Fotografija: Radio Koper

Bilo je lepo, nostalgično, a čarobno. Iztok Novak Easy je prireditev povezoval v njemu značilnem slogu, prijetno, malce zmedeno, a prisrčno in iskreno. Vsaka napoved je bila hudomušna, ni skrival občudovanja nad gosti, jih napovedal z "drugačnimi" besedami, skratka: DOŽIVETO. 

Gostje večera so bili Zoran Predin, Severa Gjurin, Tokac in Jani Šepetavec. Vsi so se pridružili Avtomobilom, ki so krepko zaznamovali slovensko rock sceno. V svojem značilnem slogu, ki je prepoznaven vsakemu poznavalcu slovenske glasbene scene, so nas popeljali skozi svoje komade, stare, mlajše, na koncu pa so zaigrali najnovejši komad, ki je bil vsaj zame zelo prijetna popestritev večera.

Severa, čokoladica, kot jo je poimenoval Easy in bodoča "pevka" Avtomobilov, če bi se Marko odločil za umik, me vedno znova navduši. S svojim čarobnim glasom je pobožala srca poslušalcev in razbila moško prevlado s svojo milino.

Tokac je s svojim malce "zakajenim" glasom popraskal mojo dušo, prijeten vokal, dober falzet, me je ogrel, saj sem ga prvič slišala v živo. Navdušena!!!

Easy se je tudi prelevil v pevca in v goste pripeljal svojega prijatelja Sergeja Ranđelovića alias RunJoe in ga spremljal na klaviaturah. Jani Šepetavec iz Brass Nova, se je Avtomobilom in Severi pridružil s saksofonom, Zoran Predin pa je nastopil kot prvi gost, najverjetneje se mu je malce mudilo, da bi pogledal rokometno tekmo v back stage-u, kjer sem ga tudi videla, ko sem zapuščala gledališče. Navdušen športni navijač, nimaš kaj.

Da ne pozabim, pred pričetkom koncerta je Rotarijski klub Siliganum izročil ček za 1000 evrov Pro bono ambulanti v Novi Gorici. Lepa gesta!

Naj zaključim svoj zapis z anekdoto o Alanu Jakinu, ki je, mimogrede moja generacija iz petedesettreče. Poznala sva se že kot najstnika. Takrat je moja sošolka pela v triu z Alanom in Milkotom. Folk glasba je bila tedaj na Alanovem repertoarju (Janis Joplin, Bob Dylan, Simon and Gerfunkel … Hodila sem na njihove koncerte, spomnim se zlasti tistega v Bukovici, ko sem komaj prepričala starše, da so me pustili. Ja, bili smo rosno mladi in so se starši bali za nas.

A nisem hotela o tem, temveč o nečem drugem. Alan mi je ponudil, da mi natiska na obleko CHE Guevaro, takrat je bil zelo popularen v naših krogih. Rečeno storjen: mama mi je sešila mini oblekico iz belega platna, mislim, da iz rjuhe in Alan mi je natiskal rdečega CHE-ja. Meni najljubšo oblekico sem nosila še dolga leta, potem pa je izginila neznano kam. Taka so bila moja druženja z Alanom in zato je zapisan v mojem srcu kot odličen kitarist in iskren fant, poln talentov.

Alan, pogrešamo te. In smo s tabo!