MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎

Objave-Vse-eno

Neverjetna zgodba, napisala: Zarja Trkman, julij 2020

objavljeno: 12. jul. 2020 23:13 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. jul. 2020 23:15 ]


Neverjetna zgodba 
Pa ga imam? Stanovanje, prilagojeno invalidom. V novogradnji. Na Majskih poljanah v Novi Gorici. V novi stolpnici TISA, ki bo končana prihodnje leto konec septembra. Rezerviram stanovanje v osmem nadstropju. Številka šest. Obrnjeno proti vzhodu. Pozimi ves dan sonce, poleti dopoldan. Vse mi ustreza, dvosobno je, z dvema parkiriščema v garažni hiši v kleti. Z veliko ložo in shrambo. Rezerviram ga konec februarja 2020. Korona zaustavi ves svet. Tudi Stojo Trade d.o.o. 

Veselim se novega stanovanja, veselim se vselitve vanj. Kot otrok, ki dobi novo igračko. A to ni igračka. To je življenjski projekt, življenjska odločitev 67-letnice. Spremljam gradnjo. Vsak dan v času #OSTANI DOMA# se vozim mimo. Nadstropja se nizajo eno za drugim, zdaj gradijo že deveto. Pa tudi fasada, izolacija že nastaja. Jupijaja, končno sem našla, kar iščem že tri leta? Odkar sem dobila odškodnino po možu, ki je nastradal v prometni nesreči in po hudih poškodbah glave, po treh mesecih neodzivnosti in vegetiranja, ležanja v bolnici, tudi umrl. Nekaj sva našparala, malo mi bosta otroka pomagala in ga kupim. Stanovanje v Tisi? 

Pa ga tudi res? NI RES, PA JE!

Konec aprila dobim obvestilo, naj pošljem osebne podatke, da spišejo pogodbo. To tudi storim. Obvestijo me, da rabijo še davčno številko. Po telefonu prosim agenta Blaža, če se pri investitorju pozanima, če lahko kupim stanovanje le z enim parkiriščem, saj dveh ne rabim. Menda se ne da, pravi. Prosim ga za kontakt z investitorjem, da bi se sama pogovorila. Mrk, ki traja do 5. julija. Slučajno odprem spletno stran Stoja Trade, da bi pogledala, kako velike so garsonjere v Tisi, morda bi se vendarle odločila za manjše stanovanje. In glej ga zlomka. Ugotovim, da je moje stanovanje prodano, pa vse garsonjere tudi.

Zgrozim se. Ker je nedelja, napišem mejl nepremičninskemu agentu Blažu. V ponedeljek, potem ko ni odgovora, napišem tudi mejl zaposleni, ki mi je poslala dopis o sklenitvi pogodbe. Tam sem že malo huda, zgrožena. Pokliče me Blaž, češ, da mu je žal, da je prišlo do ostrih besed z moje strani, da so pač dali moje stanovanje v prodajo, ker se nisem odločila zanj. Halo, rečem, a ste mi poslali kontakt investitorja, kot ste obljubili. Ja, ne, nismo, ker investitor prodaja stanovanje z dvema parkirnima mestoma. In, zakaj me niste obvestili, zakaj sem čisto slučajno ugotovila, da je stanovanje prodano? Gospa Zarja, bomo skušali najti eno opcijo za vas, se opravičujem.

Ni opravičila, tako se s strankami ne ravna. Saj stanovanje ni hlebec kruha. Zelo sem se ga veselila. Na jok mi gre, ker tako ravnate z mano, za povrh vsega z invalidko, ki je končno našla stanovanje po meri invalida. Tožila vas bom, napisala odprto pismo za medije, na tv vas bom dala. V joku se poslovim. Besna, predvsem pa žalostna. Razočarana nad odnosom do strank.

Odnosom Nepremičninske firme STOJA TRADE D.O.O. Vozim se s svojim skuterjem, po Novi Gorici in italijanski Gorici. Da se ohladim. Doma dobim mejl tajnice s Stoje, da bo preverila pri Blažu in direktorju, kako je z zadevo. Da ji je žal in da me naslednji dan obvesti.

Naslednji dan nobenega obvestila. Vprašam zakaj ne. Ni odgovora.

To je vse. Nezaslišano, skrajno neprofesionalno, kruto do mene. Verjamem da še do marsikoga.

Stanovanje je odšlo, še preden je prišlo. Le zakaj je to dobro, se sprašujem. Za nekaj gotovo.

Jutri grem pogledat stanovanje v Gorico, 6 km stran od mojega doma. 40 kvadratnih metrov, prekrasen razgled, na vzhod, na meni drago Trnovsko planoto, vse do Čavna, 4. nadstropje, balkon, kuhinjska niša z oknom, kopalnica z oknom, velik svetel dnevni prostor, shramba, dvigalo, parkirni prostor in velika skupna kolesarnica, kjer bo prostor tudi za moja vozila, mini skuter, trikolesnik, voziček z dodatnim pogonom. Za 39.200 eurov z možnostjo nakupa velike garaže, tudi za kamper. Nič v primerjavi z 140.000 »težkim« stanovanjem v Tisi, ki mi očitno ni bilo namenjeno. Ne bo mi treba porabiti vsega denarja, lahko bom potovala vse do kraja življenja. In ja, spet grem na križarjenje okoli sveta, 3. januarja 2021. Za 4 mesece, natančneje za 125 dni.

Vse je za nekaj dobro. Moja zgodba naj bo v poduk vsem, ki se odločate za sodelovanje ali »nesodelovanje« s STOJA TRADE d.o.o.

NIČ NE BO, HOHOHOHO!!!



Zarja Trkman, Nova Gorica

Dogodek v MUCI CUPatarici, napisala: Zarja Trkman, julij 2020

objavljeno: 4. jul. 2020 08:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. jul. 2020 08:22 ]


In se je zgodil … prekrasen dogodek 
v MUCI CUPatarici 


Vabljeni na izmenjavo in nakupovanje na Mucin vrt ... tu smo do 14. ure.   

Danes so na voljo tudi izdelki gostujoče Muce CUPatarice, Gaje Hanzel (Fi by Gaja). Uživamo pa v glasbi mladega nadarjenega skladatelja, Eneja Ljubiča Šinigoja. Vabljeni v našo družbo. 

Tako se je glasilo vabilo na izjemno lep dogodek na Mucinem vrtu. Pod pinjami, smrekami, češnjami, tudi fig ni manjkalo. Prijetno hladno je tam, na Mucinem vrtu. Čudovite energije so se pretakale med obiskovalci in Mucami CUPataricami. 

Pogrešala sem te, draga prija-teljica. Pogrešala tvoj prispevek k lepemu dogodku. 

Pričakala me je prijetna glasba. Zapletla sem se v pogovor z mladim, še najstnikom Enejem. Prijeten mladenič, ki igra flavto in klavir. Nisem si mogla kaj, da ne bi vzela njegove zgoščenke, katere naslovnico je oblikovala Nika Zuljan, prijateljica mojega odraslega sina in hčere. Kramljava o vsem, mimo prihaja dekle, fotografinja, študentka, ki ji ni tuja umetnost. Sklepala sem, da je Enejeva sestra, a se izkaže, da je Jana njegovo dekle. Predvidevam, da so fotke njene. 

Prizorišče je nastalo pod spretnim vodstvom profesorice na likovni gimnaziji Jelene, ki menda tri dni ni spala, tako je bila vznemirjena zaradi današnjega dogodka, ki me je izjemno navdušil, res. Čestitke postavljavcem in avtorjem, oblikovalki nakita in torbic iz ponovne uporabe Gaji, Eneju za glasbo, Jadranki in Ani za odnos do obiskovalcev in Jeleni za neprespane tri noči. Splačalo se je, ljuba Jelena. 

Naslednji dogodek bo 1. avgusta, v soboto, od 10.00 do 14.00

Vabljeni, splača se, ne bo vam žal. Verjemite.

P.s.: oblekla sem se za to poletje, dobila nekaj oblačil v dar od Andreje, ki sva se spoznali tam ter od njene 10-letne hčerke maje. Bogatejši sva za lepo srečanje, z Majo pa za krasen senčnik iz Kitajske. Čakala sta prav na naju.

Hvaležna sem vesolju za to darilo, splačalo se je preživeti dve uri pod vročim soncem, v prijetni solkanski sapici, na 9. Korpusu 102 v Solkanu.

Zanimiva naključja, ki so načrt: »Solkanska sapica« je bil časopis, ki smo ga izdajali učenci OŠ Solkan, pred 55 leti, ajoj … živela sem na cesti 9. Korpusa 102 … prav mimo tega centra ponovne uporabe Muce CUPatarice sem šla vedno, ko sem si želela videti trende in si kupiti kavbojke v Gorici, pa na Andrejev semenj, v slovenski Kulturni dom in še kam … lepi spomini, zanimiva naključja … ne zbledijo.


Apel, napisala: Zarja Trkman, junij 2020

objavljeno: 22. jun. 2020 23:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. jun. 2020 23:08 ]


Apel podobo na ogled postavi 
Nočem soditi ali kazati s prstom na nobenega. A vendarle. Odločila sem se javno oglasiti. V pismu bralcev. Ker mi je DOVOLJ stalnega opozarjanja pristojnih služb na problematiko, ki sem ji priča že skoraj pet let, odkar za gibanje uporabljam invalidski voziček z dodatnim pogonom, mini skuter ter v zadnjih mesecih trikolesni skuter. Sem invalidka in imam res dovolj tega našega mesta in objestnih občanov. 

Zato apeliram na mestne oblasti, na policijo in redarsko službo, da nekaj ukrene. 

Dnevno se namreč srečujem z arogantnimi šoferji, pa tudi pešci in kolesarji. Dnevno je ogroženo moje življenje, moje zdravje. Dnevno se srečam z vsaj nekaj šoferji, ki prevozijo rdečo luč, ki se na prehodu za pešce ne ustavijo, čeprav me vidijo, da sem na vozičku ali skuterju. Dnevno sem priča zaparkiranju klančin na prehodu s ceste na kolesarsko stezo. In verjemite, ne pretiravam. Opozorila sem že policiste, redarje, lokalne oblasti. A ostaja le pri tem, pri nespremenjenem stanju. Sicer mi prisluhnejo, so prijazni, a se v reševanje problematike ne podajo.

Ne vem več, kaj naj še storim. Ker mi je res DOVOLJ te BORBE za osnovne pravice invalidov. Da ne omenjam prometne signalizacije ob parkirnih prostorih za invalide. Pred občinsko stavbo in knjižnico ni znakov za invalide, le parkirni prostor je označen z rumenim znakom. To pa ni dovolj za oglobitev šoferjev, ki nimajo parkirne karte za invalide (po besedah vodje redarske službe, s katerim sem se sestala pred nekaj časa). In teh ni malo.

Potem so tu še zelo neposrečeni prehodi na kolesarski stezi na Erjavčevi cesti, s pločnikov na dovoze k blokom. Vsi invalidi se pritožujemo nad tem, pa tudi nad nekaterimi prestrmimi klančinami v trgovine in restavracije. Počutimo se drugorazredne, ker so nam onemogočeni obiski nekaterih lokalov, trgovin, muzejev, da ne govorim o Kulturnem domu Nova Gorica, ki najverjetneje sploh ne bi smel imeti uporabnega dovoljenja, ker ni poskrbljeno za požarno varnost, niti za invalide na vozičkih.

Dovolj mi je! Apeliram na lokalno oblast, da nekaj ukrene in da naše mesto res postane PRIJAZNO INVALIDOM. Ne le v besedah, obljubah, temveč v dejanjih. Pet let mojih prizadevanj in opozarjanj na ta zdaj že skrajno zaostren problem je res too much. Ne da se mi več. Imam pa pravico do varnega gibanja po mestu. Le svoji prisebnosti se imam zahvaliti, da nisem poškodovana, ali celo ob življenje. In naj mi že enkrat nekdo pove, kje se s svojimi »vozili« lahko gibljem. Ker če sem na pločniku, kasiram slabo voljo pešcev, na kolesarski stezi kolesarjev, na cesti šoferjev. Na parkiriščih za invalide pa arogantno vedenje šoferjev, ki so »le za trenutek parkirali tam«.

DOVOLJ MI JE! UKRENITE ŽE NEKAJ, DA SE BOM POČUTILA VARNO v našem mestu, v Solkanu, Kromberku. Naj povem, da je v sosednji Gorici ter Šempetru povsem drugače, prijetne kolesarske steze, urejene klančine, dobre ceste. Tu pa zatečeno stanje luknjastih cest, pomanjkanje kolesarskih stez, neurejene signalizacije, arogantni šoferji s telefoni v rokah … in še marsikaj bi se našlo.

Zarja Trkman, borka za pravice invalidov (tako so me poimenovali v Goriški.si, ko sem jih podpirala na zadnjih volitvah).

Nova Gorica, 8. 6.2020




P.S: Na fotkah so vsa tri moja invalidska vozila.


Napisala: Zarja Trkman

Plesna predstava v Novi Gorici, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 9. jun. 2020 23:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. jun. 2020 23:42 ]


Ponedeljek ob osmih 

Bližina 

'Stal sem za odrom. 
»Gospe in gospodje,« sem vzdihnil in rekel močneje: »Gospe in gospodje …« 
Potem sem utihnil. 
In videl sem tope oči pisanih frakarjev, zročih v prazno, in tam za stebrom sta se smehljala otrok in velika sončnica v njegovi roki.' 


Mavrični angel, Karel Gržan 


Končno. Spet kultura v živo. Po treh mesecih. Na malem odru SNG Nova Gorica. Plesna predstava. Koreografija, ples, lučke, glasba. V izvedbi štirih. Plešeta ne več rosno mlada plesalca. Izrazni ples z močnim sporočilom. Znotraj kvadrata, po robu, na črti in preko roba.

Onkraj utvar. Svobodna. Z gibi povesta vse. Sprehodita se skozi otroštvo, ona po črti, kot bi plesala na gredi, on za drugo črto, linijo. Gibi pokažejo na eni strani ujetost v neka pravila (ukrepe), po drugi pa svobodo gibanja, ki ti je ne sme nihče vzeti.

Ljubezen, bližina, ob zvoku tolkal, molilnih mlinčkov. Hrepenenje po tem, da bi bil-a ljubljen-a. In potem spet razhod in spet hrepenenje po ljubezni, bližini, objemu. Uspe jima, najti se, tudi na stara leta, ko on zboli za parkinsonovo boleznijo. Nič ju ne more ločiti. Nihče. Sama si krojita življenje, sama sta si v uteho v težkih trenutkih.

Tišina, zvok, tolkala, molitev. Vse to spremlja njun odhod izven okvirjev, ki jih določa družba. Ljubezen premaga vse ovire. Ljubezen vodi v večnost in enost.

Lep večer, kulturni pristop k invalidki. Spremstvo do dvorane, do dvigala. Za tja in nazaj. Povsem drugače kot na kulturni praznik, 8. Februarja letos v Kulturnem domu Nova Gorica. Ko sem razočarana zapuščala prizorišče proslave, ki je bila namenjena le izbranim gostom, pa četudi za ogled uporabljam svoj skuterček, na katerem lahko sedim. V SNG pa, kapo dol tamkajšnjim zaposlenim, ki me prav vedno pričakajo odprtih rok, z nasmeškom, lepo besedo.

Na-snidenje spet, dragi »gledališčniki«. In hvala za vašo prijaznost.




Napisala: Zarja Trkman



Mirna in sr(e)čna, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 6. jun. 2020 23:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


MIRNA IN SReČNA 

Mirna zato, ker se stvari postavljajo na svoje mesto. SrEčna zato, ker smo uspeli zanetiti iskro, ki prerašča v ogenj, v požar. Mi trije, Milena, Oliver in moja malenkost. Uspelo nam je, uspelo prebuditi vsaj nekatere, ki nadaljujejo naše začeto delo.

Izpostavili smo se, z obrazom, s pojavo in z besedo. Že pred skoraj dvema mesecema, natančneje 15. aprila, ko smo si na glas upali spregovoriti. Mati 12-letnega fanta s cerebralno paralizo, atletski trener in oče ter invalidka, starostnica, upokojenka. Vsak o svojem »področju«. Na RTV Slovenija, z Mojco Dumančič, v slovenski in primorski kroniki. Nadaljevali smo začeto »bujenje občanov« 26. aprila na akciji STOPIMO (SPET) SKUPAJ. Odmevni akciji v globoki tišini, ki je spregovorila sama zase. Pridružili so se nam še nekateri podporniki Galeta.

Prvega maja KOLESARJENJE do Šempetra in nazaj, po obmejni kolesarski poti. Bilo nas je že več. Na kolesih, z rolerji, peš ali v teku. Prijetna prvomajska skorajda poletna nedelja nas je popeljala v nove, lepše čase. Točno opoldne ali natančneje PET PRED DVANAJSTO.

In potem vsi petki do včeraj. Ob sedmih KOLESARJENJE PRIJATELJSTVA s Trga Evropa po mestu in nazaj na Transalpino. Že pred tremi tedni simbolično z Oliverjem in Mileno prerežemo žico na ograji na mozaiku med Gorico in Novo Gorico. Simbolika, ki prerase v resnično dejanje. Odprtje meje, odstranitev ograje. Pretekli in ta petek. Zamejci, zavedni Slovenci so prevzeli pobudo. Upajo si, saj nimajo česa izgubiti. Ne moreš nečesa, ki ti je na silo odvzeto, izgubiti. Ne gre. In odvzeta nam je bila svoboda gibanja, govora, odvzeto nam je bilo vse, kar nam po ustavi pripada. In še kar traja, še kar trajajo ti neživljenjski ukrepi. V Italiji so še strožji kot pri nas.

A je Italija vseeno odprla mejo s Slovenijo ali bolje Slovenija z Italijo, a na neki čuden, nesmiseln način. Mi, Slovenci lahko gremo čez brez 14-dnevne karantene, prebivalci Italije pa so obvezni do karantene. Absurd brez primere. Za moje pojme, za mojo zdravo kmečko logiko. Ne zdrži!

Že tako in tako je EU pokazala veliko mero NE-solidarnosti. Vse obmejne države z Italijo so kmalu zaprle meje s to državo, ki je utrpela veliko »žrtev« kovida. Ki pa je, saj vemo kaj. Nateg zdajšnje civilizacije. Umetno sprožen gospodarski zlom po vsem svetu. Le zakaj? Tudi to VEM-o, ali pač ne?! Kakor kdo.

Mi trije vemo in smo se zato angažirali v prebujanju ljudi. Če nam je uspelo, bo pokazal čas. In le visoka zavest, trezen razmislek, lastna glava … le vse to lahko pelje v NOVE ZARJE.

NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE!




Besedilo in fotografije: Zarja Trkman





Muca CUPatarica, napisala: Zarja Trkman, maj 2020

objavljeno: 26. maj 2020 00:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. maj 2020 06:23 ]


Muca CUPatarica 

Odmevno ime novega Centra Uporabnih Predmetov v Solkanu MUCA CUPatarica je center dobil po slavni Muci Copatarici Ele Peroci z ilustracijami Jelke Gošnik. Ime centra so izbrali dijaki novogoriške gimnazije, ki so k odprtju hiške na bivšem solkanskem mejnem prehodu prispevali prelep video. O trajnostnem razvoju, o potrošništvu, o ponovni uporabi predmetov, o recikliranju … 



Danes, 25.5.2020, je hiška Muce CUPatarice odprla svoja vrata. Lična hiška s predmeti, ki ji predvsem zaznamuje ponovna uporaba, od nakita iz plastike, preko oblek, torbic iz jeansa, iz starih kajbovk, do kredenc, poličk, obešalnikov, stalaž … čevljev, starih oblek, rut in šalov … tudi gugalnica je med njimi. Skratka NI DA NI. 

Opremljena je res z okusom, prijetno domovanje muce CUPatarice bo to. Muce, ki vztrajno preganja miško iz svojega domovanja. Miško, ki hoče delati škodo trajnostnim ponovno uporabljenim predmetov.

V hiški, ki je danes, na DaN MLADOSTI odprla svoja vrata in bo odprta za obiskovalce, kupce, ljudi, ki bodo izmenjali predmete ali pa jih kupili po »zeleni ceni«, vsak dan med 14. In 18. uro ter vsako prvo soboto v mesecu se bodo izmenjevala tudi predavanja, delavnice, izmenjevalnice oblačil in okrasnih predmetov. Obeta se lepa popestritev dogajanja v so-mestju Nova Gorica-Gorica.

To je že drugi CUP center, za Izolo zdaj tudi na »meji« med Novo Gorico in Gorico. Obeta se jih še več, takih centrov po Sloveniji. Zaenkrat sta dva in najlepši je prav tu, v Solkanu.

Yes, naj se nadaljuje poslanstvo Mojega sveta, čistega planeta. Poslanstvo ideje: rešimo, kar se rešiti da. Naredimo zemljo spet prijazno vsemu živemu. 

Naj živi in se razvija ZEMLJA, v smer, ki nudi sobivanje, strpnost in ljubezen.

ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI.











Deklica s krono, avtorica: Zarja Trkman, maj 2020

objavljeno: 19. maj 2020 22:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. maj 2020 22:56 ]


Deklica s krono 


Igrala v mestnem parku ponujajo tako različna druženja med otroki, med starši, med očki in mamicami. Vedno najdeš družbo, sorodno dušo. Prav tako na bližnjem skate parku. In tam se je znašla prav posebna deklica, deklica s krono na glavi. Najverjetneje še ne hodi v šolo, je pomislil 8-letni deček Kris, ki je tja, na igrala prišel s svojo mamo. Na svojem vozičku, prvič ga je uporabljal. Šele učil se je, kako upravljati z njim. Prijeten pobič, je pomislila deklica s krono na glavi. O, kako mi je všeč ta deklič, je pomislil Kris. 

Kako ti je ime? 
Nimam imena. 
Kako nimaš imena? 
Nimam ga, ker mi ga ni nihče dal. 
Kako da ne? 
Ker nimam staršev. 
Kako da jih nimaš? 
Ne vem, odkar pomnim sem sama. 
Ti lahko jaz dam ime? 
Prosim. 
Krona bodi. Ok! 

Spoprijateljila sta se. Deklica Krona in deček Kris. Vsak dan sta se srečevala na igrišču, na igralih. Krona je plezala, se gugala, skakala. Kris se je vozil naokoli. Spoprijateljil se je tudi s svojim novim skuterjem, ki mu je dal ime Puma. Predvsem pa sta se s Krono veliko pogovarjala. Dotikala sta se tudi tem, kot so družina, ljubezen, prijateljstvo. Stari duši v mladem telesu. Kris v hendikepiranem, Krona s krono na glavi. Krono, ki je bila posuta z dragimi kamni, krono, ki je bila priraščena na njeno glavo. Ni se je dalo sneti. Nikakor. Čudno, je pomislil deček Kris, kako se je le rodila s krono na glavi. A se nista ubadala s tem, od kod je prišla, kje so njeni starši. Ni bilo pomembno, pomembnejše je bilo njuno prijateljstvo. 
Pa se je zgodil en čuden dan. 
Krona pride v park, igrala so prazna. Okoli njih trak. Civilna zaščita - piše na njem. Nikjer nobenega otroka, nikjer živega človeka. 
Kje neki so, je pomislila Krona. Brž je opazila, da tudi avtomobilov ni, nobenega pešca, trgovine zaprte. Kot da je vse izumrlo. 

Sprehodila se je po mestu. Le tu in tam je kakšnega srečala. Človeka, mrkega pogleda, brez smehljaja. Vsak je bil sam in z masko na obrazu. Krona se je spraševala, kaj se dogaja, a ni našla odgovora. 


Pa se od nekod pojavi sivolasa gospa na modrem skuterju s tremi kolesi. Nasmeji se ji, Kroni in jo povabi, naj se ji pridruži na skuterju. 

Se popeljeva kam, ok? 

Ok, Krona se povzpne okobal na skuter, se prime sivolase gospe okoli pasu in že šibneta po praznih ulicah. Aurora je ime gospe s skuterjem. Prijazna, mladostna gospa blizu sedemdesetih let. Kramljata o vsem, tudi o tem, zakaj je vse zaprto, zakaj so ljudje doma. Aurora Kroni razloži nastalo situacijo. Kot ve in zna. O virusu corona ji govori, o ukrepih, ki jih sprejemajo po celem svetu. O OSTANI DOMA, o LOCKDOWNU. Krona ne razume najbolje. A uživa z babico Auroro. Na Modrem dirkaču, kot ga poimenujeta. 

Babica Aurora Krono povabi v svoj dom, v hiško nad mestom. Deklica prvič občuti, kaj je dom, kaj je materinska ljubezen. Prvič spi v postelji, prvič ji nekdo skuha slastne obroke. Prvič je sladoled. Za Krono nova doživetja, novo življenje. Prav tako za Auroro. Po štirih letih, odkar ji je umrl začuti, da je spet ljubljena. Od male Krone. Ne sprašuje je po poreklu, od kod prihaja, zakaj je sama. Ni pomembno. Pomembno je, da sta se našli. Nekega dne pa se Krona vendarle ojunači in babico Auroro povpraša po Krisu. Babica, tako ji pravi Korona, ga pozna, seveda ga pozna. Krisa in njegovo mamico Leno. Pokliče ju in povabi na kavico, Leno, Krisa pa na sladoled. 

Presrečna sta, Kris in Krona, ker sta spet skupaj. Ne sicer na igralih, temveč na Aurorinem sadnem vrtu. Lena in Zarja pijeta kavo, onadva, otroka pa jesta sladoled. 

Sreča je popolna, prijateljstvo res pravo, ljubezen tudi. 
Pa tišina in mir, ki so ga prinesli ukrepi, ki jih otroka ne razumeta, babica Aurora in mamica Lena pa ja. Ker vesta, ker razmišljata s svojo glavo. Ne nosita mask, ne razkužujeta rok. Živita normalno, kot sta živeli prej. 

Srečni so vsi štirje, ker so se ponovno našli. Kako se bo življenje naprej odvijalo, ne mislijo. Aurora ima njivo na solkanskem polju, Lena sadovnjak, nasad češenj v Brdih, Goriških Brdih. Vsak dan vsi štirje obiščejo in en in drugi prostor. Milena in Krona nabirata češnje, Kris in Zarja se zabavata z družabnimi igrami, bereta, delata kaj za šolo. Lepo jim je. Še nikoli jim ni bilo bolje, lepše, prijaznejše. 

Ne belijo si glave, kaj bo prinesel jutri, niti, kako je bilo včeraj. 

Živijo, se imajo radi. Uživajo na soncu, v vetru, dežju in burji. Vsak trenutek, sleherni dan. Ostani doma je slogan, ki je smešen. Vsem štirim. Zakaj le bi ostajali doma, saj je njihov dom Zemlja, je narava, so ptički in trave. So detelja in bezeg, češnje in slastne murvice. In tega je povsod dovolj. Za vse, za vsakogar. Pa čiste pitne vode tudi. Torej zakaj vse to, ta nesmiselni lockdown po vsem svetu. 

Da si. 
ZEMLJA ODPOČIJE, 
ČLOVEK ZBUDI, 
LJUBEZEN spet SVET za-VRTI ... Zato!



Besedilo in fotografije: Zarja Trkman




Svetli in manj svetli trenutki, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 14. maj 2020 01:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. maj 2020 01:19 ]

Ljubi moj Andek! 

Naj ti povem, da si z mano, v vseh svetlih in manj svetlih trenutkih, pa vendarle te pogrešam, tudi danes štiri leta in tri mesece (odkar si odšel). Težko obdobje je za nami vsemi in še kar traja. Diktatura, ki smo je deležni zadnje dva meseca, se kar ne neha. 

Če kdo misli, da mi je lahko, se moti. Tudi jaz sem le človek, iz kosti in mesa, čustvena, včasih še preveč. Čeprav sem pred tremi leti dekonstruirala iluzijo, je moja realnost, da živim tu v materialnem svetu, pa če hočem ali ne. 

Svobodna sem, kot ptica, kot angelček, kot ti, ki si že nad mavrico. In si te SVOBODE ne pustim odvzeti. Niti pod razno. A cena je kar visoka. Bolj kot ne ostajam O-SAM-LJENA v svojih prizadevanjih za boljši jutri vsega človeštva, Slovencev, mojih najbližjih. 

Lahko je pritiskati lajke, pa niti prebrati, kar napišem in nič dodati, komentirati. Ne rabim lajkov, ne rabim, da se drugi strinjajo z mano. Rabim pa so-čutenje, lepo besedo, nenazadnje objem, obisk, klic: »Zarja, kako zmoreš, ti lahko kaj prinesem, lahko naredim kaj zate ….?« A teh klicev ni, so zelo redki. V zadnjem mesecu sem se distancirala od tega, da vedno jaz prva pokličem, napišem lepo misel, pošljem prijetno fotko s pripisom česa lepega, spodbudnega … na vrsti so drugi, da se tudi oni spomnijo name, » prijatelji« ali zgolj znanci. Vem, vsak bije svojo bitko, pa VENDARLE …!!!!!!!!!!!!!?? 

V teh dveh mesecih si prav zaradi tega pogosto v mojih mislih, ljubi moj, prav tako oče in mama, pokojna sestra. Rada vas imam in včasih si prav želim, da bi se vam pridružila. A ni še čas, moje poslanstvo še ni opravljeno. Veliko imam še za postoriti, v ljudeh vzbuditi so-čutenje, dobroto in čuten pogled na vse lepote te čudovite narave. 

Rada te imam. Hvala za vsa tvoja vsakodnevna sporočila, da si z mano v moji o-SAM-ljenosti. 

HVALA, da mi je bilo dano kar 44 let preživeti s tabo, v LJUBEZNI, SPOŠTOVANJU in RAZUMEVANJU. 

RADA TE IMAM, tri besede, ki jih zelo pogosto izrečem, tudi neznancem, sploh pa znancem in prijateljem. 

Objemam te na daljavo. Te čutim, z mano si. HVALEŽNA!!! 

V parku, za GRADOM, 14.5.2020

Video YouTube


Fotografija: arhiv Spletni čas


Zarja Trkman
Foto: osebni arhiv avtorice






15. dan Ostani doma vs Ostani zdrav, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 27. mar. 2020 01:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. mar. 2020 01:26 ]



Ura je 5.00, zbudila sem se ob 3.00, najverjetneje zaspala še kakšno uro, pogledala na uro ob 4.00. 

Vstanem, ker imam nemirne noge. Še prej naredim nekaj vaj za hrbet in noge ter roke. V postelji, kot vsako jutro. Da ne zakrnim. Če tega ne bi delala sleherni dan, sam bog ve, kako bi hodila (po stanovanju s hoduljo, po stopnicah držeč se za ograjo, včasih s palico nekaj metrov do avta …). 

Burja se je malo umirila. Tokrat ima mlade. Piha že skoraj cel teden. Tako zelo, da sem celo včeraj OSTALA DOMA. Ni se mi dalo ven, ni bilo sonca, burja je brila kot za stavo. Lepo je bilo v toplini mojega doma. 

En lep, pravzaprav dva telefonska pogovora. S prijateljem iz Ljubljane, s katerim se nisva slišala že res dolgo. Najverjetneje več kot leto dni. Ko sem ga nazadnje videla na njegovem domu, pa ženo tudi. Postregla sta mi s kosilom, prijetno smo kramljali. 
Jaka je globoko veren, v pravem pomenu besede. Jaz ne, gnostik sem. A imava podobno življenjsko filozofijo. Čutiva se, četudi se ne vidiva, slišiva. Še enkrat več sva prišla včeraj do tega spoznanja. Jaka, kadarkoli pogledam na Sveto Goro, se spomnim nate. Torej večkrat na dan. Mu rečem ob koncu klepeta. Še pozdrav njegovi ženi. Odložim telefon. 

Odprem računalnik in poslušam intervju s patrom Gržanom, ki ga tudi delim na svojem profilu.
Zvečer pa intervju Asye Širovnik z dr. Mate Gabor, piscem knjige Ko telo reče ne. Še en odličen intervju. Zjutraj pogovor z dr. Peterlinom, profesorjem, ki živi in dela v San Franciscu.
Trije odlični intervjuji, ki me obogatijo, naredijo dan prijaznejši in topel, ker so gostje topli, pa voditelji tudi. 

Dan sem si zapolnila tudi s kuhanjem. Po skoraj štirih letih (od moževe nesreče, novembra 2015) sem spet spekla štrudelj. Domače marelice od lani in češnje iz leta 2006. Ja, iz leta 2006, vložila jih je moja, zdaj skoraj 99 letna tašča. Odlično mi je uspel. Brez sladkorja, le sadje in testo. Njami. Pa zelenjavna mineštra ter domač radič s fižolom in čičeriko. Po kosilu kavica s sladoledom, za malico odlična sočna pomaranča in jabolko. 

Berem Kezeletovo knjigo Duša stare Evrope, malo pišem, zvečer zakurim kamin in dan se prevesi v noč. In noč v nov dan. 

Svita se, ptički se oglašajo. Ljubim zgodnja jutra. V tišini in miru, le petje ptičev in burja. Ki pa je trenutno potihnila. Obeta se še en lep, miren dan osamitve. Prisilne osamitve. Zaukazane. A jaz se ne dam, razen včeraj, grem vsak dan dvakrat ven. S svojim skuterjem, z vetrom v laseh se vozim po praznih ulicah mesta. Srečujem le redke sprehajalce psov, ki svoje ljubljenčke iz blokov, stolpnic pripeljejo le na potrebo in se spet umaknejo v zavetje svojih domov. 

Lepo mi je, doživljam prav poseben mir, veličasten je. Naj ostane tako. Naj se človek zaustavi v tem brezglavem hitenju. Za čem? Ne vem za čem. Tako malo je potrebno, da človek preživi, da živi kvalitetno, a skromno. Da se druži, da si vzame čas za svoje najbližje, da si vzame čas za prijatelje. Tako malo je treba, pa vendarle človeštvo hiti v neznano smer.

Hvala KoRONI, da je človeka ustavila. Da si je vzel čas za samorefleksijo. Da je začel razmišljati, kaj je v življenju pomembno, kaj so vrednote, ki štejejo. Denar? Ne! Hiša in avto? Ne! Jahta in letalo? Ne!
Odnos? Ja! Družina? Ja! Prijateljstvo? Ja!
Zdravje? Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Ker če imaš zdravje imaš lahko vse. Imaš delo, imaš dom, imaš prijatelje in družino. In imaš čas, da vse to neguješ ohranjaš in ceniš. Si hvaležen za blagoslov, ki ti je ponujen.

Ostani ZDRAV-A, ki vse bolj nadomešča OSTANI DOMA. Tudi na radiu je slišati to: OSTANI ZDRAV-A!



Zarja Trkman, 27.3.2020 
Foto: osebni arhiv avtorice







Odprto pismo Vladi Republike Slovenije, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 25. mar. 2020 23:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. mar. 2020 01:35 ]

PoZDRAVljeni! 

Pišem vam v imenu človeštva, ljudi, ki podobno mislijo kot jaz. Spoštujem vaša prizadevanja, ki so vezana na nastalo situacijo. Največjo krizo v zgodovini človeštva. Ko se je čas ustavil, ko se je človek ustavil. Ne pa tudi planet ZEMLJA. Ona se še vedno vrti in če človek ne bo sledil naravnim zakonitostim, nas bo zbrisala s svojega obličja. 

Zakaj tak uvod? 

Da vas v IMENU LJUDSTVA, v imenu vseh Slovencev, v svojem imenu zaprosim, da ustavite prizadevanja za vzpostavitev 5G omrežja v Sloveniji. Tako kot jaz, dobro veste o škodljivosti le-tega. O škodljivosti za zdravje. Če vam je mar za zdravje človeka in to dokazujete zdaj v boju s corona virusom, potem boste ukrepali tudi v zvezi z »uvedbo« 5G tehnologije v naši DRŽAvi, ljubi sLOVEniji. Ne zgledujte se po Italiji, Nemčiji, Španiji, Združenem kraljestvu, Irski, Romuniji, Finski … po državah v Evropi, ki so dovolile vzpostavitev 5G omrežja. Ki je nedvomno povezana, o tem sem globoko prepričana, tudi s širjenjem okužb s COVID-19.

STOP 5G, ustavite ga! Ustavite morijo človeštva!

S spoštovanjem in razumevanjem.
Zarja Trkman, 66 – letna invalidka iz Nove Gorice

P.S.: prilagam link videa z razmišljanjem uglednega prof. dr. Thomasa Cowana iz San Francisca




P.S.: Pismo je napisano na pobudo študentov naravoslovja

Živjo.
Študenti naravovarstva smo mnenja, da je trenutno zadnji in tudi najbolj primeren čas, da se kaj ukrene proti 5G. Zato smo mnenja, naj čim več državljanov pošilja razna vprašanja v zvezi s posledicami in uvedbo 5G direktno na vlado. Trenutno je čas, ko bi vlada ta zanimanja in pritiske vzela bolj resno. Vprašanja naj ne bodo napadalna, le toliko, da vlada ve, da ljudstvo ve ... 5G je tik pred vzpostavitvijo, infrastruktura je končana. Ima pa ogromno opraviti z našim bodočim zdravjem.

Kontakt je kabinet predsednika vlade: soj.kpv@gov.si

Hvala, ker deliš (kopy, paste).




1-10 of 78