MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎Objave-Vse-eno‎ > ‎

Javna zahvala URI Soča, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 3. jul. 2016 06:19 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. jul. 2016 01:26 ]
Javna zahvala URI Soča 


Priporočamo: poslušanje glasbe - A gift of love, Rumi; KLIK! 


Prijaznost se s prijaznostjo vrača, dobro z dobrim, prijetno s prijetnim. Naj bo to uvod v mojo zahvalo osebju Nevrološkega oddelka 1 na URI Soča, kjer sem preživela 5 tednov intenzivne rehabilitacije. Domov sem se vrnila polna čudovitih spoznanj in znanja, kako ravnati s svojim telesom, da se bo povrnilo ali vsaj približalo stanju pred boleznijo, ki se je začela pred 17 leti. Primarna lateralna skleroza!!! Redko nevrološko degenerativno obolenje.

Z URI Soča, kjer je, mimogrede, moj stric Vladko Grosar, po besedah moje starejše sestre (v petdesetih letih prejšnjega stoletja) bil prvi direktor in je inštitutu tudi dal ime, saj je rojeni Solkanec (skozi Solkan pa teče najlepša reka na svetu smaragdno-zelena Soča, ki se vije pod znamenitim velikanom, kamnitim mostom, ki je ponos Solkancev in se ga splača videti) sem se vrnila močnejša, z boljšim ravnotežjem, s predihanimi pljuči, boljšim govorom, psihično še močnejša. Skratka napredek na vseh področjih. Če bom intenzivno nadaljevala rehabilitacijo doma in v kakšnem zdravilišču, ki je najbolj primerno za mojo bolezen, sem prepričana, da bom še samostojno hodila, vozila kolo, morda celo smučala, surfala, hodila v hribe … Moja pobožna, skromna želja je, da bi samostojno hodila. To, kar je dano večini ljudi, ki pa tega ne znajo ceniti in jamrajo za vsako malenkost, kritizirajo vsakega in vsako potezo le-tega, ki so stalno nezadovoljni, ne zavedajoč se, da imajo vse, kar je vredno: ZDRAVJE.

Ko se enkrat znajdeš na Soči in srečuješ ljudi s tragičnimi zgodbami, šele veš, kaj ti je bilo odvzeto, največja vrednota - zdravje. Ko pa spoznaš, da je še veliko bolj tragičnih zgodb, kot je tvoja, se soočiš sam s sabo, se spoznavaš in stremiš za tem, da postajaš vse boljši in ti ni več prioriteta IMETI, temveč BITI.

Na Soči sem imela priložnost spoznati številne krasne ljudi, ki smo delili podobno usodo, ki nas je združevala v eno res prijetno "novo družino". Bilo je veliko smeha in dobre volje, pa tudi solz in žalosti. A so pozitivna čustva prevladala. Slovo od novih prijateljev je bilo težko, a smo se poslovili z besedo NA-SVIDENJE. In vem, da bomo ohranili ta pristna prijateljstva še naprej in se bomo še družili. Zagotovo!

Vsega tega pa ne bi bilo brez dobrih terapevtov in drugega osebja na "našem" oddelku, ki svoje delo zelo korektno opravljajo, delajo s srcem, so polni empatije in humorja, ki v hudih trenutkih prav pride. Podariti nasmeh, lepo besedo, tudi objem, če hočete, je največ, kar lahko človek da sočloveku. In tega smo bili bolniki deležni.

Hvala vam, iz srca hvala vsem, ki ste mi prisluhnili, delali z mano, se trudili po najboljših močeh, da bi se domov vrnila polna vere, da se mi bo stanje iz dneva v dan izboljševalo. 

HVALA, NAJLEPŠA HVALA za vse!



avtorica: Zarja Trkman, Nova Gorica