Objave-Vse-eno
Knjižnica pod krošnjami v NG, napisala: Zarja Trkman, avgust 2020
Pater Karel Gržan v knjižnici pod krošnjami Knjižnica Pod krošnjami je včeraj zaprla vrata z obiskom patra Karla Gržana, ki je svoj uvodni govor najverjetneje namenil hrematizmu, sprevrženi obliki ekonomije. »Ko so pred 2000 leti vprašali Jezusa, kako naj ljudje kličemo Boga, je rekel, naj ga imenujemo Oče. Če je Bog Oče, pomeni, da smo mi v medsebojni povezanosti drug do drugega odgovorni kakor bratje in sestre. Tudi modreci preteklosti (npr. Platon, Aristotel …) so za legitimno družbeno urejanje razmerij pojmovali le ekonomijo – skrb za slehernika, v nasprotju z ekonomizmom – imenovali so ga hrematizem, ki temelji na kopičenju in bogatenju posameznikov. Zaradi skrajno neetičnih principov so modreci hrematizem označili za nedopustnega. V ekonomiji omejuje pridobitništvo posameznikov skrb za vsakogar – kopičenje je torej omejeno s pravili medsebojne spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti, medtem ko je v hrematizmu kopičenje in bogatenje posameznikov neomejeno.« Citat patra izpred treh let ob dnevu reformacije. Prijeten, odprt, prijazen, humoren in še kaj, je pater nadaljeval svoje razmišljanje. O dedih in babah. O ženskah in moških. Moški gre skozi tri faze: fant, bojevnik, modrec. Ženska pa: dekle, ženska, baba. »Na vrsti ste babe, zbudite se,« nas je pozval. Moški ima moč in meč, ženska pa intruicijo in srce. Če so prebujene ženske v srednjem veku zažigali kot čarovnice, so »čarobnice« kot čarovnice imenuje pater, potem moramo v tem času prevzeti ženske pobudo. Tudi v tem nesmiselnem korona času. Ki omejuje svobodo, ki zahteva nošenje mask, ki zahteva distanco. Nesmisel, ki mu ni para. A ne bi raje hrematisti naredili nekaj, da ne bo umrlo na desettisoče otrok vsako leto zaradi lakote, se sprašuje Karel. Tudi o izobraževanju je govoril. Z vsem spoštovanjem do učiteljev. Izobraziti se pomeni IZ OBRAZA ITI. Otrok naj postane to kar je in ne tisto, kar od njega pričakujejo. Naj se igra. Učitelj pa naj že zgodaj odkrije otrokovo odličnost, jo spodbuja, da bo otrok vedel, kaj je njegova poklicanost. In se bo odločil za svoj poklic v skladu s poslanstvom. Šibke lastnosti otroka pa naj starš prepozna, ga objame v njegovi ranljivosti in tako pomaga prebroditi stisko otroka. Pater je postregel s svojo resnico, s svojimi izkušnjami. Delal je neumnosti, ker mu je ego krojil življenje. Tudi kot duhovniku, ko je to še bil. Mlademu, ki je poučeval verouk, pa so mu otroci servirali preproste resnice. Sram ga je bilo, velikokrat ga je bilo sram pred starši. Še zlasti prigoda z velikonočnimi jajci nas je zelo nasmejala. Patru še danes ni smešna. Ne bom je navajala, ker ne bom dosledna. Edino kar rečem je tisti stavek, ko je ena deklica na vprašanje Karlu: »Koliko jajc pa imate vi?« odgovorila: »On ima dve, saj nima otrok!« Hahaha, hehehe, hihihi med publiko, pater pa skorajda smrtno resen. Še kar nekaj anekdot, razmišljanj smo slišali pod borovci, v zahajajočem soncu, v prijetni energiji. »Čeprav kot pater tega ne bi smel reči, naj bo, vseeno bom: Moja sogovornica je prav zažarela v zahajajočem soncu. Lepa je!« je zaključil Gržan. Hvala pater, pa še kdaj pridite. Vedno odličen, pravzaprav dober, saj pater pravi, da je ocena DOBRO najboljša ocena. Naj bo tako! Ne zahtevajte od svojih otrok odličnih ocen, ljubi starši, iščite odličnost v otrocih in objemite jih v njihovi ranljivosti. Da se bodo počutili varne. Moj poziv staršem!  Fotografija: Matej Perko Zarja Trkman |
Teden na Rogli (15. – 22. AVGUST 2020), Zarja Trkman, avgust 2020
"Ker delam dobro, se mi vrača dobro. Ker sem prijazna, dobim prijazen odziv. Ker mislim dobro, se mi lepe misli obrestujejo z lepoto, ki jo ponuja naš planet. Na vsakem koraku, vsak trenutek." Rogla, Slovenija v malem. Tujcev za prste dveh rok. Športniki, šole v naravi, reprezentance … navdušuje pa dejstvo, da so še ZDRAVE DRUŽINE. Mlade družine z dojenčki v kengurujčkih, v nahrbtnikih, malo večji na porivalčkih, rolerjih, kolesih, skirojih. Dedki, babice. Hoja, smeh, igra, zdrava prehrana, voda in predvsem čist in svež zrak. Še je upanje za to našo lepo sLOVEnijo. Prevozila sem dobršen del Koroške (obiskala Nataši v SG in Topolšici), se srečala z Marjano, prijateljico iz Maribora, bila pri Ediju in Danici v Šentjurju pri Celju. Prevozila sem Kozjansko in dobršen del Pohorja (po gozdnih cestah). Lep je ta naša mala dežela na sončni strani Alp. Premalo cenjena s strani Slovencev. Morda pa je korona kriza vendarle komu odprla oči. Da proučuje še nepoznane kotičke, lepe kotičke, daleč od ponorelega sveta. V miru, v tišini, med smrekami in bukvami, med travniki in pašniki, v gozdu in ob jezeru, ob reki in morju. Ma ni da ni! Prekrižarila sem dobršen del sveta. Marsikje je lepo, je rajsko, a nikjer tako kot v Sloveniji. Najlepši deželi na svetu, verjemi, z vsem, kar ta naša Gaja ponuja. Cenim to in uživam, vsak dan sproti uživam v teh lepotah male deželice pod Alpami, Karavankami, Pohorjem, na prekmurskih ravnicah, v Kočevskem »pragozdu«, na visokogorskih kmetijah, ob morju in rekah … Lepo je živeti v tako raznoliki deželi, ki ponuja prav vse, kar človek rabi. Manj lepo pa je živeti v državi Sloveniji, ki mi »zapoveduje« kaj smem in česa ne. Živim po svoje, mimo zapovedi, držim se le svoje osnovne kulture obnašanja. Živim tako, da nobenega ne ogrožam, da sem prijazna z vsakim, da spoštujem drugačno mnenje, razumem vsakega, tudi tistega, ki ni na moji dolžini. In dejstvo je, da vse kar dajem, tudi dobim nazaj. Ker delam dobro, se mi vrača dobro. Ker sem prijazna, dobim prijazen odziv. Ker mislim dobro, se mi lepe misli obrestujejo z lepoto, ki jo ponuja naš planet. Na vsakem koraku, vsak trenutek. ŽIVI in PUSTI ŽIVETI je moj moto. Vsakemu tako kot izbere sam. Pa vendarle: ne omejuj me v moji SVOBODI, ne soli mi pameti, ne prepričuj me v svoj prav. Moj je namreč drugačen in moj PRAV ne ogroža nikogar. Carpe diem! Lepa in zelo sporočilna izkušnja je za mano. Tudi nepričakovana zavrnitev na seminarju ENA ZAVEST. Ker sem sebi dokazala, da zmorem vse in ker stojim za vsem, kar rečem in storim. Brez kančka slabe vesti. Premagujem vse ovire na poti, ki je vse prej kot lahka, verjemi. A vse se da, če se HOČE. In jaz hočem in vsak dan dokazujem, da so ovire, meje le v glavah. Sama jih nimam. Živim SVOBODO, živim ŽIVLJENJE. SReČNA sem! Zadovoljna z vsem. Predvsem pa s spoznanjem, da je upanje za človeštvo. O tem sem se prepričala tu na ROGLI, med iskrenimi in prijaznimi Slovenci.  Zapisala: Zarja Trkman |
Go! Borderless, napisala: Zarja Trkman, avgust 2020
GO! BORDERLESS … GREMO, BREZ MEJA Globoko sporočilo. Sinoči. Brezmejno sporočilo. Sinoči. Na svetem prostoru. Sinoči. Na Trgu Evrope, na Transalpini. Sinoči. Na »meji« med obema Goricama, slovensko in italijansko. Sinoči. Z maskami in brez. Sinoči. V omejenem prostoru, na »socialni distanci, z maskami ali brez. Sinoči. Na brezmejnem projektu GO! BORDERLESS. Sinoči. GO! Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica – Gorica. Sinoči! Zgodila se je plesna predstava MN Dance Company. Sinoči! Pred številnim občinstvom z obeh strani »meje«. Z italijanskimi in slovenskimi plesalci. 8 desetletij, 8 plesalcev, 8 slik. 8 spominov. Globoko sporočilno smo zaplesali skozi zgodovino obeh Goric. 1 slika: BOBNANJE prikliče v spomin začetek 2. Svetovne vojne. Koncentracijska taborišča. Omejeno ozemlje, za ograjo. Preobrazba, iz bube, skozi gosenico, v metulja s pisanimi krili. Preobrazba človeštva. 2. slika: taborišča. Nasilno ločevanje staršev od otrok, mož od žena. Ograja. Stegovanje rok skoznjo. Ljubezen na daljavo. Lakota. Plinske celice. Hlastanje za zrakom. Krvniki z maskami. Smrt! 3. slika: konec vojne. Meja. Na eni strani mrtvi, na drugi živi. Pokopališče v Jugoslaviji, mesto v Italiji. Gorica, Gorizia. Glava v Italiji, noge v Jugoslaviji. Nedopustno. Zaletavanje z glavo v zid. Razbije se glava, zid ostane. V glavah. 4. slika: ples z metlami priklice spomin na »šverc komerc« po vojni. Na eni strani kapitalizem, na drugi komunizem. Obilje in revščina. Zlate ure in metle. Kavbojke in meso. 5. slika: mejni kamen 57. Pripelje vlak. Na železniško postajo, ki sedaj stoji na jugoslovanski strani. Fotografiranje. Za spomin in opomin. 6 slika: Evropa. Meja pade, med Goricama. Svoboden pretok ljudi in blaga. Ljubezen dobi krila. 7. slika: Knockdown. Karantena. Maske, omejitev gibanja. OSTANI DOMA! Šolanje na daljavo. Video konference. Ograja. Meja! Ločene družine. Dedek in babica ne vidita vnučkov tri mesece. Zaradi meje, ki vse bolj stiska. Ni prostora za dih, za izdih. Pod masko. Laž nadomesti resnico. Zlo spodrine dobro. Ni več smeha, vsi pogledi usmerjeni v tla. Ni jeklenih ptic med oblaki. Narava zaživi, človeštvo je v okovih. V iluziji. Res-nične so le sanje. O SVOBODI, o LJUBEZNI. O druženju in igri. Čezmejni. Brez ograje. 8. slika: ograja pade. Na Transalpini. Sprva simbolično, potem resnično. Družine so spet skupaj. Jok in smeh. Pivo in vino. Od veselja. Jok in smeh. Snamemo maske. Resnica prihaja na dan. Laž ima kratke noge! Svoboda gibanja, svoboda govora? Kako dolgo? Ne dolgo. Spet maske, spet policaji na meji, spet omejitve. V glavah politike. Globalna laž! Nočem takega sveta. Hočem živeti svobodno, brez omejitev. Brez meja, tistih fizičnih, tistih v glavi. Hočem izbirati državljanstvo. Se seliti. Za kruhom, za ljubeznijo. Hočem ŽIVETI, onkraj UTVAR. BEYOND ILLUSION. GO! BORDERLESS. Onkraj utvar! Stopim-o skupaj. Brez meja! GO – NG, EPK 2025! Hvala plesalcem za ta projekt, ki naj bo eden prvih v prihajajočih letih priprav za GO! 2025. Naj uspe!  Zarja Trkman |
Neverjetna zgodba, napisala: Zarja Trkman, julij 2020
Neverjetna zgodba Pa ga imam? Stanovanje, prilagojeno invalidom. V novogradnji. Na Majskih poljanah v Novi Gorici. V novi stolpnici TISA, ki bo končana prihodnje leto konec septembra. Rezerviram stanovanje v osmem nadstropju. Številka šest. Obrnjeno proti vzhodu. Pozimi ves dan sonce, poleti dopoldan. Vse mi ustreza, dvosobno je, z dvema parkiriščema v garažni hiši v kleti. Z veliko ložo in shrambo. Rezerviram ga konec februarja 2020. Korona zaustavi ves svet. Tudi Stojo Trade d.o.o. Veselim se novega stanovanja, veselim se vselitve vanj. Kot otrok, ki dobi novo igračko. A to ni igračka. To je življenjski projekt, življenjska odločitev 67-letnice. Spremljam gradnjo. Vsak dan v času #OSTANI DOMA# se vozim mimo. Nadstropja se nizajo eno za drugim, zdaj gradijo že deveto. Pa tudi fasada, izolacija že nastaja. Jupijaja, končno sem našla, kar iščem že tri leta? Odkar sem dobila odškodnino po možu, ki je nastradal v prometni nesreči in po hudih poškodbah glave, po treh mesecih neodzivnosti in vegetiranja, ležanja v bolnici, tudi umrl. Nekaj sva našparala, malo mi bosta otroka pomagala in ga kupim. Stanovanje v Tisi? Pa ga tudi res? NI RES, PA JE! Konec aprila dobim obvestilo, naj pošljem osebne podatke, da spišejo pogodbo. To tudi storim. Obvestijo me, da rabijo še davčno številko. Po telefonu prosim agenta Blaža, če se pri investitorju pozanima, če lahko kupim stanovanje le z enim parkiriščem, saj dveh ne rabim. Menda se ne da, pravi. Prosim ga za kontakt z investitorjem, da bi se sama pogovorila. Mrk, ki traja do 5. julija. Slučajno odprem spletno stran Stoja Trade, da bi pogledala, kako velike so garsonjere v Tisi, morda bi se vendarle odločila za manjše stanovanje. In glej ga zlomka. Ugotovim, da je moje stanovanje prodano, pa vse garsonjere tudi. Zgrozim se. Ker je nedelja, napišem mejl nepremičninskemu agentu Blažu. V ponedeljek, potem ko ni odgovora, napišem tudi mejl zaposleni, ki mi je poslala dopis o sklenitvi pogodbe. Tam sem že malo huda, zgrožena. Pokliče me Blaž, češ, da mu je žal, da je prišlo do ostrih besed z moje strani, da so pač dali moje stanovanje v prodajo, ker se nisem odločila zanj. Halo, rečem, a ste mi poslali kontakt investitorja, kot ste obljubili. Ja, ne, nismo, ker investitor prodaja stanovanje z dvema parkirnima mestoma. In, zakaj me niste obvestili, zakaj sem čisto slučajno ugotovila, da je stanovanje prodano? Gospa Zarja, bomo skušali najti eno opcijo za vas, se opravičujem. Ni opravičila, tako se s strankami ne ravna. Saj stanovanje ni hlebec kruha. Zelo sem se ga veselila. Na jok mi gre, ker tako ravnate z mano, za povrh vsega z invalidko, ki je končno našla stanovanje po meri invalida. Tožila vas bom, napisala odprto pismo za medije, na tv vas bom dala. V joku se poslovim. Besna, predvsem pa žalostna. Razočarana nad odnosom do strank. Odnosom Nepremičninske firme STOJA TRADE D.O.O. Vozim se s svojim skuterjem, po Novi Gorici in italijanski Gorici. Da se ohladim. Doma dobim mejl tajnice s Stoje, da bo preverila pri Blažu in direktorju, kako je z zadevo. Da ji je žal in da me naslednji dan obvesti. Naslednji dan nobenega obvestila. Vprašam zakaj ne. Ni odgovora. To je vse. Nezaslišano, skrajno neprofesionalno, kruto do mene. Verjamem da še do marsikoga. Stanovanje je odšlo, še preden je prišlo. Le zakaj je to dobro, se sprašujem. Za nekaj gotovo. Jutri grem pogledat stanovanje v Gorico, 6 km stran od mojega doma. 40 kvadratnih metrov, prekrasen razgled, na vzhod, na meni drago Trnovsko planoto, vse do Čavna, 4. nadstropje, balkon, kuhinjska niša z oknom, kopalnica z oknom, velik svetel dnevni prostor, shramba, dvigalo, parkirni prostor in velika skupna kolesarnica, kjer bo prostor tudi za moja vozila, mini skuter, trikolesnik, voziček z dodatnim pogonom. Za 39.200 eurov z možnostjo nakupa velike garaže, tudi za kamper. Nič v primerjavi z 140.000 »težkim« stanovanjem v Tisi, ki mi očitno ni bilo namenjeno. Ne bo mi treba porabiti vsega denarja, lahko bom potovala vse do kraja življenja. In ja, spet grem na križarjenje okoli sveta, 3. januarja 2021. Za 4 mesece, natančneje za 125 dni. Vse je za nekaj dobro. Moja zgodba naj bo v poduk vsem, ki se odločate za sodelovanje ali »nesodelovanje« s STOJA TRADE d.o.o. NIČ NE BO, HOHOHOHO!!! Zarja Trkman, Nova Gorica |
Dogodek v MUCI CUPatarici, napisala: Zarja Trkman, julij 2020
In se je zgodil … prekrasen dogodek v MUCI CUPatarici Vabljeni na izmenjavo in nakupovanje na Mucin vrt ... tu smo do 14. ure. Danes so na voljo tudi izdelki gostujoče Muce CUPatarice, Gaje Hanzel (Fi by Gaja). Uživamo pa v glasbi mladega nadarjenega skladatelja, Eneja Ljubiča Šinigoja. Vabljeni v našo družbo. Tako se je glasilo vabilo na izjemno lep dogodek na Mucinem vrtu. Pod pinjami, smrekami, češnjami, tudi fig ni manjkalo. Prijetno hladno je tam, na Mucinem vrtu. Čudovite energije so se pretakale med obiskovalci in Mucami CUPataricami. Pogrešala sem te, draga prija-teljica. Pogrešala tvoj prispevek k lepemu dogodku. Pričakala me je prijetna glasba. Zapletla sem se v pogovor z mladim, še najstnikom Enejem. Prijeten mladenič, ki igra flavto in klavir. Nisem si mogla kaj, da ne bi vzela njegove zgoščenke, katere naslovnico je oblikovala Nika Zuljan, prijateljica mojega odraslega sina in hčere. Kramljava o vsem, mimo prihaja dekle, fotografinja, študentka, ki ji ni tuja umetnost. Sklepala sem, da je Enejeva sestra, a se izkaže, da je Jana njegovo dekle. Predvidevam, da so fotke njene. Prizorišče je nastalo pod spretnim vodstvom profesorice na likovni gimnaziji Jelene, ki menda tri dni ni spala, tako je bila vznemirjena zaradi današnjega dogodka, ki me je izjemno navdušil, res. Čestitke postavljavcem in avtorjem, oblikovalki nakita in torbic iz ponovne uporabe Gaji, Eneju za glasbo, Jadranki in Ani za odnos do obiskovalcev in Jeleni za neprespane tri noči. Splačalo se je, ljuba Jelena. Naslednji dogodek bo 1. avgusta, v soboto, od 10.00 do 14.00 Vabljeni, splača se, ne bo vam žal. Verjemite. P.s.: oblekla sem se za to poletje, dobila nekaj oblačil v dar od Andreje, ki sva se spoznali tam ter od njene 10-letne hčerke maje. Bogatejši sva za lepo srečanje, z Majo pa za krasen senčnik iz Kitajske. Čakala sta prav na naju. Hvaležna sem vesolju za to darilo, splačalo se je preživeti dve uri pod vročim soncem, v prijetni solkanski sapici, na 9. Korpusu 102 v Solkanu. Zanimiva naključja, ki so načrt: »Solkanska sapica« je bil časopis, ki smo ga izdajali učenci OŠ Solkan, pred 55 leti, ajoj … živela sem na cesti 9. Korpusa 102 … prav mimo tega centra ponovne uporabe Muce CUPatarice sem šla vedno, ko sem si želela videti trende in si kupiti kavbojke v Gorici, pa na Andrejev semenj, v slovenski Kulturni dom in še kam … lepi spomini, zanimiva naključja … ne zbledijo.     Napisala: Zarja Trkman Fotografije: Jana Rajh Plohl |
Apel, napisala: Zarja Trkman, junij 2020
Apel podobo na ogled postavi Nočem soditi ali kazati s prstom na nobenega. A vendarle. Odločila sem se javno oglasiti. V pismu bralcev. Ker mi je DOVOLJ stalnega opozarjanja pristojnih služb na problematiko, ki sem ji priča že skoraj pet let, odkar za gibanje uporabljam invalidski voziček z dodatnim pogonom, mini skuter ter v zadnjih mesecih trikolesni skuter. Sem invalidka in imam res dovolj tega našega mesta in objestnih občanov. Zato apeliram na mestne oblasti, na policijo in redarsko službo, da nekaj ukrene. Dnevno se namreč srečujem z arogantnimi šoferji, pa tudi pešci in kolesarji. Dnevno je ogroženo moje življenje, moje zdravje. Dnevno se srečam z vsaj nekaj šoferji, ki prevozijo rdečo luč, ki se na prehodu za pešce ne ustavijo, čeprav me vidijo, da sem na vozičku ali skuterju. Dnevno sem priča zaparkiranju klančin na prehodu s ceste na kolesarsko stezo. In verjemite, ne pretiravam. Opozorila sem že policiste, redarje, lokalne oblasti. A ostaja le pri tem, pri nespremenjenem stanju. Sicer mi prisluhnejo, so prijazni, a se v reševanje problematike ne podajo. Ne vem več, kaj naj še storim. Ker mi je res DOVOLJ te BORBE za osnovne pravice invalidov. Da ne omenjam prometne signalizacije ob parkirnih prostorih za invalide. Pred občinsko stavbo in knjižnico ni znakov za invalide, le parkirni prostor je označen z rumenim znakom. To pa ni dovolj za oglobitev šoferjev, ki nimajo parkirne karte za invalide (po besedah vodje redarske službe, s katerim sem se sestala pred nekaj časa). In teh ni malo. Potem so tu še zelo neposrečeni prehodi na kolesarski stezi na Erjavčevi cesti, s pločnikov na dovoze k blokom. Vsi invalidi se pritožujemo nad tem, pa tudi nad nekaterimi prestrmimi klančinami v trgovine in restavracije. Počutimo se drugorazredne, ker so nam onemogočeni obiski nekaterih lokalov, trgovin, muzejev, da ne govorim o Kulturnem domu Nova Gorica, ki najverjetneje sploh ne bi smel imeti uporabnega dovoljenja, ker ni poskrbljeno za požarno varnost, niti za invalide na vozičkih. Dovolj mi je! Apeliram na lokalno oblast, da nekaj ukrene in da naše mesto res postane PRIJAZNO INVALIDOM. Ne le v besedah, obljubah, temveč v dejanjih. Pet let mojih prizadevanj in opozarjanj na ta zdaj že skrajno zaostren problem je res too much. Ne da se mi več. Imam pa pravico do varnega gibanja po mestu. Le svoji prisebnosti se imam zahvaliti, da nisem poškodovana, ali celo ob življenje. In naj mi že enkrat nekdo pove, kje se s svojimi »vozili« lahko gibljem. Ker če sem na pločniku, kasiram slabo voljo pešcev, na kolesarski stezi kolesarjev, na cesti šoferjev. Na parkiriščih za invalide pa arogantno vedenje šoferjev, ki so »le za trenutek parkirali tam«. DOVOLJ MI JE! UKRENITE ŽE NEKAJ, DA SE BOM POČUTILA VARNO v našem mestu, v Solkanu, Kromberku. Naj povem, da je v sosednji Gorici ter Šempetru povsem drugače, prijetne kolesarske steze, urejene klančine, dobre ceste. Tu pa zatečeno stanje luknjastih cest, pomanjkanje kolesarskih stez, neurejene signalizacije, arogantni šoferji s telefoni v rokah … in še marsikaj bi se našlo. Zarja Trkman, borka za pravice invalidov (tako so me poimenovali v Goriški.si, ko sem jih podpirala na zadnjih volitvah). Nova Gorica, 8. 6.2020    P.S: Na fotkah so vsa tri moja invalidska vozila. Napisala: Zarja Trkman |
Plesna predstava v Novi Gorici, napisala: Zarja Trkman
Ponedeljek ob osmih Bližina 'Stal sem za odrom. »Gospe in gospodje,« sem vzdihnil in rekel močneje: »Gospe in gospodje …« Potem sem utihnil. In videl sem tope oči pisanih frakarjev, zročih v prazno, in tam za stebrom sta se smehljala otrok in velika sončnica v njegovi roki.' Mavrični angel, Karel Gržan Končno. Spet kultura v živo. Po treh mesecih. Na malem odru SNG Nova Gorica. Plesna predstava. Koreografija, ples, lučke, glasba. V izvedbi štirih. Plešeta ne več rosno mlada plesalca. Izrazni ples z močnim sporočilom. Znotraj kvadrata, po robu, na črti in preko roba. Onkraj utvar. Svobodna. Z gibi povesta vse. Sprehodita se skozi otroštvo, ona po črti, kot bi plesala na gredi, on za drugo črto, linijo. Gibi pokažejo na eni strani ujetost v neka pravila (ukrepe), po drugi pa svobodo gibanja, ki ti je ne sme nihče vzeti. Ljubezen, bližina, ob zvoku tolkal, molilnih mlinčkov. Hrepenenje po tem, da bi bil-a ljubljen-a. In potem spet razhod in spet hrepenenje po ljubezni, bližini, objemu. Uspe jima, najti se, tudi na stara leta, ko on zboli za parkinsonovo boleznijo. Nič ju ne more ločiti. Nihče. Sama si krojita življenje, sama sta si v uteho v težkih trenutkih. Tišina, zvok, tolkala, molitev. Vse to spremlja njun odhod izven okvirjev, ki jih določa družba. Ljubezen premaga vse ovire. Ljubezen vodi v večnost in enost. Lep večer, kulturni pristop k invalidki. Spremstvo do dvorane, do dvigala. Za tja in nazaj. Povsem drugače kot na kulturni praznik, 8. Februarja letos v Kulturnem domu Nova Gorica. Ko sem razočarana zapuščala prizorišče proslave, ki je bila namenjena le izbranim gostom, pa četudi za ogled uporabljam svoj skuterček, na katerem lahko sedim. V SNG pa, kapo dol tamkajšnjim zaposlenim, ki me prav vedno pričakajo odprtih rok, z nasmeškom, lepo besedo. Na-snidenje spet, dragi »gledališčniki«. In hvala za vašo prijaznost.  Napisala: Zarja Trkman |
Mirna in sr(e)čna, napisala: Zarja Trkman
MIRNA IN SReČNA Mirna zato, ker se stvari postavljajo na svoje mesto. SrEčna zato, ker smo uspeli zanetiti iskro, ki prerašča v ogenj, v požar. Mi trije, Milena, Oliver in moja malenkost. Uspelo nam je, uspelo prebuditi vsaj nekatere, ki nadaljujejo naše začeto delo. Izpostavili smo se, z obrazom, s pojavo in z besedo. Že pred skoraj dvema mesecema, natančneje 15. aprila, ko smo si na glas upali spregovoriti. Mati 12-letnega fanta s cerebralno paralizo, atletski trener in oče ter invalidka, starostnica, upokojenka. Vsak o svojem »področju«. Na RTV Slovenija, z Mojco Dumančič, v slovenski in primorski kroniki. Nadaljevali smo začeto »bujenje občanov« 26. aprila na akciji STOPIMO (SPET) SKUPAJ. Odmevni akciji v globoki tišini, ki je spregovorila sama zase. Pridružili so se nam še nekateri podporniki Galeta. Prvega maja KOLESARJENJE do Šempetra in nazaj, po obmejni kolesarski poti. Bilo nas je že več. Na kolesih, z rolerji, peš ali v teku. Prijetna prvomajska skorajda poletna nedelja nas je popeljala v nove, lepše čase. Točno opoldne ali natančneje PET PRED DVANAJSTO. In potem vsi petki do včeraj. Ob sedmih KOLESARJENJE PRIJATELJSTVA s Trga Evropa po mestu in nazaj na Transalpino. Že pred tremi tedni simbolično z Oliverjem in Mileno prerežemo žico na ograji na mozaiku med Gorico in Novo Gorico. Simbolika, ki prerase v resnično dejanje. Odprtje meje, odstranitev ograje. Pretekli in ta petek. Zamejci, zavedni Slovenci so prevzeli pobudo. Upajo si, saj nimajo česa izgubiti. Ne moreš nečesa, ki ti je na silo odvzeto, izgubiti. Ne gre. In odvzeta nam je bila svoboda gibanja, govora, odvzeto nam je bilo vse, kar nam po ustavi pripada. In še kar traja, še kar trajajo ti neživljenjski ukrepi. V Italiji so še strožji kot pri nas. A je Italija vseeno odprla mejo s Slovenijo ali bolje Slovenija z Italijo, a na neki čuden, nesmiseln način. Mi, Slovenci lahko gremo čez brez 14-dnevne karantene, prebivalci Italije pa so obvezni do karantene. Absurd brez primere. Za moje pojme, za mojo zdravo kmečko logiko. Ne zdrži! Že tako in tako je EU pokazala veliko mero NE-solidarnosti. Vse obmejne države z Italijo so kmalu zaprle meje s to državo, ki je utrpela veliko »žrtev« kovida. Ki pa je, saj vemo kaj. Nateg zdajšnje civilizacije. Umetno sprožen gospodarski zlom po vsem svetu. Le zakaj? Tudi to VEM-o, ali pač ne?! Kakor kdo. Mi trije vemo in smo se zato angažirali v prebujanju ljudi. Če nam je uspelo, bo pokazal čas. In le visoka zavest, trezen razmislek, lastna glava … le vse to lahko pelje v NOVE ZARJE. NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE!   Besedilo in fotografije: Zarja Trkman Preberite še: |
Muca CUPatarica, napisala: Zarja Trkman, maj 2020
Muca CUPatarica Odmevno ime novega Centra Uporabnih Predmetov v Solkanu MUCA CUPatarica je center dobil po slavni Muci Copatarici Ele Peroci z ilustracijami Jelke Gošnik. Ime centra so izbrali dijaki novogoriške gimnazije, ki so k odprtju hiške na bivšem solkanskem mejnem prehodu prispevali prelep video. O trajnostnem razvoju, o potrošništvu, o ponovni uporabi predmetov, o recikliranju …  Danes, 25.5.2020, je hiška Muce CUPatarice odprla svoja vrata. Lična hiška s predmeti, ki ji predvsem zaznamuje ponovna uporaba, od nakita iz plastike, preko oblek, torbic iz jeansa, iz starih kajbovk, do kredenc, poličk, obešalnikov, stalaž … čevljev, starih oblek, rut in šalov … tudi gugalnica je med njimi. Skratka NI DA NI. Opremljena je res z okusom, prijetno domovanje muce CUPatarice bo to. Muce, ki vztrajno preganja miško iz svojega domovanja. Miško, ki hoče delati škodo trajnostnim ponovno uporabljenim predmetov. V hiški, ki je danes, na DaN MLADOSTI odprla svoja vrata in bo odprta za obiskovalce, kupce, ljudi, ki bodo izmenjali predmete ali pa jih kupili po »zeleni ceni«, vsak dan med 14. In 18. uro ter vsako prvo soboto v mesecu se bodo izmenjevala tudi predavanja, delavnice, izmenjevalnice oblačil in okrasnih predmetov. Obeta se lepa popestritev dogajanja v so-mestju Nova Gorica-Gorica. To je že drugi CUP center, za Izolo zdaj tudi na »meji« med Novo Gorico in Gorico. Obeta se jih še več, takih centrov po Sloveniji. Zaenkrat sta dva in najlepši je prav tu, v Solkanu. Yes, naj se nadaljuje poslanstvo Mojega sveta, čistega planeta. Poslanstvo ideje: rešimo, kar se rešiti da. Naredimo zemljo spet prijazno vsemu živemu. Naj živi in se razvija ZEMLJA, v smer, ki nudi sobivanje, strpnost in ljubezen. ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI.      Besedilo in fotografije: Zarja Trkman |
Deklica s krono, avtorica: Zarja Trkman, maj 2020
Deklica s krono Igrala v mestnem parku ponujajo tako različna druženja med otroki, med starši, med očki in mamicami. Vedno najdeš družbo, sorodno dušo. Prav tako na bližnjem skate parku. In tam se je znašla prav posebna deklica, deklica s krono na glavi. Najverjetneje še ne hodi v šolo, je pomislil 8-letni deček Kris, ki je tja, na igrala prišel s svojo mamo. Na svojem vozičku, prvič ga je uporabljal. Šele učil se je, kako upravljati z njim. Prijeten pobič, je pomislila deklica s krono na glavi. O, kako mi je všeč ta deklič, je pomislil Kris. Kako ti je ime? Nimam imena. Kako nimaš imena? Nimam ga, ker mi ga ni nihče dal. Kako da ne? Ker nimam staršev. Kako da jih nimaš? Ne vem, odkar pomnim sem sama. Ti lahko jaz dam ime? Prosim. Krona bodi. Ok! Spoprijateljila sta se. Deklica Krona in deček Kris. Vsak dan sta se srečevala na igrišču, na igralih. Krona je plezala, se gugala, skakala. Kris se je vozil naokoli. Spoprijateljil se je tudi s svojim novim skuterjem, ki mu je dal ime Puma. Predvsem pa sta se s Krono veliko pogovarjala. Dotikala sta se tudi tem, kot so družina, ljubezen, prijateljstvo. Stari duši v mladem telesu. Kris v hendikepiranem, Krona s krono na glavi. Krono, ki je bila posuta z dragimi kamni, krono, ki je bila priraščena na njeno glavo. Ni se je dalo sneti. Nikakor. Čudno, je pomislil deček Kris, kako se je le rodila s krono na glavi. A se nista ubadala s tem, od kod je prišla, kje so njeni starši. Ni bilo pomembno, pomembnejše je bilo njuno prijateljstvo. Pa se je zgodil en čuden dan. Krona pride v park, igrala so prazna. Okoli njih trak. Civilna zaščita - piše na njem. Nikjer nobenega otroka, nikjer živega človeka. Kje neki so, je pomislila Krona. Brž je opazila, da tudi avtomobilov ni, nobenega pešca, trgovine zaprte. Kot da je vse izumrlo. Sprehodila se je po mestu. Le tu in tam je kakšnega srečala. Človeka, mrkega pogleda, brez smehljaja. Vsak je bil sam in z masko na obrazu. Krona se je spraševala, kaj se dogaja, a ni našla odgovora.  Pa se od nekod pojavi sivolasa gospa na modrem skuterju s tremi kolesi. Nasmeji se ji, Kroni in jo povabi, naj se ji pridruži na skuterju. Se popeljeva kam, ok? Ok, Krona se povzpne okobal na skuter, se prime sivolase gospe okoli pasu in že šibneta po praznih ulicah. Aurora je ime gospe s skuterjem. Prijazna, mladostna gospa blizu sedemdesetih let. Kramljata o vsem, tudi o tem, zakaj je vse zaprto, zakaj so ljudje doma. Aurora Kroni razloži nastalo situacijo. Kot ve in zna. O virusu corona ji govori, o ukrepih, ki jih sprejemajo po celem svetu. O OSTANI DOMA, o LOCKDOWNU. Krona ne razume najbolje. A uživa z babico Auroro. Na Modrem dirkaču, kot ga poimenujeta. Babica Aurora Krono povabi v svoj dom, v hiško nad mestom. Deklica prvič občuti, kaj je dom, kaj je materinska ljubezen. Prvič spi v postelji, prvič ji nekdo skuha slastne obroke. Prvič je sladoled. Za Krono nova doživetja, novo življenje. Prav tako za Auroro. Po štirih letih, odkar ji je umrl začuti, da je spet ljubljena. Od male Krone. Ne sprašuje je po poreklu, od kod prihaja, zakaj je sama. Ni pomembno. Pomembno je, da sta se našli. Nekega dne pa se Krona vendarle ojunači in babico Auroro povpraša po Krisu. Babica, tako ji pravi Korona, ga pozna, seveda ga pozna. Krisa in njegovo mamico Leno. Pokliče ju in povabi na kavico, Leno, Krisa pa na sladoled. Presrečna sta, Kris in Krona, ker sta spet skupaj. Ne sicer na igralih, temveč na Aurorinem sadnem vrtu. Lena in Zarja pijeta kavo, onadva, otroka pa jesta sladoled. Sreča je popolna, prijateljstvo res pravo, ljubezen tudi. Pa tišina in mir, ki so ga prinesli ukrepi, ki jih otroka ne razumeta, babica Aurora in mamica Lena pa ja. Ker vesta, ker razmišljata s svojo glavo. Ne nosita mask, ne razkužujeta rok. Živita normalno, kot sta živeli prej. Srečni so vsi štirje, ker so se ponovno našli. Kako se bo življenje naprej odvijalo, ne mislijo. Aurora ima njivo na solkanskem polju, Lena sadovnjak, nasad češenj v Brdih, Goriških Brdih. Vsak dan vsi štirje obiščejo in en in drugi prostor. Milena in Krona nabirata češnje, Kris in Zarja se zabavata z družabnimi igrami, bereta, delata kaj za šolo. Lepo jim je. Še nikoli jim ni bilo bolje, lepše, prijaznejše. Ne belijo si glave, kaj bo prinesel jutri, niti, kako je bilo včeraj. Živijo, se imajo radi. Uživajo na soncu, v vetru, dežju in burji. Vsak trenutek, sleherni dan. Ostani doma je slogan, ki je smešen. Vsem štirim. Zakaj le bi ostajali doma, saj je njihov dom Zemlja, je narava, so ptički in trave. So detelja in bezeg, češnje in slastne murvice. In tega je povsod dovolj. Za vse, za vsakogar. Pa čiste pitne vode tudi. Torej zakaj vse to, ta nesmiselni lockdown po vsem svetu. Da si. ZEMLJA ODPOČIJE, ČLOVEK ZBUDI, LJUBEZEN spet SVET za-VRTI ... Zato!  Besedilo in fotografije: Zarja Trkman |
1-10 of 81
