Igrala v mestnem parku ponujajo tako različna druženja med otroki, med starši, med očki in mamicami. Vedno najdeš družbo, sorodno dušo. Prav tako na bližnjem skate parku. In tam se je znašla prav posebna deklica, deklica s krono na glavi. Najverjetneje še ne hodi v šolo, je pomislil 8-letni deček Kris, ki je tja, na igrala prišel s svojo mamo. Na svojem vozičku, prvič ga je uporabljal. Šele učil se je, kako upravljati z njim. Prijeten pobič, je pomislila deklica s krono na glavi. O, kako mi je všeč ta deklič, je pomislil Kris. 

Kako ti je ime? 

Nimam imena. 

Kako nimaš imena? 

Nimam ga, ker mi ga ni nihče dal. 

Kako da ne? 

Ker nimam staršev. 

Kako da jih nimaš? 

Ne vem, odkar pomnim sem sama. 

Ti lahko jaz dam ime? 

Prosim. 

Krona bodi. Ok! 

Spoprijateljila sta se. Deklica Krona in deček Kris. Vsak dan sta se srečevala na igrišču, na igralih. Krona je plezala, se gugala, skakala. Kris se je vozil naokoli. Spoprijateljil se je tudi s svojim novim skuterjem, ki mu je dal ime Puma. Predvsem pa sta se s Krono veliko pogovarjala. Dotikala sta se tudi tem, kot so družina, ljubezen, prijateljstvo. Stari duši v mladem telesu. Kris v hendikepiranem, Krona s krono na glavi. Krono, ki je bila posuta z dragimi kamni, krono, ki je bila priraščena na njeno glavo. Ni se je dalo sneti. Nikakor. Čudno, je pomislil deček Kris, kako se je le rodila s krono na glavi. A se nista ubadala s tem, od kod je prišla, kje so njeni starši. Ni bilo pomembno, pomembnejše je bilo njuno prijateljstvo. 

Pa se je zgodil en čuden dan. 

Krona pride v park, igrala so prazna. Okoli njih trak. Civilna zaščita - piše na njem. Nikjer nobenega otroka, nikjer živega človeka. 

Kje neki so, je pomislila Krona. Brž je opazila, da tudi avtomobilov ni, nobenega pešca, trgovine zaprte. Kot da je vse izumrlo. 

Sprehodila se je po mestu. Le tu in tam je kakšnega srečala. Človeka, mrkega pogleda, brez smehljaja. Vsak je bil sam in z masko na obrazu. Krona se je spraševala, kaj se dogaja, a ni našla odgovora. 

Pa se od nekod pojavi sivolasa gospa na modrem skuterju s tremi kolesi. Nasmeji se ji, Kroni in jo povabi, naj se ji pridruži na skuterju. 

Se popeljeva kam, ok? 

Ok, Krona se povzpne okobal na skuter, se prime sivolase gospe okoli pasu in že šibneta po praznih ulicah. Aurora je ime gospe s skuterjem. Prijazna, mladostna gospa blizu sedemdesetih let. Kramljata o vsem, tudi o tem, zakaj je vse zaprto, zakaj so ljudje doma. Aurora Kroni razloži nastalo situacijo. Kot ve in zna. O virusu corona ji govori, o ukrepih, ki jih sprejemajo po celem svetu. O OSTANI DOMA, o LOCKDOWNU. Krona ne razume najbolje. A uživa z babico Auroro. Na Modrem dirkaču, kot ga poimenujeta. 

Babica Aurora Krono povabi v svoj dom, v hiško nad mestom. Deklica prvič občuti, kaj je dom, kaj je materinska ljubezen. Prvič spi v postelji, prvič ji nekdo skuha slastne obroke. Prvič je sladoled. Za Krono nova doživetja, novo življenje. Prav tako za Auroro. Po štirih letih, odkar ji je umrl začuti, da je spet ljubljena. Od male Krone. Ne sprašuje je po poreklu, od kod prihaja, zakaj je sama. Ni pomembno. Pomembno je, da sta se našli. Nekega dne pa se Krona vendarle ojunači in babico Auroro povpraša po Krisu. Babica, tako ji pravi Korona, ga pozna, seveda ga pozna. Krisa in njegovo mamico Leno. Pokliče ju in povabi na kavico, Leno, Krisa pa na sladoled. 

Presrečna sta, Kris in Krona, ker sta spet skupaj. Ne sicer na igralih, temveč na Aurorinem sadnem vrtu. Lena in Zarja pijeta kavo, onadva, otroka pa jesta sladoled. 

Sreča je popolna, prijateljstvo res pravo, ljubezen tudi. 

Pa tišina in mir, ki so ga prinesli ukrepi, ki jih otroka ne razumeta, babica Aurora in mamica Lena pa ja. Ker vesta, ker razmišljata s svojo glavo. Ne nosita mask, ne razkužujeta rok. Živita normalno, kot sta živeli prej. 

Srečni so vsi štirje, ker so se ponovno našli. Kako se bo življenje naprej odvijalo, ne mislijo. Aurora ima njivo na solkanskem polju, Lena sadovnjak, nasad češenj v Brdih, Goriških Brdih. Vsak dan vsi štirje obiščejo in en in drugi prostor. Milena in Krona nabirata češnje, Kris in Zarja se zabavata z družabnimi igrami, bereta, delata kaj za šolo. Lepo jim je. Še nikoli jim ni bilo bolje, lepše, prijaznejše. 

Ne belijo si glave, kaj bo prinesel jutri, niti, kako je bilo včeraj. 

Živijo, se imajo radi. Uživajo na soncu, v vetru, dežju in burji. Vsak trenutek, sleherni dan. Ostani doma je slogan, ki je smešen. Vsem štirim. Zakaj le bi ostajali doma, saj je njihov dom Zemlja, je narava, so ptički in trave. So detelja in bezeg, češnje in slastne murvice. In tega je povsod dovolj. Za vse, za vsakogar. Pa čiste pitne vode tudi. Torej zakaj vse to, ta nesmiselni lockdown po vsem svetu. 

Da si. 

ZEMLJA ODPOČIJE, 

ČLOVEK ZBUDI,