MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎Objave-Vse-eno‎ > ‎

Festival.sanje v medani., napisala Zarja Trkman, julij 2017

objavljeno: 5. jul. 2018 04:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. jul. 2018 02:33 ]

29. junij 2018


Sanje pod briškim nebom

Polna luna, krasno nebo še ne popolnoma temno, odličen ambient, čudovita publika, pove skorajda vse o večeru na Festivalu Sanje v Medani. Vila Vipolže, pozdravi nas Jani Kovačič in Violeta Tomić, ki nas povabi na »recepcijo«, pravzaprav skozi policijsko kontrolo in skozi vrata v »nebesa«. Begunci smo, vsak s svojim začasnim potnim listom. Mene pospremijo v begunski kamp v Libanonu.

»Nebesa«, pesniška nebesa, bi lahko rekla. Poezija, ki jo prebirajo avtorji, v jidišu, se mi zdi, je bil eden, Antoine, če se prav spomnim, ena pesnica najverjetneje španskega porekla, prevedena v slovenščino in en slovenski pesnik. Brali so svojo poezijo, tudi v prevodu. Bolj kot ne mračna je bila, vsaj tako sem jo občutila jaz. Morda je nastajala v težkih razmerah. Ne vem, pa tudi pomembno ni.

Pekel. Preselili smo se v klet Vile Vipolže, z rdečimi lučmi. Had. V njem Jani s svojo poezijo in pesmijo. Berejo besedilo iz potnega lista, v štirih jezikih, španskem, jidišu, hrvaško-srbskem-bosanskem-črnogorskem ( tako Damir Imamović) in slovenskem. Tudi ta tekst kaže na bolečino, trpljenje, tudi nestrpnost do drugačnih.

Vrhunec večera. Povabijo nas v amfiteater pod zvezdnato briško nebo. Polna luna, ki jo opazi Damir Imamović, Bosanec, ki je, upam si trditi, prvi glas Sevdaha. S Sevdah Takhtom, Bosanka Ivana na violini, Srb Ivan na basu in Hrvat Nenad na tolkalih ter seveda vokalist Damir na tambur-u (»možu tamburice, kot se je Damir izrazil. Tambur sta izdelala Bosanec in Slovenec Luka Zaletel, ki je bil tudi prisoten. Izreden zvok, izreden vokal.

Vrhunski nastop, ogromno bolečine in trpljenja, neuslišane in prepovedane ljubezni, hrepenenja ... izjemna kombinacija instrumentov, mojstrsko izvajanje vse štirih, me je popeljala v samo osrčje Bosne. Včasih »neprebavljiva« bosanska glasba me je sedaj popolnoma začarala. Moram priznati, da že kakšno leto nazaj, ko sem se seznanila s Sevdahom, Sevdalinko, to ljudsko, bogato, melanholično bosansko glasbo. Melos, ki me ni pustil ravnodušne. Zdaj jo razumem, zdaj jo ljubim, zdaj spoštujem tiste, ki jo radi poslušajo, zdaj vem, koliko in kaj jim pomeni.

Hvala Damirju in Sevdah Takhtu za krasen večer, hvala za prečudovito glasbo, ki izžareva vso bolečino trpečega ljudstva, žalostnega malega človeka, prepovedane ljubezni …

Hvala Sanjam, sinoči sem jih sanjala in danes jih bom zopet, danes s karizmatičnim Radetom Šerbedžijo in Zapadnim kolodvorom. Komaj čakam. Vabljeni, prijatelji, dobili boste potni list, s katerim boste lahko vstopili kamorkoli, tudi v RAJ in HAD.


http://festival.sanje.si/dogodki-2018/
Fotografija, internet, julij 2018

Gostujoče pesnice in pesniki: Antoine Cassar, Peter Semolič, Gašper Malej, Sofya-Agnessa Yakuntsova




Fotografije, Mili Arapović, julij 2018

30. junij 2018 



… KI SE BLIŽAJO RAZPUŠČENIH LAS V VETRU …

Rade Šerbedžija & Zapadni kolodvor


Vrhunski umetnik in živa legenda, gledališka in filmska ikona, šansonjer s strastjo do pisanja, čigar šarm je sol zemlje in mu pristoji prav tako kakor postrani nagnjen klobuk, njegova podedovana svetinja, nas bo z zasedbo Zapadni kolodvor peljal od pekla do nebes – s postanki na vseh sladostrastnih postajah vmes. S poetično raskavim glasom bo razbrazdal duše v nostalgijo, da bi si lahko, poglajene, pogledale v oči. Se videle, zares videle …
»Imejte se radi in razmišljajte o ljubezni. Ljubezen je pomembna, pa ne samo med moškim in žensko, ampak ljubezen do vsega. Tudi ljubezen do naroda, vendar ne v podobi skrajnega nacionalizma. Ljubezen do človeka, tudi do tujca,« je Rade Šerbedžija nedavno povedal.

Tako se je glasilo povabilo organizatorjev Festivala Sanje v Medani. In tako je bilo.

Najprej so na sceno stopili člani zasedbe Zapadni kolodvor. Vsi so akademsko izobraženi, najbolj sta me očarala Antun na violini in Marjan na harmoniki … vsi so bili odlični, a onadva sta me naravnost začarala.

Potem se pojavi Rade s svojim značilnim klobukom, majavih nog, dolgih las in z obveznim kozarcem vina v roki. Pozdravi nas v slovenščini, kasneje pove, da je kar nekaj let živel na Fužinah v Ljubljani. Gre mu slovenščina, najbolj pa je vešč poezije. O njegovem vokalu ne bi razpredala, nič posebnega ni, poznajo se mu leta, tudi leta »pijače«, a njegova poezija je večna.

Večer je bil nabit s čustvi, Rade se je pomešal med publiko, si natočil kozarček rujne rebule in delil z nami svojo zgodbo. Zgodbo, ki je vse prej kot lahka, enostavna. Pot, ki je vijugava, pot, ki pelje neznano kam … a vseeno je taka, da se človeku, ki Radetu prisluhne, orosijo oči. Tudi njemu so se, ko je v popolni tišini, brez glasbene spremljave, pel pesem o svojem mladostnem prijatelju, s katerim se je vozil na biciklu … pod streli je končal ta prijatelj, le toliko moči je še zmogel, da je uspel pozdraviti … koga že? … ne spomnim se ta trenutek … nekoga, ki mu je bil drag, kazalec desne roke je dvignil k ustom in z njim rahlo preletel ustnice … potem se je zgrudil … pod čigavimi streli? …«Ni važno,« je izustil Rade, vidno ganjen, oči rdeče … malo od vina, še bolj pa od solz …

Ostali smo brez besed, vsi ganjeni, vsi sočutni, tudi z bolečino Radeta, ki je ni skrival, temveč jo je iskreno delil z nami.

Ja, takega imamo radi. Iskrenega, neposrednega, zabavnega, karizmatičnega poeta, pevca, igralca, vrhunskega umetnika, ki ne nosi maske na obrazu … je tak, kakršen pač je: široka, malce majava hoja, s kozarcem v roki, s pošvedranim klobukom, z dolgimi lasmi, ki jih vedno pogladi, ko sname klobuk.

Melodije bivše Juge so v marsikom sprožile naval čustev, ki jim ne moreš ubežati. In zakaj bi jim? Naj pridejo na plan. Po končanem koncertu stoječe ovacije. A nekaj sem pogrešala, pogrešala sem najlepšo poezijo Radetovo, saj veste o čem govorim. Za bis jo bo prišparal, sem pomislila in res jo je.

Zaprla sem oči in uživala, v večni poeziji, v poigravanju prstov na inštrumentih, v vrhunski spremljavi na violini. Popolno je bilo … ne daj se Ines je izzvenela pod briško nebo, v soju sveč in pod zvezdami in luno, ki se mi je sramežljivo kazala izza oblakov, ko sem se vračala domov. Odprto okno, božajoč piš vetriča, v daljavi se je bliskalo … kot bi cel svet užival v večeru, ki nam je bil podarjen.

Danes pa še Rdeča zvezda, Svetlana Makarovič, tako so jo napovedali. Pa naj bo tako, jaz bom tam.

http://festival.sanje.si/dogodki-2018/
Fotografija, internet, julij 2018