---

Apel podobo na ogled postavi 

---

Nočem soditi ali kazati s prstom na nobenega. A vendarle. Odločila sem se javno oglasiti. V pismu bralcev. Ker mi je DOVOLJ stalnega opozarjanja pristojnih služb na problematiko, ki sem ji priča že skoraj pet let, odkar za gibanje uporabljam invalidski voziček z dodatnim pogonom, mini skuter ter v zadnjih mesecih trikolesni skuter. Sem invalidka in imam res dovolj tega našega mesta in objestnih občanov. 

Zato apeliram na mestne oblasti, na policijo in redarsko službo, da nekaj ukrene. 

Dnevno se namreč srečujem z arogantnimi šoferji, pa tudi pešci in kolesarji. Dnevno je ogroženo moje življenje, moje zdravje. Dnevno se srečam z vsaj nekaj šoferji, ki prevozijo rdečo luč, ki se na prehodu za pešce ne ustavijo, čeprav me vidijo, da sem na vozičku ali skuterju. Dnevno sem priča zaparkiranju klančin na prehodu s ceste na kolesarsko stezo. In verjemite, ne pretiravam. Opozorila sem že policiste, redarje, lokalne oblasti. A ostaja le pri tem, pri nespremenjenem stanju. Sicer mi prisluhnejo, so prijazni, a se v reševanje problematike ne podajo.

Ne vem več, kaj naj še storim. Ker mi je res DOVOLJ te BORBE za osnovne pravice invalidov. Da ne omenjam prometne signalizacije ob parkirnih prostorih za invalide. Pred občinsko stavbo in knjižnico ni znakov za invalide, le parkirni prostor je označen z rumenim znakom. To pa ni dovolj za oglobitev šoferjev, ki nimajo parkirne karte za invalide (po besedah vodje redarske službe, s katerim sem se sestala pred nekaj časa). In teh ni malo.

Potem so tu še zelo neposrečeni prehodi na kolesarski stezi na Erjavčevi cesti, s pločnikov na dovoze k blokom. Vsi invalidi se pritožujemo nad tem, pa tudi nad nekaterimi prestrmimi klančinami v trgovine in restavracije. Počutimo se drugorazredne, ker so nam onemogočeni obiski nekaterih lokalov, trgovin, muzejev, da ne govorim o Kulturnem domu Nova Gorica, ki najverjetneje sploh ne bi smel imeti uporabnega dovoljenja, ker ni poskrbljeno za požarno varnost, niti za invalide na vozičkih.

Dovolj mi je! Apeliram na lokalno oblast, da nekaj ukrene in da naše mesto res postane PRIJAZNO INVALIDOM. Ne le v besedah, obljubah, temveč v dejanjih. Pet let mojih prizadevanj in opozarjanj na ta zdaj že skrajno zaostren problem je res too much. Ne da se mi več. Imam pa pravico do varnega gibanja po mestu. Le svoji prisebnosti se imam zahvaliti, da nisem poškodovana, ali celo ob življenje. In naj mi že enkrat nekdo pove, kje se s svojimi »vozili« lahko gibljem. Ker če sem na pločniku, kasiram slabo voljo pešcev, na kolesarski stezi kolesarjev, na cesti šoferjev. Na parkiriščih za invalide pa arogantno vedenje šoferjev, ki so »le za trenutek parkirali tam«.

DOVOLJ MI JE! UKRENITE ŽE NEKAJ, DA SE BOM POČUTILA VARNO v našem mestu, v Solkanu, Kromberku. Naj povem, da je v sosednji Gorici ter Šempetru povsem drugače, prijetne kolesarske steze, urejene klančine, dobre ceste. Tu pa zatečeno stanje luknjastih cest, pomanjkanje kolesarskih stez, neurejene signalizacije, arogantni šoferji s telefoni v rokah … in še marsikaj bi se našlo.

Zarja Trkman, borka za pravice invalidov (tako so me poimenovali v Goriški.si, ko sem jih podpirala na zadnjih volitvah).

Nova Gorica, 8. 6.2020


P.S: Na fotkah so vsa tri moja invalidska vozila.

---