MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎

Objave-Vse-eno

Muca CUPatarica, napisala: Zarja Trkman, maj 2020

objavljeno: 26. maj 2020 00:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. maj 2020 06:23 ]


Muca CUPatarica 

Odmevno ime novega Centra Uporabnih Predmetov v Solkanu MUCA CUPatarica je center dobil po slavni Muci Copatarici Ele Peroci z ilustracijami Jelke Gošnik. Ime centra so izbrali dijaki novogoriške gimnazije, ki so k odprtju hiške na bivšem solkanskem mejnem prehodu prispevali prelep video. O trajnostnem razvoju, o potrošništvu, o ponovni uporabi predmetov, o recikliranju … 



Danes, 25.5.2020, je hiška Muce CUPatarice odprla svoja vrata. Lična hiška s predmeti, ki ji predvsem zaznamuje ponovna uporaba, od nakita iz plastike, preko oblek, torbic iz jeansa, iz starih kajbovk, do kredenc, poličk, obešalnikov, stalaž … čevljev, starih oblek, rut in šalov … tudi gugalnica je med njimi. Skratka NI DA NI. 

Opremljena je res z okusom, prijetno domovanje muce CUPatarice bo to. Muce, ki vztrajno preganja miško iz svojega domovanja. Miško, ki hoče delati škodo trajnostnim ponovno uporabljenim predmetov.

V hiški, ki je danes, na DaN MLADOSTI odprla svoja vrata in bo odprta za obiskovalce, kupce, ljudi, ki bodo izmenjali predmete ali pa jih kupili po »zeleni ceni«, vsak dan med 14. In 18. uro ter vsako prvo soboto v mesecu se bodo izmenjevala tudi predavanja, delavnice, izmenjevalnice oblačil in okrasnih predmetov. Obeta se lepa popestritev dogajanja v so-mestju Nova Gorica-Gorica.

To je že drugi CUP center, za Izolo zdaj tudi na »meji« med Novo Gorico in Gorico. Obeta se jih še več, takih centrov po Sloveniji. Zaenkrat sta dva in najlepši je prav tu, v Solkanu.

Yes, naj se nadaljuje poslanstvo Mojega sveta, čistega planeta. Poslanstvo ideje: rešimo, kar se rešiti da. Naredimo zemljo spet prijazno vsemu živemu. 

Naj živi in se razvija ZEMLJA, v smer, ki nudi sobivanje, strpnost in ljubezen.

ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI.











Deklica s krono, avtorica: Zarja Trkman, maj 2020

objavljeno: 19. maj 2020 22:54 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. maj 2020 22:56 ]


Deklica s krono 


Igrala v mestnem parku ponujajo tako različna druženja med otroki, med starši, med očki in mamicami. Vedno najdeš družbo, sorodno dušo. Prav tako na bližnjem skate parku. In tam se je znašla prav posebna deklica, deklica s krono na glavi. Najverjetneje še ne hodi v šolo, je pomislil 8-letni deček Kris, ki je tja, na igrala prišel s svojo mamo. Na svojem vozičku, prvič ga je uporabljal. Šele učil se je, kako upravljati z njim. Prijeten pobič, je pomislila deklica s krono na glavi. O, kako mi je všeč ta deklič, je pomislil Kris. 

Kako ti je ime? 
Nimam imena. 
Kako nimaš imena? 
Nimam ga, ker mi ga ni nihče dal. 
Kako da ne? 
Ker nimam staršev. 
Kako da jih nimaš? 
Ne vem, odkar pomnim sem sama. 
Ti lahko jaz dam ime? 
Prosim. 
Krona bodi. Ok! 

Spoprijateljila sta se. Deklica Krona in deček Kris. Vsak dan sta se srečevala na igrišču, na igralih. Krona je plezala, se gugala, skakala. Kris se je vozil naokoli. Spoprijateljil se je tudi s svojim novim skuterjem, ki mu je dal ime Puma. Predvsem pa sta se s Krono veliko pogovarjala. Dotikala sta se tudi tem, kot so družina, ljubezen, prijateljstvo. Stari duši v mladem telesu. Kris v hendikepiranem, Krona s krono na glavi. Krono, ki je bila posuta z dragimi kamni, krono, ki je bila priraščena na njeno glavo. Ni se je dalo sneti. Nikakor. Čudno, je pomislil deček Kris, kako se je le rodila s krono na glavi. A se nista ubadala s tem, od kod je prišla, kje so njeni starši. Ni bilo pomembno, pomembnejše je bilo njuno prijateljstvo. 
Pa se je zgodil en čuden dan. 
Krona pride v park, igrala so prazna. Okoli njih trak. Civilna zaščita - piše na njem. Nikjer nobenega otroka, nikjer živega človeka. 
Kje neki so, je pomislila Krona. Brž je opazila, da tudi avtomobilov ni, nobenega pešca, trgovine zaprte. Kot da je vse izumrlo. 

Sprehodila se je po mestu. Le tu in tam je kakšnega srečala. Človeka, mrkega pogleda, brez smehljaja. Vsak je bil sam in z masko na obrazu. Krona se je spraševala, kaj se dogaja, a ni našla odgovora. 


Pa se od nekod pojavi sivolasa gospa na modrem skuterju s tremi kolesi. Nasmeji se ji, Kroni in jo povabi, naj se ji pridruži na skuterju. 

Se popeljeva kam, ok? 

Ok, Krona se povzpne okobal na skuter, se prime sivolase gospe okoli pasu in že šibneta po praznih ulicah. Aurora je ime gospe s skuterjem. Prijazna, mladostna gospa blizu sedemdesetih let. Kramljata o vsem, tudi o tem, zakaj je vse zaprto, zakaj so ljudje doma. Aurora Kroni razloži nastalo situacijo. Kot ve in zna. O virusu corona ji govori, o ukrepih, ki jih sprejemajo po celem svetu. O OSTANI DOMA, o LOCKDOWNU. Krona ne razume najbolje. A uživa z babico Auroro. Na Modrem dirkaču, kot ga poimenujeta. 

Babica Aurora Krono povabi v svoj dom, v hiško nad mestom. Deklica prvič občuti, kaj je dom, kaj je materinska ljubezen. Prvič spi v postelji, prvič ji nekdo skuha slastne obroke. Prvič je sladoled. Za Krono nova doživetja, novo življenje. Prav tako za Auroro. Po štirih letih, odkar ji je umrl začuti, da je spet ljubljena. Od male Krone. Ne sprašuje je po poreklu, od kod prihaja, zakaj je sama. Ni pomembno. Pomembno je, da sta se našli. Nekega dne pa se Krona vendarle ojunači in babico Auroro povpraša po Krisu. Babica, tako ji pravi Korona, ga pozna, seveda ga pozna. Krisa in njegovo mamico Leno. Pokliče ju in povabi na kavico, Leno, Krisa pa na sladoled. 

Presrečna sta, Kris in Krona, ker sta spet skupaj. Ne sicer na igralih, temveč na Aurorinem sadnem vrtu. Lena in Zarja pijeta kavo, onadva, otroka pa jesta sladoled. 

Sreča je popolna, prijateljstvo res pravo, ljubezen tudi. 
Pa tišina in mir, ki so ga prinesli ukrepi, ki jih otroka ne razumeta, babica Aurora in mamica Lena pa ja. Ker vesta, ker razmišljata s svojo glavo. Ne nosita mask, ne razkužujeta rok. Živita normalno, kot sta živeli prej. 

Srečni so vsi štirje, ker so se ponovno našli. Kako se bo življenje naprej odvijalo, ne mislijo. Aurora ima njivo na solkanskem polju, Lena sadovnjak, nasad češenj v Brdih, Goriških Brdih. Vsak dan vsi štirje obiščejo in en in drugi prostor. Milena in Krona nabirata češnje, Kris in Zarja se zabavata z družabnimi igrami, bereta, delata kaj za šolo. Lepo jim je. Še nikoli jim ni bilo bolje, lepše, prijaznejše. 

Ne belijo si glave, kaj bo prinesel jutri, niti, kako je bilo včeraj. 

Živijo, se imajo radi. Uživajo na soncu, v vetru, dežju in burji. Vsak trenutek, sleherni dan. Ostani doma je slogan, ki je smešen. Vsem štirim. Zakaj le bi ostajali doma, saj je njihov dom Zemlja, je narava, so ptički in trave. So detelja in bezeg, češnje in slastne murvice. In tega je povsod dovolj. Za vse, za vsakogar. Pa čiste pitne vode tudi. Torej zakaj vse to, ta nesmiselni lockdown po vsem svetu. 

Da si. 
ZEMLJA ODPOČIJE, 
ČLOVEK ZBUDI, 
LJUBEZEN spet SVET za-VRTI ... Zato!



Besedilo in fotografije: Zarja Trkman




Svetli in manj svetli trenutki, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 14. maj 2020 01:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. maj 2020 01:19 ]

Ljubi moj Andek! 

Naj ti povem, da si z mano, v vseh svetlih in manj svetlih trenutkih, pa vendarle te pogrešam, tudi danes štiri leta in tri mesece (odkar si odšel). Težko obdobje je za nami vsemi in še kar traja. Diktatura, ki smo je deležni zadnje dva meseca, se kar ne neha. 

Če kdo misli, da mi je lahko, se moti. Tudi jaz sem le človek, iz kosti in mesa, čustvena, včasih še preveč. Čeprav sem pred tremi leti dekonstruirala iluzijo, je moja realnost, da živim tu v materialnem svetu, pa če hočem ali ne. 

Svobodna sem, kot ptica, kot angelček, kot ti, ki si že nad mavrico. In si te SVOBODE ne pustim odvzeti. Niti pod razno. A cena je kar visoka. Bolj kot ne ostajam O-SAM-LJENA v svojih prizadevanjih za boljši jutri vsega človeštva, Slovencev, mojih najbližjih. 

Lahko je pritiskati lajke, pa niti prebrati, kar napišem in nič dodati, komentirati. Ne rabim lajkov, ne rabim, da se drugi strinjajo z mano. Rabim pa so-čutenje, lepo besedo, nenazadnje objem, obisk, klic: »Zarja, kako zmoreš, ti lahko kaj prinesem, lahko naredim kaj zate ….?« A teh klicev ni, so zelo redki. V zadnjem mesecu sem se distancirala od tega, da vedno jaz prva pokličem, napišem lepo misel, pošljem prijetno fotko s pripisom česa lepega, spodbudnega … na vrsti so drugi, da se tudi oni spomnijo name, » prijatelji« ali zgolj znanci. Vem, vsak bije svojo bitko, pa VENDARLE …!!!!!!!!!!!!!?? 

V teh dveh mesecih si prav zaradi tega pogosto v mojih mislih, ljubi moj, prav tako oče in mama, pokojna sestra. Rada vas imam in včasih si prav želim, da bi se vam pridružila. A ni še čas, moje poslanstvo še ni opravljeno. Veliko imam še za postoriti, v ljudeh vzbuditi so-čutenje, dobroto in čuten pogled na vse lepote te čudovite narave. 

Rada te imam. Hvala za vsa tvoja vsakodnevna sporočila, da si z mano v moji o-SAM-ljenosti. 

HVALA, da mi je bilo dano kar 44 let preživeti s tabo, v LJUBEZNI, SPOŠTOVANJU in RAZUMEVANJU. 

RADA TE IMAM, tri besede, ki jih zelo pogosto izrečem, tudi neznancem, sploh pa znancem in prijateljem. 

Objemam te na daljavo. Te čutim, z mano si. HVALEŽNA!!! 

V parku, za GRADOM, 14.5.2020

Video YouTube


Fotografija: arhiv Spletni čas


Zarja Trkman
Foto: osebni arhiv avtorice






15. dan Ostani doma vs Ostani zdrav, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 27. mar. 2020 01:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. mar. 2020 01:26 ]



Ura je 5.00, zbudila sem se ob 3.00, najverjetneje zaspala še kakšno uro, pogledala na uro ob 4.00. 

Vstanem, ker imam nemirne noge. Še prej naredim nekaj vaj za hrbet in noge ter roke. V postelji, kot vsako jutro. Da ne zakrnim. Če tega ne bi delala sleherni dan, sam bog ve, kako bi hodila (po stanovanju s hoduljo, po stopnicah držeč se za ograjo, včasih s palico nekaj metrov do avta …). 

Burja se je malo umirila. Tokrat ima mlade. Piha že skoraj cel teden. Tako zelo, da sem celo včeraj OSTALA DOMA. Ni se mi dalo ven, ni bilo sonca, burja je brila kot za stavo. Lepo je bilo v toplini mojega doma. 

En lep, pravzaprav dva telefonska pogovora. S prijateljem iz Ljubljane, s katerim se nisva slišala že res dolgo. Najverjetneje več kot leto dni. Ko sem ga nazadnje videla na njegovem domu, pa ženo tudi. Postregla sta mi s kosilom, prijetno smo kramljali. 
Jaka je globoko veren, v pravem pomenu besede. Jaz ne, gnostik sem. A imava podobno življenjsko filozofijo. Čutiva se, četudi se ne vidiva, slišiva. Še enkrat več sva prišla včeraj do tega spoznanja. Jaka, kadarkoli pogledam na Sveto Goro, se spomnim nate. Torej večkrat na dan. Mu rečem ob koncu klepeta. Še pozdrav njegovi ženi. Odložim telefon. 

Odprem računalnik in poslušam intervju s patrom Gržanom, ki ga tudi delim na svojem profilu.
Zvečer pa intervju Asye Širovnik z dr. Mate Gabor, piscem knjige Ko telo reče ne. Še en odličen intervju. Zjutraj pogovor z dr. Peterlinom, profesorjem, ki živi in dela v San Franciscu.
Trije odlični intervjuji, ki me obogatijo, naredijo dan prijaznejši in topel, ker so gostje topli, pa voditelji tudi. 

Dan sem si zapolnila tudi s kuhanjem. Po skoraj štirih letih (od moževe nesreče, novembra 2015) sem spet spekla štrudelj. Domače marelice od lani in češnje iz leta 2006. Ja, iz leta 2006, vložila jih je moja, zdaj skoraj 99 letna tašča. Odlično mi je uspel. Brez sladkorja, le sadje in testo. Njami. Pa zelenjavna mineštra ter domač radič s fižolom in čičeriko. Po kosilu kavica s sladoledom, za malico odlična sočna pomaranča in jabolko. 

Berem Kezeletovo knjigo Duša stare Evrope, malo pišem, zvečer zakurim kamin in dan se prevesi v noč. In noč v nov dan. 

Svita se, ptički se oglašajo. Ljubim zgodnja jutra. V tišini in miru, le petje ptičev in burja. Ki pa je trenutno potihnila. Obeta se še en lep, miren dan osamitve. Prisilne osamitve. Zaukazane. A jaz se ne dam, razen včeraj, grem vsak dan dvakrat ven. S svojim skuterjem, z vetrom v laseh se vozim po praznih ulicah mesta. Srečujem le redke sprehajalce psov, ki svoje ljubljenčke iz blokov, stolpnic pripeljejo le na potrebo in se spet umaknejo v zavetje svojih domov. 

Lepo mi je, doživljam prav poseben mir, veličasten je. Naj ostane tako. Naj se človek zaustavi v tem brezglavem hitenju. Za čem? Ne vem za čem. Tako malo je potrebno, da človek preživi, da živi kvalitetno, a skromno. Da se druži, da si vzame čas za svoje najbližje, da si vzame čas za prijatelje. Tako malo je treba, pa vendarle človeštvo hiti v neznano smer.

Hvala KoRONI, da je človeka ustavila. Da si je vzel čas za samorefleksijo. Da je začel razmišljati, kaj je v življenju pomembno, kaj so vrednote, ki štejejo. Denar? Ne! Hiša in avto? Ne! Jahta in letalo? Ne!
Odnos? Ja! Družina? Ja! Prijateljstvo? Ja!
Zdravje? Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Ker če imaš zdravje imaš lahko vse. Imaš delo, imaš dom, imaš prijatelje in družino. In imaš čas, da vse to neguješ ohranjaš in ceniš. Si hvaležen za blagoslov, ki ti je ponujen.

Ostani ZDRAV-A, ki vse bolj nadomešča OSTANI DOMA. Tudi na radiu je slišati to: OSTANI ZDRAV-A!



Zarja Trkman, 27.3.2020 
Foto: osebni arhiv avtorice







Odprto pismo Vladi Republike Slovenije, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 25. mar. 2020 23:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. mar. 2020 01:35 ]

PoZDRAVljeni! 

Pišem vam v imenu človeštva, ljudi, ki podobno mislijo kot jaz. Spoštujem vaša prizadevanja, ki so vezana na nastalo situacijo. Največjo krizo v zgodovini človeštva. Ko se je čas ustavil, ko se je človek ustavil. Ne pa tudi planet ZEMLJA. Ona se še vedno vrti in če človek ne bo sledil naravnim zakonitostim, nas bo zbrisala s svojega obličja. 

Zakaj tak uvod? 

Da vas v IMENU LJUDSTVA, v imenu vseh Slovencev, v svojem imenu zaprosim, da ustavite prizadevanja za vzpostavitev 5G omrežja v Sloveniji. Tako kot jaz, dobro veste o škodljivosti le-tega. O škodljivosti za zdravje. Če vam je mar za zdravje človeka in to dokazujete zdaj v boju s corona virusom, potem boste ukrepali tudi v zvezi z »uvedbo« 5G tehnologije v naši DRŽAvi, ljubi sLOVEniji. Ne zgledujte se po Italiji, Nemčiji, Španiji, Združenem kraljestvu, Irski, Romuniji, Finski … po državah v Evropi, ki so dovolile vzpostavitev 5G omrežja. Ki je nedvomno povezana, o tem sem globoko prepričana, tudi s širjenjem okužb s COVID-19.

STOP 5G, ustavite ga! Ustavite morijo človeštva!

S spoštovanjem in razumevanjem.
Zarja Trkman, 66 – letna invalidka iz Nove Gorice

P.S.: prilagam link videa z razmišljanjem uglednega prof. dr. Thomasa Cowana iz San Francisca




P.S.: Pismo je napisano na pobudo študentov naravoslovja

Živjo.
Študenti naravovarstva smo mnenja, da je trenutno zadnji in tudi najbolj primeren čas, da se kaj ukrene proti 5G. Zato smo mnenja, naj čim več državljanov pošilja razna vprašanja v zvezi s posledicami in uvedbo 5G direktno na vlado. Trenutno je čas, ko bi vlada ta zanimanja in pritiske vzela bolj resno. Vprašanja naj ne bodo napadalna, le toliko, da vlada ve, da ljudstvo ve ... 5G je tik pred vzpostavitvijo, infrastruktura je končana. Ima pa ogromno opraviti z našim bodočim zdravjem.

Kontakt je kabinet predsednika vlade: soj.kpv@gov.si

Hvala, ker deliš (kopy, paste).




Rudolf Stainer VS. 5G Tehnologiji, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 25. mar. 2020 02:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. mar. 2020 02:49 ]


Moj zapis, prevod, za tiste, ki ne znajo angleško:


RUDOLF STAINER VS. 5G TEHNOLOGIJI


Poznaš Rudolfa Steinerja? Leta 1918, po največji pandemiji, po pandemiji španske gripe je izjavil tako: »Virusi so prosto izlučevine strupene celice. Virusi so delci DNK ali RNK z nekaj proteini, nastajajo, ko je celica zastrupljena. Ne povzročajo ničesar. Recimo, da ste zdravnik za delfine , ki proučuje delfine Arktičnega kroga nekaj stoletij, recimo. Delfini so ok, potem pa dobiš klic: Delfini umirajo!

Koliko bi vas postavilo vprašanje: videti hočem genetsko sestavo delfinov. Nihče.
Hočem ugotoviti ali ima ta delfin in oni drugi virus, ki bi se lahko prenašal z delfina na delfina in zato umirajo. Nihče.
Koliko bi vas postavilo vprašanje: Ali so kakšno sranje vrgli v vodo? Vsi bi to vprašali, kajne?

Ko so celice zastrupljene, skušajo izvreči »sranje«, ki ga imenujemo virusi. Če pogledate teorijo, ki jo imenujemo egzozomi, kjer šef Nacionalnega instituta za zdravje razlaga sestavo virusa, je prav to, kako je virus sestavljen.

Pri vsaki pandemiji gre za kvantni skok v elektrifikaciji Zemlje. Jeseni leta 1917 so uvedli številne radijske valove. Takoj, ko se to zgodi, so nekateri biološki sistemi zastrupijo, umrejo, drugi so izpostavljeni neki vrsti hibernacije. Zbolijo, a živijo dalj časa.
Takrat, ko se je začela 2. Svetovna vojna, se pojavi nova pandemija. Širom Zemlje so radarska polja. Ljudje so prvič izpostavljeni sevanju. 1968 je prišla Hongkonška gripa. Zemlja ima zaščitni sloj v Allanovem krogu, ki integrira kozmična polja, Sonca, Lune, Jupitra … in to prenaša živim bitjem na Zemlji.

Postavili so radio sisteme, ki imitirajo radio frekvence v tem polju. In v šestih mesecih smo imeli virusno pandemijo. Zakaj virusno: ker so ljudje zastrupljeni, izločajo toksine, ki so videti kot virusi. Ljudje mislijo, da gre za epidemijo gripe. V letu 1918 so naredili poskus v Bostonu, nekaj sto ljudem, ki so imeli gripo, so vzeli bris sluznice, ga dali zdravim in niti eden se ni nalezel gripe.
To lahko preberete v knjigi »Nevidna mavrica« Artura Fistenbergerja, ki beleži vse korake o elektrifikaciji Zemlje. V pol leta je bila spet epidemija gripe. In ko slišite, kako je gripa prišla iz Kansasa do Afrike v dveh tednih, ni ustrezne razlage. Ker se ni prenašala, saj so se tedaj vozili še s konji in ladjami.
Pomislite, da po radijskih valovih (s telefoni, urami …) lahko prenesete karkoli na Japonsko v trenutku. Tisti, ki ne verjame, da obstaja elektromagnetno polje, ki komunicira globalno v par sekundah, ta ne obrača pozornosti na to.

Zgodil se je dramatični kvantni skok v elektrifikaciji Zemlje v zadnjih šestih mesecih. To je 5G omrežje z 20.000, ki povzročajo radiacijo, tako kot telefoni v vaših žepih, na rokah, ki ogrožajo vaše zdravje. NISO KOMPATIBILNE Z VAŠIM ZDRAVJEM!

Človek je energijsko, ENERGETSKO bitje. Čemu, če bi bil le materija, kako bi se lahko merilo EEG ali EMG?
Kitajski Wuhan je kompletno prekrit z 5G tehnologijo.

Človeštvo je v eksistencialni krizi, ki nikoli še ni bila tolikšna. Prekriti zaščitni plašč Zemlje s tisočimi sateliti?

Steiner: »V času, ko ni bilo elektrike, ko zrak še ni bil pod vplivom električnih polj, je bilo lažje biti ČLOVEK. Iz tega razloga, da bi bili bolj ljudje, je treba razširiti duhovne kapacitete bolj kot prej. Zelo težko je biti Človek danes.«

Razlagalec je najverjetneje nek ugledni profesor ... morda kdo ve, kdo je ta človek? Mene je prepričal oz. še dodatno utrdil v prepričanju tega, kar slutim, da VEM!

Prof. dr. Thomas Cowan je iz San Francisca, najverjetneje prof. na univerzi, si mislim.


Postavili prvo 5G bazno postajo v Sloveniji

https://www.24ur.com/novice/znanost-in-tehnologija/postavili-prvo-5g-bazno-postajo-v-sloveniji.html


in le pokukajta, ker ...

https://www.zaslovenijobrez5g.si/
http://www.ninamvseeno.org/pregled-clanka.aspx?naslov=nevarnosti-omrezja-5G&id=115


V tretjini držav EU že delujejo komercialna mobilna omrežja 5G
https://siol.net/digisvet/novice/v-tretjini-drzav-eu-ze-delujejo-komercialna-mobilna-omrezja-5g-515881

Ostani doma vs NE-ostani doma, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 22. mar. 2020 02:50 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. mar. 2020 02:51 ]


"Ostani doma", 10. dan 


Ostani doma, 10. dan vs. NE-ostani doma. 

Dani se. Obeta se siva nedelja. Zbudilo me je ptičje petje. Neizmerno rada se zbujam v jutra s pticami. Odprem oči, na vzhodu se svita.
Ura je 6.09. Slišim race, ki preletavajo razdaljo od mestnega parka do Korna. Park samuje, ni sprehajalcev, ni otroškega živžava. Igrala so namreč obkrožena s trakom civilne zaščite. Pogrešam otroški smeh, iskrice v očeh, starševski klepet. Ne pogrešam pa gužve na cestah niti nestrpnih voznikov niti trobljenja šoferjev. Ničesar ne pogrešam, kar moti moj vsakdan. Hrup. Ki deluje stresno. To vem, ker sem skoraj dvajset let preživela v telovadnicah. Hrup ubija, vsaj mene je.
In zdaj vendarle tišina. Ni slišati tovornjakov, kombijev, ki dovažajo stvari v Qulandijo. TIŠINA! BLAGODEJNA ZA SRCE IN DUŠO!

Narcise z vrta, namenjene Bredi, 93 letni prijateljici, ki si je pred dvema mesecema zlomila kolk, a že gre tudi do trgovine, prava "korenina" je, res.

Včeraj sem poklicala starejšo prijateljico, ki živi v oskrbovanem stanovanju. Ti kaj prinesem iz trgovine, rabiš kaj, sem jo vprašala. Za danes še imam motovilec, bi pa rabila ja, kaj zelenjave, saj veš, da ne morem več obdelovati zemlje ob hiši, vidim zelo slabo, pa še noge so vedno slabše.
Prinesem jutri, bom že kaj našla doma, Bredi povem po telefonu. Prav dosti ne, ker tudi sama premagujem 23 stopnic vsak dan, gor in dol, tudi večkrat na dan. 2x do 3x lahko nesem hkrati le nekaj kilogramov, morda dve torbi. Tako, da jih prestavljam s stopnice na stopnico. A gre, se potrudim, tudi drva si znosim gor na podoben način. Drva za kamin, ki ga zakurim pozno popoldne. Tu so še smeti, ki jih odnašam. Ločujem, striktno ločujem odpadke. Biološki gredo na kompost, razen agrumov in olupkov od banan ter krompirja. Steklo k steklu, papir običajno skurim v kaminu, embalaža posebej.
Včeraj mi je zmanjkala baterija na skuterju. Pripeljala sem se ravno do e-polnilnice za avtomobile, a vtičnica mojega polnilca ni prilagojena tem, ki so očitno le za električne avtomobile. Izpišem si številki za informacije, pomoč v sili. Pokličem prijateljico Klavdija Mozetič, ker ugotovim, da trafiko ravnokar zapirajo, sicer bi prosila za polnjenje kar prodajalka. Menda mi ne bi odrekla. Do občinske hiše je predaleč, ne bi mi zneslo. Klavdija me pobere, zapelje domov in mi svetuje naj pokličem gasilce ali policaje. 112 ali 113 pravi.
Skuham si kosilo, pojem na sončku na balkonu. Uživam. Marelice cvetijo mandelj je že ozelenel, tudi hruška že poganja prve cvetove, leska zeleni, na travi številne marjetice, vijolice, prvi tulipani, narcise, hiacinte.
Prekrasen razgled na vse strani. Na zahod na Kapelo, Kalvarijo, Oslavje, Goriška Brda, Karnijske Alpe, na severu Sveta Gora, Sabotin, Kekec in Škabrijel, na vzhodu Trnovska planota s Čavnom, na jugu Panovec. Odlična lokacija hiše na Grčni. Bi rekla, da med najlepšimi.
Pokličem 112, gasilci se javijo. Povem svojo zgodbo. Gospa, čez kakšno uro vam pripeljejo skuter, zdaj ravno postavljajo šotor.
Prijazni gasilci me pokličejo, ko sem še na balkonu. Zarja, pripeljali smo skuter. Lepo, najlepša hvala. Rešeno.
Prijaznost se s prijaznostjo vrača. Dobrota z dobroto.
Tisto, kar zalivaš, tisto raste in prav je tako.
Zato ne zalivaj-mo korona virusa z nebulozami, s slabimi novicami o številu okuženih, umrlih, ukrepi, ki presegajo že vse meje. Zalivaj-mo raje ljubezen, dobroto, svobodo gibanja in pisane besede.
In korona virus bo odšel, tako kot je prišel. Ali pač ne! Včeraj dobro delo gasilcev, danes dobro delo mene. Breda prihajam! Prijateljice, pošiljam lepe misli, vsako jutro, tudi čez dan kakšna fotka, par besed. Nič me ne stane, verjetno pa veliko pomeni. Tudi pozdrav in nasmeh mimoidočim. Ki poglede, žalostne in zaskrbljene upirajo v tla. Ni več smeha, ni več veselja, prešernega vpitja otrok. Lažem, sosedova dva se ves dan podita okoli hiše, smejita se, tudi jočeta kdaj … mama in oče pa sadita vrtnice, grmovnice in še kaj. Urejata okolico in 6-letna Kim ter 4-letni Filip jima pomagata, po svojih močeh.

Družina ŽIVI!

Včerajšnja zasaditev.

Na kuhinjski polici 6 orhidej, 4 že cvetijo.



Paket hrane, moje darilo Bredi, več ne zmorem nesti po stopnicah (Bio ajdova kaša, pšenični zdrob polnozrnati piškoti, domači radič, očiščen in opran, domač česen in čebula pridelan na solkanskem polju lani, pravkar skuhan fižol in repa, marelična jedrca od lani, domače jabolko, pomaranča in košček domačega ajdovega kruha z orehi- hvala Katja Kogej.


Zarja Trkman, 22.3.2020 Foto: Zarja














Prešeren po Prešernu, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 12. feb. 2020 08:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 12. feb. 2020 09:08 ]


PREŠEREN PO PREŠERNU 
Po včerajšnjem ponesrečenem (zame) večeru v KD Nova Gorica in po žalosti, ki me je sinoči zajela, sem se danes odzvala iskrenemu povabilu dramske igralke, Nevenke Vrančič, s katero sva pred dvajsetimi leti oblikovali (pa z Zoro Bric, Klavdijo Klavdija Mozetič in še nekaterimi takratnimi dejavnimi ljudmi v UNITRI) izredno lep dogodek POKLON PREŠERNU, ki se je odvijal prav v KD NG, ki letos praznuje 40 letnico delovanja. Pred nabito polno dvorano. Takrat osrednji dogodek, v našem mestu. Ob 200 letnici Prešernovega rojstva. 

Ljubiteljska izvedba, ki je sicer zahtevala veliko angažiranja, a je obrodila lep SAD. Večer Prešernove poezije z Nevenko Vrančič in Sandijem Krošljem dobitnikom Borštnikovega prstana za leto 2000. Poklon Prešernu je bil tudi poklon velikemu igralcu takratnega novogoriškega gledališča (Primorsko dramsko gledališče).

Te dni sva se z Nevenko spomnili na POKLON PREŠERNU. In danes sem z veseljem sprejela njeno povabilo na proslavo ob dnevu kulture, ki se je odvila v dvorani občinske stavbe. Tudi tokrat je bila dvorana polna. Nobenih vstopnic, nobenega ceremoniala, nobenega protokola. Zgolj ljubitelji in poznavalci zborovskega petja.

Lep prisrčen nagovor podžupanje Elene Zavadlav Ušaj in moderatorke večera Nevenke. Nastop mladinskega pevskega zbora OŠ Fran Erjavec z zborovodkinjo Mileno Prinčič, Mešanega pevskega zbora Nova Gorica pod taktirko Bogdana Breclja, ki vodi tudi Kvintet Šolskega centra iz Nove Gorice (profesorji, učitelji te šole pojejo v njem, tudi moja dva bivša kolega) in Dekliški pevski zbor Zarja iz Dornberka z zborovodkinjo Anjo Šuligoj.

Prekrasno zborovsko petje je povezovala Nevenka s Prešernovimi pesmimi. Prisrčno kot to ona zna. Lepo in doživeto, saj Prešerna interpretira že vse svoje profesionalno življenje gledališke igralke.

Rdeči nagelj pozornosti vsem zborovodjem, Nevenki in gospe Anici Furlam, skorajda devet križev nosi, ki ima 100 % posluh in ne manjka s svojim spremljanjem enega ali več zborov skorajda na nobeni prireditvi.

Prisrčen enourni program se je zaključil s še bolj prisrčnim druženjem in petjem tudi v avli dvorane. S kozarčkom rujnega, vode ali soka, s pecivom, ki so ga spekle pridne roke pevk, z objemi prijateljstva, s tovariškimi stiski rok.
Nobene oholosti, nobenega elitizma. Zgolj in samo glasba, poezija in prijateljski pogovori. Srečanje, ki mi je povrnilo zaupanje v DOBRO.

Obliž na sinočnji večer. Res. Hvaležna zanj, hvaležna dobrim ljudem, ki jim ni težko narediti korak k zbližanju z drugimi, korak k prostovoljnemu ljubiteljskemu in prijateljskemu NAVDIHU.

Hvala prav VSEM, ki svoj čas poklanjate tudi malim ljudem, ki pa so VELIKI. Ker imajo lepo srce in čisto dušo.





Kdo ve kragulja odgnati,

ki kljuje srce …




Prešeren na Bevkovem trgu v Novi Gorici, 8.2.2020



Kako malo je treba, da se prešerno veselim kulturnega »maratona«. Prešeren PREŠEREN. V izvedbi igralcev SNG Nova Gorica.

Lepa sončna sobota. Točno opoldne. Nagovor ljudi, obiskovalcev, meščanov in meščank ali naključnih mimoidočih. Veliko nas je bilo, takih, ki smo prišli z namenom prisluhniti poeziji našega velikega poeta, pa tudi takih, ki so zgolj sedeli v bližnjem lokalu, martinčkali ob kavici, v klepetu s prijatelji.

Nagovor je bil lep, vse kaj drugega kot slavnostna beseda na proslavi v CD v Ljubljani. Kratek, a dovolj dolg, vs. res dolgemu v CD. Povedan na svojstven način, kako mladi »praznujejo« in obeležujejo kulturni dan. Žal sta me zmotila znanca, ki sta me prišla pozdraviti.

Povabilo, naj prisluhnemo »odpeti« poeziji velikega Franceta.

Primerno izbran repertoar. Mene se je spet zelo dotaknil Krst pri Savici, ki ga je mlad interpret -z globokim glasom - zelo lepo predstavil. Preprosto: vrnila sem se v gimnazijske čase, petdeset let nazaj in v čase pokristjanjevanja v naši deželi na sončni strani Alp.

Kako malo je treba, da sem srečna. Ne rabim veleopevanih režij proslav, ki stanejo celo premoženje, ki se velikokrat preprostemu človeku ne dopadejo, se ga ne dotaknejo. Ok, naj bodo, a naj bodo take, da čim manj obremenjuje državni proračun in da so blizu malemu človeku.

Lepo smo v Novi Gorici obeležili kulturni praznik. Eno uro opoldne. Zvečer pa, nimam pojma, kaj me čaka. Proslava ob Prešernovem dnevu, tudi v počastitev jubileja, 40 let Kulturnega doma. Naj bo, grem in vidim, kaj mi bo večer prinesel. Razočaranje ali zadovoljstvo. Kdo ve?


In večer mi je prinesel raz-očara-nje ... ki sem ga spremenila v čudenje življenju, luni, zvezdam, krasni glasbi, v kateri preživljam večer in zdaj že dan PO-TEM ... lepo mi je in to šteje največ ... HVALEŽNA sem za to danost ... čudovit video, prekrasen vokal, kitara ... kaj bi si lahko želela več ... lahko noč otroci, dobro jutro svitanje, zora, zarja, sonce, modro nebo, jutranji hlad ...

Povsod po svetu imam prost vstop na prireditve, v muzeje, operne hiše, gledališča ... kot invalidka, tudi v Ljubljani, tudi v SNG Nova Gorica ... in pred vrati KD NG se ustavi, na današnji kulturni praznik, na današnji večer ... "protokol" ne dovoljuje vstopa brez vabila, karte ... protokol, kakšen protokol? ... "Prosim, umaknite se na stran, prihaja predsednik Pahor"... rokujeva se z Matjaž Nemec, prisrčen nasmeh: "Spremljam vas." ... predsednik republike mi pokima v pozdrav, ko gre mimo mene ...

Nič ne pomaga: ostanem pred vrati: "Ne morete noter, nimate vabila, nimate vstopnice, ne MORETE!"

Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan ... Zdravljica se sliši iz dvorane ...


NI ŠANS, OSTANEM PRED VRATI VELIKE DVORANE KULTURNEGA DOMA ... ne morem verjeti ... odpeljem se v noč ob polni luni ... srečna sem, osrečujejo me lepa SREČA-nja, dobri ljudje ... odprem računalnik, PRVI program radia in sem priča prekrasnemu koncertu Bakaline velike ... ŽALOST JE POZABLJENA, ŽALOST OB DANAŠNJEM "NERAZUMEVANJU" IN NESPOŠTOVANJU "DRUGAČNOSTI"


Prejmite moje iskrene čestitke, Kulturni dom Nova Gorica, ob vašem jubileju, ob 40-letnici delovanja.


Besedilo in fotografije: Zarja Trkman

S KLIKOM na duo SILENCE, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 10. dec. 2019 22:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. dec. 2019 23:11 ]



Bilo je nepozabno 


"Ko se združijo vrhunski umetniki, kot sta Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia ter duo Silence, potem lahko samo in zgolj uživaš. In to se je zgodilo nocoj, na premieri DE-SET, plesni predstavi dveh plesnih zvezd skupaj z vokalom Borisa Benka in za klavirjem Primož Hladnik. Desetletnica ustvarjanja plesnega para in dvajsetletnica dua Silence. Stoječe ovacije, prekrasna publika, odlična predstava, druženje po njej, nova srečanja, nova poznanstva, stara prijateljstva ... vse to in še kaj je zaokrožilo prekrasen večer, ki se je že nagnil v noč.
Hvala vam ustvarjalci giba in glasbe. Bilo je nepozabno."

Tako sem zapisala po predstavi DE-set. Na FB-uku. Na kratko, le toliko, da sem delila malo glasbe vrhunskega dua SILENCE.

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/vse-eno/objave-vse-eno/sklikomnaduosilencenapisalazarjatrkman/2019_12_08_SNG_fotoDV_10.jpg
Fotografija: David Verlič, 2019

Minimalistična črnobela scena, klavir in dolge niti s stropa, nič drugega. Dva plesalca, dva izvajalca glasbe. Nič drugega. A tako dovršeno, tako pretresljivo lepo, da so se mi ježile dlake. Popolna zbranost na odru, popolna zbranost pod odrom. Smrtna tišina, še dihanje se je ustavilo.
Le ples in glasba, pa tišina in mir. To in nič drugega. To se je naselilo vame. Uživala sem z vsemi čuti, s sluhom, vidom, vonjem, tudi otipom in okusom. Tudi z okusom, ja, z okusom za lepo, za lepoto, giba in glasbe.

Popolnost lahko ustvari kvartet perfekcionističnih, vrhunskih umetnikov. In to so Nastja in Michal, Boris Benko in Primož Hladnik. Plesni duet MN Dance Company in duet Silence. Ko dva taka para stopita skupaj, nastane ČISTA DE-SET-ka.

Zaslužijo si oceno deset. Čisto desetko. Izjemna dovršenost giba in glasbe. Lahko rečem popolnost.

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/vse-eno/objave-vse-eno/sklikomnaduosilencenapisalazarjatrkman/2019_12_08_SNG_fotoDV_17.jpg
Fotografija: David Verlič, 2019


TIŠINA
Tišina je tisto, kar krha odnos. Tišina ruši ljubezen. Tišina, ki ne prinaša miru, temveč hrup v glavi. Tišina, ki je nastala med paroma, ker je njuna ljubezen na preizkušnji. Ona čaka na njegovo pozornost. Njega, ki ga ljubi. On hodi mimo, stran od nje. Ona ga vleče nazaj. Ker tudi v njem ljubezen ni umrla, se vrne. Povabi jo v svoj prostor, v svoj objem. Ona vstopi. Zaplešeta ples poln strasti, ognja, pa tudi miline in nežnosti. On je posesiven, ona to začuti in na koncu simbolično izstopi iz njegovega »kroga«. Ker se ne čuti svobodno, ker v pravem odnosu svoboda je, mora obstajati. Kot tudi ljubezen.
Plesalca velike bele kvadrate, na katere so privezane niti, ki visijo s stropa, prestavita tako, da predstavljajo pot k ljubezni, pot, ki naj bi jo hodila skupaj. A ostaneta vsak na svojem koncu poti.

BORBA
Ring, boksarski ring. V njem se borita ona in on. Kdo bo zmagal? Ona? On? Nihče od njiju. Ljubezen? Tudi ne. Ker ne šteje zmaga, ker šteje LJUBEZEN sama, ki je v zraku. Poljub na koncu pokaže, da vendarle je med njima ljubezen. Da se ne rabita boriti z navideznimi demoni. Drug z drugim. Ker ljubezen preprosto je. In nič drugega.

ONA/ON
Tako sem zapisala na svoj FB profil, 19.8.2019
"Vedno znova me presenetita. Tokrat še posebej. Pravkar sem si ogledala njuno predstavo na Chance to Dance 2019 on Inside/Out v NY, pred dvema dnevoma.
Vrhunska je. Nisem nobena poznavalka plesa, nisem plesna učiteljica, nikoli nisem bila plesalka.
Upam pa si trditi, da prepoznam odličnost. Da prepoznam, da je nekaj narejeno iz popolnega užitka, predanosti. In ta užitek, to popolnost čutim, odkar ju poznam, pri Nastji in Michalu.
To popolnost, vrhunskost lahko rodi le LJUBEZEN. Ljubezen je tista, ki daje njunemu plesu krila. Ljubezen do plesa, do tega kar počneta, ljubezen med njima, ljubezen v njuni družini /Nastjino poznam/. Vse to in še kaj lahko rodi tako izjemno predstavo, kot sta jo prikazala v New Yorku.
Ljubezen do glasbe je prisotna v vsakem njunem nastopu, v vsaki koreografiji. Izbor glasbe, besedila je največkrat, da ne rečem vedno, izjemno prefinjen. Naravnost fantastično.
Vse, koreografija, glasba, izvedba, ples.
Strmela sem z odprtimi usti v ekran, vedno znova očarana nad tema mladima ustvarjalcema plesa, ljubezni. Kolikšna prefinjenost gibov, tolikšna usklajenost, tako izvirna ideja. Še bom pogledala, še bom pisala, vrgla na papir svoje občutke, ki se rodijo ob plesu Nastje in Michala.
Hvala vama za to, da delita z nami svojo plesno umetnost, da sta v našem malem mestu, ki se morda ne zaveda, kako vrhunski osebi sta. Ne le plesalca, koreografa, tudi ČLOVEKA.
HVALEŽNA.
V Novi Gorici, 19. avgusta 2019 ob 17.19 … in vse pleše okoli 19 … tako pač je!"

In nekaj od tega sta delila z nami. Tokrat pred domačo publiko. Z žarom, z zanosom. Preprosto: videti je treba in doživeti. Ples je spremljal živi vokal Borisa, ki je plesalca še dodatno motiviral: ne bojta se ljubezni, vse je v redu, ljubezen je in bo, dokler bo človeštvo obstajalo.
Krasen vokal, odličen pianist. Prelepa plesna zgodba.

ANGEL
Pripet na verigo priplava, poleti. Angel, ki teče za svojo ljubeznijo. Z gibi jo vabi, nežno in jasno. Ob glasbi in v tišini. Privabi jo. Ostaneta skupaj, saj je ljubezen tista energija, ki premaga vse ovire na poti. Za VEČNO.
Stketa prekrasno PREPROGO LJUBEZNI. Polno vozlov, da niti bolje držijo skupaj.

To je tudi simbolika »niti«, ki stojijo vzporedno, a jih Nastja in Michal spretno s svojimi gibi pleteta v preprogo, vozlata, vozli so tesno drug ob drugem, da je preproga lepša, kvalitetnejša. Da je UMETNINA.
In včerajšnja PREPROGA LJUBEZNI je umetnina.

Ob čudovito izbrani glasbi vrhunskega dua SILENCE, ki osvaja odre sveta. In tokrat sta osvojila tudi mene. Čestitke za 20 let skupnega delovanja, Boris in Primož. Vesela sem, da sem vama lahko nazdravila za doživeto predstavo, za vajino skromnost in preprostost. Tokrat sta bila v soju luči bolj kot ne domača umetnika, v Ljubljani, v Cankarjevem domu, bo najverjetneje drugače, ker sta ljubljanski publiki bolj poznana. Prepričana sem, da večini novogoriškega občinstva nista znana, meni pač, a v živo sem vaju prvič doživela. Zaslužita si moj globok poklon in spoštovanje. Hvala vama, da sta se odzvala, čeprav vem, da Nastja in Michal v svoje projekte rada vpleteta vajino glasbo, Nastjina mama Jasmina pa si vaju večkrat vrti. Ko hoče biti v vajini TIŠINI si vrti glasbo dua Silence. Tako ona meni včeraj po predstavi.

ČISTA DE-SET-ka za vrhunski KVARTET. Še vas bomo doživljali skupaj, še bo svet užival v vaši umetnosti, draga Nastja, Michal, Boris in Primož.

ČESTITKE Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia in hvala vsem štirim za prekrasen večer. Rada vas imam.

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/vse-eno/objave-vse-eno/sklikomnaduosilencenapisalazarjatrkman/2019_12_08_SNG_fotoDV_09.jpg
Fotografija: David Verlič, 2019


https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/vse-eno/objave-vse-eno/sklikomnaduosilencenapisalazarjatrkman/2019_12_08_SNG_fotoDV_12.jpg
Fotografija: David Verlič, 2019






Avtorja koncepta, koreografa in plesalca: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia

Dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Kostumografi: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia, Ana Špacapan


Avtorja izvajalca glasbe: Silence

Oblikovalec svetlobe: Samo Oblokar


Oblikovalec zvoka: Matej Čelik

Literarni večer z Zarjo v Hiši kulture, Sv.Anton

objavljeno: 22. nov. 2019 23:08 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. nov. 2019 23:27 ]


Literarni večer z Zarjo - Auroro 
Sv. Antonu pri Kopru  

Lepšega večera si ne bi mogla želeti. Vse je bilo perfect. Organizacija, udeleženci, predvsem pa moderatorka večera, moja ljuba prijateljica Berta, ki je za svoji »sodelavki« izbrala drago Glendo in Deboro, ki sta občuteno prebrali dva moja zapisa. Deboro sem vprašala, če je sigurna, da sem to napisala jaz. Bilo mi je popolnoma neznano, kot da prvič slišim. Neverjetno, očitno dokazano, da mene ni, ko nastaja zapis. Wau! Tu je še odličen vokal Vladke Gojak, blues pevke, ki je zapela a capella in to tako dobro, da se mi je naježila koža po celem telesu, pa tudi solze niso manjkale, ko je zapela Imagine, najino pesem ter Somewhere over the rainbow. Takrat me je celo zlomilo. Podprli sta me Berta in Vladka, vsaka s svoje strani sta me prijeli za ramena. Zbrala sem se in se obema javno zahvalila, kot tudi Vladki, Glendi in Berti za občuteno branje in vodenje večera. Berta mi je zastavila kar nekaj vprašanj, v zvezi z dolgoletno depresijo, z moževo invalidnostjo, o moževi nesreči in poročnem prstanu, ki mi je tedaj prvič padel s prsta, pa o moji odločitvi za potovanje okoli sveta, pa o tem, kako sem bila sprejeta na ladji … Priznam, ni me presenetilo, ni me presenetil izbor teksta, ni me presenetil izbor Vladkinih pesmi. Kot da sem to pričakovala, kot da sem vedela. Vedela pa sem, bila prepričana, da bo večer čustven, lep in srčen. Kot so bile srčne moje prijateljice in prijatelj Mili, ki je trenutno moj najboljši prijatelj (ki je ob meni vedno, ko ga potrebujem), moj osebni fotograf in snemalec dogajanj v zvezi z mojimi knjigami. Suvereno sem odgovarjala na Bertina vprašanja, s svojimi odgovori sem se dotaknila poslušalcev, še zlasti poslušalk. Na srečo je Berta začutila, kdaj lahko konča z večerom, po krasni zahvali gospe Cvetke, ki je vzela obe moji knjigi, bila hvaležna za moji posvetili. Ne vem več ali mi je ona prinesla prekrasno ogrlico ali morebiti gospa Branka ali ena tretja gospa. Se opravičujem, če sem kaj zamešala. Vsekakor sem srečna, ker je bil odziv publike tako lep. Kopali smo se v izjemnih energijah, v krasnem vzdušju. Ljudje, ki v srcu dobro mislimo, ki nam je mar za našo mater Zemljo, Gajo, ki nas gosti in nudi prav vse, kar potrebujemo. Hrano, vodo, čist zrak. Naj tako ostane, naj se človek vrne nazaj k naravi, naj Zemljo spoštuje in ohranja tako, da bomo lahko še dolgo gostovali in pluli z Gajo po tem Uni-versum-u (Ena pesem)! Hvala tudi Hiši kulture v Sv. Antonu, ki nas je gostila (Meri, lepa oseba si) in predvsem hvala Ingrid (knjigarna Libris iz Kopra) in ZKD Koper za povabilo. Želim še veliko tako prisrčnih večerov. 


ISKRENA, DOŽIVETA, HVALEŽNA Zarja.





1-10 of 73