nikakršen odnos do invalidne osebe, do ženske, ki je že v letih, ki prosi za kakršnokoli empatijo, pomoč …

Potem se eden le zmiga in nekoga pokliče. Mehanika, prijaznega mlajšega moškega, ki mi da skuter ven in mi pove, kam naj se odpeljem. Potem on in en policist potisneta avto. Pripelje ženska, ki prinese kable, da mi vžgejo avto. Vžge. Pokličeta elektromehanika, zelo prijazen možak, ki vozi pred mano v svojo delavnico. Ponudi mi storitev, za katero bi čakala dve uri, ponudi mi še nekaj, česar nisem kupila pri nas, 8x manj bi me stalo. Odločim se, da grem naprej do Zavidovićev, saj je ura že štiri. Ponudim 20 eurov za uslugo, mehaniku in elektrikarju.

Ni mi težko plačati prijaznosti, hvaležna sem jima. Poslovimo se kar se da prijetno, jaz s posetnico, onadva zadovoljna s »plačilom«, vesela, da sta mi lahko pomagala.

Peljem naprej, menjalnik ne dela, a uporabljam ročki ob volanu. Zavidovići, pokličem Halimo. Z možem me prideta iskat, natankam plin in gremo skupaj v Džiniće, kjer imata hišo.

Končana sem, utrujena, razočarana nad srbskimi policisti, a srečna, da še vedno obstajajo ljudje, ki imajo srce in posluh za sočloveka. Sprejmem povabilo Ekrema in Halime, da prenočim pri njih.



10. maj 2018
Džinići pri Zavidovićih

Lepo je, pri Halimi in Ekremu. Imata krasno hišo na hribčku, ob gozdu, urejeno okolico, kar nekaj sadnih dreves, rože vsepovsod, tudi žar na prostem ne manjka. Halima je presrečna, da sem prišla, dobro zgleda in se s svojo boleznijo dobro znajde. Ima multiplo sklerozo, Ekrem pa preboleva raka. A sta oba zelo sproščena, zaupata v Alaha, zaupata v vse dobro. Imamo se lepo. Spoznam tudi sina s familijo, dojenčkom in 8-letnim sinom. Vsi so zelo sproščeni, klepetamo in se zabavamo. Večerjamo, čorbo in sirnico, pito … grem zgodaj spat, saj sem utrujena. Hvaležna, da me gostijo. Zjutraj vstanem navsezgodaj, se sprehodim ven, sonce je pravkar vstalo. Spokojna tišina, le ptičje petje, kikirikanje petelina v daljavi. Meglice se valijo nad sosednjimi brdi, na nasprotnem gričku pokopališče padlim v vojni. Halima in njen mož nista izgubila nikogar. Ona se je z najstarejšim sinom preselila k možu v Nemčijo in se je vrnila po vojni. Njen ded je bil hodža. Najmlajša hči je ortodoksna muslimanka, celo ruto nosi za v šolo. Pridna je, vse v hiši postori ona, Halima samo kuha. Vse je brezhibno čisto. Pozajtrkujemo skupaj, odlično bučno pito, zelenjavo in juho, najprej pa med, s cimetom namazan na kruh. Značilna njihova jed. Potem še kompot, datlji in jagode, domače, ki lepo dišijo. Super, pravzaprav skorajda kosilo … tako da do večera ne jem nič. Halima in mož me pospremita do Zavidovićev k mehaniku, ki ugotovi, da moram do elektrikarja. Avto mi vžiga, pa tudi avtomatika mi presenetljivo začne delati. Poslovimo se, srečni, da smo se videli. Halimi in hčerki Alemi poklonim obeska za na verižico, iz obdelanega soškega kamna. Halima pa meni da bluzico in majico ter prstan in bombonjero.

Peljem se do Visokega, vmes me vstavijo policisti, vse je v redu. »Prijatno,«, mi reče policist, vse drugače kot v Republiki Srbski.

Dobim sobo v hotelu Piramida sunca, lastnik se me spomni od lani, objame me in pospremi do lifta. Tam me pričaka organizator Pradeep, Indijec, ki živi v Singapurju. Prijazno me sprejme in mi zaželi dobrodošlico. Spočijem se, malo zaspim, potem pa na večerjo, kjer se srečam z Madhu, mojo indijsko prijateljico in Ivanom, na njegovi meditaciji in predavanju. Večerja je indijska, kuha Madhu, kar izvem na koncu zadnjega dneva. Paše mi, indijska hrana, brez mesa in celo jajc. Dobim program za konferenco in se odpravim v posteljo.

Objava FB: po vseh peripetijah včeraj, danes lep dan, s soncem obsijan ... hvala Halima Dzinic za čudovit zajtrk, ki je bil vse prej kot le to ... hvala Ekrem za skrb okoli avta ... ko imaš take ljudi okoli sebe si lahko izjemno srečen ... in jaz sem ... celo avto me ni izneveril, pripeljal me je v Visoko brez težav... hahaha ... bližnje srečanje s policiji se je danes končalo z: SReČNO, gospođo...povsem drugačno od včerajšnjega... SReČNO v Visokem, kjer sem bila toplo sprejeta v hotelu, odpočila sem si, zdaj pa grem malo raziskovat in "lovit" srečo v SREČAnjih...Ivan Bava, dolazim u susret i tvoj zagrljaj... Madhu, I'm here...HUG — v/na Visoko, Bosnia and Herzegovina.



11. maj 2018
Zajtrk, bogat in zdrav. Kje je konferenca, vprašam. Gremo skupaj mi odgovori Ram Madhujin mož. Jaz na skuterju on peš. Vstopim v dvorano pri stranskih vratih, da se izognem stopnicam. Na odru je Patriji skupaj s Semirjem Osmanagičem. Patriji v značilni tuniki, Semir z značilnim klobukom. V dvorani kakšnih 100 ljudi, vseh ras, različnih veroizpovedi. Ljudje z vsega sveta, iz 25 držav.

Patriji v svoji indijski angleščini razlaga prednosti meditacije. Nazoren je in neizprosen, kot zna biti le on. Pozna se mu utrujenost, slabšega zdravja je kot lani, a kljub vsemu je žar v njegovih očeh in besedah. Začara me s svojo karizmo kot lani. Delujeva na energetskem nivoju. Besede so odveč, le pogled, ki je globok in prodoren, naju druži.

Konferenca je odprta. Konferenca o energijah v piramidah, o valovanju, o človeški majhnosti, o božjem v človeku, o raziskovanju zavesti, skratka, čaka me zanimivo popotovanje v človeške možgane, v zavest, znanost in duhovnost. Vedela sem, da bo tako, a sem bila kljub vsemu prijetno presenečena nad močjo predavateljev, nad njihovim znanjem, širino in globino vpogleda v skrivnost piramid. Bila sem na vseh predavanjih, z izjemo Semirjevega in nekega Američana, ki sta bila odsotna zaradi »tehničnih težav".

Najbolj sta se me dotaknili predavanji dveh ruskih predavateljev. Valerija Uvarova in Konstantina Korotkova. Učitelj in njegov učenec. Z zanimanjem sem spremljala tudi druge, Srba Gorana, Estonko Lili, predstavnike Vietnama, indijske mojstre meditacije. 

Bilo je navdihujoče. Znanstveno podkrepljeno. Duhovnosti ne gre oporekati. Zavestno in poglobljeno. Ni besed, ki bi lahko izrazile moje čudenje nad predavatelji, njihovim podajanjem, njihovemu znanju in navdušenjem, s katerim so svoje raziskovanje delili z nami.

Privoščila sem si celo zdravljenje ali celjenje po metodi Infinity Alignment, ki jo študiram in počasi osvajam. Prosila sem za dovoljenje in celjenje naredila na daljavo. Patrijiju. On meni lansko leto indijsko masažo glave in obraza, jaz njemu letos celjenje, po metodi IA. Ne vem ali je občutil moje svetlobne krogle, vsekakor je izgledal bolje kot prvi dan. Umirjen, spočit, celo v jedilnico je prišel na zajtrk in se pogovarjal z Ivanom. Midva pa sva govorila le s pogledom. Drugi dan sva si zrla v oči, brez besed, prijel me je za roko, njegova hladna, moja topla. Vedela sem, da ni v najboljši koži, zato sem prosila za dovoljenje in mu naredila healing, kot pač znam in zmorem, v tistem trenutku sem vedela, da potrebuje to, tudi mojo energijo. In prav je tako. Ko sem ob slovesu govorila z Madhu, mi je povedala, da se Patriji počuti bolje, da je močnejši in bolje razpoložen. Vesela sem bila te novice, saj mu želim še veliko zdravih in navdihujočih let, let, v katerih se bo razdajal za ljudi okoli sebe. Je res en tak človek, ki te začara, ki deli svoje znanje, svojo razsvetljenost z vsakim, ki mu rad prisluhne. Je povsod, veliko potuje, ima centre s piramidami v Indiji, prijatelje po vsem svetu. Upam, da pride kdaj tudi v Slovenijo, na moje in Ivanovo povabilo, recimo.

Bodi zdrav, Patriji … see you next year in Visoko, na Second Pyramid Energy Conference.


Prof. dr. Konstantinov Korotkov: 
Odkritje bosanskih piramid in tunelov je eno največjih odkritij 21. stoletja

Med zvenečimi imeni predavateljev na Konferenci o energiji piramid je bil tudi ruski znanstvenik prof. dr. Konstantin Korotkov iz Univerze v Sankt Peterburgu.

»Odkritje bosanskih piramid je eno največjih odkritij v 21. Stoletju. Imamo konkretne dokaze, da so te gradbene strukture od tuje prastare civilizacije in brez dvoma lahko trdimo, da so dela razvite civilizacije. Kar je pomembno, je to, da dr. Semir Osmanagić, ki je vrhunski strokovnjak, vključuje razne vidike in raziskovanja,« je povedal prof. dr. Korotkov.

Obrnil se je na konferenco, ki se je dogajala v Visokem in na kateri se je zbralo veliko število eminentnih strokovnjakov.

»Tu poznam mnoge znanstvenike s celega sveta, ki raziskujejo številna področja znanosti, vsak da svoj doprinos. Naša raziskovanja, instrumentalne meritve, dokazujejo aktivnost piramid in njihov vpliv na ljudi. Ni pomembno le imeti znanstvenih dokazov, temveč je pomembno to predstaviti ljudem, in konference so najboljši način za tako prezentacijo. Ta konferenca ima zelo pomembno vlogo, ker omogoča ljudem s celega sveta, da pridejo sem, da dobijo informacije in ko se vrnejo domov, da jih dalje širijo in predstavijo. To je edini način, kako ljudem širom sveta predstaviti dogajanja in pomembnost odkritja v Visokem, v Bosni,« je zaključil Korotkov.

Ob zaključku se je dotaknil tudi zdravstvenega aspekta prihoda in bivanja na Visokem.

»To ni zgolj zgodovinsko in znanstveno odkritje, temveč je še kako pomembno za zdravje ljudi. Mnogo je dokazov, da je bivanje, zadrževanje v tunelih in piramidah zdravilno in pozitivno vpliva na ljudi. Zato bi veljalo razmisliti center, kamor bi ljudje prihajali in bivali v piramidah in tunelih. Meritve, ki jih delajo pred in potem, kažejo številne pozitivne afekte. Dr. Osmanagić poudarja znanstveni in arheološki pomen kot tudi blagodejne vplive za zdravje ljudi. Srečen sem, da sem soudeleženec te konference,« je izjavil priznani ruski znanstvenik prof. dr. Konstantin Korotkov.

Na Visokem je bila Prva globalna konferenca o energiji piramid ob sodelovanju eminentnih svetovnih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z gradnjo piramid, z vplivom piramid na zdravje človeka in vplivi skalarnih valov, ki jih imitirajo piramide.

Semir Osmanagich

»I ovaj put se pokazalo veliko poštovanje stručnjaka iz Rusije, SAD, Indije, Srbije te posjetilaca iz 25 zemalja za pionirski rad Fondacije „Arheološki park: Bosanska piramida Sunca“. Mi smo prvi u svijetu koji istraživanju piramida pristupaju s arheološkog, multidisciplinarnog naučnog, energetskog, duhovnog i ljekovitog aspekta za razliku od egiptologa i arheologa u drugim zemljama koji imaju limitirani pristup ovim kompleksnim građevinama. Ova konferencija je i ove godine privukla goste sa svih kontinenata pokazujući da Fondacija sistematski razvija arheološki i zdravstveni turizam" izjavio je po završetku konferencije, dr. Semir Osmanagić.



Prva globalna konferenca o energiji v piramidah je izpolnila pričakovanje organizatorjev in gostov

Prinesla je tudi zanimiva predavanja.

Na Visokem je bila Prva globalna konferenca o energijah v piramidah v sodelovanju z nekolikimi prominentnimi svetovno priznanimi strokovnjaki, ki so govorili o gradnji piramid, o vplivu piramid na zdravje človeka in o skalarnih valovih, ki jih emitirajo piramide.

»Tudi tokrat se je pokazalo veliko spoštovanje strokovnjakov iz Rusije, ZDA, Indije, Srbije ter udeležencev konference iz 25 držav sveta, do pionirskega dela Fundacije »Arheološki park: Bosanska piramida Sunca«. So prvi na svetu, ki raziskovanju pristopajo z arheološkega, multidisciplinarnega znanstvenega, energetskega duhovnega in zdravstvenega aspekta z razliko od egiptologa in arheologa v drugih državah, ki imajo omejen pristop k tem kompleksnim zgradbam.

Ta konferenca je privabila goste z vseh kontinentov, pokazala je, da Fundacija sistematsko razvija arheološki in zdravstveni turizem,« je izjavil po zaključku Konference dr. Semir Osmanagić.

V dveh dneh so se zvrstila številna predavanja. V Visokem so bivali ugledni strokovnjaki, Rusa Valerij Uvarov in prof. dr. Konstantin Korotkov, Ken Rohla iz ZDA, srbski strokovnjak Goran Marjanović, Estonka Lilie Lindmae, gosta iz Indije Brahmarshi Patriji in Dinesh Kukreja.

»Odkritje bosanskih piramid in tunelov je eno največjih odkritij 21.-ega stoletja. Imamo konkretne dokaze, da so te gradbene strukture s strani starodavnih civilizacij, brez kakršnega koli dvoma lahko trdimo, da so to dela razvite civilizacije.

Ta konferenca ima veliko vlogo, ker omogoča ljudem s celega sveta, da pridejo sem, da dobijo informacije, ki jih potem širijo v svojih državah.

To je edini način, kako lahko ljudem širom sveta pokažemo, kako pomembno je odkritje bosanskih piramid in kaj se dogaja naVisokem,« je povedal prof. dr. Konstantin Korotkov z Univerze v Sankt Petersburgu.


Zadovoljstva nad konferenco in druženjem strokovnjakov iz vsega sveta na enem mestu, ni skrival niti ameriški proučevalec skalarnih valov 
Ken Rohla.

Gost prve globalne konference o energiji piramid je bil tudi ameriški raziskovalec skalarnih valov Ken Rohla, ki je predaval na temo »Znanost o energiji piramid: Kaj je in kaj lahko z njo počnemo.«

»Ta konferenca prinaša znanje in informacije, ki se spretno skrivajo. Zahvaljujoč današnji tehnologiji, internetu, Youtubu … se resnica o teh odkritij lahko vidi, dostopna je vsakomur,« je rekel Rohla.

Ken se je obrnil tudi na same udeležence konference, na njihovo delo in to, kar ta dela prinašajo.

»Tu imamo res kredibilne znanstvenike, ki imajo za sabo utemeljeno delo in rezultate in z nami delijo svoja odkritja in povezanost fizike s piramidami. Menim, da bo ta konferenca, kot tudi ta odkritja o katerih smo govorili in jih podelili med sabo in z javnostjo, definitivno spremenila zgodovino,« je na koncu izjavil Ken Rohla.





12. maj 2018
Visoko, Sarajevo, Visoko

Drugi dan popoldne, Patriji in Semir, povabita vsakega, ki bi želel kaj povedati, na oder. Presunljive izpovedi, izkušnje, delijo ljudje z vsega sveta z nami. Na koncu skupna fotografija in NA-SVIDENJE naslednje leto, si zakličemo. Celo sama sem se povzpela na oder ob pomoči simpatičnih Vietnamcev.

Počasi se s pomočjo palice odpravim v avto in že sem na poti v Sarajevo, kjer imam bookiran apartma za tri noči. Preden startam, še napišem SMS lastniku, saj me je prosil, naj mu sporočim, kdaj pridem. Vprašam še za naslov. Vem, da je apartma nekje blizu Baščaršije, imam telefonsko in to je to.

Avtocesta do Sarajeva, edina v BIH, med Zenico in Sarajevom. Hitro sem v Sarajevu, a potem še kosmato uro vozim po mestu. Gužva taka, da ne moreš verjeti. Kot bi vsi hoteli v stari del mesta. Pridem blizu Baščaršije, vidim prazen parkirni prostor in nemudoma parkiram. Pripravlja se za nevihto. Temni oblaki ne obetajo nič dobrega. Maturanstki plesi so, mladi povsod v lepih oblekah, moški z metuljčki, pod roko vodijo svoje spremljevalke. Odpravljajo se v filharmonijo, predvideva ali v opero. Pred mogočno stavbo je gužva, godba pričakuje obiskovalce. Povsod so policisti, ki usmerjajo promet. Pokličem apartma, nihče se ne javi. Poskusim znova in znova. Nič. Skušam vžgati avto, da se sama zapeljem poiskat apartma, vem približno, kje naj bi bil. Avto ne vžge! Hahaha, kaj zdaj? Obeta se nevihta, jaz ujeta v avtomobilu, ki mi ne vžge. Prosim dva mladeniča, da mi potegneta skuter iz prtljažnika in se odpravim do najbližnjega policista, da ga vprašam za pot. Nima pojma, kje naj bi bil apartma, ki ga iščem. Pogleda na internet, ki mu seveda pokaže vse apartmaje v mestu. ON: »Gospođo ima puno apartmentov s tem imenom!« Vidim, da si z njim ne morem pomagati, kot da je prvič na Bookingu. Nič, grem na Baščaršijo, se malo zapeljem po njej. Gneča je neizmerna, še večja, kot sem pričakovala. Povsod kafiči, kavarne, restavracije. Baščaršija ni več ista kot v stari Jugi, ko me je naravnost fascinirala s svojimi izrazito bosanskimi trgovinicami izjemne umetne obrti. Vse si našel takrat, takoj po vojni pa nič od tega. Leta 2002 smo bili na Baščaršiji z mularijo, najino, seveda, takrat le nekaj kitajske robe in to je to. Danes zopet živi Baščaršija, a ni več tista, ki jo imam v spominu izpred štirideset let. Razočarana sem, le po 15-.ih letih zopet živi, Sarajevo je postalo velemesto, pleha ogromno. Nič si rečem, tu očitno ne bo nič. Grem do avta in sedem vanj. Poskusim še enkrat, pokličem apartma, spet nič. Mlad par, tujca, mi spravita skuter v prtljažnik. Usedem se, vesela, da vsaj mokra ne bom. Meditiram, kaj naj drugega in upam, da mi bo v naslednjem poskusu avto vendarle vžgal. Jupi, uspe mi. Srečna sem v svojem avtomobilčku.

Kam zdaj? Nimam pojma. Najbolje, da grem na Visoko ali do Zavidovićev, k Halimi. Ura je devet, oblaki ne obetajo nič dobrega. Celo uro se vozim po Sarajevu in končno mi uspe priti do avtoceste. Oznake so revne, nimam pojma, kje sem ustavim se na najbližji črpalki. Izkaže se, da sem v pravi smeri. Avtocesta, končno. Začne deževati. Najbolje, da grem zopet naVisoko. Ja, odločim se, saj je prepozno, da bi klicala Halimo. Ura je deset. Ne spodobi se.

Upam, da bodo imeli v hotelu kakšno prosto sobo. Zapeljem v garažo hotela Piramida sunca. Kličem receptorko, da bi mi dala skuter iz avta. Ne javi se. Nič, vzamem svojo palico in se ob zidu priplazim do dvigala. Hvala bogu. Vse bo dobro, si mislim. Vstopim v dvigalo, previdno, ker vem, da se vrata hitro zaprejo. Ob izstopu pa nisem dovolj hitra. Vrata me zvrnejo. Padem kot snop vznak, buška na glavi. Obležim. Kaj naj storim drugega. Ležim nekaj minut, ko se odprejo vrata. Ojoj, rečeta dva naša, in mi pomagata vstati. Na srečo ne krvavim, a je bolečina na glavi kar huda. Želim si le postelje. Na srečo dobim isto sobo, ki sem jo popoldne zapustila. Edina prosta je.

Zvrnem se na posteljo in zaspim kot ubita. Spanec pravičnega? Morda, kdo bi vedel. Vesela, sem, da se je kljub vsemu dobro končalo. Moj izlet v Sarajevo, na Baščaršijo, ki ni več to, kar je bila, tudi Sarajevo ni tisto, kar sem doživljala pred 40.-leti, ni več ono takoj po vojni, ki smo jo leta 2002 še kako občutili, veliko stavb je bilo obstreljenih, grobovi povsod, na vseh pobočjih, oni značilni beli.

Sanjam o Baščaršiji, ki je več ni, o Sarajevu, kakršno je bilo v bivši Jugoslaviji, o bratstvu in enotnosti. Bosna in Hercegovina, ki je zdaj razdeljena na tri dele, kjer govorijo srbsko, hrvaško in bosansko, celo črnogorsko. Vprašam se: le čemu je tega treba, te morije, tega sovraštva, ki še se danes zrcali v očeh marsikoga, ki sem ga občutila v Republiki Srbski, na lastni koži, nič kriva, nič dolžna.

Preprosto ne razumem. Še veliko generacij bo to občutilo. Sprava še dolgo ne bo možna. Prej prijatelji, zdaj sovražniki.

Pred dnevi mi je prijateljica, ki je živela v Dubrovniku in je z otrokoma prebegnila domov, v Slovenijo, v Solkan k mami, rekla: »Če ti ubijejo otroka, ne moreš tega oprostiti, no ja, morda lahko oprostiš, pozabiš pa ne nikoli!« 


13. maj 2018
Visoko, Bosanski Brod, Nova Gorica

Spim, kot bi me nekdo mahnil z macolo po glavi. Spočita in vesela, da sem preživela, grem na zajtrk, ki ga, kot vedno, pripravi Madhu. Srečava se, lepo je najino srečanje, kot vedno. Nisva se poslovili prejšnji večer, pravzaprav se nisem poslovila od nikogar.

Morda sem se zato vrnila? Kdo ve?

Tudi Pradeepa srečam, ponovno. Čudi se, ko me zagleda. Na kratko mu razložim, zakaj sem se vrnila. »You are my guest, and I will be your's when I will come to Slovenia next year,« reče Pradeep. »Nice,«odgovorim. Slovo od njega in Madhu je prisrčno. Patriji je pa že na poti v Indijo, preko Istanbula leti, mi pove Madhu.

Kam zdaj, ali naprej proti Sarajevu, Mostarju , Međugorju in Splitu. To je bil moj prvotni načrt. A zdaj so se stvari spremenile. Avto mi nagaja, vrnila sem se naVisoko. Naj grem do Halime in se še malo podružim? Ne vem, odločala se bom sproti. Ko se približam odcepu za Zavidoviće, me avto pelje kar naprej. Domov, se v hipu odločim. Prav gotovo mi avto to sporoča. Domov, da ne boš imela še kakšnih problemov.

Pridem do meje. Kolona. Zopet težave na obzorju?, se vprašam. Ustavita me dva mulca in mi povesta, da je treba čakati za prehod čez mejo dve uri in pol, da pa me lahko peljeta okoli, da se izognem gužvi. Zahtevata 20 evrov. Nak, se odločim, obrnem in peljem za neko švicarsko registracijo, ki je ves čas vozila za mano. Izkaže se, da gremo malo naokoli prav do meje. Tam pa policist, ki nas pošilja nazaj. Vztrajam, da hočem na mejni prehod, policaj pa vztraja da obrnem. Švicar ga uboga, jaz pa ne. Zapeljem na parkirišče, kjer so mi vžigali avto pred nekaj dnevi, potem pa okoli treh avtobusov nazaj. Nekdo se me usmili in me spusti pred sabo. Počasi se pomikamo do mejnega prehoda, ljudje so nervozni, vroče je, domačini ponujajo vodo. Pridem do meje in koga zagledam, policista, ki je bil najprijaznejši na poti v Bosno. Potrka mi na šipo. Ojoj, kaj bo pa zdaj, mi prešine skozi možgane. Pogledam policista, ta mi kaže znake, če je z avtom vse o.k., dvignem oba palca, v znak, da je o.k in speljem. Yes, uspelo mi je. Še vedno se pomikamo po polžje, zamudim več kot eno uro za prehod meje s Hrvaško, a še vedno manj, kot je bilo napovedano. Zopet mi je uspelo, tokrat celo prelisičiti policiste, srbske, seveda.

Hrvaška, peljem na avtocesto in ne ugasnem motorja niti ko tankam. Imam namreč avto tudi na plin, prosim, če mi lahko natočijo plin brez da ugasnem motor, ker mi pač avto ne vžiga. Naletim na prijaznega uslužbenca, ki razume mojo stisko.

Naravnost v Novo Gorico, brez hrane, z malo vode, po osmih urah vožnje po več kot 600 km, prevoženih v enem zamahu, sem končno doma.

Lačna, utrujena, a srečna, da mi je uspel veliki podvig. Nekaj pojem in se zvrnem v posteljo. Spim spanje pravičnega, od osme do šeste zjutraj.

Odisejada je končana. Polna vtisov, novih srečanj, izkušenj, ki me bogatijo, znanja, ki sem ga bila deležna, skratka moje petdnevno potovanje v Bosno se je dobro končalo. Nekaj dni oddiha, nekaj nujnih opravkov in že potujem naprej, tokrat za 4 dni na Roglo na >Preboj. Jupi, veselim se tega, še bolj kot Bosne. Upravičeno!!!

 Z leve Hrvat Ivan Bavčević, Patriji, Kumar (Indija), Semir Osmanagić BIH, v ozadju Madhu

Madhu

Skupinska fotografija ob zaključku konference, druga z desne moja malenkost

Madhu in jaz

Brahmarshi Patriji in dr. Semir Osmanagić

Američan Ken Rohla in Semir Osmanagić

Ruski raziskovalec, prof. dr. Konstantin Korotkov




Napisala: Zarja Trkman
fotografije: osebni arhiv avtorice




Pieteta, napisala: Zarja Trkman, maj 2018

objavljeno: 7. maj 2018 19:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. maj 2018 19:43 ]


Pieteta, veliko globoko spoštovanje? 

“Zasedli ste moje mesto. Prevzamete tudi mojo invalidnost?”  

Nedelja. Dan za bogove, boginje se obeta.  

Tretji spominski spust s Prestreljenika v organizaciji najine hčere in sina, v čast našemu tatkotu, ki se je vsako leto na Emausu (srečanje starodobnih smučarjev na Kaninu), na velikonočni ponedeljek kljub invalidnosti povzpel na to goro. Zaradi svoje invalidnosti se spusta ne morem udeležiti, a spomin na preminulega moža počastim malo drugače. Nesem mu vrtnico na pokopališče v Staro Goro, kjer smo pred dobrima dvema letoma raztresli pepel. Pod mogočnimi hrasti, v objemu narave, ki se je ravno prebujala, med trobenticami in nežnimi podleski. 

Odpeljem se na pokopališče s svojim avtomobilom. Vidim popolnoma prazno spodnje parkirišče, na zgornjem le tu pa tam, kakšno vozilo. Zapeljem mimo znaka, prepovedana vožnja, razen za invalide in Komunalo. Mislim si: lepo, da ni nobenega pogreba, da bom trenutke tišine podelila s svojim dragim. Pripeljem do dveh parkirišč za invalide. Povsod so avti, ob poti do grobov, malodane na grobovih. Nimam kje obrniti, saj so povsod ljudje, v pogovoru in glasnem razpravljanju. Vidijo me, nedvomno. Zapeljem mimo v upanju, da je na koncu poti obračališče, a ga ni. Peljem vzvratno, obrnem na manjšem prostoru med grobovi, nihče ne pristopi, da bi mi pomagal. Nimam pojma, zakaj je tam toliko ljudi, zakaj toliko avtomobilov. Vem le to, da nimam kje parkirati, da bi se poklonila spominu na pokojnega moža. 

Žalostna zapeljem do velikega lesenega križa, kjer potekajo raztrosi. Odprem vrata. K meni pristopita dve mladi ženski in se začneta opravičevati, češ prišli sva le prižgati svečko pokojnemu dedku, takoj bova umaknili avto. Opravičilo je pristno, a me ne prepriča. »Ni treba umakniti avta«, rečem, »zdaj ne, prej bi mislili na to. »Razumem vašo stisko, ker je bil moj ded invalid«, reče voznica mercedesa. Jaz: »Torej bi že zaradi tega parkirala na parkirišču spodaj.« Ona: »Žal mi je, gospa, res mi je žal! Sem vnukinja vaše znanke, mislim, da ste mi bili celo predstavljeni pred kratkim.« 

Začutim njeno stisko, povabim jo bližje in jo iskreno objamem. Trese se. »Naj bo to šola zate«, rečem, ji dam vrtnico in jo prosim, da jo položi na travo. 

Medtem se pripelje še nekaj avtomobilov, med drugimi tudi pravoslavni pop, ki parkira, mislim, da celo na mestu za žalujoče svojce, ki se udeležijo raztrosa. Tam sem sedela tudi jaz, na invalidskem vozičku, ko smo se poslavljali od moža, očeta, sina, prijatelja … 

Zdaj mi je jasno, da imajo pravoslavni obred, ki se najverjetneje vrši sedem dni po pogrebu. Mašo zadušnico, bi lahko rekla.

Avto mi crkne, ne morem ga prižgati. Spustim se malo nižje in se umaknem na stran. Večkrat poskusim, a ne gre. Ravno začnem iskati polico, da pokličem asistenco. V stiski zaslišim znan glas, angelski glas prijateljice, ki je prišla prižgat svečko za najino skupno prijateljico. Ona je bila edina, ki je avto parkirala na žgočem opoldanskem soncu na spodnjem parkirišču. Prisluhne mi in mi pomaga poklicati asistenco, ker sama težko govorim. Ko se ona pogovarja po telefonu, še enkrat poskusim vžgati avto. Uspe mi, avto se odzove. Obe sva srečni, da me ni pustil na cedilu. Objameva se, ona v solzah, jaz pa neizmerno hvaležna. Vesolju in svoji sreči, da lahko živim. Da lahko živim kvalitetno in odprto za sprejemanje drugačnosti.

Svoje solze sem podelila vrtnici in mojemu dragemu že prej. Objem pa mladi ženski, ki je edina pristopila k meni in se opravičila za svoje mladostniško »dejanje.« Oproščeno ti je, draga mladenka.

Naj bo ta zgodba v poduk vsem, ki se ne zavedajo, da se lahko v trenutku znajdejo v podobnem položaju kot sem se jaz … na današnji dan, 6. maja 2018.

Imate moj blagoslov. Kaj boste naredili s tem, nimam pojma. Upam pa, da sem vsaj malo potrkala na vašo vest, dragi »pogrebci« ali kar ste že, »zadušniki« morda.

Dan sem zaključila na večernem koncertu na Kapeli, v rožnem vrtu burbonk, ki so omamno dišale in se stapljale z ubranimi glasovi mladih Vodopivcev. Obliž na rano, ki se najverjetneje nikoli ne bo zacelila. 

Aleluja!



Napisala: Zarja Trkman


Fotografija: Vir internet, 2018




Rumeni Swap večer, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 25. apr. 2018 23:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. apr. 2018 00:31 ]



Rumeni Swap večer v Kopru 




Postavila sem vprašanje, kaj pomeni SWAP. In sem dobila odgovor: IZMENJAVA. Zadovoljna sem bila z odgovorom. A sem pomislila, kaj bi jaz uporabila, namesto SWAP JE TOP. Izmenjava je prava pot, sem si rekla. Vse lepo in prav! 

Na prireditvi sem bila prvič in nisem bila razočarana. Pripeljala sem se iz Nove Gorice, našla Rotundo, ki je res izjemna lokacija. Skozi atrij v prostor v RUMENEM. Vse je bilo v rumenih odtenkih. Presenečenje, ki je dišalo po limoni, ki je, jasno, rumena. Odpri, je pisalo na vstopni škatlici, ki mi je bila ponujena, ko sem dogodek zapuščala. Odstranila sem pokrovček s pomočjo moderatorke pogovora z gostjo večera Romano in odkrila zrcalce, na katerem je nekaj pisalo: v stilu: Poglej se, kako si lepa. Nasmejalo me je, zrcalce. Vem, da sem »lepa ...«, hahaha. 

Dobim sladoled. Rumen, okus manga, limone in še en, ne spomnim se več kakšen. EMŠO! Zapeljem se v dvorano, kjer je sedelo kakšnih trideset žensk, vseh starosti, a se mi zdi, da sem bila, vendarle, med starejšimi tremi. Rosno mladih ni bilo. Zakaj ne, nimam pojma. Morda zato ne, ker se še ne zavedajo veličine IZMENJAVE. Ker ne gre le za izmenjavo oblačil, modnih dodatkov. Gre predvsem za osveščanje o tem, kako so oblačila izdelana, kolikšen odstotek dobi tisti, ki jih dela. Ne boste verjeli, a je ta odstotek zelo nizek, tako nizek, da boste težko uganili. Poskusite, imate na razpolago tri številke: 1, 5 ali 40 %. Ste uganili? 

Pravilen odgovor je: 1 %. Ja, 1 %!!! Komentar je popolnoma odveč. 

Predavanju je sledilo druženje z Romano, ustanoviteljico Obrednega gledališča. Prijeten pogovor, prijetna voditeljica in zanimiva gostja. Potem ocenjevanje oblačil vseh udeleženk, da se naučimo, kaj in kako se ocenjuje, in da vidimo, kako nehvaležno je to delo organizatork. Ocenjuje se kakovost materiala, otip je zelo pomemben, izdelava (šivi) in obraba. Izdelke razdelijo v tri kategorije: nizka, srednja in visoka. 

Ko mi je uspelo priti do tega, da vendarle pogledam oblačila, nisem naletela na nobeno visoko ocenjeno. Ne vem, ali jih ni bilo ali pa so ženske že odnesle vse visoko ocenjene izdelke. Ni me bilo kakšne četrt ure, zamudila sem glavni bum in evo … dobila pa sem kljub vsemu 5 izdelkov, ki so mi bili všeč, nizke in srednje kvalitete, a zame so super. Lepi, kvalitetni in nosljivi, kar je najpomembnejše. 5 minut sem potrebovala, da sem jih izbrala. Dve krasni bluzi, dve jakni in en kos, ki mi je prvi »padel« v oči: pletena in kvačkana majica v barvi breskve, ročno delo, iz bombažne preje- lep in zame VISOKO ocenjen izdelek izpod rok, menda zelo prijetne gospe. Bravo! 

Še pokušina sladice in že sem bila na poti proti v noč. Lahko noč swapovke … dobro jutro IZMENJAVA … oblačil, energij, mnenj, okusov in otipov, ličenja, friziranja in manikiranja… dobrodošla lepa slovenska beseda … morda vzpodbuda za naprej … KDO BI VEDEL. 

Da ne bom preveč kritična: dogodek je uspel v celoti, mojim pričakovanjem je bilo zadovoljeno. Še pridem, ne na Zelenega v maju, na onega junijskega morda. Če bo! V Koper ali kam drugam. 

Intuitivna spoznanja, napisala: Zarja Trkman, marec 2018

objavljeno: 5. mar. 2018 03:48 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. mar. 2018 03:51 ]


Intuitivna spo-znanja 
Na prvi dan koledarske pomladi, na Zlato luno, je bil gost Fundacije za dobro ljudi in narave, Ustanove Zdenke Gustinčič, hrvaški pisatelj in raziskovalec zavesti, kot se sam najraje poimenuje, zdaj že vsej Sloveniji znan, Adrian P. Kezele. Gostili smo ga pred dvema letoma in zdaj ponovno. Srčno upamo, da od danes naprej 2x letno. Iluzija? Morda? Sanje? Morda! Intuicija? Kdo bi vedel? 

In prav intuicija je bila tema predavanja in delavnice, ki je imela naslov INTUITIVNA SPOZNAJA (original), sama pa sem jo prevedla v INTUITIVNO SPO-ZNANJE, ker se mi zdi to najboljši približek originalu. 

Skratka govora je bilo o Intuiciji.  

»Navkljub vsakodnevnemu omenjanju je intuicija še naprej »pozabljena« veščina, oziroma pravilneje rečeno, je zanemarjena. Tisti, ki verjamejo vanjo, niso pripravljeni o njej spregovoriti, čeprav večino odločitev sprejmejo ravno na osnovi »notranjega občutka«. Veliko pa je takih, ki ta občutek potlačijo v sebi, saj mislijo, da je subjektiven in nezanesljiv.«

Razkrivali smo pozabljeno veščino, razvijali uspavano sposobnost in so-ustvarjali globalno mrežo intuitivne komunikacije.

Intuicija je namreč uporabna, praktična veščina, ki pomaga pri vsakdanjih odločitvah, pa tudi pri pomembnih življenjskih odločitvah


Vsak ima intuitivne sposobnosti.

Intuicijo lahko razvijamo z vadbo.

Razvita intuicija je pomemben korak na poti osebne duhovne rasti.


Redna uporaba intuicije oživlja tisto raven zavesti, na kateri smo vsi povezani, zato je tako delovanje (intuitivno) pomemben doprinos k evoluciji človeštva

O tem in še marsičem je govoril Adrian. Tako kot zna le on. Suvereno in podkrepljeno z lastnimi izkušnjami in znanjem, ki si ga je pridobil skozi življenje, ki je v celoti podrejeno raziskovanju zavesti.

Zaradi prevladujočega vpliva eksaktne znanosti, zasnovane na racionalnem mišljenju, večina ljudi sploh ne ve, da intuicija obstaja. Šesti čut, občutek, da nekaj »vemo« ni predmet resnega proučevanja, pa tudi večina misli, da ni vredno zaupanja in verjetja. Ljudem se ne zdi zanesljivo in praktično sredstvo za sprejemanje odločit.

In vendarle večino odločitev sprejemamo intuitivno.

Na koncu delavnice, ko se je, upam si trditi, večina prvič srečala z devetimi labirinti, skozi katere smo se premikali vizualno, z barvo, ki smo jo usmerili v določen del telesa … smo se srečali z nalogo, pri kateri smo ugotavljali, kako intuitivni smo.

»Veliko boste še morali delati, vaditi, to je bil le praktičen nasvet, kako naj se to dela«, je zaključil Adrian P. Kezele. 

http://www.adriankezele.com/pogledajte-kroz-moje-oci/


Namaste!


Napisala: Zarja Trkman





Konopljina čajanka, napisala: Zarja Trkman, februar 2018

objavljeno: 2. mar. 2018 00:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. mar. 2018 02:04 ]




Konopljina čajanka 
v SReČNI hiši v Novi Gorici 


Vstopim v dvorano, prijetno diši. Mlad par, on iz Dolenjske, ona Istrijanka, me pospremita z nasmehom na stol. V roke dobim majhni vabili, na katerem so predstavljene njune bodoče delavnice. Njuna kmetija na koprskem je Kmetija svetih rastlin VRINDIKA, v Bertokih je. 

Vabilo se glasi takole:  

»Vodimo različne seminarje in delavnice za dobrobit človeka in narave. Naši produkti podpirajo sonaravno idejo bivanja.

Konopljina čajanka je dogodek, kjer se ob sproščenem vzdušju in konopljinem čaju seznanimo z vsem, kar se tiče te dragocene rastline.

Delavnica o domači rabi konoplje in njenih ekstraktih pa je namenjena praktični izkušnji, kako doma pripraviti kremice, macerate kot tudi kulinarične dobrote in si tako priskrbeti samooskrbo zdravja za celo družino.«


Barbara in Lenart Vrindavan gojita konopljo na več hektarih. Imata certifikat. Lenart nas toplo pozdravi in nemudoma se med nami vzpostavi prijetno vzdušje. Barbara sprva le nemo opazuje, potem pa se tudi sama začne vključevati. Njen trenutek nastopi, ko se loti pripravljati konopljin čaj in kasneje smuti.

Še nisem doživela tako dobre predstavitve konoplje, njenih blagodejnih učinkov na človeka, tako preproste, a obenem strokovno podkovane razlage o zmotah in resnici o konoplji. Začarano smo vsi sledili Lenartovim besedam. Diplomirani inženir agronomije in hortikulture je vso zgodbo o konoplji predstavil tako preprosto in jasno, da sem mu takoj zaupala. Že dolgo se odločam, da bom poskusila še dodatno podkrepiti svoj  kanabinoidni sistem z vnosom konopljinih pripravkom.

Odločitev je padla. Lenartu sem zaupala svoje težave, svojo domnevno, pravim domnevno, diagnozo, ker še po 18 letih nimam dokončne. Brž se je Lenart posvetil mojemu primeru, svetoval, kaj in kako naj jemljem ter mi ponudil svoj nadzor. Seveda bova ob vsakem povečanju doze v stiku, ker mlad agronom deluje na osnovi svojih izkušenj, ki jih deli s tistimi, ki mu prisluhnejo. Vesel pa je predvsem povratnih informacij in sodelovanja s človekom, ki se za njegove izdelke odloči.

Barbara nam je pripravila odličen čaj iz kokosove moke, konoplje, popraženih lešnikov in začimb, vsaj mislim, da je bilo tako. Potem pa je iz usedline čaja naredila odličen smuti. Vsi smo z velikim veseljem poskusili oboje in bili vidno navdušeni. Prijetno druženje, medsebojno sodelovanje, klepet in nasveti, ki smo jih prejeli je, upam si trditi, prav na vsakega obiskovalca naredilo dober vtis.

»Pridemo na delavnico o Domači rabi konoplje in njenih ekstraktov«, ki bo že v petek na goriškem koncu, nas je kar nekaj potrdilo. Razšli smo se bogatejši za nova, zanimiva spoznanja, za nova znanja, predvsem pa polni vtisov in dobre energije, ki je zavladala med nami in mladima zakoncema. Tako sproščeno, tako iskreno in odkrito, tako enostavno. Ker sta enostavna, Lenart in Barbara, ki sta naletela na več kot 20 zvedavih in prav tako odprtih in enostavnih udeležencev. Hvala vsem za izjemno zanimiv večer, ki se je danes dopoldne nadaljeval pri meni na domu z obiskom Barbare in Lenarta.

Ko srečaš in malo bolje spoznaš tako preproste mlade ljudi, si ne moreš kaj, da ne bi bil srečen, vesel in zagnan. Predvsem pa hvaležen. Za vse znanje, za vse izkušnje, za nesebično deljenje in tudi dajanje. Ja, marsikaj sta nam Barbara in Lenart podarila. Zlasti svoj čas, pa tudi svoje izdelke, konopljin čaj, kremo … vsega pač nočem izdati.

Pridite na delavnico v petek, najverjetneje bo v Šempasu na društvu Rasa ali pa v Novi Gorici na naslovu VSE – ENO. Odvisno od števila prijav.

NAMASTE!!!

https://www.facebook.com/events/1568845889902588/
Fotografija: Iz arhive Kmetije Vrindika, Izola


Ciprske zgodbe, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 18. dec. 2017 02:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. dec. 2017 04:23 ]

Ciprske zgodbe


"Vabljeni na veliko grško poroko, naslednje leto, na Rodos."

S temi besedami se je poslovil. Naš Dejan, ki smo ga vzeli za svojega. Na odisejadi po Cipru. V glavnem na severnem, turškem delu Cipra. Z zanimivo zgodovino, politiko, kulturo … predvsem pa z zgodbami, ki ga delajo tako drugačnega, tako unikatnega. In prav te zgodbe je naš Dejan delil z nami, s 44 popotniki, ki smo se odločili, da ta del Cipra malo pobliže spoznamo. Mešanica, jugo nostalgična mešanica Hrvatov in Slovencev, ki pa smo se lepo in dobro imeli, si pomagali, se razumeli in spoštovali …

"PRIDEMO", SMO ZATRDILI V EN GLAS, "DRUGO LETO, NA RODOS" … Kdo in kdaj? … bomo videli … hehehe

Zgodbe, ki jih je zapisalo življenje, pred kakšnim tisočletjem ali dvema, pred nekaj sto leti, ali pa pred nekaj desetletji … in zgodbe, kot jih piše življenje zdaj. Tu in ta trenutek.

1. Dan – 1.12.2017

Petek. Polno letalo, umirjeni potniki, Slovenci in Hrvati, zvedavi in v pričakovanju. Česa? Novih zgodb, novih spoznanj, novih doživetij.

Nastanili smo se v družinskem hotelčku Manolia, v Lapti na Severnem delu otoka, turškem delu, 15 km od Kirenye. Prijeten hotelček, ob sami obali, v mirnem okolju. S Klavdijo sva dobili enkraten apartmajček, na vrhu, z mansardno sobo, z dvema balkonoma in pogledom na izjemen zalivček in na širno modrozeleno morje. Zvrnili sva se v posteljo in nemudoma zaspali.

"Fotka z balkona na Cipru ... oblaki ..."

Čakala naju je izjemna dogodivščina, ki se je izkazala a poučno, za lepo in obetajočo. S krasnimi ljudmi, s krasnimi srečanji.

2. Dan – 2.12.2017

Salamis in sv. Barnabas

Sobota. Samostan Barnabas je bil naša prva točka. Zgrajen je bil v spomin na sv. Barnabas, ki je bil judovske družine iz Salamisa. Ko je študiral v Jeruzalemu, je sprejel krščansko vero. Ko se je vrnil na Ciper jo je začel širiti po celem otoku, skupaj s sv. Pavlom.

Samostan vključuje cerkev, cerkveni vrt, samostanske celice in kapelico, v kateri je katakomba sv. Barbanasa. Tu je tudi muzej.

"St. Barnabas"

Samostan je lep in dobro ohranjen. V cerkvi so zbrane ikone s celega otoka. Ker v cerkev nisem šla, sem si podrobneje ogledala muzejček in tu so fotke vsega, kar v njem hranijo… iz kamene dobe še, pa tudi amfore, orodja, orožja iz kasnejših obdobij. Ker je Ciper precej kamnit, so ljudi pokopavali v sarkofage, po petih do sedmih letih so sarkofag odprli, vzeli kosti in jih shranili doma. Še danes mrtve odpeljejo na kremacijo v Bolgarijo, ker v Turčiji ni dovoljeno upepeljevanje. Seveda takšna kremacija veliko stane.

Od tod smo se odpravili v Salamis. Dejan mi je rekel, da si ne bom mogla ogledati tega kraja, ker je neroden teren za moj skuter. "O.k.", sem rekla. Naša skupina je odšla na raziskovanje, jaz pa, trmasta in vztrajna kot sem, sem se odločila, da vsaj poskusim. In, ja, uspelo mi je vsaj nekaj videti…amfiteater, stebre…ulico in še kaj…uspela sem tudi nekaj pofotkati.

"Salamis"

Potem sem se zapeljala do Murata, ki je še z enim šoferjem igral znano turško igro z kockami in okroglimi ploščicami. Ne vem, kako ji pravijo, tej igri. Murat je zmagoval in je vidno užival pri igri. In seveda obvezna cigareta med njegovimi prsti in seveda turška kava.

Zgodba iz Salamisa, ki mi jo je povedala Klavdija, kot si jo je pač zapomnila ob Dejanovi razlagi.

V bazenu, ki je bil namenjen tako moškim kot tudi ženskam, se je dogajalo. Amazonke, bojevnice z lokom, ki so si odrezale eno dojko, da so lažje naslonile lok, so krojile dogajanje. One so bile tiste, ki so izbirale. Moške, za razplod. Najboljše, najbolj postavne, najbolj privlačne. Pomemben podatek, za ohranjanje kvalitete potomstva.

Če je kdo v te kopeli prišel zgolj zaradi užitka, je zabavo drago plačal.

Pa še ena: v areni, amfiteatru, ki je lahko gostil nekaj tisoč obiskovalcev, so se vrstile gladiatorske igre. V prvi vrsti, so sedeli nadomestni igralci. Boji so se dogajali tudi pri 50.-ih stopinjah celzija, na žgočem soncu in marsikdo je omagal. Zamenjali so ga z drugim. Kruto, a resnično.

3. Dan - 3.12.2017

Nikozija (Nicosia-angl., grško Levkosia, turško Lefkos)

Nedelja. Glavno mesto Cipra. Edino mesto v Evropi, ki je razdeljeno med dve državi, od leta 1974, ko so z Zeleno črto mesto razdelili na grški in turški del. Manjši del pripada severnemu Cipru, kjer živi izključno turško prebivalstvo.

Ker smo Nikozijo obiskali v nedeljo, ko moškim izplačujejo prispevek države, ni bilo na ulicah videti nobene ženske, pred bankomati pa so bile vrste moških. Vsi z mobilnimi telefoni, lepo oblečeni. Žensk pa nikjer, niti ene!!! Res zanimiva slika glavnega mesta.

V mesto smo vstopi skozi vrata obzidja. A ta turkov spomenik je bil na krožišču. Sprehodili smo se po za avtomobile prepovedanem jedru turškega dela mesta do notranjega dvorišča velikega hana. Služil je za sejmišče. Ljudje so pripotovali od vsepovsod in robo tovorili na oslih. Ko so osli obnemogli, so jih pustili kar tam. Odsluženi osli so potem romali na polotok Karpas, kjer so še danes zanimiva atrakcija.

Ko smo hoteli prestopiti mejo, Zeleno črto, se je računalniški sistem sesul. Po eni uri je meni uspelo priti čez mejo, v grški del Nikozije. Za mano je prišla tudi Klavdija in skupaj sva se sprehodili po sodobni promenadi s trgovinami celega sveta.

Kakšna razlika. Na eni strani še Balkan, na drugi pa pravo evropsko mesto, s prestižnimi zanimivimi trgovinami s celega sveta. Črno-bela slika, na eni strani skorajda uboštvo, na drugi pa prestiž. Na eni strani Balkan, na drugi Evropska unija. Popolno ravnovesje moških in žensk, družin z otroki, ljudje s celega sveta, belci, rumenokožci, črnci … nekatere zakrite ženske, a vseeno sodobno oblečene. Pravo razkošje. Na turški strani ponaredki znanih mark, na drugi strani originali.

Naši "šopingisti" pa so vseeno raje kupovali ponaredke, nakupe so opravili na turški strani … najverjetneje tudi za nadaljnjo prodajo - "šverc komerc", bi včasih temu rekli …

"Čas za nakupovanje tega, česar ne potrebujete" … je vedno rekel Dejan. In prav tako je bilo … velika večina je nakupovala stvari, ki jih ne potrebujejo … jaz pač ne!

Prva naša postojanka je bila tovarna usnjenih izdelkov. Reklama z modno revijo, potem pa predstavitev izdelkov in seveda nakup. Odločila sem se za moderno rumeno usnjeno jakno, modernega, sodobnega kroja, zadnja, letošnja kolekcija … čeprav ne kupujem oblačil zadnjih 10 let, sem se tokrat le odločila za jakno. Vplačala sem le avans 20, evrov, potem pa sem bom doma odločila ali jakno vzamem ali ne. Zdi se mi, da sem bila zelo uspešna v "cenkanju" … njihovo kao zadnjo ceno, sem uspela "scenkati" še za dodatnih 400 eurov … za mano so prišli in sprejeli mojo ponudbo … hehehe. Jo bom kupila, jakno namreč? Ne vem, najverjetneje da, sicer pa ne … hahaha

4. Dan - 4.12.2017

Kirenya

Ponedeljek. Pričaka me nasmejani Murat, naš šofer, ki kadi kot Turk … hahaha … dobesedno. "Merhaba", ga pozdravim in se povzpnem na avtobus. On pa, kot vse naslednje dni pospravi moj "skuter" v prtljažnik. Brez besed mi tudi priskoči na pomoč vse naslednje dni. Hvaležna sem za takega prijaznega možakarja. Le s čim sem si to zaslužila? "Tešekur ederim" se mu zahvalim po turško. Naučila sem se kar nekaj turških besed, ki sem jih pridno uporabljala, zlasti v komunikaciji z Muratom.

Belapais in zgodba o Pavarottiju

Najprej se zapeljemo v hrib, kjer smo priča številnim vilam, ki so si jih zgradili Angleži, ki se topet vračajo na Ciper in tu preživijo zimske, hladne mesece, v soncu in prijetnem okolju. Zakaj na hribu? Ker hočejo mir, ker se tako izognejo navalu turistov, ki poleti replavijo Kyrenio, ker hiše ne propadajo kot tiste ob morju, kjer sol in visoki valovi ter veter naredijo svoje. Na vrhu nas pričaka mogočen samostan Bellapais, ki se ga uvršča med najlepše mojstrovine gotske umetnosti na Bližnjem vzhodu.prvi menihi v njem so bili Avguštinci, leta 1187 so morali pobegniti v Jeruzalem, ker ga je takrat osvojil turški vladar Saladin.

"Detajl veličastnega spomenika gotske umetnosti - samostan Bellapais."

S samostana se odpira prekrasen razgled na Kirenijo.

V samostanu je tudi dvorana, kjer so nastopili znani pevci: Beyonce, Pavarotti, Jeniffer Lopez … ko je nastopila Beyonce, so GRKI IZKLOPILI ELEKTRIKO, KONCERT JE BIL PREKINJEN, NASTAL JE PRAVI ŠKANDAL. ŠE VEČJI PA OB NASTOPU Pavarrotija, ki je za koncert računal 2,5 milijona Evrov. Ljubosumni grki oz. grški del cipra je prekinil vse odnose z Italijo zaradi tega. Pavarroti se je odločil, da vrne denar in ustanovi fundacijo za obolele za levkemijo. Obolevajo zlasti moški. Zakaj je tako, niso še dognali. Sklad je zgradil kar tri bolnice, ki se ukvarjajo z raziskovanjem levkemije na Cipru. Od tedaj naprej, v samostanski dvorani lahko nastopi vsakdo, ki se odpove honorarju v dobro Fundacije. Lepo dejanje znanega tenorista je dobilo odmeven epilog. Vse za dobro ljudi, obolelih za levkemijo. In za znanstveno raziskovanje tega fenomena.

Odpeljemo se novim zgodbam naproti. V veličastni planinski dvorec sv. Hilarion nad Kirenyo. Spretna vožnja "mojega" Murata, mimo vojaškega oporišča, pod mogočno trdnjavo, na kateri je sultan preživljal poletne dni. V svojem haremu, ki je menda štel 4000 žen. Fascinantna zgodba se je spletla pod trdnjavo. Dejan je povabil 4 naše udeleženke, on sam pa je bil Sultan. Nazoren prikaz "kast" v haremu. Prva žena je bila kuharica, druga je hrano ponudila sultanu, tretja je bila z njim, da mu je dala spolne užitke, četrta pa je bila z njim noseča. Vse ženske so si želele vzpona na kastni lestvici. Prva je skuhala kosilo, v katero je dala strup. Drugo ženo je zastrupila in se tako prebila v drugo kasto. Tu je tretji ženi ponudila zastrupljeno hrano, žena je umrla in na njeno mesto je vstopila ona. Nudila je sultanu spolne užitke, ko je prva žena rodila hčerko, ki so jo nemudoma ubili, je prva žena upala, da bo sultanu povila dečka, sicer jo je čakala smrt.

Tako so te ženske delovale, zastrupljale so druga drugo in se povzpenjale vedno višje.

Pozimi so se učile. Pridobivale so številna znanja, da bi sultanu čimbolj ugajale. A je bil sistem izločanja zelo krut. Ni znano, koliko žena je umrlo, niti kam so jih pokopavali. Najverjetneje so jih metali v brezno. Domnevno.

Dejan je to zgodbo delil z nami tako nazorno, da si jo je vsakdo zapomnil.

Sv. Hilarion je služil tudi kot obramba Kirenye pred vpadom neprijateljev. Ko so zagledali ladjo, so nemudoma zakurili ogenj ter na ta način opozorili prebivalce mesta, da so se umaknili na varno, največkrat v obzidano trdnjavo.

Le-to smo si popoldan tudi ogledali. V njej so ostanki najstarejše ladje, ki so jo pred nedavnim odkrili nedaleč od pristanišča. Videli smo številne predmete in tudi okostje same ladje. Vse se je zelo dobro ohranilo, zaradi peska in školjk, ki so prekrile ladjo in predmete v njej. Orodje, ostanki amfor, pribor…vse to smo lahko videli.

S Klavdijo sva si privoščili kosilo na balkončku za dve osebi, tik nad marino, s čudovitim razgledom na barkače, stare jadrnice, pa vse do futurističnih jaht. Veličasten razgled in krasen sončni zahod, nam je ob kramljanju ob dobri hrani ponudila ta gostilnica. Dan se ni mogel lepše zaključiti. Za naju, namreč. Za ostale pa s shopingom, kateremu podleže marsikdo. Ne morem verjeti, tudi s shopingom so ljudje zasvojeni. Tako pač je.

Na začetku dneva pa smo si ogledali draguljarno, zlatarno, kjer smo dobili veliko koristnih in nevsakdanjih informacij o dragocenostih, ki smo si jih ogledali.

Danes moj prstanec krasi prstan z malim rubinom, moderni, letošnji dizajn. Rubin je po vedski astrologijo moj kamen. In evo, prvič v življenju sem si privoščila, v belem zlatu rdeč rubinček. Lep je!

Iyi geceler! Lahko noč Kirenya!

5. Dan 5.12.2017

Famagusta

Torek. Najprej ogled tovarne tepihov. Obsežna razlaga prav iz ust samega šefa, Črnogorca. Prijetna postrežba vseh nas z vinom, čajem, rakijo ali vodo. Nato pa podroben ogled tepihov, izobraževanje o njih, o številih vozlov in kako veš, kateri tepih je kvaliteten. O tepihih bombaž na bombaž, volna na volno, volna na bombaž in nazadnje svila na svilo. Ti mali primerki, pravzaprav umetnine so me navdušili … drevo življenja, rajski vrt, Kandinski … umetnine, ki res zaslužijo ime ART … očarana sem bila … naložba za prihodnost? Morda! Kdo ve? Jaz vem!

Sledil je ogled Famaguste

Zame in Klavdijo najboljši izlet. Ogledali smo si ostanke obzidja z Othellovim stolpom. Benečani so obzidje gradili kar dvajset let. Značilni beneški lev krasi vhodna vrata.

Zapeljali smo se na ogled Varoshe, "mesta duhov". Med letoma 1960-1974 je Famagusta doživela kulturni in gospodarski razcvet. Začela je rasti, zgradili so nova stanovanjska in turistična naselja. Pod Britanci se je del mesta, imenovana Varosha, razvil v pomembno turistično središče. Po delitvi otoka na turški in grški del, je Famagusta zopet turistično nazadovala. Turška vojska je čez noč Varosho zmrznila in zaprla za vse … za tujce, turiste. Varosha je postala mesto duhov. Zapeljali smo se naokrog, na lastne oči videli propadajoče vile. Po Dejanovih besedah je menda možno videti še skodelice na mizah, ker so morali prebivalci vse spustiti iz rok in zapustiti svoja domovanja. Ta del je še danes zaprto vojaško območje. Nihče ne sme vanj.

Žalosten pogled na mesto duhov nas ni pustil ravnodušne. Kako je bilo prebivalcem, ko so morali zapustiti svoje domove? To lahko vedo le tisti, ki to doživijo.

Pa naj še kdo obsoja begunce, ki morajo zaradi vojne zapustiti svoja domovanja. Ne razumem tega, te nestrpnosti do beguncev. Ne privoščim nikomur, a prosim za strpnost in razumevanje.

Ostali smo brez besed, vsak v svojih mislih in občutkih ob žalostnem dejstvu, ob skrušenem pogledu na nekdaj ugledna domovanja, ki javno propadajo in čakajo na razrešitev tega problema. Naj povem še to, da je 18 km najlepših plaž na otoku, sedaj zaprtih za javnost. Ker pripadajo Varoshi.

Po kruti zgodbi smo se odpeljali do mošeje Lala Mustava Paša, ki je bila do prihoda Turkov katedrala sv. Nikolaja. Pred njo raste figovec, ki naj bi bil star več kot 800 let. Njegovi sadeži naj bi imeli čudežno moč, ki pomaga zanositi neplodnim ženskam. Potem je tu še mošeja Sinan Paša, preurejena cerkev sv. Petra in Pavla.

"Mošeja v Famagusti, prej katedrala Sv. Nikolaja."

Še sprehod po promenadi, kjer so "naši" kupovali "tisto, česar ne rabijo" in do znane slaščičarne Petek, kjer menda delajo najboljše baklave na vsem Cipru. Klavdija si je privoščila kar dve, saj je vse dni sanjala o eni dobri baklavi. Jaz pa sem naročila karamelno rezino, veliko trikotno, ki je bila odlična, taka manj sladka in popila naravni pomarančni sok.

Pot domov in samo še postelja. Polna luna me je zjutraj zbudila v vsem svojem sijaju. Mesečina je odsevala v morju. Popolni pogled z balkona, fotka in priprava na nov dan … izlet na polotok Karpas.

6. Dan - 6.12.2017

Polotok Karpas

Sreda. Miklavž mi je zvečer prinesel prstan z rubinom. Sicer pa en zelo lep, sončen, a vetroven dan. Prava 'ciprska zima'. Bilo je okoli 14 stopinj, a ker je pihalo je bilo kar hladno. Pa smo jo doživeli, zimo na Cipru. Čudoviti ogromni valovi so butali ob obalo, morje se je penilo, polna luna se je ogledovala v morju in se kitila z vso svojo močjo in razkošjem. Nekaj temnih oblakov, za vzorec dežja in že smo krenili novim dogodivščinam naproti.

In zadnji dan z našim šoferjem Muratom. Tega sicer nisem vedela, a sva s Klavdijo vseeno pripravili skromno darilce zanj. V "moj kvačkan mošnjiček", ki sem ga bolj kot ne po naključju imela s sabo, saj sem v njem držala rezervni ključ za avto in tudi skuter, sva dali škatlico cigaret Malboro, dvajsetak sem zvila v cigareto, na vrh mošnjička pa vejico z oranžnimi kroglicami. Darilce sva dali na poličko. Zvečer, ko sem zadnja zapuščala avtobus, sem Muratuta objela in se od njega poslovila s turškim hvala. Ganjena in hvaležna za vse, kar mi je dal. Nesebično pomoč in svoj čas. Kot da bi vedela, da se ne bova več videla. In se tudi nisva. Na letališče nas je namreč peljal drugi šofer. Intuicija? Najverjetneje ja!

Popeljali smo se na polotok Karpas. Najprej do trdnjave Kantara, na višini 630 m, v gorovju Besparmak se nahajajo ostanki trdnjave iz 10. stoletja. Od tod se odpira nepozaben in edinstven pogled na polotok Karpas, na doline in plaže vzhodne ciprske obale, na osamljene uvale vzdolž severne obale in na slikovito nanizane zelene vrhove gorovja Besparmak.

Občudujemo spretno Muratovo vožnjo po strmo se vzpenjajoči, ozki in vijugasti cesti na Kantaro. A mu popolnoma zaupamo. Izkazal se je za zelo dobrega šoferja, prijaznega gostitelja, z vedno hladno vodo in pivom v hladilniku. Boljšega si ne bi mogli želeti.

Odpre se veličasten razgled, po nevihtni noči je ozračje čisto. V daljavi slutimo Sirijo in Izrael. Le slabih 100 km smo oddaljeni od vojne. 300 km od Egipta in slabih 80 od Male Azije, ki je bila danes zelo lepo vidna iz našega hotela.

Vsi se povzpnejo na vrh trdnjave, mi mahajo, sama pa uživam v prekrasnih razgledih in v svojem svetu. Murat in Dejan popijeta kavo s tamkajšnjimi zaposlenimi.

Odpravimo se naprej. Najprej spust v dolino, med borovci in zelenjem, potem pa pot proti najvzhodnejšem delu otoka. Nobenega prometa, slikovite plaže, mir in prostranost. Povsod rano žito, ki se blešči v svetlozeleni barvi. Vse je obdelano in semena čakajo da vzklijejo. Ciper ne pozna zime, najnižja temperatura čez dan ne pade pod 10 stopinj. Blaga klima tudi pozimi je tisto, kar privlači turiste na ta otok.

Ustavimo se v neki vasici, ki je še edina, kjer Turki in Grki živijo v slogi. Daleč od vojne so bili tam v sedemdesetih letih, spremljali so jo le po televiziji. Danes sta v vasi pravoslavna cerkev in mošeja skupaj. Čutiti je slogo, prav diši po njej. Popijemo granatno jabolko, čudovit sveže stisnjen sok, nekateri turško kavo in že smo zopet na avtobusu na poti do samostana apostola Andreja na koncu polotoka.

"Ikonostas v samostanu apostola Andreja, ki je na skrajnem vzhodu Cipra."

Na Karpasu so številni osli, ki se postavijo pred avtobus in se ne premaknejo, če ne dobijo kaj za pod zob. Zanimiv prizor.

V samostanu, v cerkvi je pravkar potekala maša, a smo bili mi edini, ki smo ji prisostvovali. Ikonostas je iz 24 karatnega zlata. Za samostanom je edini izvir pitne vode na severnem Cipru. Če se s to vodo umiješ, preženeš vse probleme stran, a moraš odložiti torbo, sicer jih le splakneš vanjo.

Legenda pravi, da se je tu zaletela ladja apostola Andreja. Ob silovitem trku je izbruhnil čarobni izvir, ki je slepemu kapitanu povrnil vid.

Na poti nazaj smo se ustavili na zlati plaži, peščeni , dolgi dva km, kjer želve karete ležejo jajca. To območje je nacionalni park. Radi ga obiskujejo botaniki in ornitologi.

Odpre se čudovit, zlatorumeni razgled na plažo. Tudi kakšno želvo je moč videti. V zahajajočem soncu je plaža res zlata. Prekrasno. Večina izstopi, fotografira ali hrani osle.

Na poti proti hotelu nam Dejan pove zgodbo o porokah na Cipru, o tem, kako se mlada dva zaljubita, o njunem prvem randiju, o zaročnem prstanu, ki ga bodoča nevesta razkazuje tako, da si venomer popravlja pramene as na čelu. Spoznamo, kako mogočne in velike so ciprske poroke, s stotinami povabljenih s stroškom okoli 70.000 evrov. Za poroko starša varčujeta vso svojo delovno dobo, a ker je gostov ogromno, nevesta in ženin dobita zajeten kup denarja.

Dejan nam pripoveduje tudi o ločitvah, o porokah s tujci, o varanjih, o homoseksualnosti … skratka zanimiv izbor različnih zgodb nam je ponudil ta mladenič.

Pa zgodovino Cipra nam je ponudil v nulo, kulturo in običaje, tako različne od naših, pa tudi od onih na celinski Grčiji in Turčiji. Da so velesila v marketingu, v letalskem prometu, v izdelovanju zlatega nakita, usnjenih izdelkov, tepihov … lahko bi se od njih učili. Od Turkov na Cipru. Turizem se bliskovito razvija in prav zanima me, kakšen bo severni Ciper čez deset let.

Slovo od Murata in spanje do kasnejše ure, ker se s Klavdijo odločiva, da bova zadnji dan počivali, zbirali vtise ali le uživali na sončku, s pogledom uperjenim naprej, na valove, ki butajo ob skale, ob turški kavici ali kar tako.

7. Dan - 7.12.2017

Lapta

Četrtek, mir in počitek, fotkanje rož, morja, valov. Zapisovanje vtisov, pisanje kartic in še počitek po lepo preživetih dnevih, spoznavanju kulture, gospodarstva, politične strukture.

Tako drugačen, tako edinstven, tako specifičen je zlasti severni, turški del Cipra, kjer pravila ne veljajo, kjer logika ne vzdrži, kjer kadijo "kot Turki", kjer veliko velja prijazna beseda in jasno "cenkanje", brez tega enostavno ne gre.

8. Dan – 8.12.2017

Domov!

Petek. Vstajanje ob pol štirih, avtobus na letališče Ercan, let do Antalyje, naprej do Ljubljane. Vožnja čez Podkraj, kosilo pri moževi sestrični, tako domače, z zelenjavno mineštro, frtaljo, radičem s fižolom. Obvezna kavica z domačo smetano in domačimi keksi ter doma narejenim jabolčno-hruškovim sokom.

Popoln zaključek popolnega potovanja.

Neizmerno sem hvaležna za še eno bogato izkušnjo. Hvala!


Zarja Trkman

1-10 of 58