MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎

Objave-Vse-eno

S KLIKOM na duo SILENCE, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 10. dec. 2019 22:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. dec. 2019 23:11 ]



Bilo je nepozabno 


"Ko se združijo vrhunski umetniki, kot sta Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia ter duo Silence, potem lahko samo in zgolj uživaš. In to se je zgodilo nocoj, na premieri DE-SET, plesni predstavi dveh plesnih zvezd skupaj z vokalom Borisa Benka in za klavirjem Primož Hladnik. Desetletnica ustvarjanja plesnega para in dvajsetletnica dua Silence. Stoječe ovacije, prekrasna publika, odlična predstava, druženje po njej, nova srečanja, nova poznanstva, stara prijateljstva ... vse to in še kaj je zaokrožilo prekrasen večer, ki se je že nagnil v noč.
Hvala vam ustvarjalci giba in glasbe. Bilo je nepozabno."

Tako sem zapisala po predstavi DE-set. Na FB-uku. Na kratko, le toliko, da sem delila malo glasbe vrhunskega dua SILENCE.

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/vse-eno/objave-vse-eno/sklikomnaduosilencenapisalazarjatrkman/2019_12_08_SNG_fotoDV_10.jpg
Fotografija: David Verlič, 2019

Minimalistična črnobela scena, klavir in dolge niti s stropa, nič drugega. Dva plesalca, dva izvajalca glasbe. Nič drugega. A tako dovršeno, tako pretresljivo lepo, da so se mi ježile dlake. Popolna zbranost na odru, popolna zbranost pod odrom. Smrtna tišina, še dihanje se je ustavilo.
Le ples in glasba, pa tišina in mir. To in nič drugega. To se je naselilo vame. Uživala sem z vsemi čuti, s sluhom, vidom, vonjem, tudi otipom in okusom. Tudi z okusom, ja, z okusom za lepo, za lepoto, giba in glasbe.

Popolnost lahko ustvari kvartet perfekcionističnih, vrhunskih umetnikov. In to so Nastja in Michal, Boris Benko in Primož Hladnik. Plesni duet MN Dance Company in duet Silence. Ko dva taka para stopita skupaj, nastane ČISTA DE-SET-ka.

Zaslužijo si oceno deset. Čisto desetko. Izjemna dovršenost giba in glasbe. Lahko rečem popolnost.

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/vse-eno/objave-vse-eno/sklikomnaduosilencenapisalazarjatrkman/2019_12_08_SNG_fotoDV_17.jpg
Fotografija: David Verlič, 2019


TIŠINA
Tišina je tisto, kar krha odnos. Tišina ruši ljubezen. Tišina, ki ne prinaša miru, temveč hrup v glavi. Tišina, ki je nastala med paroma, ker je njuna ljubezen na preizkušnji. Ona čaka na njegovo pozornost. Njega, ki ga ljubi. On hodi mimo, stran od nje. Ona ga vleče nazaj. Ker tudi v njem ljubezen ni umrla, se vrne. Povabi jo v svoj prostor, v svoj objem. Ona vstopi. Zaplešeta ples poln strasti, ognja, pa tudi miline in nežnosti. On je posesiven, ona to začuti in na koncu simbolično izstopi iz njegovega »kroga«. Ker se ne čuti svobodno, ker v pravem odnosu svoboda je, mora obstajati. Kot tudi ljubezen.
Plesalca velike bele kvadrate, na katere so privezane niti, ki visijo s stropa, prestavita tako, da predstavljajo pot k ljubezni, pot, ki naj bi jo hodila skupaj. A ostaneta vsak na svojem koncu poti.

BORBA
Ring, boksarski ring. V njem se borita ona in on. Kdo bo zmagal? Ona? On? Nihče od njiju. Ljubezen? Tudi ne. Ker ne šteje zmaga, ker šteje LJUBEZEN sama, ki je v zraku. Poljub na koncu pokaže, da vendarle je med njima ljubezen. Da se ne rabita boriti z navideznimi demoni. Drug z drugim. Ker ljubezen preprosto je. In nič drugega.

ONA/ON
Tako sem zapisala na svoj FB profil, 19.8.2019
"Vedno znova me presenetita. Tokrat še posebej. Pravkar sem si ogledala njuno predstavo na Chance to Dance 2019 on Inside/Out v NY, pred dvema dnevoma.
Vrhunska je. Nisem nobena poznavalka plesa, nisem plesna učiteljica, nikoli nisem bila plesalka.
Upam pa si trditi, da prepoznam odličnost. Da prepoznam, da je nekaj narejeno iz popolnega užitka, predanosti. In ta užitek, to popolnost čutim, odkar ju poznam, pri Nastji in Michalu.
To popolnost, vrhunskost lahko rodi le LJUBEZEN. Ljubezen je tista, ki daje njunemu plesu krila. Ljubezen do plesa, do tega kar počneta, ljubezen med njima, ljubezen v njuni družini /Nastjino poznam/. Vse to in še kaj lahko rodi tako izjemno predstavo, kot sta jo prikazala v New Yorku.
Ljubezen do glasbe je prisotna v vsakem njunem nastopu, v vsaki koreografiji. Izbor glasbe, besedila je največkrat, da ne rečem vedno, izjemno prefinjen. Naravnost fantastično.
Vse, koreografija, glasba, izvedba, ples.
Strmela sem z odprtimi usti v ekran, vedno znova očarana nad tema mladima ustvarjalcema plesa, ljubezni. Kolikšna prefinjenost gibov, tolikšna usklajenost, tako izvirna ideja. Še bom pogledala, še bom pisala, vrgla na papir svoje občutke, ki se rodijo ob plesu Nastje in Michala.
Hvala vama za to, da delita z nami svojo plesno umetnost, da sta v našem malem mestu, ki se morda ne zaveda, kako vrhunski osebi sta. Ne le plesalca, koreografa, tudi ČLOVEKA.
HVALEŽNA.
V Novi Gorici, 19. avgusta 2019 ob 17.19 … in vse pleše okoli 19 … tako pač je!"

In nekaj od tega sta delila z nami. Tokrat pred domačo publiko. Z žarom, z zanosom. Preprosto: videti je treba in doživeti. Ples je spremljal živi vokal Borisa, ki je plesalca še dodatno motiviral: ne bojta se ljubezni, vse je v redu, ljubezen je in bo, dokler bo človeštvo obstajalo.
Krasen vokal, odličen pianist. Prelepa plesna zgodba.

ANGEL
Pripet na verigo priplava, poleti. Angel, ki teče za svojo ljubeznijo. Z gibi jo vabi, nežno in jasno. Ob glasbi in v tišini. Privabi jo. Ostaneta skupaj, saj je ljubezen tista energija, ki premaga vse ovire na poti. Za VEČNO.
Stketa prekrasno PREPROGO LJUBEZNI. Polno vozlov, da niti bolje držijo skupaj.

To je tudi simbolika »niti«, ki stojijo vzporedno, a jih Nastja in Michal spretno s svojimi gibi pleteta v preprogo, vozlata, vozli so tesno drug ob drugem, da je preproga lepša, kvalitetnejša. Da je UMETNINA.
In včerajšnja PREPROGA LJUBEZNI je umetnina.

Ob čudovito izbrani glasbi vrhunskega dua SILENCE, ki osvaja odre sveta. In tokrat sta osvojila tudi mene. Čestitke za 20 let skupnega delovanja, Boris in Primož. Vesela sem, da sem vama lahko nazdravila za doživeto predstavo, za vajino skromnost in preprostost. Tokrat sta bila v soju luči bolj kot ne domača umetnika, v Ljubljani, v Cankarjevem domu, bo najverjetneje drugače, ker sta ljubljanski publiki bolj poznana. Prepričana sem, da večini novogoriškega občinstva nista znana, meni pač, a v živo sem vaju prvič doživela. Zaslužita si moj globok poklon in spoštovanje. Hvala vama, da sta se odzvala, čeprav vem, da Nastja in Michal v svoje projekte rada vpleteta vajino glasbo, Nastjina mama Jasmina pa si vaju večkrat vrti. Ko hoče biti v vajini TIŠINI si vrti glasbo dua Silence. Tako ona meni včeraj po predstavi.

ČISTA DE-SET-ka za vrhunski KVARTET. Še vas bomo doživljali skupaj, še bo svet užival v vaši umetnosti, draga Nastja, Michal, Boris in Primož.

ČESTITKE Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia in hvala vsem štirim za prekrasen večer. Rada vas imam.

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/vse-eno/objave-vse-eno/sklikomnaduosilencenapisalazarjatrkman/2019_12_08_SNG_fotoDV_09.jpg
Fotografija: David Verlič, 2019


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/vse-eno/objave-vse-eno/sklikomnaduosilencenapisalazarjatrkman/2019_12_08_SNG_fotoDV_12.jpg
Fotografija: David Verlič, 2019






Avtorja koncepta, koreografa in plesalca: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia

Dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Kostumografi: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia, Ana Špacapan


Avtorja izvajalca glasbe: Silence

Oblikovalec svetlobe: Samo Oblokar


Oblikovalec zvoka: Matej Čelik

Literarni večer z Zarjo v Hiši kulture, Sv.Anton

objavljeno: 22. nov. 2019 23:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. nov. 2019 23:27 ]


Literarni večer z Zarjo - Auroro 
Sv. Antonu pri Kopru  

Lepšega večera si ne bi mogla želeti. Vse je bilo perfect. Organizacija, udeleženci, predvsem pa moderatorka večera, moja ljuba prijateljica Berta, ki je za svoji »sodelavki« izbrala drago Glendo in Deboro, ki sta občuteno prebrali dva moja zapisa. Deboro sem vprašala, če je sigurna, da sem to napisala jaz. Bilo mi je popolnoma neznano, kot da prvič slišim. Neverjetno, očitno dokazano, da mene ni, ko nastaja zapis. Wau! Tu je še odličen vokal Vladke Gojak, blues pevke, ki je zapela a capella in to tako dobro, da se mi je naježila koža po celem telesu, pa tudi solze niso manjkale, ko je zapela Imagine, najino pesem ter Somewhere over the rainbow. Takrat me je celo zlomilo. Podprli sta me Berta in Vladka, vsaka s svoje strani sta me prijeli za ramena. Zbrala sem se in se obema javno zahvalila, kot tudi Vladki, Glendi in Berti za občuteno branje in vodenje večera. Berta mi je zastavila kar nekaj vprašanj, v zvezi z dolgoletno depresijo, z moževo invalidnostjo, o moževi nesreči in poročnem prstanu, ki mi je tedaj prvič padel s prsta, pa o moji odločitvi za potovanje okoli sveta, pa o tem, kako sem bila sprejeta na ladji … Priznam, ni me presenetilo, ni me presenetil izbor teksta, ni me presenetil izbor Vladkinih pesmi. Kot da sem to pričakovala, kot da sem vedela. Vedela pa sem, bila prepričana, da bo večer čustven, lep in srčen. Kot so bile srčne moje prijateljice in prijatelj Mili, ki je trenutno moj najboljši prijatelj (ki je ob meni vedno, ko ga potrebujem), moj osebni fotograf in snemalec dogajanj v zvezi z mojimi knjigami. Suvereno sem odgovarjala na Bertina vprašanja, s svojimi odgovori sem se dotaknila poslušalcev, še zlasti poslušalk. Na srečo je Berta začutila, kdaj lahko konča z večerom, po krasni zahvali gospe Cvetke, ki je vzela obe moji knjigi, bila hvaležna za moji posvetili. Ne vem več ali mi je ona prinesla prekrasno ogrlico ali morebiti gospa Branka ali ena tretja gospa. Se opravičujem, če sem kaj zamešala. Vsekakor sem srečna, ker je bil odziv publike tako lep. Kopali smo se v izjemnih energijah, v krasnem vzdušju. Ljudje, ki v srcu dobro mislimo, ki nam je mar za našo mater Zemljo, Gajo, ki nas gosti in nudi prav vse, kar potrebujemo. Hrano, vodo, čist zrak. Naj tako ostane, naj se človek vrne nazaj k naravi, naj Zemljo spoštuje in ohranja tako, da bomo lahko še dolgo gostovali in pluli z Gajo po tem Uni-versum-u (Ena pesem)! Hvala tudi Hiši kulture v Sv. Antonu, ki nas je gostila (Meri, lepa oseba si) in predvsem hvala Ingrid (knjigarna Libris iz Kopra) in ZKD Koper za povabilo. Želim še veliko tako prisrčnih večerov. 


ISKRENA, DOŽIVETA, HVALEŽNA Zarja.





Pika na DOŽIVETO, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 26. jun. 2019 02:16 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. jun. 2019 02:18 ]


Pika na DOŽIVETO 
Izpluli smo, na kresni večer smo izpluli. DOŽIVETA je bila polna, številni slepi potniki so se nam pridružili. Ob vkrcanju harmonika prijatelja Miloša ter klarinet njegovega vnuka Vala. Za korajžo. Popeljala sta nas v Ameriko, kot bi me hotela spomniti, naj se podam tudi tja. Morda se bom res, morda že naslednje leto.

Medve in DOŽIVETA — s/z Alenka Palian v/naTumova 5, Nova Gorica.

Uvodni pozdrav prijateljice Klavdija Lutman nas je popeljal v svet števila 23 in svet boginje. Število, ki prinaša obilje. Prineslo ga je, obilje doživetij.

Kapitanki Vida Mokrin-Pauer in Nevenka Vrančič sta nas varno vodili med čermi, med ledenimi seraki, po valovih oceanov in morjih, med fjordi in otoki. Nevenka je brala odlomke iz DOŽIVETE, izbirala je glede na svoje poslanstvo. Z igralsko žilico se je dotaknila Aurorinih haikujev, ki so nastajali na križarjenju. Ni pozabila na odlične predstave, ki jih je bila Aurora deležna vsak večer, skupaj s svojimi svetovnimi popotniki. S celega sveta so bili, različnih ras, veroizpovedi, bogati, malo manj bogati, zvedavi in zanimivi. Nekaterih se je Nevenka dotaknila. Morda je malo preveč poudarila kako je bila Aurora ljubljena, njen kraljevski stan, madame so jo klicali.

»Povsem upravičeno«, je povedala Vida, pesnica in pisateljica, ki je DOŽIVETO predstavila. Pa Auroro tudi. Z vsemi lastnostmi njenega značaja, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Da uvaja v svet literature povsem nov pristop. Neobremenjen z literarnimi zahtevami in pravili. To je bodočnost, zavel je nov veter, ki sta ga sprožili tako ISKRENA, kot zdaj tudi DOŽIVETA. Ter Zarja, Aurora.

Letiva na krilih DOŽIVETE ... after party.

V nove Zarje bi lahko poimenovala ta literarni VAL. Naj valovi, skozi vse prepreke, skozi čeri. Vsemu navkljub.

Vodena meditacija skozi DIH, svetovna meditacija za MIR, ki jo je vodil prijatelj, Francoz, ki živi in dela v Londonu, nas je potnike na DOŽIVETI popeljala ne le okoli sveta, temveč tudi vase. Vdih, izdih. Dihanje. Preprosto, a tako vseobsegajoče. Če ga ni, tudi tebe ni, ni mene, ni nas. Dihajmo torej in jadrajmo s polnimi pljuči. Novim doživetjem nasproti. Z vetrom v laseh, s soncem v dlaneh.




Konec je zgodbe. 
Končana je pot. 
Our journey continues.

Haiku, Zarja, 26.6.2019


Prijateljica Klavdija Mozetič mi je uokvirila sliko umetnika s Tahitija ... Francoz ARNO jo je naslikal na lan, z naravnimi barvami, ki jih dela iz lave, ki jo najde na otokih ljubezni v Francoski Polineziji ... pod sliko je artefakt Ganesh, ki sem ga kupila v Indiji in me je ščitil vso pot, ter kozarček s svečko, ki sem ga sama izdelala — v/na Tumova 5, Nova Gorica.

Album s fotkami, darilo Mojka Georges, ki me bo vedno spominjal na potovanje okoli sveta ...
domač šopek mi je poklonila Mateja Velikonja, skupaj s sivkinim milom, ki ga sama izdeluje.

Tik pred začetkom potovanja okoli sveta z DOŽIVETO, na kresni večer, na poletni solsticij ... večer se je nadaljeval v kresno noč, bolj kot ne brez spanja.

Val in njegov nono.

Pričetek meditacije za MIR — s/z Jean Marc Degioanni Melchizedek, Klavdija Lutman in Vida Mokrin-Pauer

Ja, tako pač je, hehehe.

Moja sestra Kiti.

Jadranka je v elementu, smeha, da padeš dol — skupaj z: Klavdija Mozetič; v: Nova Gorica.




Napisala: Zarja Trkman
Fotografija: Mili Presnojedec







Začne se pri meni, začne se pri tebi

objavljeno: 18. maj 2019 09:56 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. maj 2019 10:10 ]


Začne se pri meni, začne se pri tebi 

V kolikor spremljate naši facebook strani Za Otroke Sveta in Potuj Kot Prostovoljec, že veste, da smo v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo iz Ljubljane, gambijskim inštitutom in domačini ter s pomočjo donatorjev v marcu dokončali učilnice in sanitarije. V učilnicah so že potekale izobraževalne aktivnosti v sklopu prvomajskega tabora. Sedaj pa se intenzivno pripravljamo na poletne tabore, ki se pričnejo v začetku julija. Od oktobra naprej, pa si želimo nadaljevati z nursery programom in popoldanskimi aktivnostmi za otroke in odrasle. 

Zaradi dejstva, da vsako leto zberemo ogromno stvari za Gambijo in da moramo vsako leto zavrniti ogromno darov, ki jih prostovoljci enostavno ne morejo spraviti v kovčke, smo se letos skupaj s prostovoljci poletnih taborov odločili, da bomo vse zbrane stvari poslali s kontejnerjom. 

Intenzivno zbiramo finančna sredstva za plačilo pošiljanja in uporabne stvari za naš center, ki jih bomo skupaj z otroki in odraslimi uporabili za učenje in delavnice. Če bi zbrali več kot so stroški prevoza (cca 3.000€), bi donacije namenili malicam za otroke v času poletnega tabora, plače učiteljem, ki bodo sodelovali ter nadaljevanju gradnje centra.


KAJ ZBIRAMO?  
- šolske potrebščine za izvedbo delavnic in pouka v vrtcu
- didaktične igrače,
- igre (loparji, žoge, dresi, krogi, kolebnice, športni copati ...),
- glasbene inštrumente (vse vrste),
- opremo in pripomočke za učilnice (stoli, mize,...),
- angleške knjige, izobraževalne posterje,
- rabljena kolesa,
- računalnike in tablice (za računalniško učilnico),

Zelo prav nam bi prišel kakšen rabljen:
- tiskalnik,
- fotoaparat,
- šivalni stroj,
- projektor,
- telefon,
- fotokopirni stroj, itd.

Zbiramo tudi medicinske pripomočke in sanitetni material.

Zbrane stvari ne bomo delili, ampak jih uporabili v našem centru skupaj z domačini in prostovoljci.

Garaža, kjer zbiramo stvari se nahaja na Glavarjevi ulici 10 v Ljubljani (Bežigrad), stvari pa je mogoče oddati vsak delovni dan po 16. uri in med vikendom po predhodnem dogovoru z Jasmino. Njen kontakt: 031 774 307.

Vaše finančne prispevke, ki nam bodo zelo pomagali pri plačilu stroška kontejnerja (cca 3.000€), lahko nakažete na naš TRR račun. VSAK EURO ŠTEJE.

Podatki za nakazilo:
DRUŠTVO ZA OTROKE SVETA
Kunaverjeva ulica 9, 1000 Ljubljana, SLOVENIJA
IBAN (TRR): SI 56 2900 0005 0687 692
Referenca: SI 99
Koda namena: KONTEJNER
SWIFT: BACXSI22
Račun odprt pri Uni Credit Bank
Identifikacijska matična številka: 4046498000
Davčna številka: 90262557

Menimo, da se bo v kontejnerju našlo tudi kaj prostora za vaša darila svojim varovancem.

Kontejner mora na pot v začetku junija, da bo do pričetka poletnega tabora že na lokaciji.

V kolikor lahko na kakršenkoli način prispevate, bomo zelo veseli.

Za dodatna vprašanja in pojasnila smo vam na voljo.

Z lepimi pozdravi,


Ekipa Društva Za Otroke Sveta
info@zaotrokesveta.com
www.zaotrokesveta.com
www.facebook.com/ZaOtrokeSveta
www.facebook.com/PotujKotProstovoljec
+ 386 70 246 031 ali +386 31 680 237


Društvo Za Otroke Sveta
Kunaverjeva ulica 9,
1000 Ljubljana
Dv. št.: 90262557
IBAN : SI 56 2900 0005 0687 692, SWIFT: BACXSI22
Racun odprt pri Uni Credit Bank



"ZAČNE SE PRI MENI. ZAČNE SE PRI TEBI."


Zarja Trkman je botra mali Jatou, deklici iz Gambije, stari 9 let.




Labirint, napisala: Zarja Trkman, oktober 2018

objavljeno: 11. okt. 2018 23:18 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. okt. 2018 23:27 ]


Labirint



»Življenje je kot labirint, v njem se ne morete izgubiti, lahko pa se počutite še kako izgubljeni.«

O tem govori plesna predstava Labirint, ki je zagledala luč sveta 6. oktobra 2018. Postavljena na oder SNG Nova Gorica.

Mene je očarala, začarala.

Simfonija, poezija. Gibov plesalcev, igre teles, neverbalne govorice telesa. Očaranost in začaranost.

Labirint ni nekaj, v katerem se izgubiš, labirint je tisto, v čemer se najdeš. Ko greš preko vseh ovir, predsodkov, vzorcev, znanja … labirint je pravzaprav življenje, ki je polno vsega … ovir in predsodkov, meja in ograj, ograjenosti in neskončnosti. Kaj od tega izbereš, je odvisno od tebe in okoliščin, v katerih se znajdeš.

Plesna predstava Labirint zasluži oznako fantastično. Fantastična zgodba, ki kaže na to, da sta koreografa videla v Labirintu življenje, da sta našla ljubezen, ki jima je pomagala najti pot iz začaranega gradu, polnega soban, zidov, hodnikov, pa vendarle: izhod je, vedno je izhod, izhod iz teme, izhod iz ujetosti v karmične vzorce.

Fantastična video projekcija, ki ponuja zanimive pajčolanaste ograje, zavese, ki pa jih je lahko razgrniti. Fantastični gib, ples teles, sinhronizacija gibov, ki daje sicer slutiti ujetost, a vendarle daje tudi upanje izhoda. Spirala, ki se konča v črni luknji, ki postaja vse večja, a se na koncu razblini.

Fantastična glasba, ki je balzam za ušesa, za dušo, za srce. Srce, ki je v Labirintu tisto gonilo življenja, ki poišče LJUBEZEN.

In ja, prav ljubezen najde izhod, prav ljubezen je tista, ki osvetli temo, brezpotja, ki najde pot iz ujetosti v nesmisle.

Simbolika gibov plesalcev je tolikšna, da kar bode v oči. Le videti jo je treba. In sama sem jo prepoznala. Od verig človeških teles, od vrtenja v krogu, od hoje zadenjsko do nesmiselnega vrtenja v krogu. Gibi plesalcev so tako dovršeni, da sem bila presenečena nad popolnostjo le teh in sem ničkolikokrat ostala brez diha, da je ne bi zmotila. Popolnosti giba, simbolike!!!

Zadnje dejanje Labirinta ponuja enkratno fantastično igro dveh zaljubljencev, ki najdeta pot iz vseh preprek, ovir v življenju, pot iz labirinta življenja. Mehki gibi, kot bi nežno božali tipke na klaviaturi, ki se dejansko sliši v ozadju. Neskončen poljub. Kot bi slina stkala klobčič Ariadnove niti, ki bo izbranca življenja popeljala ven iz labirinta ujetosti. K svoji izbranki, ki ga čaka.

Ubil je Minotavra, ubil ga je moški, ki tako ljubi, da najde izhod. Ubila ga je ženska, ki svojemu izbrancu ponudi pomoč. Ubilo ga je ŽiVLJENJE. Minotavra, človeka z bikovo glavo, ki požre vse, kar mu vržejo, mladenke in mladeniče, ki so mu žrtvovani.

Labirint, plesna predstava je hvalnica življenju. In prav zato je neskončna zgodba o življenju in smrti, ki se tako simbolično izraža v tej fantastični plesni predstavi.

Bravo ustvarjalci predstave, lepo darilo ste poklonili Nastji, ki je prav na dan premiere praznovala rojstni dan. Hvala vam.

Življenje je zmagalo, zmagala je LJUBEZEN.

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo

Spominjam se smrti, napisala: Zarja Trkman, oktober 2018

objavljeno: 9. okt. 2018 03:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. okt. 2018 23:27 ]


Spominjam se smrti
Ja, spominjam se je, smrti, zdaj lahko rečem, davnega 2003 sem umrla, a danes sem vstala, kot Feniks iz pepela.

Marsikdo je dal to pripombo na srečanju z ISKRENO, v petek, 14. septembra 2018.

Lepo je bilo, nepozabno, veličastno.

Vstopim v dvorano. Vidno sem ganjena ob tolikem številu prijateljev in dobrih znancev, ki so mene in mojo prvenko počastili s svojo prisotnostjo. Darovali so nama svoj čas. Solze so mi stopile v oči, a sem jih uspela zadržati. Večera nisem hotela spremeniti v solzavo limonado.

Lilijana, soustanoviteljica Ustanove Zdenke Gustinčič, Fundacije za dobro ljudi in narave, pozdravi obiskovalce, ki so dvorano napolnili do zadnjega kotička. Zaključi z besedami: »Ne poznam tako iskrene in pogumne ženske kot je Zarja«. Ima solzne oči, Lilijana.

Preda mi besedo. Le nekaj sem jih izustila, nekaj podobnega temu: »Dober večer dragi prijatelji. Hvala, da ste si vzeli čas in ga delite z mano in mojo prvorojenko, »prvenko«. Imam vas rada, vse, a vsakega na drug, poseben način.«

Povabila sem Alenko, da prebere hindujsko legendo, da jo vsi slišijo. O božanstvu, ki ga človek išče povsod, le v sebi največkrat ne. Pa je v meni, v tebi, v vseh. Bog ali božanstvo. Le poiskati ga je treba.

Nato povabim Ivana, da nas povede v iskanje Boga v sebi na njemu pristen način. Z globokim vdihom in glasnim izdihom. Presenečen je, a se znajde v vsaki situaciji. Ta moj Ivan, ki je pripotoval iz Splita, da bi prisostvoval temu večeru.

Pa naj še kdo reče, da nima časa. Čas je, le vzeti si ga je treba. Če hočeš, zmoreš, če hočeš deliti svoj čas s tebi drago osebo, spustiš vse drugo in si ga vzameš. Nihče me ne bo prepričal o nasprotnem.

Potem pa je sledil literarni večer. Lahko ga tako poimenujem, ker je bil, bil je literarni večer, tako lep, da si lepšega ne morem zamisliti. Pa ne zato, ker so moje tri dame brale odlomke iz ISKRENE, bil je lep zato, ker smo mu dali posebno energijo, ki nas je prežemala in nas delala lepe, bogate in odprte za ljubezen in svetlobo.

Vida Mokrin Pauer, pesnica in pisateljica, udeleženka neštetih literarnih večerov, predstavitev knjig, je na koncu dejala: »Nisem še bila na lepšem literarnem večeru kot je bil ta, pa sem bila že na številnih, brezštevilnih.«

Laskavo, laskanje? Ne, iskrenost, strastnost in lepota. Kot je bil lep in svetel njen nastop. Vidin. Brez pretirane ekstaze in olepševanja. Iskren in pristen, kot je iskrena in pristna ČUDa VIDkA.

Pa tudi podajanje Klavdije, moje drage, več kot dvajset let, prijateljice ter Alje Furlan, pravljičarke in pesnice, ki sta vsaka na svoj najboljši način interpretirali moj zapis.

Moj ljubi Matija, kantavtor in pevec, je s svojim krasnim vokalom izvajal meni drago Imagine in Alelujo. Pri obeh je sprožil val energije, ki nas je popeljala v svet glasbe in umetnosti, v svet večnosti in brezčasja. Pritegnili smo Matiji in se skupaj zibali na teh dveh čudovitih melodijah. Poleteli smo tudi na Matijinih Lampijonih. V zrak, v vse-MIR-je.

Aleluja!!!

Zaključek pa sem prepustila mojemu dragemu Jean Marcu, Francozu, ki živi in dela v Londonu, zdaj pa, zadnje leto in pol, vse več tudi v SLOVEniji, ki je, upam si trditi, zdaj njegova nova domovina. Vzljubil jo je, vzljubil nas Slovence, vzljubil mene in mi podaril svoj blagoslov, s svojo prisotnostjo in kratkim nagovorom. Blagoslov za vse, ki so se ga zavedali. In menim, da se je njegov BLAGOSLOV dotaknil prav vsakega, ker preprosto je. BLAG-oslov!!!

In še presenečenje. Mojka je dobila besedo, moja »afriška botra« kot jo rada poimenujem. Zahvalila se mi je za vrnitev v življenje. Pa ne le ona, tudi moja gambijska posvojenka, 8-letna Jeatou, čeprav zelo sramežljiva, je uspela izustiti:« Thank you, Zarja, I'm very happy«.

Kam lepši zaključek prelepega večera, ki se je nadaljeval s prijetnim druženjem iskrenih ljudi. Val hvaležnosti in iskrenosti sem sprožila z ISKRENO, bi rekla ČUDoVIDka.


ISKRENA, HVALEŽNA, DOŽIVETA.


Kako blagodejno za dušo, da lahko pišem, da imam ta DAR.





https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo

Potovanje skozi čas, napisala: Zarja Trkman, julij 2018

objavljeno: 19. jul. 2018 00:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. jul. 2018 01:30 ]


Potovanje skozi čas in prostor 
Ragamala v Lokovcu nad Čepovanom. Vrhunska zasedba treh glasbenikov, ki že več kot desetletje delujejo skupaj in potujejo skozi čas in prostor. Pod Lokovškim zvezdnatim nebom, pod Čandro - Venero so se nam predstavili v polnem sijaju, na čudovitem atriju Kovaškega muzeja, obsijanem s svečkami. V čast jim je bilo igrati, igrati za nas. Lepo je bilo, večer drugačne glasbe, ki me je popeljala v večnost, tja, kjer ni meja, kjer ni ovir. Pa druge tudi. Razšli smo se bogatejši za nekaj starodobnega, lahko bi celo rekla vedskega. 

Predstavili so se: Igor prihaja iz Maribora, Indijca, ki igra violino in je njegov najboljši prijatelj pozna od leta 2005, spleta sta čudovito prijateljstvo, iz Amsterdama prihaja Heiko, ki obvlada table, ki mu prsti pojejo melodijo in poezijo brez primere in Indijec Chandra, ki ubira strune violine s takim žarom in mojstrstvom, da te začara. 

Mene so začarali in očarali, pa moji dve sopotnici tudi. Iz prvih zvokov violine, ki so prijateljico užalostili (tipičen hindujski melos), mene pa popeljali v globoko meditacijo, v kateri sem se povezala s starodavno mistično glasbo, s tamkajšnjo Indijo in njenim vedenjem in znanjem … kakšnih 20 minut meditacije, ki se ji je pridružila poezija tolkalc izpod prstov Nizozemca in spretni akordi Igorja na tradicionalnem indijskem instrumentu, imenovanem sarod ...

Tempo je postajal vse hitrejši, vzdušje krasno, prežeto s prelepimi energijami vseh, ki smo prišli na teh 900 m nadmorske višine. Pozdravil nas je sam Bog, kot je rekel Igor, z zvonjenjem, ki je trajalo lep čas … pozdrav in blagoslov iz nebes.

Vrhunec večera pa je bila krstna izvedba skladbe, ki še ni imela naslova. »LOKOU'C naj bo«, sem izstrelila. In bo: LOKOU'C, so se strinjali obiskovalci, še bolj pa izvajalci. Tudi na YouTubu bo. Čudovit preplet indijskega melosa, s preigravanjem na kitari, s poezijo na tablah in vrhunskostjo na violini, prelep preplet sodobnosti in starodobnosti. Amazing!!!

Za BIS pa še edina, ki so jo še znali - Igorjeve besede. Genialna izvedba, ki je pokazala mojstrstvo vseh treh, mojstrstvo poslanstva, ki ga s takim žarom delijo s tistimi, ki znajo vrhunskost ceniti. In jaz znam, pa ostali, ki smo prišli iz vseh koncev Slovenije, pa tudi iz tujine, tudi.

Hvala Ragamala, hvala TD Lokovec, hvala Miroslav Šuligoj, da si jih povabil, menda že drugič.

Pa jo imate, »himno« LOKOU'C … bravo!!!

Fotografija: Peter Štrukelj, 2018




https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo


Festival.sanje v medani., napisala Zarja Trkman, julij 2017

objavljeno: 5. jul. 2018 04:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jul. 2018 02:33 ]


29. junij 2018


Sanje pod briškim nebom

Polna luna, krasno nebo še ne popolnoma temno, odličen ambient, čudovita publika, pove skorajda vse o večeru na Festivalu Sanje v Medani. Vila Vipolže, pozdravi nas Jani Kovačič in Violeta Tomić, ki nas povabi na »recepcijo«, pravzaprav skozi policijsko kontrolo in skozi vrata v »nebesa«. Begunci smo, vsak s svojim začasnim potnim listom. Mene pospremijo v begunski kamp v Libanonu.

»Nebesa«, pesniška nebesa, bi lahko rekla. Poezija, ki jo prebirajo avtorji, v jidišu, se mi zdi, je bil eden, Antoine, če se prav spomnim, ena pesnica najverjetneje španskega porekla, prevedena v slovenščino in en slovenski pesnik. Brali so svojo poezijo, tudi v prevodu. Bolj kot ne mračna je bila, vsaj tako sem jo občutila jaz. Morda je nastajala v težkih razmerah. Ne vem, pa tudi pomembno ni.

Pekel. Preselili smo se v klet Vile Vipolže, z rdečimi lučmi. Had. V njem Jani s svojo poezijo in pesmijo. Berejo besedilo iz potnega lista, v štirih jezikih, španskem, jidišu, hrvaško-srbskem-bosanskem-črnogorskem ( tako Damir Imamović) in slovenskem. Tudi ta tekst kaže na bolečino, trpljenje, tudi nestrpnost do drugačnih.

Vrhunec večera. Povabijo nas v amfiteater pod zvezdnato briško nebo. Polna luna, ki jo opazi Damir Imamović, Bosanec, ki je, upam si trditi, prvi glas Sevdaha. S Sevdah Takhtom, Bosanka Ivana na violini, Srb Ivan na basu in Hrvat Nenad na tolkalih ter seveda vokalist Damir na tambur-u (»možu tamburice, kot se je Damir izrazil. Tambur sta izdelala Bosanec in Slovenec Luka Zaletel, ki je bil tudi prisoten. Izreden zvok, izreden vokal.

Vrhunski nastop, ogromno bolečine in trpljenja, neuslišane in prepovedane ljubezni, hrepenenja ... izjemna kombinacija instrumentov, mojstrsko izvajanje vse štirih, me je popeljala v samo osrčje Bosne. Včasih »neprebavljiva« bosanska glasba me je sedaj popolnoma začarala. Moram priznati, da že kakšno leto nazaj, ko sem se seznanila s Sevdahom, Sevdalinko, to ljudsko, bogato, melanholično bosansko glasbo. Melos, ki me ni pustil ravnodušne. Zdaj jo razumem, zdaj jo ljubim, zdaj spoštujem tiste, ki jo radi poslušajo, zdaj vem, koliko in kaj jim pomeni.

Hvala Damirju in Sevdah Takhtu za krasen večer, hvala za prečudovito glasbo, ki izžareva vso bolečino trpečega ljudstva, žalostnega malega človeka, prepovedane ljubezni …

Hvala Sanjam, sinoči sem jih sanjala in danes jih bom zopet, danes s karizmatičnim Radetom Šerbedžijo in Zapadnim kolodvorom. Komaj čakam. Vabljeni, prijatelji, dobili boste potni list, s katerim boste lahko vstopili kamorkoli, tudi v RAJ in HAD.


http://festival.sanje.si/dogodki-2018/
Fotografija, internet, julij 2018

Gostujoče pesnice in pesniki: Antoine Cassar, Peter Semolič, Gašper Malej, Sofya-Agnessa Yakuntsova




Fotografije, Mili Arapović, julij 2018

30. junij 2018 



… KI SE BLIŽAJO RAZPUŠČENIH LAS V VETRU …

Rade Šerbedžija & Zapadni kolodvor


Vrhunski umetnik in živa legenda, gledališka in filmska ikona, šansonjer s strastjo do pisanja, čigar šarm je sol zemlje in mu pristoji prav tako kakor postrani nagnjen klobuk, njegova podedovana svetinja, nas bo z zasedbo Zapadni kolodvor peljal od pekla do nebes – s postanki na vseh sladostrastnih postajah vmes. S poetično raskavim glasom bo razbrazdal duše v nostalgijo, da bi si lahko, poglajene, pogledale v oči. Se videle, zares videle …
»Imejte se radi in razmišljajte o ljubezni. Ljubezen je pomembna, pa ne samo med moškim in žensko, ampak ljubezen do vsega. Tudi ljubezen do naroda, vendar ne v podobi skrajnega nacionalizma. Ljubezen do človeka, tudi do tujca,« je Rade Šerbedžija nedavno povedal.

Tako se je glasilo povabilo organizatorjev Festivala Sanje v Medani. In tako je bilo.

Najprej so na sceno stopili člani zasedbe Zapadni kolodvor. Vsi so akademsko izobraženi, najbolj sta me očarala Antun na violini in Marjan na harmoniki … vsi so bili odlični, a onadva sta me naravnost začarala.

Potem se pojavi Rade s svojim značilnim klobukom, majavih nog, dolgih las in z obveznim kozarcem vina v roki. Pozdravi nas v slovenščini, kasneje pove, da je kar nekaj let živel na Fužinah v Ljubljani. Gre mu slovenščina, najbolj pa je vešč poezije. O njegovem vokalu ne bi razpredala, nič posebnega ni, poznajo se mu leta, tudi leta »pijače«, a njegova poezija je večna.

Večer je bil nabit s čustvi, Rade se je pomešal med publiko, si natočil kozarček rujne rebule in delil z nami svojo zgodbo. Zgodbo, ki je vse prej kot lahka, enostavna. Pot, ki je vijugava, pot, ki pelje neznano kam … a vseeno je taka, da se človeku, ki Radetu prisluhne, orosijo oči. Tudi njemu so se, ko je v popolni tišini, brez glasbene spremljave, pel pesem o svojem mladostnem prijatelju, s katerim se je vozil na biciklu … pod streli je končal ta prijatelj, le toliko moči je še zmogel, da je uspel pozdraviti … koga že? … ne spomnim se ta trenutek … nekoga, ki mu je bil drag, kazalec desne roke je dvignil k ustom in z njim rahlo preletel ustnice … potem se je zgrudil … pod čigavimi streli? …«Ni važno,« je izustil Rade, vidno ganjen, oči rdeče … malo od vina, še bolj pa od solz …

Ostali smo brez besed, vsi ganjeni, vsi sočutni, tudi z bolečino Radeta, ki je ni skrival, temveč jo je iskreno delil z nami.

Ja, takega imamo radi. Iskrenega, neposrednega, zabavnega, karizmatičnega poeta, pevca, igralca, vrhunskega umetnika, ki ne nosi maske na obrazu … je tak, kakršen pač je: široka, malce majava hoja, s kozarcem v roki, s pošvedranim klobukom, z dolgimi lasmi, ki jih vedno pogladi, ko sname klobuk.

Melodije bivše Juge so v marsikom sprožile naval čustev, ki jim ne moreš ubežati. In zakaj bi jim? Naj pridejo na plan. Po končanem koncertu stoječe ovacije. A nekaj sem pogrešala, pogrešala sem najlepšo poezijo Radetovo, saj veste o čem govorim. Za bis jo bo prišparal, sem pomislila in res jo je.

Zaprla sem oči in uživala, v večni poeziji, v poigravanju prstov na inštrumentih, v vrhunski spremljavi na violini. Popolno je bilo … ne daj se Ines je izzvenela pod briško nebo, v soju sveč in pod zvezdami in luno, ki se mi je sramežljivo kazala izza oblakov, ko sem se vračala domov. Odprto okno, božajoč piš vetriča, v daljavi se je bliskalo … kot bi cel svet užival v večeru, ki nam je bil podarjen.

Danes pa še Rdeča zvezda, Svetlana Makarovič, tako so jo napovedali. Pa naj bo tako, jaz bom tam.

http://festival.sanje.si/dogodki-2018/
Fotografija, internet, julij 2018








Bam, napisala: Zarja Trkman, junij 2018

objavljeno: 28. jun. 2018 23:16 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. jun. 2018 01:15 ]





Bam 


Zaključna predstava MN Plesne šole, ki se je preimenovala iz MN Dance Company v slovensko različico, je nosila naslov BAM. Zakaj? Izvemo kasneje, tekom predstave. Prostor je mladim plesalcem ponudil kar veliki oder SNG Nova Gorica. Tja tudi sodijo. Polna dvorana je dokaz za to. 

Bam, bam, bam … s temi besedami ob ploskih rok v značilnem ritmu so plesalci začeli svojo produkcijo, naučenega plesnega znanja. Ooooo, obeta se zanimiva predstava, sem si mislila. In dejansko je bilo tako. Prva točka brez glasbe, le ploskanje in tleskanje s prsti … bam, bam, bam … LIGHTt & GRACE … obetaven začetek … vokal in kitara, violine. WAU … komaj čakam nadaljevanje. 

LIGHTt & GRACE sledi solo točka »prima balerine«, plesalca, ki je po mojem skromnem mnenju res številka ena v tej plesni šoli, ki jo že nekaj let vodita Nastja in Michal, mlada zakonca, ki sta si večni DA obljubila lansko poletje. Večni DA v poslovnem in privatnem življenju. Ta večnost se kaže tudi v njunih predstavah, vsako leto ustvarita izjemno koreografijo, letos ON/A, lani Zaroto tišine. Tudi produkcije so izjemne, vsako leto kažejo velik napredek mladih plesalcev, kar je Nastja poudarila na koncu, potem ko je iz rok enega od staršev prejela krasen šopek v zahvalo za vložen trud. Tri leta se udeležujem zaključne predstave in letos sem še posebej navdušena. Izjemni so, mladi plesalci, izjemna sta njihova vzornika Nastja in Michal.

»Prima« plesalec je bil rdeča nit predstave. Hip hop, balet, moderni … pa še kaj so mu pisani na kožo. Vse zvrsti plesa, ali skoraj vse, obvlada v nulo. Mlad je, obetaven in prav gotovo bomo o njem še slišali. Vrnila sem se kakšnih 20 let v preteklost, ko sem prvič videla Nastjo, ki je bila še punčka, a sem že tedaj zaslutila v njej nekaj vrhunskosti, kar se je izkazalo za pravilno, saj je Nastja sedaj, upam si trditi vrhunska plesalka in plesna učiteljica. Svojo odličnost dokazujeta z Michalom vsak dan, ko se posvečata mladim, obetavnim plesalcem, z odgovornostjo, tudi strogostjo … a sta izredno priljubljena, naravnost oboževana, tako s strani plešočih in njihovih staršev. Kar je tudi prav. Dobro se z dobrim vrača, poplača.

In kaj bi si lahko želela več? Aplavz, iskreno občudovanje, zahvala in šopek rož je dokaz, da se splača, vlagati v mlade, z njimi deliti svoje znanje, plesne izkušnje … nenazadnje posvečati jim svoj čas, ki je največje darilo, ki ga lahko nekomu pokloniš. Ker mu na ta način daš del sebe.

Zmagovalna koreografija na Evropskem prvenstvu v Zagrebu, MN Plesna šola, 2018

Razkrita je skrivnost, zakaj se predstava imenuje BAM. Najmlajši so povedali svoje občutke, zakaj BAM. Skratka BAM je Best Amazing Memories … kako izvirno, kako sporočilno.

Lahko le dodam BIM, BAM, BUM … Best Amazing Memories, Best Infinity Memories, Best Universal Memories.

Koreografije so bile dodelane, glasba izbrana, od rocka, do klasike, tudi balkanski melos je bil prisoten … vokali, odlični, mladi vokali, kitara, violine … vse to in še kaj je bilo združeno v predstavo BAM. Pravi BIM, BAM, BUM, ki nobenega ni pustil ravnodušnega. Nobenega, ki mu je ples všeč, tudi tisti brez glasbe, v tišini…zgolj usklajeni gibi plesalcev in plesalk, najmlajših in malo starejših, a vseh mladih, ki jim ples predstavlja način življenja, ki jim zapolni prosti čas, ki jih odvrača od sodobne tehnologije, ki mlade vodi v zasvojenost.

In če nič drugega kot to, je poslanstvo MN Plesne šole več kot dobro opravljeno. Starši so vama hvaležni, draga Nastja in Michal. Hvala, hvala, hvala za BAM. Je res pravi BUM …

Hvala tudi vam, dragi mladi plesalci. Izjemni ste!!!





Preboj na Rogli, napisala: Zarja Trkman, junij 2018

objavljeno: 22. jun. 2018 22:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. jun. 2018 22:39 ]



Preboj na Rogli, 17.-20. maj 2018 


Udeležila sem se Preboja na Rogli, ki nas je pričakala hladna, da ne rečem mrzla. A to ni nič v primerjavi, kaj sem letos tam doživljala. Tale zapis je pravzaprav bolj kot ne moj prevod zadnjega dejanja Preboja. Delim ga z vami, kot tudi originalni videoposnetek, da boste lažje razumeli bistvo Preboja. Morda bo delovalo malo zmedeno, neverjetno, a verjemite, tako je bilo. 

»Od 17. do 20. maja 2018 je bila na Rogli edinstvena delavnica Preboj – okus decentraliziranega življenja. Na njej smo prvič uporabili posebne tehnike NLF in dnevi so bili izpolnjeni z zanimivimi pogovori o vprašanjih, s katerimi se sreča vsak duhovni iskalec: vprašanja, kaj je resnično in kaj je iluzorno. 
Po zaključnem branju NLF, ki je trajalo skoraj 90 minut, sem razložil, kako je »nastala« delavnica Preboj in zakaj je njena vsebina zelo redek pojav v svetu. A branje NLF je več kot to: edinstveni postopek, ki so ga udeleženci delavnice Preboj imeli priložnost prvi spoznati. Zaključno branje je zelo zanimivo tudi zaradi primera izkušnje in delovanja procesa dekonstrukcije iluzije, v kombinaciji s tehnikami NLF. Če ste kadarkoli razmišljali o koncu poti, o smislu in namenu duhovnega razvoja, vsekakor poglejte ta video. Lahko bi se zgodilo, da vas prav to obrne v smeri izhoda iz okov iluzije.« 

 Adrian P. Kezele



Preboj

Ena ura in pol NLF (nekonceptualne lingvistične forme) branja. Poslušali smo tekst. Vsakemu se je nekaj dogajalo, to si upam trditi. Meni se je. Nekateri so imeli hude reakcije.

You don't make choises, choises make you.

Misel, ki je ne bom nikoli pozabila, ki me je najbolj prevzela, ki je bila pravo odkritje zame, ki me je potegnila nekam, kjer še nisem bila in mi je, lahko rečem, potrdila ono, kar že nekaj časa vem, ali vsaj slutim. Nezamisljivo!? Ne, meni je jasno, kaj to pomeni, pa vendarle … dotaknila se me je na poseben način. Hvala!




Kako se je zgodila ta delavnica? 



Primer, kako se odločitve sprejemajo nekje, kjer mi pravzaprav ne vemo, kako se sprejemajo in kako se rezultat le teh kaže z nepričakovanimi posledicami.

Hana je Adrianu poslala mejl, češ, kakšno delavnico lahko organiziraš z nazivom Preboj. Mine nekaj tednov, Adrianu ne da miru ta Preboj. Pokliče Hano in reče, imamo delavnico Preboj.

Iz ničesar rojeno, pa vendarle. Kot vse drugo, ki nastane iz nič-a. A se je vse skupaj rojevalo veliko let. Naenkrat dobiš impulz, o katerem nisi razmišljal, enostavno zgodi se. Tako se sprejemajo odločitve v decentraliziranem stanju. Impulz pride od zunaj, lahko tudi od znotraj, a ga je težje prepoznati. Enostavno impulz pride, pridejo neke misli, ki jih ne pričakuješ. Prihajajo podobne, dan za dnem, potem se vprašaš, kaj je to. Še zlasti, če je ta misel težka za obrazložitev, za uresničitev. Misel, ki je vedno kreativna, ustvarjalna … misel, ki se je nisem izmislil sam.

Nekateri udeleženci Preboja so bili presenečeni nad vsebino, nekaterim se je pojavil občutek, da je to nekaj novega, nekaj o čemer ni možno slišati nikjer. O izhodu ven, iz iluzije, o razsvetljenju, o izhodu, ne govori veliko ljudi, ker je malo takih, ki jim je to v resnici uspelo. V svojem več kot 40 let trajajočem raziskovanju, Adrian ni naletel na niti enega takega človeka.

Je pa srečal številne ljudi, ki so zamenjali iluzija za drugo iluzijo.

Tu je šlo za izkušnjo izven izkušnje. Nekateri od nas smo šli skozi Dekonstrukcijo iluzije. Dolgotrajen, več mesecev trajajoč proces je to. Zahteven! Govorim iz lastne izkušnje.

Nekateri udeleženci so bili prvič na Adrianovi delavnici. Njim ni treba ponavljati napak, ki smo jih mi delali.

Forme NLF so malo vznemirjajoče. A je stvar v poslušanju. Nič več in nič manj.

Delim izkušnjo nekoga, ki je šel skozi Dekonstrukcijo. Mučen proces, da bi njegov um prišel do zaključka, ki smo mu bili priče na tej delavnici. Smo v prednosti, saj smo sami prišli do zaključka. Nihče me ne vrne, ker znam ločiti iluzijo od resnice. Sem v prednosti? Najverjetneje DA.

Oseba, katere zapis delim oz. ga je delil Adrian z nami. Malo je ljudi, oz. jih ni, takih, ki so osvobojeni. Le mislijo, da so. Nekateri pa vendarle so, napravili so korak ven, saj živijo to. Dvajset jih je, recimo. Sem med njimi? Ne vem, a mislim, da sem. Nočem več nazaj. Sem zavestno bitje.

Fotografija: Internet, junij 2018


Zapis ene od udeleženk Preboja:

»Branje dela brezčasno bistrost v glavi in me na neki način razlijejo po času in prostoru …, ki pod rjuho nečesa drugega, postane nejasno in motno. Ne vem ali spim, ali telo počiva ali spi zavest, spi življenje … brrrrrrr. Mogoče se bo sen vrnil.

Vprašal si, a ni nihče odgovoril. Poskušala bom: zanimivo je poslušati, kako se boriš z jezikom, ki ne pozna decentralizacije in stalno iščeš subjekt med stavki, ono, ki deluje, ki dela, ki prinaša odločitve. Zanimivo je, da smo dolgo bili priče izpovedane v JAZ (ih) formi. Vprašal si, kako deluje čitanje. Na trenutke kot poezija, na trenutke kot … joj, ukradel mi je misel, to sem sama mislila, a nisem uspela tako smiselno sestaviti … Včasih ujameš strah, kako se sprašuje, postavlja vprašanja … nimaš dobrega odgovora na vprašanja, sploh ga nimaš … pa se počutiš krhek in nepomemben pred ugankami obstoja … včasih branje gre, a ti občutiš, kako slike postajajo blede, misli se zlijejo v nekaj, kar ni, niti beseda niti misel, pa se na neki način stisneš v tišino med mislimi … včasih se stavki prinašajo duh, vonj, ton … glas … celo močna čustva … včasih glasbo in spomine …

Kje je Jaz … tisti intuitivni, katerega življenje ves čas govori … ne bi vedela … povsod je … recimo, da mi je življenje dalo besede, kako doživljam branje.

Hvala za to!

Veliko je stvari in dogajanj, razumevanja stvarnosti, ki se je oblikovala po procesu, zdaj so dobila ime in neko tolmačenje … morda je tolmačenje beseda, ki je pretežka … ali …

Postal si tolmač, namesto mojega, ki je ves ranjen že dolgo na aparatih. «



»Te osebe že dolgo ni!« je zaključil Adrian.









1-10 of 65