MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎Objave-Vse-eno‎ > ‎

Ciprske zgodbe, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 18. dec. 2017 02:31 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. dec. 2017 04:23 ]
Ciprske zgodbe


"Vabljeni na veliko grško poroko, naslednje leto, na Rodos."

S temi besedami se je poslovil. Naš Dejan, ki smo ga vzeli za svojega. Na odisejadi po Cipru. V glavnem na severnem, turškem delu Cipra. Z zanimivo zgodovino, politiko, kulturo … predvsem pa z zgodbami, ki ga delajo tako drugačnega, tako unikatnega. In prav te zgodbe je naš Dejan delil z nami, s 44 popotniki, ki smo se odločili, da ta del Cipra malo pobliže spoznamo. Mešanica, jugo nostalgična mešanica Hrvatov in Slovencev, ki pa smo se lepo in dobro imeli, si pomagali, se razumeli in spoštovali …

"PRIDEMO", SMO ZATRDILI V EN GLAS, "DRUGO LETO, NA RODOS" … Kdo in kdaj? … bomo videli … hehehe

Zgodbe, ki jih je zapisalo življenje, pred kakšnim tisočletjem ali dvema, pred nekaj sto leti, ali pa pred nekaj desetletji … in zgodbe, kot jih piše življenje zdaj. Tu in ta trenutek.

1. Dan – 1.12.2017

Petek. Polno letalo, umirjeni potniki, Slovenci in Hrvati, zvedavi in v pričakovanju. Česa? Novih zgodb, novih spoznanj, novih doživetij.

Nastanili smo se v družinskem hotelčku Manolia, v Lapti na Severnem delu otoka, turškem delu, 15 km od Kirenye. Prijeten hotelček, ob sami obali, v mirnem okolju. S Klavdijo sva dobili enkraten apartmajček, na vrhu, z mansardno sobo, z dvema balkonoma in pogledom na izjemen zalivček in na širno modrozeleno morje. Zvrnili sva se v posteljo in nemudoma zaspali.

"Fotka z balkona na Cipru ... oblaki ..."

Čakala naju je izjemna dogodivščina, ki se je izkazala a poučno, za lepo in obetajočo. S krasnimi ljudmi, s krasnimi srečanji.

2. Dan – 2.12.2017

Salamis in sv. Barnabas

Sobota. Samostan Barnabas je bil naša prva točka. Zgrajen je bil v spomin na sv. Barnabas, ki je bil judovske družine iz Salamisa. Ko je študiral v Jeruzalemu, je sprejel krščansko vero. Ko se je vrnil na Ciper jo je začel širiti po celem otoku, skupaj s sv. Pavlom.

Samostan vključuje cerkev, cerkveni vrt, samostanske celice in kapelico, v kateri je katakomba sv. Barbanasa. Tu je tudi muzej.

"St. Barnabas"

Samostan je lep in dobro ohranjen. V cerkvi so zbrane ikone s celega otoka. Ker v cerkev nisem šla, sem si podrobneje ogledala muzejček in tu so fotke vsega, kar v njem hranijo… iz kamene dobe še, pa tudi amfore, orodja, orožja iz kasnejših obdobij. Ker je Ciper precej kamnit, so ljudi pokopavali v sarkofage, po petih do sedmih letih so sarkofag odprli, vzeli kosti in jih shranili doma. Še danes mrtve odpeljejo na kremacijo v Bolgarijo, ker v Turčiji ni dovoljeno upepeljevanje. Seveda takšna kremacija veliko stane.

Od tod smo se odpravili v Salamis. Dejan mi je rekel, da si ne bom mogla ogledati tega kraja, ker je neroden teren za moj skuter. "O.k.", sem rekla. Naša skupina je odšla na raziskovanje, jaz pa, trmasta in vztrajna kot sem, sem se odločila, da vsaj poskusim. In, ja, uspelo mi je vsaj nekaj videti…amfiteater, stebre…ulico in še kaj…uspela sem tudi nekaj pofotkati.

"Salamis"

Potem sem se zapeljala do Murata, ki je še z enim šoferjem igral znano turško igro z kockami in okroglimi ploščicami. Ne vem, kako ji pravijo, tej igri. Murat je zmagoval in je vidno užival pri igri. In seveda obvezna cigareta med njegovimi prsti in seveda turška kava.

Zgodba iz Salamisa, ki mi jo je povedala Klavdija, kot si jo je pač zapomnila ob Dejanovi razlagi.

V bazenu, ki je bil namenjen tako moškim kot tudi ženskam, se je dogajalo. Amazonke, bojevnice z lokom, ki so si odrezale eno dojko, da so lažje naslonile lok, so krojile dogajanje. One so bile tiste, ki so izbirale. Moške, za razplod. Najboljše, najbolj postavne, najbolj privlačne. Pomemben podatek, za ohranjanje kvalitete potomstva.

Če je kdo v te kopeli prišel zgolj zaradi užitka, je zabavo drago plačal.

Pa še ena: v areni, amfiteatru, ki je lahko gostil nekaj tisoč obiskovalcev, so se vrstile gladiatorske igre. V prvi vrsti, so sedeli nadomestni igralci. Boji so se dogajali tudi pri 50.-ih stopinjah celzija, na žgočem soncu in marsikdo je omagal. Zamenjali so ga z drugim. Kruto, a resnično.

3. Dan - 3.12.2017

Nikozija (Nicosia-angl., grško Levkosia, turško Lefkos)

Nedelja. Glavno mesto Cipra. Edino mesto v Evropi, ki je razdeljeno med dve državi, od leta 1974, ko so z Zeleno črto mesto razdelili na grški in turški del. Manjši del pripada severnemu Cipru, kjer živi izključno turško prebivalstvo.

Ker smo Nikozijo obiskali v nedeljo, ko moškim izplačujejo prispevek države, ni bilo na ulicah videti nobene ženske, pred bankomati pa so bile vrste moških. Vsi z mobilnimi telefoni, lepo oblečeni. Žensk pa nikjer, niti ene!!! Res zanimiva slika glavnega mesta.

V mesto smo vstopi skozi vrata obzidja. A ta turkov spomenik je bil na krožišču. Sprehodili smo se po za avtomobile prepovedanem jedru turškega dela mesta do notranjega dvorišča velikega hana. Služil je za sejmišče. Ljudje so pripotovali od vsepovsod in robo tovorili na oslih. Ko so osli obnemogli, so jih pustili kar tam. Odsluženi osli so potem romali na polotok Karpas, kjer so še danes zanimiva atrakcija.

Ko smo hoteli prestopiti mejo, Zeleno črto, se je računalniški sistem sesul. Po eni uri je meni uspelo priti čez mejo, v grški del Nikozije. Za mano je prišla tudi Klavdija in skupaj sva se sprehodili po sodobni promenadi s trgovinami celega sveta.

Kakšna razlika. Na eni strani še Balkan, na drugi pa pravo evropsko mesto, s prestižnimi zanimivimi trgovinami s celega sveta. Črno-bela slika, na eni strani skorajda uboštvo, na drugi pa prestiž. Na eni strani Balkan, na drugi Evropska unija. Popolno ravnovesje moških in žensk, družin z otroki, ljudje s celega sveta, belci, rumenokožci, črnci … nekatere zakrite ženske, a vseeno sodobno oblečene. Pravo razkošje. Na turški strani ponaredki znanih mark, na drugi strani originali.

Naši "šopingisti" pa so vseeno raje kupovali ponaredke, nakupe so opravili na turški strani … najverjetneje tudi za nadaljnjo prodajo - "šverc komerc", bi včasih temu rekli …

"Čas za nakupovanje tega, česar ne potrebujete" … je vedno rekel Dejan. In prav tako je bilo … velika večina je nakupovala stvari, ki jih ne potrebujejo … jaz pač ne!

Prva naša postojanka je bila tovarna usnjenih izdelkov. Reklama z modno revijo, potem pa predstavitev izdelkov in seveda nakup. Odločila sem se za moderno rumeno usnjeno jakno, modernega, sodobnega kroja, zadnja, letošnja kolekcija … čeprav ne kupujem oblačil zadnjih 10 let, sem se tokrat le odločila za jakno. Vplačala sem le avans 20, evrov, potem pa sem bom doma odločila ali jakno vzamem ali ne. Zdi se mi, da sem bila zelo uspešna v "cenkanju" … njihovo kao zadnjo ceno, sem uspela "scenkati" še za dodatnih 400 eurov … za mano so prišli in sprejeli mojo ponudbo … hehehe. Jo bom kupila, jakno namreč? Ne vem, najverjetneje da, sicer pa ne … hahaha

4. Dan - 4.12.2017

Kirenya

Ponedeljek. Pričaka me nasmejani Murat, naš šofer, ki kadi kot Turk … hahaha … dobesedno. "Merhaba", ga pozdravim in se povzpnem na avtobus. On pa, kot vse naslednje dni pospravi moj "skuter" v prtljažnik. Brez besed mi tudi priskoči na pomoč vse naslednje dni. Hvaležna sem za takega prijaznega možakarja. Le s čim sem si to zaslužila? "Tešekur ederim" se mu zahvalim po turško. Naučila sem se kar nekaj turških besed, ki sem jih pridno uporabljala, zlasti v komunikaciji z Muratom.

Belapais in zgodba o Pavarottiju

Najprej se zapeljemo v hrib, kjer smo priča številnim vilam, ki so si jih zgradili Angleži, ki se topet vračajo na Ciper in tu preživijo zimske, hladne mesece, v soncu in prijetnem okolju. Zakaj na hribu? Ker hočejo mir, ker se tako izognejo navalu turistov, ki poleti replavijo Kyrenio, ker hiše ne propadajo kot tiste ob morju, kjer sol in visoki valovi ter veter naredijo svoje. Na vrhu nas pričaka mogočen samostan Bellapais, ki se ga uvršča med najlepše mojstrovine gotske umetnosti na Bližnjem vzhodu.prvi menihi v njem so bili Avguštinci, leta 1187 so morali pobegniti v Jeruzalem, ker ga je takrat osvojil turški vladar Saladin.

"Detajl veličastnega spomenika gotske umetnosti - samostan Bellapais."

S samostana se odpira prekrasen razgled na Kirenijo.

V samostanu je tudi dvorana, kjer so nastopili znani pevci: Beyonce, Pavarotti, Jeniffer Lopez … ko je nastopila Beyonce, so GRKI IZKLOPILI ELEKTRIKO, KONCERT JE BIL PREKINJEN, NASTAL JE PRAVI ŠKANDAL. ŠE VEČJI PA OB NASTOPU Pavarrotija, ki je za koncert računal 2,5 milijona Evrov. Ljubosumni grki oz. grški del cipra je prekinil vse odnose z Italijo zaradi tega. Pavarroti se je odločil, da vrne denar in ustanovi fundacijo za obolele za levkemijo. Obolevajo zlasti moški. Zakaj je tako, niso še dognali. Sklad je zgradil kar tri bolnice, ki se ukvarjajo z raziskovanjem levkemije na Cipru. Od tedaj naprej, v samostanski dvorani lahko nastopi vsakdo, ki se odpove honorarju v dobro Fundacije. Lepo dejanje znanega tenorista je dobilo odmeven epilog. Vse za dobro ljudi, obolelih za levkemijo. In za znanstveno raziskovanje tega fenomena.

Odpeljemo se novim zgodbam naproti. V veličastni planinski dvorec sv. Hilarion nad Kirenyo. Spretna vožnja "mojega" Murata, mimo vojaškega oporišča, pod mogočno trdnjavo, na kateri je sultan preživljal poletne dni. V svojem haremu, ki je menda štel 4000 žen. Fascinantna zgodba se je spletla pod trdnjavo. Dejan je povabil 4 naše udeleženke, on sam pa je bil Sultan. Nazoren prikaz "kast" v haremu. Prva žena je bila kuharica, druga je hrano ponudila sultanu, tretja je bila z njim, da mu je dala spolne užitke, četrta pa je bila z njim noseča. Vse ženske so si želele vzpona na kastni lestvici. Prva je skuhala kosilo, v katero je dala strup. Drugo ženo je zastrupila in se tako prebila v drugo kasto. Tu je tretji ženi ponudila zastrupljeno hrano, žena je umrla in na njeno mesto je vstopila ona. Nudila je sultanu spolne užitke, ko je prva žena rodila hčerko, ki so jo nemudoma ubili, je prva žena upala, da bo sultanu povila dečka, sicer jo je čakala smrt.

Tako so te ženske delovale, zastrupljale so druga drugo in se povzpenjale vedno višje.

Pozimi so se učile. Pridobivale so številna znanja, da bi sultanu čimbolj ugajale. A je bil sistem izločanja zelo krut. Ni znano, koliko žena je umrlo, niti kam so jih pokopavali. Najverjetneje so jih metali v brezno. Domnevno.

Dejan je to zgodbo delil z nami tako nazorno, da si jo je vsakdo zapomnil.

Sv. Hilarion je služil tudi kot obramba Kirenye pred vpadom neprijateljev. Ko so zagledali ladjo, so nemudoma zakurili ogenj ter na ta način opozorili prebivalce mesta, da so se umaknili na varno, največkrat v obzidano trdnjavo.

Le-to smo si popoldan tudi ogledali. V njej so ostanki najstarejše ladje, ki so jo pred nedavnim odkrili nedaleč od pristanišča. Videli smo številne predmete in tudi okostje same ladje. Vse se je zelo dobro ohranilo, zaradi peska in školjk, ki so prekrile ladjo in predmete v njej. Orodje, ostanki amfor, pribor…vse to smo lahko videli.

S Klavdijo sva si privoščili kosilo na balkončku za dve osebi, tik nad marino, s čudovitim razgledom na barkače, stare jadrnice, pa vse do futurističnih jaht. Veličasten razgled in krasen sončni zahod, nam je ob kramljanju ob dobri hrani ponudila ta gostilnica. Dan se ni mogel lepše zaključiti. Za naju, namreč. Za ostale pa s shopingom, kateremu podleže marsikdo. Ne morem verjeti, tudi s shopingom so ljudje zasvojeni. Tako pač je.

Na začetku dneva pa smo si ogledali draguljarno, zlatarno, kjer smo dobili veliko koristnih in nevsakdanjih informacij o dragocenostih, ki smo si jih ogledali.

Danes moj prstanec krasi prstan z malim rubinom, moderni, letošnji dizajn. Rubin je po vedski astrologijo moj kamen. In evo, prvič v življenju sem si privoščila, v belem zlatu rdeč rubinček. Lep je!

Iyi geceler! Lahko noč Kirenya!

5. Dan 5.12.2017

Famagusta

Torek. Najprej ogled tovarne tepihov. Obsežna razlaga prav iz ust samega šefa, Črnogorca. Prijetna postrežba vseh nas z vinom, čajem, rakijo ali vodo. Nato pa podroben ogled tepihov, izobraževanje o njih, o številih vozlov in kako veš, kateri tepih je kvaliteten. O tepihih bombaž na bombaž, volna na volno, volna na bombaž in nazadnje svila na svilo. Ti mali primerki, pravzaprav umetnine so me navdušili … drevo življenja, rajski vrt, Kandinski … umetnine, ki res zaslužijo ime ART … očarana sem bila … naložba za prihodnost? Morda! Kdo ve? Jaz vem!

Sledil je ogled Famaguste

Zame in Klavdijo najboljši izlet. Ogledali smo si ostanke obzidja z Othellovim stolpom. Benečani so obzidje gradili kar dvajset let. Značilni beneški lev krasi vhodna vrata.

Zapeljali smo se na ogled Varoshe, "mesta duhov". Med letoma 1960-1974 je Famagusta doživela kulturni in gospodarski razcvet. Začela je rasti, zgradili so nova stanovanjska in turistična naselja. Pod Britanci se je del mesta, imenovana Varosha, razvil v pomembno turistično središče. Po delitvi otoka na turški in grški del, je Famagusta zopet turistično nazadovala. Turška vojska je čez noč Varosho zmrznila in zaprla za vse … za tujce, turiste. Varosha je postala mesto duhov. Zapeljali smo se naokrog, na lastne oči videli propadajoče vile. Po Dejanovih besedah je menda možno videti še skodelice na mizah, ker so morali prebivalci vse spustiti iz rok in zapustiti svoja domovanja. Ta del je še danes zaprto vojaško območje. Nihče ne sme vanj.

Žalosten pogled na mesto duhov nas ni pustil ravnodušne. Kako je bilo prebivalcem, ko so morali zapustiti svoje domove? To lahko vedo le tisti, ki to doživijo.

Pa naj še kdo obsoja begunce, ki morajo zaradi vojne zapustiti svoja domovanja. Ne razumem tega, te nestrpnosti do beguncev. Ne privoščim nikomur, a prosim za strpnost in razumevanje.

Ostali smo brez besed, vsak v svojih mislih in občutkih ob žalostnem dejstvu, ob skrušenem pogledu na nekdaj ugledna domovanja, ki javno propadajo in čakajo na razrešitev tega problema. Naj povem še to, da je 18 km najlepših plaž na otoku, sedaj zaprtih za javnost. Ker pripadajo Varoshi.

Po kruti zgodbi smo se odpeljali do mošeje Lala Mustava Paša, ki je bila do prihoda Turkov katedrala sv. Nikolaja. Pred njo raste figovec, ki naj bi bil star več kot 800 let. Njegovi sadeži naj bi imeli čudežno moč, ki pomaga zanositi neplodnim ženskam. Potem je tu še mošeja Sinan Paša, preurejena cerkev sv. Petra in Pavla.

"Mošeja v Famagusti, prej katedrala Sv. Nikolaja."

Še sprehod po promenadi, kjer so "naši" kupovali "tisto, česar ne rabijo" in do znane slaščičarne Petek, kjer menda delajo najboljše baklave na vsem Cipru. Klavdija si je privoščila kar dve, saj je vse dni sanjala o eni dobri baklavi. Jaz pa sem naročila karamelno rezino, veliko trikotno, ki je bila odlična, taka manj sladka in popila naravni pomarančni sok.

Pot domov in samo še postelja. Polna luna me je zjutraj zbudila v vsem svojem sijaju. Mesečina je odsevala v morju. Popolni pogled z balkona, fotka in priprava na nov dan … izlet na polotok Karpas.

6. Dan - 6.12.2017

Polotok Karpas

Sreda. Miklavž mi je zvečer prinesel prstan z rubinom. Sicer pa en zelo lep, sončen, a vetroven dan. Prava 'ciprska zima'. Bilo je okoli 14 stopinj, a ker je pihalo je bilo kar hladno. Pa smo jo doživeli, zimo na Cipru. Čudoviti ogromni valovi so butali ob obalo, morje se je penilo, polna luna se je ogledovala v morju in se kitila z vso svojo močjo in razkošjem. Nekaj temnih oblakov, za vzorec dežja in že smo krenili novim dogodivščinam naproti.

In zadnji dan z našim šoferjem Muratom. Tega sicer nisem vedela, a sva s Klavdijo vseeno pripravili skromno darilce zanj. V "moj kvačkan mošnjiček", ki sem ga bolj kot ne po naključju imela s sabo, saj sem v njem držala rezervni ključ za avto in tudi skuter, sva dali škatlico cigaret Malboro, dvajsetak sem zvila v cigareto, na vrh mošnjička pa vejico z oranžnimi kroglicami. Darilce sva dali na poličko. Zvečer, ko sem zadnja zapuščala avtobus, sem Muratuta objela in se od njega poslovila s turškim hvala. Ganjena in hvaležna za vse, kar mi je dal. Nesebično pomoč in svoj čas. Kot da bi vedela, da se ne bova več videla. In se tudi nisva. Na letališče nas je namreč peljal drugi šofer. Intuicija? Najverjetneje ja!

Popeljali smo se na polotok Karpas. Najprej do trdnjave Kantara, na višini 630 m, v gorovju Besparmak se nahajajo ostanki trdnjave iz 10. stoletja. Od tod se odpira nepozaben in edinstven pogled na polotok Karpas, na doline in plaže vzhodne ciprske obale, na osamljene uvale vzdolž severne obale in na slikovito nanizane zelene vrhove gorovja Besparmak.

Občudujemo spretno Muratovo vožnjo po strmo se vzpenjajoči, ozki in vijugasti cesti na Kantaro. A mu popolnoma zaupamo. Izkazal se je za zelo dobrega šoferja, prijaznega gostitelja, z vedno hladno vodo in pivom v hladilniku. Boljšega si ne bi mogli želeti.

Odpre se veličasten razgled, po nevihtni noči je ozračje čisto. V daljavi slutimo Sirijo in Izrael. Le slabih 100 km smo oddaljeni od vojne. 300 km od Egipta in slabih 80 od Male Azije, ki je bila danes zelo lepo vidna iz našega hotela.

Vsi se povzpnejo na vrh trdnjave, mi mahajo, sama pa uživam v prekrasnih razgledih in v svojem svetu. Murat in Dejan popijeta kavo s tamkajšnjimi zaposlenimi.

Odpravimo se naprej. Najprej spust v dolino, med borovci in zelenjem, potem pa pot proti najvzhodnejšem delu otoka. Nobenega prometa, slikovite plaže, mir in prostranost. Povsod rano žito, ki se blešči v svetlozeleni barvi. Vse je obdelano in semena čakajo da vzklijejo. Ciper ne pozna zime, najnižja temperatura čez dan ne pade pod 10 stopinj. Blaga klima tudi pozimi je tisto, kar privlači turiste na ta otok.

Ustavimo se v neki vasici, ki je še edina, kjer Turki in Grki živijo v slogi. Daleč od vojne so bili tam v sedemdesetih letih, spremljali so jo le po televiziji. Danes sta v vasi pravoslavna cerkev in mošeja skupaj. Čutiti je slogo, prav diši po njej. Popijemo granatno jabolko, čudovit sveže stisnjen sok, nekateri turško kavo in že smo zopet na avtobusu na poti do samostana apostola Andreja na koncu polotoka.

"Ikonostas v samostanu apostola Andreja, ki je na skrajnem vzhodu Cipra."

Na Karpasu so številni osli, ki se postavijo pred avtobus in se ne premaknejo, če ne dobijo kaj za pod zob. Zanimiv prizor.

V samostanu, v cerkvi je pravkar potekala maša, a smo bili mi edini, ki smo ji prisostvovali. Ikonostas je iz 24 karatnega zlata. Za samostanom je edini izvir pitne vode na severnem Cipru. Če se s to vodo umiješ, preženeš vse probleme stran, a moraš odložiti torbo, sicer jih le splakneš vanjo.

Legenda pravi, da se je tu zaletela ladja apostola Andreja. Ob silovitem trku je izbruhnil čarobni izvir, ki je slepemu kapitanu povrnil vid.

Na poti nazaj smo se ustavili na zlati plaži, peščeni , dolgi dva km, kjer želve karete ležejo jajca. To območje je nacionalni park. Radi ga obiskujejo botaniki in ornitologi.

Odpre se čudovit, zlatorumeni razgled na plažo. Tudi kakšno želvo je moč videti. V zahajajočem soncu je plaža res zlata. Prekrasno. Večina izstopi, fotografira ali hrani osle.

Na poti proti hotelu nam Dejan pove zgodbo o porokah na Cipru, o tem, kako se mlada dva zaljubita, o njunem prvem randiju, o zaročnem prstanu, ki ga bodoča nevesta razkazuje tako, da si venomer popravlja pramene as na čelu. Spoznamo, kako mogočne in velike so ciprske poroke, s stotinami povabljenih s stroškom okoli 70.000 evrov. Za poroko starša varčujeta vso svojo delovno dobo, a ker je gostov ogromno, nevesta in ženin dobita zajeten kup denarja.

Dejan nam pripoveduje tudi o ločitvah, o porokah s tujci, o varanjih, o homoseksualnosti … skratka zanimiv izbor različnih zgodb nam je ponudil ta mladenič.

Pa zgodovino Cipra nam je ponudil v nulo, kulturo in običaje, tako različne od naših, pa tudi od onih na celinski Grčiji in Turčiji. Da so velesila v marketingu, v letalskem prometu, v izdelovanju zlatega nakita, usnjenih izdelkov, tepihov … lahko bi se od njih učili. Od Turkov na Cipru. Turizem se bliskovito razvija in prav zanima me, kakšen bo severni Ciper čez deset let.

Slovo od Murata in spanje do kasnejše ure, ker se s Klavdijo odločiva, da bova zadnji dan počivali, zbirali vtise ali le uživali na sončku, s pogledom uperjenim naprej, na valove, ki butajo ob skale, ob turški kavici ali kar tako.

7. Dan - 7.12.2017

Lapta

Četrtek, mir in počitek, fotkanje rož, morja, valov. Zapisovanje vtisov, pisanje kartic in še počitek po lepo preživetih dnevih, spoznavanju kulture, gospodarstva, politične strukture.

Tako drugačen, tako edinstven, tako specifičen je zlasti severni, turški del Cipra, kjer pravila ne veljajo, kjer logika ne vzdrži, kjer kadijo "kot Turki", kjer veliko velja prijazna beseda in jasno "cenkanje", brez tega enostavno ne gre.

8. Dan – 8.12.2017

Domov!

Petek. Vstajanje ob pol štirih, avtobus na letališče Ercan, let do Antalyje, naprej do Ljubljane. Vožnja čez Podkraj, kosilo pri moževi sestrični, tako domače, z zelenjavno mineštro, frtaljo, radičem s fižolom. Obvezna kavica z domačo smetano in domačimi keksi ter doma narejenim jabolčno-hruškovim sokom.

Popoln zaključek popolnega potovanja.

Neizmerno sem hvaležna za še eno bogato izkušnjo. Hvala!


Zarja Trkman