Pa se je začelo. Koncert namreč. Na oder je ob hrupnem aplavzu, navdušenju publike stopil že legendarni Kreslin z Malimi bogovi, ki pa so svoje vrste precej pomladili. Pogrešala sem Tomassinija. Navduševali so kot vedno s svojimi uspešnicami, zaključili pa so z zdaj že evergreenom Od višine se zvrti, ki je tudi name delovala zelo čustveno. Ja, zvrtelo se mi je od višine, od spominov … nostalgično da je kaj.

Malo pred polnočjo pa so stopili na oder legendarni člani skupine Parni Valjak, ki so se zopet zbrali po krajši pavzi, ob 40.-letnici svojega nastopanja na zdaj že bivši jugoslovanski sceni. Ostareli rokerji s svojim ostarelim pevcem so privabili številno občinstvo, ki je z hrupnim navdušenjem pozdravilo vsako njihovo pesem. Koncert je doživel vrhunec z najlepšo njihovo Jesen v meni tuguje … trdi rock me ne navdušuje najbolj, a je nekaj komadov Parnega Valjka tako dobrih, da sem se potrudila ostati skorajda do konca.



Navdušenje v dvorani je bilo veliko, mogočno. "Najboljša publika" sem naslednji dan prebrala na FB strani Radia Robin. Morda, ne vem, ker sem bila na tovrstnem koncertu po skorajda 30.-ih letih, po koncertu Pink Floydov v Benetkah, ko je bilo toliko obiskovalcev, da so se Benetke skorajda potopile. Tokrat seveda ni bilo bojazni za katastrofo, menda pa so prodali preko 2000 kart, po besedah organizatorjev.


Lep večer se je zaključil še z vožnjo domov, na motorju me je pošteno zeblo in ob dveh sem se utrujena in zaspana zgrudila v posteljo. A vesela, da še premorem toliko energije, pri svojih 63.-ih letih, da se udeležim tudi takega koncerta. In ni nas bilo malo, takih iz moje generacije, saj so na odru bili Vlado in Parni Valjak, ki so rasli skupaj z nami. Moja generacija! Iz petdesetih let prejšnjega stoletja, tisočletja, če hočete.