---

Bil je zanimiv sogovornik, precej drugačen od mojih dotedanjih prijateljev, ki so bili predani športu in zdravemu načinu življenja. Prav zato me je privlačil. S svojimi dolgimi kostanjevimi lasmi, s svojstvenim načinom oblačenja, z umetniškim načinom razmišljanja in nenazadnje s svojo celotno pojavo, ki je izstopala v sivini povprečnosti. Od nekdaj so me privlačile osebe, ki so bile drugačne, nerazumljene in na neki način zasmehovane in nespoštovane. Najbrž zaradi dejstva, da sem bila taka tudi jaz. Nimam črednega nagona, mislim s svojo glavo, delujem pa tako, da je moja vest čista in spoštujem prav vsako živo bitje, vsakega človeka, njegove dobre lastnosti, ki jih, vsaj eno, najdem prav v vsakem. Sicer pa: Bog jim odpusti, saj ne vedo kaj delajo! 

In rodila se je ljubezen med nama s Slavcem. Taka povsem čista in nedolžna. On je bil v Ljubljani, jaz v Gorici in komaj sem čakala petka, da se vidiva.

Srečevala sva se v Bachusu, kamor smo gimnazijci radi zahajali. Dobivala sva se na kotalkališču, kjer je Slavc poslikal en mali disko, poslušala sva glasbo, imel je izbran okus in se pogovarjala. Držala sva se za roke, dal mi je kak poljub na lice, me objel … potopila sem se v vonj njegovega rdečega volnenega puloverja, ki mu ga je spletla mama in bila sem v devetih nebesih. Tako čista in nedolžna je bila najina ljubezen.

Slavc pa ni bil tako zelo čist: kadil je, pil, zaužil marsikatero drogo, mi potem pripovedoval o svojih tripih. A prav nikoli me ni vlekel v svet omame, čeprav sem imela njegovo drogo na dlani (odprl je škatlico od vžigalic in mi pokazal različne substance, zapomnila sem si le LSD), spoštoval je moj način življenja, me imel rad tako kot sem tedaj bila: neizkušeno v ljubezni, nedolžno gimnazijko, predano in zapriseženo športu. In prav to sem pri njem cenila.

Nekoč sva se sprehajala po mestu z roko v roki, on v dolgem modrem plašču, jaz v svojem maksi tvidastem plašču, oba z dolgimi lasmi, malo preko ramena, prav poseben par, ki je padel vsakemu mimoidočemu v oči. In glej ga zlomka, ravno takrat pride mimo moja starejša polsestra. In seveda nese novico mami na uho: "Videla sem Zarjo z nekim dolgolascem." "In kaj potem," ji je zabrusila najina mama. Hvaležna sem ji bila za to, mami. Da me je razumela!

En poletni dan, sva s Slavcem sedela na vrtu Bachusa, ko me je prosil, ali lahko nariše moj portret. Seveda sem pristala in sedaj imam lep spomin nanj. Portret v svinčniku, z njegovim podpisom. Prav skrbno shranjenega imam. Spomin na mojo prvo ljubezen. Razšla sva se tam tik pred prvim novembrom s Slavčevimi besedami, ki mi še danes odzvanjajo v ušesih: "Zarja, ti si preveč čista duša zame, pojdi svojo pot, ker je moja zelo drugačna od tvoje." In sva se razšla. Bolelo je, hudo bolelo, a sem cenila njegovo iskreno in pokončno držo.

Ostala sva prijatelja in vedno, ko je bil pijan, je Slavc pristopil k meni, s podobnimi besedami, kot ob razhodu. "Ostani taka čista duša," mi je največkrat dejal.

Zadnjič sva se srečala pred dobrimi 16-imi leti, ko je moja sestra umirala za rakom. Srečala sem ga pred bolnico na dvorišču. Kadil je svoj obvezni čik, spregovorila sva nekaj besed o njegovem zdravju in posegu, ki so mu ga naredili v bolnici. Takrat je bil že hudo načet od alkohola, pravzaprav je bil že kronični pijanec, a v svojem globokem bistvu popolnoma čista dušica, ki je pač bežala v svet omame.

Ko sva se na 30-iti obletnici pogovarjala, s sedaj že pokojnim, Silvanom Furlanom, mojim sošolcem iz osnovne šole in gimnazije, prijateljem in velikim poznavalcem lanskega dokumentarnega filma, posvečenega Slavku, mi je Silvan rekel: "Zarja, vedno sem občudoval pri tebi to zdravo, športno držo, nakar si me presenetila s Slavcem, ko sta se držala za roko in sta bila videti zelo zaljubljena. Ti in Slavc, pravi nasprotji, a obenem tako podobna; čisti duši, ki sta se našli na neki prav poseben način."

Slavca sem imela rada in ga imam še danes. Moral si ga imeti rad, v vsej njegovi drugačnosti, posebnosti in pristnosti.

Hvaležna sem njegovim prijateljem, da so mu posvetili cel mesec, njemu in njegovemu ustvarjanju, v različnih ustvarjalnih obdobjih, na različnih lokacijah tako v Šempetru, v Novi Gorici, Gorici, Brdih, Rožni Dolini … Slavc si to nedvomno zasluži, ustvarjal je veliko, največkrat je svoja dela podaril prijateljem. Živel je skromno, a je bil vedno obkrožen z ljudmi, ki so ga imeli radi. Ni bil sam, ko pa si je zahotel ustvarjanja, se je kam zavlekel in delal.

Hvala Slavc za ves tvoj umetniški opus, v naših srcih boš vedno živel kot dober Človek in velik umetnik. Naj ti bo tam, kjerrkoli že si, kar se da dobro, dragi prijatelj.