---

Ura je 5.00, zbudila sem se ob 3.00, najverjetneje zaspala še kakšno uro, pogledala na uro ob 4.00. 

Vstanem, ker imam nemirne noge. Še prej naredim nekaj vaj za hrbet in noge ter roke. V postelji, kot vsako jutro. Da ne zakrnim. Če tega ne bi delala sleherni dan, sam bog ve, kako bi hodila (po stanovanju s hoduljo, po stopnicah držeč se za ograjo, včasih s palico nekaj metrov do avta …). 

Burja se je malo umirila. Tokrat ima mlade. Piha že skoraj cel teden. Tako zelo, da sem celo včeraj OSTALA DOMA. Ni se mi dalo ven, ni bilo sonca, burja je brila kot za stavo. Lepo je bilo v toplini mojega doma. 

En lep, pravzaprav dva telefonska pogovora. S prijateljem iz Ljubljane, s katerim se nisva slišala že res dolgo. Najverjetneje več kot leto dni. Ko sem ga nazadnje videla na njegovem domu, pa ženo tudi. Postregla sta mi s kosilom, prijetno smo kramljali. 
Jaka je globoko veren, v pravem pomenu besede. Jaz ne, gnostik sem. A imava podobno življenjsko filozofijo. Čutiva se, četudi se ne vidiva, slišiva. Še enkrat več sva prišla včeraj do tega spoznanja. Jaka, kadarkoli pogledam na Sveto Goro, se spomnim nate. Torej večkrat na dan. Mu rečem ob koncu klepeta. Še pozdrav njegovi ženi. Odložim telefon. 

Odprem računalnik in poslušam intervju s patrom Gržanom, ki ga tudi delim na svojem profilu.
Zvečer pa intervju Asye Širovnik z dr. Mate Gabor, piscem knjige Ko telo reče ne. Še en odličen intervju. Zjutraj pogovor z dr. Peterlinom, profesorjem, ki živi in dela v San Franciscu.
Trije odlični intervjuji, ki me obogatijo, naredijo dan prijaznejši in topel, ker so gostje topli, pa voditelji tudi. 

Dan sem si zapolnila tudi s kuhanjem. Po skoraj štirih letih (od moževe nesreče, novembra 2015) sem spet spekla štrudelj. Domače marelice od lani in češnje iz leta 2006. Ja, iz leta 2006, vložila jih je moja, zdaj skoraj 99 letna tašča. Odlično mi je uspel. Brez sladkorja, le sadje in testo. Njami. Pa zelenjavna mineštra ter domač radič s fižolom in čičeriko. Po kosilu kavica s sladoledom, za malico odlična sočna pomaranča in jabolko. 

Berem Kezeletovo knjigo Duša stare Evrope, malo pišem, zvečer zakurim kamin in dan se prevesi v noč. In noč v nov dan. 

Svita se, ptički se oglašajo. Ljubim zgodnja jutra. V tišini in miru, le petje ptičev in burja. Ki pa je trenutno potihnila. Obeta se še en lep, miren dan osamitve. Prisilne osamitve. Zaukazane. A jaz se ne dam, razen včeraj, grem vsak dan dvakrat ven. S svojim skuterjem, z vetrom v laseh se vozim po praznih ulicah mesta. Srečujem le redke sprehajalce psov, ki svoje ljubljenčke iz blokov, stolpnic pripeljejo le na potrebo in se spet umaknejo v zavetje svojih domov. 

Lepo mi je, doživljam prav poseben mir, veličasten je. Naj ostane tako. Naj se človek zaustavi v tem brezglavem hitenju. Za čem? Ne vem za čem. Tako malo je potrebno, da človek preživi, da živi kvalitetno, a skromno. Da se druži, da si vzame čas za svoje najbližje, da si vzame čas za prijatelje. Tako malo je treba, pa vendarle človeštvo hiti v neznano smer.

Hvala KoRONI, da je človeka ustavila. Da si je vzel čas za samorefleksijo. Da je začel razmišljati, kaj je v življenju pomembno, kaj so vrednote, ki štejejo. Denar? Ne! Hiša in avto? Ne! Jahta in letalo? Ne!
Odnos? Ja! Družina? Ja! Prijateljstvo? Ja!
Zdravje? Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Ker če imaš zdravje imaš lahko vse. Imaš delo, imaš dom, imaš prijatelje in družino. In imaš čas, da vse to neguješ ohranjaš in ceniš. Si hvaležen za blagoslov, ki ti je ponujen.

Ostani ZDRAV-A, ki vse bolj nadomešča OSTANI DOMA. Tudi na radiu je slišati to: OSTANI ZDRAV-A!

---

---