MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎Objave-Vse-eno‎ > ‎

Iz trebuha in neba, napisala: Zarja Trkman, junij 2018

objavljeno: 22. jun. 2018 06:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. jun. 2018 22:29 ]

Hvala ČudoVIDkA za nebeško MANcO 


Gostja slovenske pesnice Vide Mokrin Pauer, ČudoVIDke, kot ji pravi Manca, je bila Manca Košir-nebeška MANcA. Predstavili sta najnovejšo Mančino knjigo Iz trebuha in neba, 70srčnic, ki je izšla pri založbi Zenit. 



STOPITI V NIČ 


V prazno stopi le korak, ki upa: 

ve, da ne pozna stopnic. 

A vendar gre in ne zgreši: 

ko stopi v nič. 




S
to srčnico je začela Manca, potem, ko jo je Vida predstavila kot najbogatejšo Slovenko. Manca je bila počaščena, ni se najbolj strinjala s tem, a ko je Vida razložila, zakaj je najbogatejša (ker ima širok diapazon delovanja), je Manca vendarle sprejela ta naziv. In res je, je »najbogatejša«.

»Imajo me radi ljudje,« je začela, »so pa tudi taki, ki me ne marajo.« Povedala je anekdoto, ko jo je mlada šestnajstletnica ogovorila, češ da jo imajo radi, ona, in ljudje ob njej. »Ja, ja, se pa najdejo ljudje, ki me ne marajo, ki sem jim zoprna, ki ne marajo mojega smeha, moje iskrenosti«. »Barka mora biti v ravnovesju, sicer se zvrne, se potopi,« reče mladenka.



Kako modro, si misli Manca in se dekletu zahvali za to modrost.

Manca je govorila o svojih vzponih in padcih, uspehih in neuspehih. Kako je bila ob službo kot mati samohranilka, kako je odšla v tujino, ko je bilo dojenčici le tri mesece, kako si je stiskala mleko, da je otroka zvečer lahko nahranila, kako se je borila za pravice malih ljudi, kako spremlja umirajoče … je ambasadorka radostnega staranja, deluje v Hospicu in še in še.

Vida je uspešno vodila pogovor, vključevala se je s svojo sposobnostjo izbire lepih besed. Med njima je bila posebna energija, ki sta jo sposobni ustvariti le taki umetnici, kot sta onidve. Veliko smeha, dobre volje, veliko lepo izrečenih vsebin … nalezljivo, prešerno vzdušje, ki se je dotaknilo prav vsakega v nizkem prostoru Mladinskega centra v Novi Gorici, kjer je vsak našel nekaj zase. O tem ni dvoma.



V roke vzamem knjigo in odprem. Srčnica: 



Naplavine


Naplavine uma krožijo v možganih in zahtevajo vso pozornost,

Kot da so najpomembnejše dogajanje bivanja.

Večkrat nasedem,

Včasih zabredem.

Tisto kar je pod njimi, ni v možganih.

V neskončnem je.

Vodnjak. Tišina.

Le globina se mora dotakniti izvira.

Za hip. Kdaj pa kdaj.

A je dovolj. Povsem dovolj.



Srčnica se me je globoko dotaknila. Kot da je napisana zame. In tudi je! Kot vsaka, ki jo kdo odpre. Meni je namenjena ta. Bila, v tistem trenutku.

Začutila sem veličino tistega trenutka, v katerem sem tedaj bila. Veličina tišine, ki jo prakticiram vsak dan. Veličina izvira, ki sem mu priča, moč globine trenutka. Veličastno, fascinantno občutenje me je preplavila. Zaprla sem oči in uživala v danem trenutku. Bilo je dovolj. Povsem dovolj. Vodnjak, tišina. Neskončnost trenutka. Naplavine v možganih so izgubile svoj pomen. Nasedle so. Na čeri tišine, na čeri globine. Nepopisno lepo mi je bilo. Lahko bi odšla. Za večno. A sem se določila ostati. Ali pač ne.

You think, you make choises.

Choises make you.

Misel, ki jo je izrekel meni dragi Adrian P. Kezele na Preboju na Rogli. Misel, ki je ne bom pozabila nikoli. Ker je globoka in res-nična.

Ko sem prebrala srčnico Naplavine, sem doživela ponovno dekonstrukcijo iluzije. Kaj je resnično in kaj zgolj privid. Svobodno sem se počutila. Živim in to je tisto, kar šteje. Izven okovov iluzije izven objema Maye. Sem Luč? Morda. Kdo ve.


»Draga Zarja, za LUČ iz srca«

Manca


Tako mi je napisala Manca ob srčnici Naplavine. Knjigo pa mi je podaril Žiga, založnik, ker sem imela le 8 evrov. Dala sem mu jih in sprejela njegov dar. Med nama je bila vibracija, ki smo jo skupaj ustvarili.

Manca, Vida, ki je na poseben, svojstven stil prebrala nekaj srčnic. »Lahko začneš s pouličnim gledališčem«, je sklenila Manca, s svojim značilnim, iskrenim smehom, ki gre marsikomu na živce. Smeh, ki jo dela tako posebno, tako iskreno.

Hvala vama, Manca in Vida, hvala Mihi za odlične interpretacije na diatonični harmoniki. Dvakratni svetovni prvak je Miha, ki je z nami delil svojo umetelnost in strast. Hvala Žigi za knjigo, brez tebe je ne bi bilo.

Hvala ČudoVIDkA za nebeško MANcO!!! Božansko!!! Neskončno!!!

P.s.:

Prvič sem slišala za besedo BREZGRAJNOST. Moje vprašanje Manci, kaj pomeni ta beseda. Stara slovenska beseda je, ki pomeni brezmejnost, neskončnost.

Meni pa se je utrnil še drugi pomen. Brez graj-anja. »Hvala za to razlago za to delitev,« mi je rekla Manca.

»Prosim, mi je bilo v veselje, deliti svoje razmišljanje z vami!« sem odgovorila.





Napisala: Zarja Trkman
fotografije: Ana Pauer, 2018