MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎

Objave-Vse-eno

Pieteta, napisala: Zarja Trkman, maj 2018

objavljeno: 7. maj 2018 19:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. maj 2018 19:43 ]


Pieteta, veliko globoko spoštovanje? 

“Zasedli ste moje mesto. Prevzamete tudi mojo invalidnost?”  

Nedelja. Dan za bogove, boginje se obeta.  

Tretji spominski spust s Prestreljenika v organizaciji najine hčere in sina, v čast našemu tatkotu, ki se je vsako leto na Emausu (srečanje starodobnih smučarjev na Kaninu), na velikonočni ponedeljek kljub invalidnosti povzpel na to goro. Zaradi svoje invalidnosti se spusta ne morem udeležiti, a spomin na preminulega moža počastim malo drugače. Nesem mu vrtnico na pokopališče v Staro Goro, kjer smo pred dobrima dvema letoma raztresli pepel. Pod mogočnimi hrasti, v objemu narave, ki se je ravno prebujala, med trobenticami in nežnimi podleski. 

Odpeljem se na pokopališče s svojim avtomobilom. Vidim popolnoma prazno spodnje parkirišče, na zgornjem le tu pa tam, kakšno vozilo. Zapeljem mimo znaka, prepovedana vožnja, razen za invalide in Komunalo. Mislim si: lepo, da ni nobenega pogreba, da bom trenutke tišine podelila s svojim dragim. Pripeljem do dveh parkirišč za invalide. Povsod so avti, ob poti do grobov, malodane na grobovih. Nimam kje obrniti, saj so povsod ljudje, v pogovoru in glasnem razpravljanju. Vidijo me, nedvomno. Zapeljem mimo v upanju, da je na koncu poti obračališče, a ga ni. Peljem vzvratno, obrnem na manjšem prostoru med grobovi, nihče ne pristopi, da bi mi pomagal. Nimam pojma, zakaj je tam toliko ljudi, zakaj toliko avtomobilov. Vem le to, da nimam kje parkirati, da bi se poklonila spominu na pokojnega moža. 

Žalostna zapeljem do velikega lesenega križa, kjer potekajo raztrosi. Odprem vrata. K meni pristopita dve mladi ženski in se začneta opravičevati, češ prišli sva le prižgati svečko pokojnemu dedku, takoj bova umaknili avto. Opravičilo je pristno, a me ne prepriča. »Ni treba umakniti avta«, rečem, »zdaj ne, prej bi mislili na to. »Razumem vašo stisko, ker je bil moj ded invalid«, reče voznica mercedesa. Jaz: »Torej bi že zaradi tega parkirala na parkirišču spodaj.« Ona: »Žal mi je, gospa, res mi je žal! Sem vnukinja vaše znanke, mislim, da ste mi bili celo predstavljeni pred kratkim.« 

Začutim njeno stisko, povabim jo bližje in jo iskreno objamem. Trese se. »Naj bo to šola zate«, rečem, ji dam vrtnico in jo prosim, da jo položi na travo. 

Medtem se pripelje še nekaj avtomobilov, med drugimi tudi pravoslavni pop, ki parkira, mislim, da celo na mestu za žalujoče svojce, ki se udeležijo raztrosa. Tam sem sedela tudi jaz, na invalidskem vozičku, ko smo se poslavljali od moža, očeta, sina, prijatelja … 

Zdaj mi je jasno, da imajo pravoslavni obred, ki se najverjetneje vrši sedem dni po pogrebu. Mašo zadušnico, bi lahko rekla.

Avto mi crkne, ne morem ga prižgati. Spustim se malo nižje in se umaknem na stran. Večkrat poskusim, a ne gre. Ravno začnem iskati polico, da pokličem asistenco. V stiski zaslišim znan glas, angelski glas prijateljice, ki je prišla prižgat svečko za najino skupno prijateljico. Ona je bila edina, ki je avto parkirala na žgočem opoldanskem soncu na spodnjem parkirišču. Prisluhne mi in mi pomaga poklicati asistenco, ker sama težko govorim. Ko se ona pogovarja po telefonu, še enkrat poskusim vžgati avto. Uspe mi, avto se odzove. Obe sva srečni, da me ni pustil na cedilu. Objameva se, ona v solzah, jaz pa neizmerno hvaležna. Vesolju in svoji sreči, da lahko živim. Da lahko živim kvalitetno in odprto za sprejemanje drugačnosti.

Svoje solze sem podelila vrtnici in mojemu dragemu že prej. Objem pa mladi ženski, ki je edina pristopila k meni in se opravičila za svoje mladostniško »dejanje.« Oproščeno ti je, draga mladenka.

Naj bo ta zgodba v poduk vsem, ki se ne zavedajo, da se lahko v trenutku znajdejo v podobnem položaju kot sem se jaz … na današnji dan, 6. maja 2018.

Imate moj blagoslov. Kaj boste naredili s tem, nimam pojma. Upam pa, da sem vsaj malo potrkala na vašo vest, dragi »pogrebci« ali kar ste že, »zadušniki« morda.

Dan sem zaključila na večernem koncertu na Kapeli, v rožnem vrtu burbonk, ki so omamno dišale in se stapljale z ubranimi glasovi mladih Vodopivcev. Obliž na rano, ki se najverjetneje nikoli ne bo zacelila. 

Aleluja!



Napisala: Zarja Trkman


Fotografija: Vir internet, 2018




Rumeni Swap večer, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 25. apr. 2018 23:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. apr. 2018 00:31 ]



Rumeni Swap večer v Kopru 




Postavila sem vprašanje, kaj pomeni SWAP. In sem dobila odgovor: IZMENJAVA. Zadovoljna sem bila z odgovorom. A sem pomislila, kaj bi jaz uporabila, namesto SWAP JE TOP. Izmenjava je prava pot, sem si rekla. Vse lepo in prav! 

Na prireditvi sem bila prvič in nisem bila razočarana. Pripeljala sem se iz Nove Gorice, našla Rotundo, ki je res izjemna lokacija. Skozi atrij v prostor v RUMENEM. Vse je bilo v rumenih odtenkih. Presenečenje, ki je dišalo po limoni, ki je, jasno, rumena. Odpri, je pisalo na vstopni škatlici, ki mi je bila ponujena, ko sem dogodek zapuščala. Odstranila sem pokrovček s pomočjo moderatorke pogovora z gostjo večera Romano in odkrila zrcalce, na katerem je nekaj pisalo: v stilu: Poglej se, kako si lepa. Nasmejalo me je, zrcalce. Vem, da sem »lepa ...«, hahaha. 

Dobim sladoled. Rumen, okus manga, limone in še en, ne spomnim se več kakšen. EMŠO! Zapeljem se v dvorano, kjer je sedelo kakšnih trideset žensk, vseh starosti, a se mi zdi, da sem bila, vendarle, med starejšimi tremi. Rosno mladih ni bilo. Zakaj ne, nimam pojma. Morda zato ne, ker se še ne zavedajo veličine IZMENJAVE. Ker ne gre le za izmenjavo oblačil, modnih dodatkov. Gre predvsem za osveščanje o tem, kako so oblačila izdelana, kolikšen odstotek dobi tisti, ki jih dela. Ne boste verjeli, a je ta odstotek zelo nizek, tako nizek, da boste težko uganili. Poskusite, imate na razpolago tri številke: 1, 5 ali 40 %. Ste uganili? 

Pravilen odgovor je: 1 %. Ja, 1 %!!! Komentar je popolnoma odveč. 

Predavanju je sledilo druženje z Romano, ustanoviteljico Obrednega gledališča. Prijeten pogovor, prijetna voditeljica in zanimiva gostja. Potem ocenjevanje oblačil vseh udeleženk, da se naučimo, kaj in kako se ocenjuje, in da vidimo, kako nehvaležno je to delo organizatork. Ocenjuje se kakovost materiala, otip je zelo pomemben, izdelava (šivi) in obraba. Izdelke razdelijo v tri kategorije: nizka, srednja in visoka. 

Ko mi je uspelo priti do tega, da vendarle pogledam oblačila, nisem naletela na nobeno visoko ocenjeno. Ne vem, ali jih ni bilo ali pa so ženske že odnesle vse visoko ocenjene izdelke. Ni me bilo kakšne četrt ure, zamudila sem glavni bum in evo … dobila pa sem kljub vsemu 5 izdelkov, ki so mi bili všeč, nizke in srednje kvalitete, a zame so super. Lepi, kvalitetni in nosljivi, kar je najpomembnejše. 5 minut sem potrebovala, da sem jih izbrala. Dve krasni bluzi, dve jakni in en kos, ki mi je prvi »padel« v oči: pletena in kvačkana majica v barvi breskve, ročno delo, iz bombažne preje- lep in zame VISOKO ocenjen izdelek izpod rok, menda zelo prijetne gospe. Bravo! 

Še pokušina sladice in že sem bila na poti proti v noč. Lahko noč swapovke … dobro jutro IZMENJAVA … oblačil, energij, mnenj, okusov in otipov, ličenja, friziranja in manikiranja… dobrodošla lepa slovenska beseda … morda vzpodbuda za naprej … KDO BI VEDEL. 

Da ne bom preveč kritična: dogodek je uspel v celoti, mojim pričakovanjem je bilo zadovoljeno. Še pridem, ne na Zelenega v maju, na onega junijskega morda. Če bo! V Koper ali kam drugam. 

Intuitivna spoznanja, napisala: Zarja Trkman, marec 2018

objavljeno: 5. mar. 2018 03:48 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. mar. 2018 03:51 ]


Intuitivna spo-znanja 
Na prvi dan koledarske pomladi, na Zlato luno, je bil gost Fundacije za dobro ljudi in narave, Ustanove Zdenke Gustinčič, hrvaški pisatelj in raziskovalec zavesti, kot se sam najraje poimenuje, zdaj že vsej Sloveniji znan, Adrian P. Kezele. Gostili smo ga pred dvema letoma in zdaj ponovno. Srčno upamo, da od danes naprej 2x letno. Iluzija? Morda? Sanje? Morda! Intuicija? Kdo bi vedel? 

In prav intuicija je bila tema predavanja in delavnice, ki je imela naslov INTUITIVNA SPOZNAJA (original), sama pa sem jo prevedla v INTUITIVNO SPO-ZNANJE, ker se mi zdi to najboljši približek originalu. 

Skratka govora je bilo o Intuiciji.  

»Navkljub vsakodnevnemu omenjanju je intuicija še naprej »pozabljena« veščina, oziroma pravilneje rečeno, je zanemarjena. Tisti, ki verjamejo vanjo, niso pripravljeni o njej spregovoriti, čeprav večino odločitev sprejmejo ravno na osnovi »notranjega občutka«. Veliko pa je takih, ki ta občutek potlačijo v sebi, saj mislijo, da je subjektiven in nezanesljiv.«

Razkrivali smo pozabljeno veščino, razvijali uspavano sposobnost in so-ustvarjali globalno mrežo intuitivne komunikacije.

Intuicija je namreč uporabna, praktična veščina, ki pomaga pri vsakdanjih odločitvah, pa tudi pri pomembnih življenjskih odločitvah


Vsak ima intuitivne sposobnosti.

Intuicijo lahko razvijamo z vadbo.

Razvita intuicija je pomemben korak na poti osebne duhovne rasti.


Redna uporaba intuicije oživlja tisto raven zavesti, na kateri smo vsi povezani, zato je tako delovanje (intuitivno) pomemben doprinos k evoluciji človeštva

O tem in še marsičem je govoril Adrian. Tako kot zna le on. Suvereno in podkrepljeno z lastnimi izkušnjami in znanjem, ki si ga je pridobil skozi življenje, ki je v celoti podrejeno raziskovanju zavesti.

Zaradi prevladujočega vpliva eksaktne znanosti, zasnovane na racionalnem mišljenju, večina ljudi sploh ne ve, da intuicija obstaja. Šesti čut, občutek, da nekaj »vemo« ni predmet resnega proučevanja, pa tudi večina misli, da ni vredno zaupanja in verjetja. Ljudem se ne zdi zanesljivo in praktično sredstvo za sprejemanje odločit.

In vendarle večino odločitev sprejemamo intuitivno.

Na koncu delavnice, ko se je, upam si trditi, večina prvič srečala z devetimi labirinti, skozi katere smo se premikali vizualno, z barvo, ki smo jo usmerili v določen del telesa … smo se srečali z nalogo, pri kateri smo ugotavljali, kako intuitivni smo.

»Veliko boste še morali delati, vaditi, to je bil le praktičen nasvet, kako naj se to dela«, je zaključil Adrian P. Kezele. 

http://www.adriankezele.com/pogledajte-kroz-moje-oci/


Namaste!


Napisala: Zarja Trkman





Konopljina čajanka, napisala: Zarja Trkman, februar 2018

objavljeno: 2. mar. 2018 00:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. mar. 2018 02:04 ]




Konopljina čajanka 
v SReČNI hiši v Novi Gorici 


Vstopim v dvorano, prijetno diši. Mlad par, on iz Dolenjske, ona Istrijanka, me pospremita z nasmehom na stol. V roke dobim majhni vabili, na katerem so predstavljene njune bodoče delavnice. Njuna kmetija na koprskem je Kmetija svetih rastlin VRINDIKA, v Bertokih je. 

Vabilo se glasi takole:  

»Vodimo različne seminarje in delavnice za dobrobit človeka in narave. Naši produkti podpirajo sonaravno idejo bivanja.

Konopljina čajanka je dogodek, kjer se ob sproščenem vzdušju in konopljinem čaju seznanimo z vsem, kar se tiče te dragocene rastline.

Delavnica o domači rabi konoplje in njenih ekstraktih pa je namenjena praktični izkušnji, kako doma pripraviti kremice, macerate kot tudi kulinarične dobrote in si tako priskrbeti samooskrbo zdravja za celo družino.«


Barbara in Lenart Vrindavan gojita konopljo na več hektarih. Imata certifikat. Lenart nas toplo pozdravi in nemudoma se med nami vzpostavi prijetno vzdušje. Barbara sprva le nemo opazuje, potem pa se tudi sama začne vključevati. Njen trenutek nastopi, ko se loti pripravljati konopljin čaj in kasneje smuti.

Še nisem doživela tako dobre predstavitve konoplje, njenih blagodejnih učinkov na človeka, tako preproste, a obenem strokovno podkovane razlage o zmotah in resnici o konoplji. Začarano smo vsi sledili Lenartovim besedam. Diplomirani inženir agronomije in hortikulture je vso zgodbo o konoplji predstavil tako preprosto in jasno, da sem mu takoj zaupala. Že dolgo se odločam, da bom poskusila še dodatno podkrepiti svoj  kanabinoidni sistem z vnosom konopljinih pripravkom.

Odločitev je padla. Lenartu sem zaupala svoje težave, svojo domnevno, pravim domnevno, diagnozo, ker še po 18 letih nimam dokončne. Brž se je Lenart posvetil mojemu primeru, svetoval, kaj in kako naj jemljem ter mi ponudil svoj nadzor. Seveda bova ob vsakem povečanju doze v stiku, ker mlad agronom deluje na osnovi svojih izkušenj, ki jih deli s tistimi, ki mu prisluhnejo. Vesel pa je predvsem povratnih informacij in sodelovanja s človekom, ki se za njegove izdelke odloči.

Barbara nam je pripravila odličen čaj iz kokosove moke, konoplje, popraženih lešnikov in začimb, vsaj mislim, da je bilo tako. Potem pa je iz usedline čaja naredila odličen smuti. Vsi smo z velikim veseljem poskusili oboje in bili vidno navdušeni. Prijetno druženje, medsebojno sodelovanje, klepet in nasveti, ki smo jih prejeli je, upam si trditi, prav na vsakega obiskovalca naredilo dober vtis.

»Pridemo na delavnico o Domači rabi konoplje in njenih ekstraktov«, ki bo že v petek na goriškem koncu, nas je kar nekaj potrdilo. Razšli smo se bogatejši za nova, zanimiva spoznanja, za nova znanja, predvsem pa polni vtisov in dobre energije, ki je zavladala med nami in mladima zakoncema. Tako sproščeno, tako iskreno in odkrito, tako enostavno. Ker sta enostavna, Lenart in Barbara, ki sta naletela na več kot 20 zvedavih in prav tako odprtih in enostavnih udeležencev. Hvala vsem za izjemno zanimiv večer, ki se je danes dopoldne nadaljeval pri meni na domu z obiskom Barbare in Lenarta.

Ko srečaš in malo bolje spoznaš tako preproste mlade ljudi, si ne moreš kaj, da ne bi bil srečen, vesel in zagnan. Predvsem pa hvaležen. Za vse znanje, za vse izkušnje, za nesebično deljenje in tudi dajanje. Ja, marsikaj sta nam Barbara in Lenart podarila. Zlasti svoj čas, pa tudi svoje izdelke, konopljin čaj, kremo … vsega pač nočem izdati.

Pridite na delavnico v petek, najverjetneje bo v Šempasu na društvu Rasa ali pa v Novi Gorici na naslovu VSE – ENO. Odvisno od števila prijav.

NAMASTE!!!

https://www.facebook.com/events/1568845889902588/
Fotografija: Iz arhive Kmetije Vrindika, Izola


Ciprske zgodbe, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 18. dec. 2017 02:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. dec. 2017 04:23 ]

Ciprske zgodbe


"Vabljeni na veliko grško poroko, naslednje leto, na Rodos."

S temi besedami se je poslovil. Naš Dejan, ki smo ga vzeli za svojega. Na odisejadi po Cipru. V glavnem na severnem, turškem delu Cipra. Z zanimivo zgodovino, politiko, kulturo … predvsem pa z zgodbami, ki ga delajo tako drugačnega, tako unikatnega. In prav te zgodbe je naš Dejan delil z nami, s 44 popotniki, ki smo se odločili, da ta del Cipra malo pobliže spoznamo. Mešanica, jugo nostalgična mešanica Hrvatov in Slovencev, ki pa smo se lepo in dobro imeli, si pomagali, se razumeli in spoštovali …

"PRIDEMO", SMO ZATRDILI V EN GLAS, "DRUGO LETO, NA RODOS" … Kdo in kdaj? … bomo videli … hehehe

Zgodbe, ki jih je zapisalo življenje, pred kakšnim tisočletjem ali dvema, pred nekaj sto leti, ali pa pred nekaj desetletji … in zgodbe, kot jih piše življenje zdaj. Tu in ta trenutek.

1. Dan – 1.12.2017

Petek. Polno letalo, umirjeni potniki, Slovenci in Hrvati, zvedavi in v pričakovanju. Česa? Novih zgodb, novih spoznanj, novih doživetij.

Nastanili smo se v družinskem hotelčku Manolia, v Lapti na Severnem delu otoka, turškem delu, 15 km od Kirenye. Prijeten hotelček, ob sami obali, v mirnem okolju. S Klavdijo sva dobili enkraten apartmajček, na vrhu, z mansardno sobo, z dvema balkonoma in pogledom na izjemen zalivček in na širno modrozeleno morje. Zvrnili sva se v posteljo in nemudoma zaspali.

"Fotka z balkona na Cipru ... oblaki ..."

Čakala naju je izjemna dogodivščina, ki se je izkazala a poučno, za lepo in obetajočo. S krasnimi ljudmi, s krasnimi srečanji.

2. Dan – 2.12.2017

Salamis in sv. Barnabas

Sobota. Samostan Barnabas je bil naša prva točka. Zgrajen je bil v spomin na sv. Barnabas, ki je bil judovske družine iz Salamisa. Ko je študiral v Jeruzalemu, je sprejel krščansko vero. Ko se je vrnil na Ciper jo je začel širiti po celem otoku, skupaj s sv. Pavlom.

Samostan vključuje cerkev, cerkveni vrt, samostanske celice in kapelico, v kateri je katakomba sv. Barbanasa. Tu je tudi muzej.

"St. Barnabas"

Samostan je lep in dobro ohranjen. V cerkvi so zbrane ikone s celega otoka. Ker v cerkev nisem šla, sem si podrobneje ogledala muzejček in tu so fotke vsega, kar v njem hranijo… iz kamene dobe še, pa tudi amfore, orodja, orožja iz kasnejših obdobij. Ker je Ciper precej kamnit, so ljudi pokopavali v sarkofage, po petih do sedmih letih so sarkofag odprli, vzeli kosti in jih shranili doma. Še danes mrtve odpeljejo na kremacijo v Bolgarijo, ker v Turčiji ni dovoljeno upepeljevanje. Seveda takšna kremacija veliko stane.

Od tod smo se odpravili v Salamis. Dejan mi je rekel, da si ne bom mogla ogledati tega kraja, ker je neroden teren za moj skuter. "O.k.", sem rekla. Naša skupina je odšla na raziskovanje, jaz pa, trmasta in vztrajna kot sem, sem se odločila, da vsaj poskusim. In, ja, uspelo mi je vsaj nekaj videti…amfiteater, stebre…ulico in še kaj…uspela sem tudi nekaj pofotkati.

"Salamis"

Potem sem se zapeljala do Murata, ki je še z enim šoferjem igral znano turško igro z kockami in okroglimi ploščicami. Ne vem, kako ji pravijo, tej igri. Murat je zmagoval in je vidno užival pri igri. In seveda obvezna cigareta med njegovimi prsti in seveda turška kava.

Zgodba iz Salamisa, ki mi jo je povedala Klavdija, kot si jo je pač zapomnila ob Dejanovi razlagi.

V bazenu, ki je bil namenjen tako moškim kot tudi ženskam, se je dogajalo. Amazonke, bojevnice z lokom, ki so si odrezale eno dojko, da so lažje naslonile lok, so krojile dogajanje. One so bile tiste, ki so izbirale. Moške, za razplod. Najboljše, najbolj postavne, najbolj privlačne. Pomemben podatek, za ohranjanje kvalitete potomstva.

Če je kdo v te kopeli prišel zgolj zaradi užitka, je zabavo drago plačal.

Pa še ena: v areni, amfiteatru, ki je lahko gostil nekaj tisoč obiskovalcev, so se vrstile gladiatorske igre. V prvi vrsti, so sedeli nadomestni igralci. Boji so se dogajali tudi pri 50.-ih stopinjah celzija, na žgočem soncu in marsikdo je omagal. Zamenjali so ga z drugim. Kruto, a resnično.

3. Dan - 3.12.2017

Nikozija (Nicosia-angl., grško Levkosia, turško Lefkos)

Nedelja. Glavno mesto Cipra. Edino mesto v Evropi, ki je razdeljeno med dve državi, od leta 1974, ko so z Zeleno črto mesto razdelili na grški in turški del. Manjši del pripada severnemu Cipru, kjer živi izključno turško prebivalstvo.

Ker smo Nikozijo obiskali v nedeljo, ko moškim izplačujejo prispevek države, ni bilo na ulicah videti nobene ženske, pred bankomati pa so bile vrste moških. Vsi z mobilnimi telefoni, lepo oblečeni. Žensk pa nikjer, niti ene!!! Res zanimiva slika glavnega mesta.

V mesto smo vstopi skozi vrata obzidja. A ta turkov spomenik je bil na krožišču. Sprehodili smo se po za avtomobile prepovedanem jedru turškega dela mesta do notranjega dvorišča velikega hana. Služil je za sejmišče. Ljudje so pripotovali od vsepovsod in robo tovorili na oslih. Ko so osli obnemogli, so jih pustili kar tam. Odsluženi osli so potem romali na polotok Karpas, kjer so še danes zanimiva atrakcija.

Ko smo hoteli prestopiti mejo, Zeleno črto, se je računalniški sistem sesul. Po eni uri je meni uspelo priti čez mejo, v grški del Nikozije. Za mano je prišla tudi Klavdija in skupaj sva se sprehodili po sodobni promenadi s trgovinami celega sveta.

Kakšna razlika. Na eni strani še Balkan, na drugi pa pravo evropsko mesto, s prestižnimi zanimivimi trgovinami s celega sveta. Črno-bela slika, na eni strani skorajda uboštvo, na drugi pa prestiž. Na eni strani Balkan, na drugi Evropska unija. Popolno ravnovesje moških in žensk, družin z otroki, ljudje s celega sveta, belci, rumenokožci, črnci … nekatere zakrite ženske, a vseeno sodobno oblečene. Pravo razkošje. Na turški strani ponaredki znanih mark, na drugi strani originali.

Naši "šopingisti" pa so vseeno raje kupovali ponaredke, nakupe so opravili na turški strani … najverjetneje tudi za nadaljnjo prodajo - "šverc komerc", bi včasih temu rekli …

"Čas za nakupovanje tega, česar ne potrebujete" … je vedno rekel Dejan. In prav tako je bilo … velika večina je nakupovala stvari, ki jih ne potrebujejo … jaz pač ne!

Prva naša postojanka je bila tovarna usnjenih izdelkov. Reklama z modno revijo, potem pa predstavitev izdelkov in seveda nakup. Odločila sem se za moderno rumeno usnjeno jakno, modernega, sodobnega kroja, zadnja, letošnja kolekcija … čeprav ne kupujem oblačil zadnjih 10 let, sem se tokrat le odločila za jakno. Vplačala sem le avans 20, evrov, potem pa sem bom doma odločila ali jakno vzamem ali ne. Zdi se mi, da sem bila zelo uspešna v "cenkanju" … njihovo kao zadnjo ceno, sem uspela "scenkati" še za dodatnih 400 eurov … za mano so prišli in sprejeli mojo ponudbo … hehehe. Jo bom kupila, jakno namreč? Ne vem, najverjetneje da, sicer pa ne … hahaha

4. Dan - 4.12.2017

Kirenya

Ponedeljek. Pričaka me nasmejani Murat, naš šofer, ki kadi kot Turk … hahaha … dobesedno. "Merhaba", ga pozdravim in se povzpnem na avtobus. On pa, kot vse naslednje dni pospravi moj "skuter" v prtljažnik. Brez besed mi tudi priskoči na pomoč vse naslednje dni. Hvaležna sem za takega prijaznega možakarja. Le s čim sem si to zaslužila? "Tešekur ederim" se mu zahvalim po turško. Naučila sem se kar nekaj turških besed, ki sem jih pridno uporabljala, zlasti v komunikaciji z Muratom.

Belapais in zgodba o Pavarottiju

Najprej se zapeljemo v hrib, kjer smo priča številnim vilam, ki so si jih zgradili Angleži, ki se topet vračajo na Ciper in tu preživijo zimske, hladne mesece, v soncu in prijetnem okolju. Zakaj na hribu? Ker hočejo mir, ker se tako izognejo navalu turistov, ki poleti replavijo Kyrenio, ker hiše ne propadajo kot tiste ob morju, kjer sol in visoki valovi ter veter naredijo svoje. Na vrhu nas pričaka mogočen samostan Bellapais, ki se ga uvršča med najlepše mojstrovine gotske umetnosti na Bližnjem vzhodu.prvi menihi v njem so bili Avguštinci, leta 1187 so morali pobegniti v Jeruzalem, ker ga je takrat osvojil turški vladar Saladin.

"Detajl veličastnega spomenika gotske umetnosti - samostan Bellapais."

S samostana se odpira prekrasen razgled na Kirenijo.

V samostanu je tudi dvorana, kjer so nastopili znani pevci: Beyonce, Pavarotti, Jeniffer Lopez … ko je nastopila Beyonce, so GRKI IZKLOPILI ELEKTRIKO, KONCERT JE BIL PREKINJEN, NASTAL JE PRAVI ŠKANDAL. ŠE VEČJI PA OB NASTOPU Pavarrotija, ki je za koncert računal 2,5 milijona Evrov. Ljubosumni grki oz. grški del cipra je prekinil vse odnose z Italijo zaradi tega. Pavarroti se je odločil, da vrne denar in ustanovi fundacijo za obolele za levkemijo. Obolevajo zlasti moški. Zakaj je tako, niso še dognali. Sklad je zgradil kar tri bolnice, ki se ukvarjajo z raziskovanjem levkemije na Cipru. Od tedaj naprej, v samostanski dvorani lahko nastopi vsakdo, ki se odpove honorarju v dobro Fundacije. Lepo dejanje znanega tenorista je dobilo odmeven epilog. Vse za dobro ljudi, obolelih za levkemijo. In za znanstveno raziskovanje tega fenomena.

Odpeljemo se novim zgodbam naproti. V veličastni planinski dvorec sv. Hilarion nad Kirenyo. Spretna vožnja "mojega" Murata, mimo vojaškega oporišča, pod mogočno trdnjavo, na kateri je sultan preživljal poletne dni. V svojem haremu, ki je menda štel 4000 žen. Fascinantna zgodba se je spletla pod trdnjavo. Dejan je povabil 4 naše udeleženke, on sam pa je bil Sultan. Nazoren prikaz "kast" v haremu. Prva žena je bila kuharica, druga je hrano ponudila sultanu, tretja je bila z njim, da mu je dala spolne užitke, četrta pa je bila z njim noseča. Vse ženske so si želele vzpona na kastni lestvici. Prva je skuhala kosilo, v katero je dala strup. Drugo ženo je zastrupila in se tako prebila v drugo kasto. Tu je tretji ženi ponudila zastrupljeno hrano, žena je umrla in na njeno mesto je vstopila ona. Nudila je sultanu spolne užitke, ko je prva žena rodila hčerko, ki so jo nemudoma ubili, je prva žena upala, da bo sultanu povila dečka, sicer jo je čakala smrt.

Tako so te ženske delovale, zastrupljale so druga drugo in se povzpenjale vedno višje.

Pozimi so se učile. Pridobivale so številna znanja, da bi sultanu čimbolj ugajale. A je bil sistem izločanja zelo krut. Ni znano, koliko žena je umrlo, niti kam so jih pokopavali. Najverjetneje so jih metali v brezno. Domnevno.

Dejan je to zgodbo delil z nami tako nazorno, da si jo je vsakdo zapomnil.

Sv. Hilarion je služil tudi kot obramba Kirenye pred vpadom neprijateljev. Ko so zagledali ladjo, so nemudoma zakurili ogenj ter na ta način opozorili prebivalce mesta, da so se umaknili na varno, največkrat v obzidano trdnjavo.

Le-to smo si popoldan tudi ogledali. V njej so ostanki najstarejše ladje, ki so jo pred nedavnim odkrili nedaleč od pristanišča. Videli smo številne predmete in tudi okostje same ladje. Vse se je zelo dobro ohranilo, zaradi peska in školjk, ki so prekrile ladjo in predmete v njej. Orodje, ostanki amfor, pribor…vse to smo lahko videli.

S Klavdijo sva si privoščili kosilo na balkončku za dve osebi, tik nad marino, s čudovitim razgledom na barkače, stare jadrnice, pa vse do futurističnih jaht. Veličasten razgled in krasen sončni zahod, nam je ob kramljanju ob dobri hrani ponudila ta gostilnica. Dan se ni mogel lepše zaključiti. Za naju, namreč. Za ostale pa s shopingom, kateremu podleže marsikdo. Ne morem verjeti, tudi s shopingom so ljudje zasvojeni. Tako pač je.

Na začetku dneva pa smo si ogledali draguljarno, zlatarno, kjer smo dobili veliko koristnih in nevsakdanjih informacij o dragocenostih, ki smo si jih ogledali.

Danes moj prstanec krasi prstan z malim rubinom, moderni, letošnji dizajn. Rubin je po vedski astrologijo moj kamen. In evo, prvič v življenju sem si privoščila, v belem zlatu rdeč rubinček. Lep je!

Iyi geceler! Lahko noč Kirenya!

5. Dan 5.12.2017

Famagusta

Torek. Najprej ogled tovarne tepihov. Obsežna razlaga prav iz ust samega šefa, Črnogorca. Prijetna postrežba vseh nas z vinom, čajem, rakijo ali vodo. Nato pa podroben ogled tepihov, izobraževanje o njih, o številih vozlov in kako veš, kateri tepih je kvaliteten. O tepihih bombaž na bombaž, volna na volno, volna na bombaž in nazadnje svila na svilo. Ti mali primerki, pravzaprav umetnine so me navdušili … drevo življenja, rajski vrt, Kandinski … umetnine, ki res zaslužijo ime ART … očarana sem bila … naložba za prihodnost? Morda! Kdo ve? Jaz vem!

Sledil je ogled Famaguste

Zame in Klavdijo najboljši izlet. Ogledali smo si ostanke obzidja z Othellovim stolpom. Benečani so obzidje gradili kar dvajset let. Značilni beneški lev krasi vhodna vrata.

Zapeljali smo se na ogled Varoshe, "mesta duhov". Med letoma 1960-1974 je Famagusta doživela kulturni in gospodarski razcvet. Začela je rasti, zgradili so nova stanovanjska in turistična naselja. Pod Britanci se je del mesta, imenovana Varosha, razvil v pomembno turistično središče. Po delitvi otoka na turški in grški del, je Famagusta zopet turistično nazadovala. Turška vojska je čez noč Varosho zmrznila in zaprla za vse … za tujce, turiste. Varosha je postala mesto duhov. Zapeljali smo se naokrog, na lastne oči videli propadajoče vile. Po Dejanovih besedah je menda možno videti še skodelice na mizah, ker so morali prebivalci vse spustiti iz rok in zapustiti svoja domovanja. Ta del je še danes zaprto vojaško območje. Nihče ne sme vanj.

Žalosten pogled na mesto duhov nas ni pustil ravnodušne. Kako je bilo prebivalcem, ko so morali zapustiti svoje domove? To lahko vedo le tisti, ki to doživijo.

Pa naj še kdo obsoja begunce, ki morajo zaradi vojne zapustiti svoja domovanja. Ne razumem tega, te nestrpnosti do beguncev. Ne privoščim nikomur, a prosim za strpnost in razumevanje.

Ostali smo brez besed, vsak v svojih mislih in občutkih ob žalostnem dejstvu, ob skrušenem pogledu na nekdaj ugledna domovanja, ki javno propadajo in čakajo na razrešitev tega problema. Naj povem še to, da je 18 km najlepših plaž na otoku, sedaj zaprtih za javnost. Ker pripadajo Varoshi.

Po kruti zgodbi smo se odpeljali do mošeje Lala Mustava Paša, ki je bila do prihoda Turkov katedrala sv. Nikolaja. Pred njo raste figovec, ki naj bi bil star več kot 800 let. Njegovi sadeži naj bi imeli čudežno moč, ki pomaga zanositi neplodnim ženskam. Potem je tu še mošeja Sinan Paša, preurejena cerkev sv. Petra in Pavla.

"Mošeja v Famagusti, prej katedrala Sv. Nikolaja."

Še sprehod po promenadi, kjer so "naši" kupovali "tisto, česar ne rabijo" in do znane slaščičarne Petek, kjer menda delajo najboljše baklave na vsem Cipru. Klavdija si je privoščila kar dve, saj je vse dni sanjala o eni dobri baklavi. Jaz pa sem naročila karamelno rezino, veliko trikotno, ki je bila odlična, taka manj sladka in popila naravni pomarančni sok.

Pot domov in samo še postelja. Polna luna me je zjutraj zbudila v vsem svojem sijaju. Mesečina je odsevala v morju. Popolni pogled z balkona, fotka in priprava na nov dan … izlet na polotok Karpas.

6. Dan - 6.12.2017

Polotok Karpas

Sreda. Miklavž mi je zvečer prinesel prstan z rubinom. Sicer pa en zelo lep, sončen, a vetroven dan. Prava 'ciprska zima'. Bilo je okoli 14 stopinj, a ker je pihalo je bilo kar hladno. Pa smo jo doživeli, zimo na Cipru. Čudoviti ogromni valovi so butali ob obalo, morje se je penilo, polna luna se je ogledovala v morju in se kitila z vso svojo močjo in razkošjem. Nekaj temnih oblakov, za vzorec dežja in že smo krenili novim dogodivščinam naproti.

In zadnji dan z našim šoferjem Muratom. Tega sicer nisem vedela, a sva s Klavdijo vseeno pripravili skromno darilce zanj. V "moj kvačkan mošnjiček", ki sem ga bolj kot ne po naključju imela s sabo, saj sem v njem držala rezervni ključ za avto in tudi skuter, sva dali škatlico cigaret Malboro, dvajsetak sem zvila v cigareto, na vrh mošnjička pa vejico z oranžnimi kroglicami. Darilce sva dali na poličko. Zvečer, ko sem zadnja zapuščala avtobus, sem Muratuta objela in se od njega poslovila s turškim hvala. Ganjena in hvaležna za vse, kar mi je dal. Nesebično pomoč in svoj čas. Kot da bi vedela, da se ne bova več videla. In se tudi nisva. Na letališče nas je namreč peljal drugi šofer. Intuicija? Najverjetneje ja!

Popeljali smo se na polotok Karpas. Najprej do trdnjave Kantara, na višini 630 m, v gorovju Besparmak se nahajajo ostanki trdnjave iz 10. stoletja. Od tod se odpira nepozaben in edinstven pogled na polotok Karpas, na doline in plaže vzhodne ciprske obale, na osamljene uvale vzdolž severne obale in na slikovito nanizane zelene vrhove gorovja Besparmak.

Občudujemo spretno Muratovo vožnjo po strmo se vzpenjajoči, ozki in vijugasti cesti na Kantaro. A mu popolnoma zaupamo. Izkazal se je za zelo dobrega šoferja, prijaznega gostitelja, z vedno hladno vodo in pivom v hladilniku. Boljšega si ne bi mogli želeti.

Odpre se veličasten razgled, po nevihtni noči je ozračje čisto. V daljavi slutimo Sirijo in Izrael. Le slabih 100 km smo oddaljeni od vojne. 300 km od Egipta in slabih 80 od Male Azije, ki je bila danes zelo lepo vidna iz našega hotela.

Vsi se povzpnejo na vrh trdnjave, mi mahajo, sama pa uživam v prekrasnih razgledih in v svojem svetu. Murat in Dejan popijeta kavo s tamkajšnjimi zaposlenimi.

Odpravimo se naprej. Najprej spust v dolino, med borovci in zelenjem, potem pa pot proti najvzhodnejšem delu otoka. Nobenega prometa, slikovite plaže, mir in prostranost. Povsod rano žito, ki se blešči v svetlozeleni barvi. Vse je obdelano in semena čakajo da vzklijejo. Ciper ne pozna zime, najnižja temperatura čez dan ne pade pod 10 stopinj. Blaga klima tudi pozimi je tisto, kar privlači turiste na ta otok.

Ustavimo se v neki vasici, ki je še edina, kjer Turki in Grki živijo v slogi. Daleč od vojne so bili tam v sedemdesetih letih, spremljali so jo le po televiziji. Danes sta v vasi pravoslavna cerkev in mošeja skupaj. Čutiti je slogo, prav diši po njej. Popijemo granatno jabolko, čudovit sveže stisnjen sok, nekateri turško kavo in že smo zopet na avtobusu na poti do samostana apostola Andreja na koncu polotoka.

"Ikonostas v samostanu apostola Andreja, ki je na skrajnem vzhodu Cipra."

Na Karpasu so številni osli, ki se postavijo pred avtobus in se ne premaknejo, če ne dobijo kaj za pod zob. Zanimiv prizor.

V samostanu, v cerkvi je pravkar potekala maša, a smo bili mi edini, ki smo ji prisostvovali. Ikonostas je iz 24 karatnega zlata. Za samostanom je edini izvir pitne vode na severnem Cipru. Če se s to vodo umiješ, preženeš vse probleme stran, a moraš odložiti torbo, sicer jih le splakneš vanjo.

Legenda pravi, da se je tu zaletela ladja apostola Andreja. Ob silovitem trku je izbruhnil čarobni izvir, ki je slepemu kapitanu povrnil vid.

Na poti nazaj smo se ustavili na zlati plaži, peščeni , dolgi dva km, kjer želve karete ležejo jajca. To območje je nacionalni park. Radi ga obiskujejo botaniki in ornitologi.

Odpre se čudovit, zlatorumeni razgled na plažo. Tudi kakšno želvo je moč videti. V zahajajočem soncu je plaža res zlata. Prekrasno. Večina izstopi, fotografira ali hrani osle.

Na poti proti hotelu nam Dejan pove zgodbo o porokah na Cipru, o tem, kako se mlada dva zaljubita, o njunem prvem randiju, o zaročnem prstanu, ki ga bodoča nevesta razkazuje tako, da si venomer popravlja pramene as na čelu. Spoznamo, kako mogočne in velike so ciprske poroke, s stotinami povabljenih s stroškom okoli 70.000 evrov. Za poroko starša varčujeta vso svojo delovno dobo, a ker je gostov ogromno, nevesta in ženin dobita zajeten kup denarja.

Dejan nam pripoveduje tudi o ločitvah, o porokah s tujci, o varanjih, o homoseksualnosti … skratka zanimiv izbor različnih zgodb nam je ponudil ta mladenič.

Pa zgodovino Cipra nam je ponudil v nulo, kulturo in običaje, tako različne od naših, pa tudi od onih na celinski Grčiji in Turčiji. Da so velesila v marketingu, v letalskem prometu, v izdelovanju zlatega nakita, usnjenih izdelkov, tepihov … lahko bi se od njih učili. Od Turkov na Cipru. Turizem se bliskovito razvija in prav zanima me, kakšen bo severni Ciper čez deset let.

Slovo od Murata in spanje do kasnejše ure, ker se s Klavdijo odločiva, da bova zadnji dan počivali, zbirali vtise ali le uživali na sončku, s pogledom uperjenim naprej, na valove, ki butajo ob skale, ob turški kavici ali kar tako.

7. Dan - 7.12.2017

Lapta

Četrtek, mir in počitek, fotkanje rož, morja, valov. Zapisovanje vtisov, pisanje kartic in še počitek po lepo preživetih dnevih, spoznavanju kulture, gospodarstva, politične strukture.

Tako drugačen, tako edinstven, tako specifičen je zlasti severni, turški del Cipra, kjer pravila ne veljajo, kjer logika ne vzdrži, kjer kadijo "kot Turki", kjer veliko velja prijazna beseda in jasno "cenkanje", brez tega enostavno ne gre.

8. Dan – 8.12.2017

Domov!

Petek. Vstajanje ob pol štirih, avtobus na letališče Ercan, let do Antalyje, naprej do Ljubljane. Vožnja čez Podkraj, kosilo pri moževi sestrični, tako domače, z zelenjavno mineštro, frtaljo, radičem s fižolom. Obvezna kavica z domačo smetano in domačimi keksi ter doma narejenim jabolčno-hruškovim sokom.

Popoln zaključek popolnega potovanja.

Neizmerno sem hvaležna za še eno bogato izkušnjo. Hvala!


Zarja Trkman

Plesno dramska uprizoritev ON/A, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 17. nov. 2017 01:24 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. nov. 2017 09:42 ]

Plesno dramska uprizoritev
ON-A, S-HE


Predstava, ki me ni pustila ravnodušno.

Predstava o ljubezni, zaljubljenosti, samoti, enosti, celoti … Plesno gledališka predstava v koprodukciji SNG iz Nove Gorice in plesnega studia M&N DANCE.


Z vrhunskimi plesalci, z glasbo v živo, s parafraziranimi teksti Brechta, Rumija ... Zajca, Platona, Visoke pesmi …

Uvodni gibi vrhunskega para Nastje Bremec Rynia in Michala Rynia, ki sta si, mimogrede, letošnje poletje izrekla usodni DA, je navdušila še takšnega nepoznavalca plesa, sodobnega plesa. Morda sta pa navdih za ON/A, S/HE dobila prav na svoji poroki.

Zaljubljenost. "Kje sem", vpraša ona. "Eno sva, imava 4 noge in štiri roke, dva obraza."

Ko se zaljubljenca spoznavata, ko je vsak dotik pomemben, ko se gledata, ko raziskujeta vsako celico telesa, si ne moreš kaj, da ne bi užival v igri dveh teles, v plesu dveh duš, ki hočeta postati CELOTA. Vse je novo, vse je lepo, iskanje svoje polovice, sorodne duše, to večno hotenje vsakega, ki se rodi na Zemljo.


Pa je to sploh možno? Najti sorodno dušo, ustvariti eno bitje, ustvariti celoto? Izkaže se, da ne. Morda se bosta pa našla na drugem kraju, na drugem svetu. Se združila in postala angelsko eno.

Iščeta se, hrepenita drug po drugem, verjameta, da bo njuna ljubezen večna.

Ples dveh teles, ki ponazarjata celoto, ENO, je izveden tako perfektno, da te prepriča v popolno ljubezen, v večno ljubezen.


Sledi fantovščina in poroka, pospremljena z glasbo v živo, ki me je spomnila na Pink Floyde in Marca Knopflerja. Izredna popestritev plesno dramske predstave, tako drugačne, tako posebne. Nekaj novega v režiji Nastje in Michala. Takih ju nisem poznala. Presenetila sta, v pravem pomenu besede, ne samo mene, tudi druge. In prav to daje predstavi neko novo dimenzijo, nekaj izvirnega. Rock glasba, petje in gibi, dramski vložki, te ponesejo v neki znan čas, ki je že minil, pa vendar je še živ, aktualen.

Že na poroki pride do krega med prijateljema, zaradi neveste, seveda, kar ne obeta nič dobrega. Poroka se sicer konča s plesom mladoporočencev, a grenak priokus ostane.

In potem ples dveh SAMOT, ki se iščeta, a se ne najdeta. Konča se s samoto pepela, ki ni samota, temveč je UBITA SAMOTA. Padec v jamo, v grob, se konča z besedami neveste: "Hočem se ponovno roditi, tokrat kot Celota." Simbolika je več kot očitna.


In potem vstajenje iz groba, ponovno rojstvo. Česa? Celote, ljubezni, enega? Vprašanje, ki sem si ga zastavila po koncu vrhunske predstave. Najverjetneje nič od tega. Vsaj ne na Zemlji. Morda je možno nekje drugje, v drugem svetu, v svetu angelov? Morebiti. Kdo ve? Jaz ne!

Vem le to, da sta me zopet navdušila Nastja in Michal, da nikoli ne razočarata, da vedno dajeta vse od sebe, ne nazadnje o tem govori tudi popolnoma mokro telo Michala in dovršenost gibov prav vseh, ki so v predstavi sodelovali.


Vrhunsko dogajanje ste nam ponudili, veliko vprašanj, ki si jih človek zastavlja, a le malo odgovorov. Odgovor mora najti vsak obiskovalec sam.

Na svetu nisi zato, da si ljubljen, temveč zato, da ljubiš, bi morebiti bil pravšnji odgovor.

Občinstvo je s stoječimi ovacijami pospremilo izvajalce k zasluženemu počitku, po dveh mesecih celodnevnega garanja, neprespanih ur, vse z namenom, da bi nam ponudili kar največ mojstrovino.

Uspelo vam je , dragi umetniki. Hvala vam za prekrasen večer. Izjemno!


Napisala: Zarja Trkman
Fotografije: Urška Boljkovac

***

Sodelujoči v predstavi:

Plesalci - Nastja Bremec Rynia, Tjaša Bucik, Giordano Orchi, Hanna Rockner, Michal Rynia, Maria Pia Taggio, Jan Valentinčič

Igralca – Jure Kopušar, Maja Nemec

Glasbeniki - Viperstone

Songs of the soul, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 13. nov. 2017 02:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. nov. 2017 22:21 ]

Songs of the soul




"Glasbe ne poskušajmo razumeti z umom.

Ne poskušajmo je niti čutiti s srcem.

Preprosto in spontano ji dovolimo – tej ptici – glasbi,

da svobodno leta po nebu našega srca."

- Šri Činmoj


Priporočamo: poslušanje glasbe - Sri Chinmoy Music - KLIK

Fotografija: internet



Za Šri Činmoja sem prvič slišala pred nekaj dnevi, ko sem zasledila vabilo na koncert SONGS OF THE SOULS, ki se je odvil v dvorani Španski borci v Ljubljani, kjer sem bila prvič. Še posebno me je pritegnilo, ker se je moj oče kot udeleženec mednarodnih brigad boril v španski državljanski vojni. In glej, prav na rojstni dan pokojnega moža se je odvil ta koncert Glasba za dušo in prav v dvorani Španski borci. Zanimivo, hkrati sem se poklonila spominu na moža in očeta.

Šri Činmoj je verjel, da lahko duhovnost vključimo v vse vidike življenja in da notranja tišina, rojena v globoki meditaciji, daje nov pomen vsemu, kar počnemo v življenju. Bil je glasbenik, skladatelj, umetnik, pisatelj in pesnik, ki je s svojimi navdihujočimi nastopi in nalezljivimi melodijami očaral občinstvo vsega sveta.

In tudi tokrat je bilo tako. Njemu, ki je že deset let pokojni, so se mu na balkanski turneji - Sofia, Skopje, Niš, Beograd, Banjaluka, Ljubljana - poklonili glasbeniki iz vseh koncev sveta in vseh glasbenih žanrov. Z nami so delili svoje interpretacije Šri Činmojevih kompozicij, kot tudi svoja notranja doživetja, vtise, ki jih je Šri Činmoj s svojo zavestjo vnesel v njihova življenja in srca.

Umetnik je zelo cenil raznolikost glasbenega izražanja, ki jo je imenoval tudi "univerzalni jezik".

In tudi je univerzalni jezik ta raznolikost glasbenega izražanja. To so dokazali umetniki svojega poslanstva na odru Španskih borcev. Spremljali smo tudi predstavitev Šri Činmoja, njegovo življenje, njegova dela, tako likovna kot glasbena. Pesmi, glasba iz številnih instrumentov in grl se je lepo prepletala z življenjskim poslanstvom tega svetovno znanega umetnika. Preprostega in skromnega, srčnega in globokega, atleta in glasbenika, pisatelja in pesnika … vrhunskega ustvarjalca, ki je vse svoje življenje posvetil prizadevanju za mir in svobodo. Moder in vsestranski ustvarjalec je bil. Modri so tudi vsi njegovi zapisi, pesmi in glasba, ki jo je ustvarjal vse življenje. Potoval je po svetu in delil svoj mir in modrost na tako poseben način, kot je bil poseben tudi on.

Vesela sem, da sem lahko uživala v interpretaciji njegovih del, v izvedbi glasbenikov vsega sveta. Vrhunsko doživetje miru in obenem tišine. Vsak v svojem ritmu smo poslušalci dovolili tej ptici – glasbi da je poletela v nebo naših src.

Hvala ti Šri Činmoj … so long … MIR IN SPOKOJNOST!!!

"Kolikšna moč se izraža v glasbi tega moža. Moj glasbeni duh je zelo, zelo globoko očaran."- Leonard Bernstein

"Močno sem ti hvaležen za najlepše trenutke mojega življenja." - Pablo Casals

"Mislim, da je to najlepši koncert, kar sem jih izkusil in najlepša glasba, ki sem jo kdaj slišal."- neznani poslušalec

Te besede povedo več kot dovolj, kako izjemnemu koncertu in izjemnemu avtorju smo bili priča.

Zarja Trkman



Preberite še: 

JSKD koledar kulturnih prireditev - November 2017


Te dni je drugače (Lidija Polak)


Prisrčna sobota v SReČNI hiši, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 5. okt. 2017 03:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

Prisrčna sobota v SReČNI hiši


No, pa se je zgodil 2. dan odprtih vrat društva ONKRAJ UTVAR, katerega članica sem tudi sama. Tokrat je bilo sobotno popoldne in večer v SReČNI hiši v Novi Gorici. Srčen dan, kot pritiče Sr/e/čni hiši. Popoldan, obsijan s soncem, se je prevesil v večer s srebrno rastočo luno.

S soncem obsijane so bile tudi sobe, kjer se je dan odvijal. Bela, sončna, rumena, modra so sijale v vsej svoji lepoti. Pa ne samo zaradi sonca, temveč tudi zaradi energij, ki so se spletle in povezale na tem dogodku.

Najprej sem vstopila v belo sobo, kjer so 4 mlade ženske pripravljale prostor za svoje masaže, ki so nam jih kasneje predstavile in izvajale. Soba je sijala od sonca in lepote. Krasne rute in svečke ter travniške rožice so pričarale prav posebno vzdušje, ki se ga je nalezel sleherni obiskovalec.

Rumena soba je prekipevala od izdelkov izpod rok Eve in Petre. Čudovita, blago dišeča mila, čaji, pripravki Bachovih kapljic, sivkine esence in hidrolati so nežno vabili, da jih poskusiš, da se namiliš, da si v posteljo in na blazino kaneš eterično olje. Petrini lovilci sanj te naravnost očarajo in popeljejo v deželo sanj. Ogrlice in zapestnice, prstani in čestitke te ne pustijo hladnega. Prav vabijo te, da jih kupiš.

Modra soba pa je vabila s svojo energijo tetovaž iz kane, ki jih je Apolonija risala na roke tistih, ki so hoteli začutiti esenco te rastline. V tej sobi, katere botra sem, sem preživela ves popoldan. To je soba prehodnega značaja, vsakdo se tako ali drugače znajde v njej. Bodisi otroci, ki so si dali duška s skrivalnicami, tekom … ali s 'tetoviranjem' s kano. Te iskrive oči, ki so opazovale Apolonijo, ko je ustvarjala, kar so si deklice izbrale, so me očarale. Koliko iskrenosti in iskric je v njih. Tistih iskric, ki v človeku zanetijo ogenj. Ne more si kaj, da se ne bi veselil in igral s tem iskrivim ognjem v očeh otrok, ki pristno, zvedavo sprašuje, se veseli in otroško 'modruje'. Veliko smeha in radosti so prav otroci vnesli v ta dan. Zvečer pa so s tako vnemo žrebali nagrade, ki jih je dobil sleherni obiskovalec tega dogodka. In ni jih bilo malo.

https://www.facebook.com/profile.php?id=100010955678936
Fotografija: Arhiv Zarje Trkman

S kakšno vnemo so se v glavnem deklice, stare od 4 do 6 let lotevale izdelovanja lovilca sanj. Izbirale so barvne preje, perlice, ki so jih vtkale v mrežo ter perje, ki je viselo z lovilcev. Njihovi spretni prstki so včasih zasenčili prste starejših damic, ki so se tudi lotile izdelave. Tudi sama sem poskusila, dobila nekaj koristnih napotkov od Petre, a svojega lovilca nisem uspela dokončati. So mi pa deklice pokazale svoje končne izdelke in moram priznati, da so bili čudoviti.

Za ostale dogodke mi je zmanjkalo časa. Pa so bili izjemno zanimivi. Astrološko predavanje, potopisno predavanje Camino, ponovna povezava, izjemne masaže, no ene sem bila deležna vsaj za pokušino … so ušli mojemu ušesu in očesu. Nič hudega, zato pa so bili drugi obiskovalci deležni le-tega.

Za zaključek pa mini koncert kantavtorja Matije, ki ga že dobro poznam, vrhunec dogajanja. S svojim glasom in kitaro nas je popeljal v svet glasbe, ki ga obožuje. Meni je seveda zvabil solze v oči že s prvo pesmijo Hallelujah, ki je vedno znova in znova tista, ki me popelje v čase, ki so za mano, a ostajajo za vedno zapisani kot lep spomin v mojem srcu. Na koncu smo skupaj zapeli Dan ljubezni, se objeli in poslovili bogatejši za krasna srečanja, izmenjave darov in energij.

Pa nasvidenje drugo leto, smo si rekli in se razkropili vsak na svoj konec, ki mu je najljubši. Jaz s svojim motorčkom kar v naročje svojega doma in tople postelje. Bogata in sproščena in predvsem zahvalna. Hvala vsem, hvala tebi, Maja!

Zarja Trkman




Intervju z Jean Marcom, ustanoviteljem tehnike IA, intervjuvala: Zarja Trkman

objavljeno: 22. jun. 2017 23:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. jun. 2017 00:03 ]

Intervju z Jean Marcom,
ustanoviteljem tehnike IA





Jean Marc Melchizedek, ustanovitelj tehnike Infinity Aligment je bil gost SReČNE hiše v Novi Gorici. Po rodu je Francoz, poročen z Bosanko, oče dveh otrok, živi z družino v Londonu. Svojo metodo zdravljenja je prvič predstavil v Sloveniji, in to prav v naši SReČNI hiši (Ustanovi Zdenke Gustinčič, Fundaciji za dobro ljudi in narave) sredi Nove Gorice. V čast si štejemo, da je bil naš gost. Ker je zdravil mene in tudi moj dom, sem se odločila za intervju z njim, ki je potekal on-line.

Jean Mark Melchizedek, ustanovitelj tehnike Infinity Alignment (Brezmejna poravnava), je pred kakimi petimi desetletji začel slediti klicu po osebnem prebujenju in je svoje življenje čisto posvetil duhovnemu razsvetljenju. Nanj gleda kot na čisto resničen, oprijemljiv in dosegljiv cilj in tudi druge navdihuje, da počnejo isto.





1. Ali bi nam lahko predstavili vašo tehniko zdravljenja?


Infinity Alignment (brezmejna poravnava) je tehnika, s katero živim bitjem (ljudem, živalim in rastlinam) in prostorom (hišam, stavbam in krajem) povrnemo zdravje, harmonijo in dobro počutje.

Je intuitivni način zdravljenja, kjer izvajalca (zdravilca) intuitivno vodi njegov višji jaz, skupina njegovih duhovnih vodnikov in tudi duhovno vodstvo vira energije Infinity Alignment (za brezmejno poravnavo).

Tehnika omogoča izvajalcu Brezmejne poravnave, da se temeljito in natančno v več dimenzijah poveže z določenim subjektom. Da mu potrebno orodje za ponovno vzpostavitev naravne harmonije.


2. Kdaj pa ste prejeli sporočilo in začeli razvijati karte, ki jih uporabljate pri svojem delu?

Sporočilo sem prejel leta 2008, 20. aprila 2010 pa sta prišli prvi dve karti. Bilo je na dan razlitja nafte v Mehiškem zalivu. Od takrat so se stvari začele razvijati hitreje, postale so jasnejše. Nato se je kot strela z jasnega pojavilo ime Infinity Alignment (Brezmejna poravnava). Bilo je čudovito.


3. Ali nam lahko poveste kaj o sebi, prosim?

Že od mladih nog kanaliziram informacije svojih duhovnih vodnikov, ki mi kažejo, kako uporabiti naravo za ponovno vzpostavitev ravnotežja in povrnitev fizičnega, čustvenega in duhovnega blagostanja. Sem zelo čuteč in z lahkoto odprem duhovna vrata, zato so mi vodniki z lahkoto predali znanje o delu z »vidnim svetom«, s katerim lahko pomagaš ljudem, živalim, zemlji in stavbam.

Človeško bitje, pa četudi je že zelo daleč na duhovni poti, še vedno deluje iz fizičnega telesa in ta njegov »dom« je potrebno negovati, spoštovati in čuvati, saj predstavlja pomemben del poti v tem življenju. Sposobnost videti nevidno in nagovarjati vidno z enakim spoštovanjem me je vodila, da sem se podal na pot holističnih študij. Prirojeno razumevanje narave in zakonov življenja me je usmerilo v preučevanje naturopatije, metode Life Alignment, iridiologije in nutricizma. Leta 2012 sem postal kvalificiran naturopat, 2013 pa nutricist. 2012 sem skanaliziral tehniko Infinity Alignment (brezkončna poravnava), v aprilu 2016 pa ustanovil šolo Infinity Alignment.


4. Vaša tehnika zdravljenja je bila v Sloveniji prvič predstavljena konec maja 2017, in sicer v Novi Gorici … Kašen je bil odziv udeležencev na predstavitev in na delavnico?

Odziv je bil fascinanten, tako na predavanju kot tudi na delavnici. Zbralo se je lepo število vedoželjnih ljudi, ki so z zanimanjem spremljali mojo predstavitev. Na delavnico se jih je prijavilo kar 14, optimalno število za praktično delo. Delali smo ves dan, drug na drugem in bili presenetljivo uspešni in na koncu izjemno zadovoljni z opravljenim delom.


5. Kakšna pa je bila vaša izkušnja zdravljenja hiš, stanovanj, natančneje v Novi Gorici tukaj v NG?

Tukaj v Sloveniji sem delal samo na eni hiši, in sicer na vaši. Zahtevno je bilo, saj je hiša zgrajena na zahtevnem zemljišču, bil pa sem zadovoljen.


6. Jeseni bomo organizirali prvostopenjski tečaj IA v Srčni hiši v Novi Gorici. Česa se bodo udeleženci učili?

To bo tečaj za začetnike. Pomagal bo vzbuditi pri ljudeh zanimanje za wellness, holistično zdravljenje, metafiziko, naravo, meditacijo. Namenjen bo ljudem, ki so odprti in željni raziskovati nove koncepte. Dobili bodo globlji občutek dobrega počutja in poznavanja sebe. Odkril jim bo neskončni potencial, ki ga imajo znotraj sebe, potencial biti ukoreninjen, ustvarjalen, močan, ljubeč, izrazen, intuitiven in končno v polnosti realiziran.

Udeleženci se bodo učili:
  • doseči raven brezpogojne ljubezni
  • povečati vitalnost, kreativnost, veselje in vedenje, da je vse dobro
  • biti duhovno osredinjeni, se počutiti opolnomočeno in prizemljeno
  • nadgraditi intuitivne sposobnosti, da bodo vedeli, kaj je naslednji korak in da ga bodo naredili brez odlašanja
  • zmanjšati stres in povečati zavedanje
  • uglaševanja s svojim življenjskim okoljem, svojim vitalnim prostorom
  • odkleniti tok energije, ki vodi do fizičnega, čustvenega, mentalnega in duhovnega dobrega počutja
  • zmanjšati stres in skrbi
  • dvigniti energijo
  • odstranjevati bolečine in zakrčenosti v telesu
  • izboljšati spanec in se pomladiti
  • izboljšati prebavo
  • se rešiti depresije
  • v veliki meri izboljšati tesnobnost
  • živeti pomirjeni s seboj


7. Koliko modulov oz. stopenj bo sledilo?

Sledili bodo trije moduli, ki jih bomo speljali v dveh vikendih.
Drugi modul prinaša učenje o delu s kartami, tretji pa učenje o delu na hišah, zemlji in pisarnah.
 

8. Ali so tečaji IA tehnike primerni za vsakogar ali pretežno za ljudi, ki bi tudi sami v prihodnosti želeli delovati kot zdravilci?

Za udeležbo na tečaju ni potrebno nobeno predznanje, samo odprtost in navdušenje nad odkrivanjem novih načinov bivanja. Pridite z odprtim srcem in umom in poleteli boste. Poiščite si čas, ko ne bo zunanjih motenj in se boste lahko potopili v tečaj.

Dobrodošel je vsakdo, ki
  • ga resnično zanima spoznavanje sebe na globljih ravneh
  • si želi velikih premikov v zavesti in sprememb v življenju, tako da bo privabljal samo to, kar si želi in ne bo doživljal »pomanjkanja«
  • se počuti ujetega in potrebuje orodje, da bo lahko začel svoje potovanje proti opolnomočenju
  • si želi odkriti svoj resnični potencial
  • *pisatelji, peki, svečarji in vsi, ki si želijo boljše življenje
  • *body workerji, plesni terapevti, duhovni iskalci
Prijavi se danes, če:
  • *te malo skrbi za življenje, za prihodnost
  • *ne želiš prepuščati nadzora nad svojo življenjsko usodo drugim
  • *nekaj pogrešaš v svojem življenju
  • *iščeš priložnost, da bi se učil od Jeana Marca Melchizedeka







Hvala Jean Marcu, da se je odzval povabilu naše prostovoljke Klavdije in tako nesebično predajal svoje znanje, nam, ki se bomo udeležili njegovega tečaja jeseni v SReČNI hiši. Hvala, Jean Marc za tvojo srčnost, odprtost in požrtvovalnost.

Moja hvaležnost je nepopisna, verjamem, da tudi drugih udeležencev delavnice in predavanja.







Intervjuvala: Zarja Trkman
Prevod iz angleščine: Maja Bratuž
Fotografije: Klavdija Lutman




Preberite še:

Jaz sem Dvojček, ti vodnar ... se poročiva?




Osem; Moje devet dnevno potovanje v svet duhovnosti

objavljeno: 27. maj 2017 01:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. maj 2017 01:43 ]


Osem, moje devet dnevno potovanje v svet duhovnosti

O - obilje
S - svetloba
E - empatija
M-modrost



9-dnevno duhovno popotovanje v Svet obilja in v osrčje Bosne, v svet piramid



Kozmični ritem obilja je poskrbel za moje devetdnevno popotovanje v vsakršno vrsto obilja. Adrianova delavnica je prinesla več kot bi lahko v sanjah pričakovala. Obilje je bilo skorajda popolno: od prekrasne suite apartmaja v Novem SPA, s čudovito kopalnico, dnevnim prostorom in veliko teraso s skorajda popolnim razgledom na Jadransko morje, na Krk, na Mesec nad Baško, kamor smo radi zahajali kot družina v času naših skupnih počitnikovanj v kampu Bunculuka, nedaleč od Baške.

Ko sem sedela, največkrat sama, v obilju čudovite hrane, ki nam je bila na razpolago, na obrokih, sem vedno sedla čim bližje k oknu, pa tudi na teraso, da sem uživala v tej prekrasni panorami. Preletavale so me lastovice, ki očitno gnezdijo nekje v tem hotelskem naselju. Nekatere parčke sem imela na dosegu roke. Zaljubljeno so se gledale lastovičke, učile svoje potomce leteti, skratka popolna idila v hrastovem in borovem gozdičku.

Delavnica Kozmični ritem obilja, ki jo je vodil Adrian P. Kezele, je presenetila vseh 150 udeležencev. Bila je odlična, energetsko zelo močna, plešoča in igriva. Zastavili smo tudi vsak svoj projekt, zasejali seme, v času, ko je najprimernejši, tja do naslednje polne lune v juniju in ni vrag, da ne bo obrodil sadov. Naj spregovori kar Adrian oz. moj prevod njegovega zapisa.

Edinstvena, a na žalost neponovljiva delavnica v Novem Vinodolskem od 11. do 14. maja "Ujemite ritem obilja" je neponovljiva zato, ker se tako obdobje, tako "dober veter v hrbet", še dolgo ne bo ponovil (po jotyshu, starodavnem znanju o ritmih vesolja).

Obilje bo vedno zanimiva tema, ker predstavlja človeško željo in je eno od štirih ciljev človeka. Prav zaradi tega bo človek vedno iskal razloge in način, kako ustvariti obilje.

Delavnica je bila edinstvena, ker govori o načelih prastare ARTHE, veščine ustvarjanja obilja. V poplavi raznih duhovnih tehnik za ustvarjanje bogastva in malo verjetno izpolnjevanje različnih želja, 'artha' se dokaže kot stabilna, zanesljiva in predvsem celovita. Če vas zanima, kako obogateti, a ne izgubiti kompasa niti v materialnem niti v duhovnem svetu, je 'artha' pravo znanje za vas. Udeleženci delavnice so imeli priložnost, da so bili vodeni skozi neponovljivo izkušnjo. Pravzaprav je moja namera, da omogočim enostavno znanje o tem vsakemu, ki si to želi.

Kako je bilo na delavnici? Slike povedo vse, ni besed, ki bi izrazile izkušnjo. Slike in komentarji naj vam približajo to, v čemer smo uživali, sejali dobro seme in se učili živeti obilje.

150 udeležencev delavnice "Ujeti ritem obilja"- so že na cilju, tam kjer so vse želje izpolnjene, prepričani v svojo sposobnost ustvarjanja obilja.


Veliko časa smo posvetili psihološkim preprekam pri ustvarjanju obilja in kako se jim zoperstaviti oz. zaobiti ...


Moram priznati, da sem bil prijetno presenečen nad pozornostjo udeležencev. Ni lahko tri dni poslušati predavanja, slediti programu in biti osredotočen na cilj. A smo uspeli. Bilo je intenzivno, a tudi zabavno.


Na ekranu piše: "Mojstri so poskušali večkrat kot so tisti, ki so izgubili, poskušali". Obilje bo padlo z neba, če ustvarite nebo v sebi.


Hoja skozi veliki Labirint obilja, ki je bil prisoten med nami vse dni. Močna izkušnja, ki je mnoge presenetila …

Mudre za ustvarjanje obilja so bile enostavne, a nekatere še enostavnejše… :)))


Laksmi ples (ples za ustvarjanje obilja) se je bilo potrebno naučiti, a ni bilo težko ob Emini, ki je zavzela "vzvišeni" položaj … hvala Emina …


Padma mudra nad našimi glavami v prvem delu plesu. Ples namere: najprej je treba sejati, ob pravem času na pravem mestu.


In na koncu, kot tudi na začetku, je treba razumeti. Telo, um srce in duša morajo delovati v skladu s Celoto. Edino na ta način lahko OBILJE postane del našega življenja.


Po uspešno končani delavnici, ki so jo vsi udeleženci zapustili z zasejanim semenom, sem si privoščila še dva dni razvajanja v Novem SPA. Navezala sem stike s tremi Italijani, z mlado Beatrice, fitnes delavko, s pevcem Jeanfrancoisom in športnim animatorjem Jean Lucom. Prijetni sogovorniki, duhoviti in simpatični. Drug drugemu smo si zlezli pod kožo, se zabavali, peli, duhovičili, skratka bilo nam je zelo lepo. Z Beatrice in Jeanfrancoisom smo skoraj vsak dan na zvezi . Ohranjamo stike. Doklej? Ne vem in tudi pomembno ni.

Po šest dnevnem Novem sem sedla v svoj avtomobilček, ki mi zaenkrat odlično služi in se odpeljala novim doživetjem naproti. Nekaj mi je nagajal avtomatski menjalnik, tako da sem morala uporabljati ročke ob volanu za prestavljanje. Želela sem do Trogira, kjer sem rezervirala apartma, kar po stari Jadranski magistrali. Malo nostalgije? Sem si rekla. A vesolje, ta nekdo, me je usmerilo v Sinju proti Plitvicam. In sem se znašla na avtocesti, kljub drugačnemu planu. A tisti "nekdo", kateremu se vedno bolj prepuščam, že ve, kaj je najbolje. In res je bilo tako, prestavila sem v peto prestavo in pristala v Trogiru. 'Gazdarica' me je sprejela z narezkom, nekaj sem še postorila, potem pa kar v posteljo. Ura še ni bila devet. Ob polnoči me je zbudil komar, ki ni nehal brenčati, pa tudi pikati ne. Vstala sem, vzela računalnik in se povezala z Lilijano, ki mi je rekla, ko sem ji povedala, da ne spim zaradi komarjev, da imam tudi "obilje svoje potrpežljivosti", s čimer je mislila na komarje in njihove pike. HIHIHI … 

Prišla sem do spoznanja, da je obilje dosegljivo vsakomur, a ne samo obilje lepega in dobrega, temveč tudi grdega in slabega. Sedaj razumem komarjevo sporočilo: dano ti je vse, kar tisti trenutek rabiš, tudi srbenje in brenčanje. Ko sem to prepoznala, sem razumela tisto, kar je rekel Adrian: vsi imamo obilje na dosegu roke in pravico do njega. Res je tako!!!

Po slabo prespani noči, kavici z 'gazdarico', njenim darilom, steklenico domačega oljčnega olja in šop rož, sivke in smilja, sem se odpravila na Čiovo, otoček, ki je povezan s Trogirjem. Trogir, stari del mesta sem spoznala v podrobnosti pred petnajstimi leti. Po nekaj kilometrih vožnje sem se obrnila in nadaljevala pot proti Splitu, ob morju sem se peljala, skozi Kaštelo proti Splitu. Zapeljala sem se tudi do Rive, kjer je le peš cona, a ker na parkirišču nisem našla prostora za invalide, sem šla kar na Rivo. Vsi so mi mahali, da ne smem, me opozarjali, da bodo policaji nemilostni, če me dobijo, da so kazni visoke. A jaz se nisem ozirala na to, parkirala sem ob 'kafiču' in si privoščila dva deci gostega soka z vodo. Bila sem namreč dehidrirana in mi je bilo prav malo mar za prepoved. Zadržala sem se četrt ure, potem pa nadaljevala pot proti vstopu na avtocesto, kjer se mi je pridružil Ivan, s katerim sva preživljala naslednja dva dneva v Visokem, svetu Bosanskih piramid. Bila sva na Svetovni konferenci Energy healing of Bosnian piramids, na katerega je bil Ivan povabljen kot predavatelj.

Tudi mene je doletela čast gostje. Wau, le s čim sem si to zaslužila, priklicala. Ni važno! Bila sem tam, med svetovno duhovno in znanstveno elito, med ljudmi iz vsega sveta, Američani, Indijci, Singapurci, Egipčani, Skandinavci, Nemci ... iz dvajsetih držav so bili. Toliko različnih pogledov na svet, toliko različnih kultur, veroizpovedi … a z eno skupno točko, z visoko stopnjo zavesti. Še nikoli mi ni bilo dano kaj takega.

Nastanila sva se v hotelu Piramida Sunca, skupaj z Indijci. Zvečer je imel Ivan predavanje fibonaccijevo dihanje in vodeno meditacijo. Požel je veliko občudovanja. Gospa poleg mene je planila v jok in nikakor ni prišla k sebi. Čiščenje, bi temu lahko rekla. Na večerji me je Ivan predstavil patrijiju, sedemdeset letnemu duhovnemu učitelju iz Indije, blagemu gospodu, toplega pogleda, z dolgo sivo brado. Že njegova pojava izžareva karizmo. Nemo sva se gledala, medtem, ko me je Ivan predstavljal. Prišla sem ponj v Split, je rekel, da sem novinarka in vozim avto. Ponudil mu je celo skuter, da se z njim pelje, a je Patriji nemo odkimal z glavo. Zmenila sva se, da bo poskusil zjutraj. "Tomorrow," so bile moje zadnje besede ta dan. Utrujena sem legla in v hipu zaspala in spala kot angelček.

Naslednji dan smo se z dvema avtobusoma odpeljali v tunele Ravne 1. Bilo je treba do avtobusne postaje. Neka Singapurka mi je pokazala pot, tam so mi skuter naložili na avtobus in me posedli poleg starejšega Američana, s katerim sva prav prijetno kramljala. Povabila sem ga v našo lepo deželico, v katero bo z veseljem prišel.

Znašli smo se pred tuneli. Vsak je bil testiran na Aura machine. Moje zdravstveno, energetsko stanje je zelo dobro. Aura brez prekinitve, stres normalen, energija tudi, vsi organi so znotraj zelenega polja. Malo težav se kaže le v spodnjem delu hrbtenice, kar je najverjetneje posledica sedenja in na desni strani zob. Čakre sicer niso v ravni črti a je kar zadovoljivo. Povedano nam je bilo, da smo del raziskave, ki jo opravljajo med 2000 obiskovalci ter da bomo ponovno testirani ob prihodu iz tunelov.

S svojim skuterjem in skupino žensk iz Singapurja, Finske, Japonske, Kitajske smo se za dr. Samom Osmanagićem odpravili 'zdravljenju' v tunelih nasproti. Namestili smo se v prostoru za meditacijo, Semir je pogasil luči. Prepustili smo se negativnim ionom, ki jih je menda ogromno in meditaciji, ki jo je zopet vodil Ivan. Le naši skupini je bilo to dano. Bilo je nepopisno. Začutila, res, prav začutila sem zdravilno delovanje, pričela sem kašljati, meditirala sem s svojo integralno meditacijo, nato sem se popolnoma predala Ivanovemu vodenju. Proti koncu smo peli, kričali, bili deležni molitve Kitajke in Japonke, seveda v njunih jezikih. Tudi smejali smo se, skratka popolno čiščenje, vsak na svoj način. Po skoraj poldrugo uro polnem kopanju v dobrih energijah smo se odpravili ven, zopet na sonce, ki je prijetno grelo. Prerojeni, očiščeni, srečni! Naj omenim, da sem energijo pošiljala tudi svojim v domovino, še največ pa bolni prijateljici.

Sledilo je kosilo v Arheološkem parku Ravne 2, parku, ki je bil odprt lanskega julija. Na 40-ih hektarjih se razprostira. Tam je lanskega junija Marko Pogačnik s kiparji iz desetih držav klesal kozmograme v kamen. Sedaj sem si jih lahko v živo ogledala. Krasni so, razprostrirajo se v treh lokih. Vsak ima svojo simboliko, kot tudi kozmogrami. V parku je tudi platforma za meditacijo, jogo in ples. Meni je bila nedostopna z mojim skuterjem. Objela se drevo pod njo, nakar me je Indijka Madhu povabila naj prisedem na njeno drevo. Potem me je vprašala, če bi hotela na meditacijo z Patrijijem. Povedala sem ji, da ne morem. "Poskusiva," je rekla Madhu, ki je bila v mojstrovem spremstvu. Pred mano so bile stopnice, neravne, naravne, kar blizu 25 jih je bilo. Šli sva, jaz s svojo palico v desni roki. Madhu me je trdno prijela pod roko. Zaupala sem ji, tako kot sem zaupala le svojemu pokojnemu možu. Bilo je neverjetno. Uspelo nama je. Bila sem nagrajena za dve krasni meditaciji, Patrija in Judy, ki je kanal in govori jezik svetlobe. Zanimiva izkušnja! Ob slovesu naslednji dan je Judy pristopila k meni, objeli sva se, kot da se poznava od vedno. Ko si eno!

Udeleženci kongresa iz vsega sveta so z nami delili svoje izkušnje v meditaciji, kaj so doživljali v tunelih … skratka vse, kar je bilo za njih novo in neopisljivo z besedami. Pa vendarle: ko vidiš in deliš s soudeleženci svojo izkušnjo in oni s tabo svojo, se še bolj povežeš in veš, da smo ENO in VSE. Kako mogočen občutek je to.

Po kosilu sem se odpravila zopet v Aura Machine in moji rezultati, ki so bili pred vstopom v labirinte že zelo dobri, so se še izboljšali. Neverjetno! Res se dogaja zdravljenje! Za tiste, ki še vedno ne verjamejo. To je to!

Zvečer sem se polna vtisov, energije, ki smo si jo delili, zvrnila v posteljo. A je s spanjem bilo bolj tako tako, saj je bil v hotelu maturantski ples. Muzika zelo na glas, tista njihova. S spanjem do pol enih tako ni bilo nič. Zbudila pa sem se že ob petih, vstala, meditirala, komunicirala s svetom preko interneta ter se odpravila na zajtrk. Naj povem, da smo jedli izključno vegetarijansko hrano, v hotelu indijsko, v arheološkem parku pa tipično bosansko.

K meni so prisedli trije, dve Finki in en Indijec. Zajtrk je trajal dve uri in pol. Izvedela sem veliko novega, neverjetnega. Bila sem deležna velikega zanimanja vseh. Delili smo izkušnje in se poslovili kot bratje in sestre. S starejšo Finko sva navezali pravi sestrski odnos. Mimogrede, ona je prevedla vse knjige o Anastaziji iz ruščine v finščino. Ko sva se pogovarjali, je pristopil sam Patriji, se usedel na moj skuter. Prodoren pogled, mir in svetloba, ki ju izžareva, sta se naju dotaknili v vsej svoji veličini. Pogovarjali smo se tudi o tem, da pridem decembra, ob zimskem solsticiju v Indijo, v njegovo piramido, ki je menda največja na svetu. Z Ivanom greva, v Sloveniji se nama bo pridružila finska prevajalka Elea, moja mlajša sestra in skupaj bomo odšli na najmanj tri tedne trajajočo odisejado. Da res prideta, je rekel Patriji, potem pa vstal, mi začel masirati glavo in obraz s prav posebno masažo, indijsko. Skratka bila sem deležna vsega kar je mogoče in to od karizmatičnega duhovnega učitelja. Wau!!! Potem sva se objela, bila objeta kar nekaj časa in zatem slovo. "Glej da prideš decembra k meni, sicer bo joj ..." so bile njegove zadnje besede. "Pridem, zagotovo, z Ivanom in Eleo", pa so bile moje zadnje. In je šel!

Pred najinim odhodom z Ivanom, pa sem se srečala še z Mandhu. Izmenjali sva si e-naslov, naslov FB profila. Izvedela sem, da Mandhu živi v Nemčiji, da je slikarka, ki ustvarja z aboridžinskimi pikami, mi v sreČnI hiši pa prav tako. Kako smo povezani! Nisem mogla verjeti. Njen mož mi je pokazal kar nekaj njenih slik. Da sta živela osem let v Egiptu, kjer je on delal kot tehnolog, sedaj pa sta pet mesecev v Nemčiji, je rekla Madhu. Zaželela sem jima hčerko in sina. Ob slovesu naju je Pam pofotkal in ko sem prišla domov me je fotografija že čakala na elektronskem naslovu.

Sledila je še osemurna vožnja domov z mojim avtomobilčkom. Vozil je Ivan, tako, da sem v Bosni imela svojega šoferja in osebnega stražarja. Neverjetno, a resnično. Vožnja je kar hitro minila, saj je dečko duhovit, razgledan in inteligenten. Veliko sva se smejala, se skupaj čudila lepotam in bogastvu, ki ga premore tako revna dežela. Verjamem, da bo tudi Bošnjakom poplačano njihovo trpljenje, njihov srečni odnos do življenja. Kljub temu, da imajo malo, so srečni. Saj imajo MIR in SVOBODO. To pa je največja vrednota, kajne?

Življenje, vesolje, hvala za VSE, kar mi ponujata. Neizmerno sem hvaležna.

Dopusti, odpusti in prepusti se. To je Ivanovo vodilo, ki je sedaj tudi moje. Vesolje, hvala za OBILJE!!!


Napisala: Zarja Trkman
Fotografije: prva fotografija last avtorice, ostale arhiv Adriana P. Kezeleta



Preberite še:





Razstava Nike Korsič v Brblarni v Novem mestu








1-10 of 53