Lara, znana kot voditeljica, igralka in šansonjerka, se je v svojo vlogo popolnoma vživela. Svojo zgodbo "Kot jaz" je prepletala z zgodbo znamenitega pariškega vrabčka Edith Piaf. Lara, ljubiteljica šansona, je občudovalka Edith že od rane mladosti, skozi obe vlogi nas je popeljala s svojo interpretacijo ljubezenskih songov, ki so manj poznani. Pela jih je v slovenščini. Odigrala je tako sebe, kot tudi Edith Piaf. Skupna jima je Simona, prijateljica, ki je Lari pomagala oblikovati vlogo, kot tudi Edithina Simone, ki je usodno povezana s pevko. Zanimivo naključje, ki ni naključje!

Ko sem se kasneje, po predstavi pogovarjala z obiskovalkami, ki občudujejo tako Laro, še posebej pa Edith Piaf, smo skupaj ugotovili, da je predstava super, da je Lara mojstrica igre in šansonov, a smo prav vsi pogrešali šansone zapete v francoščini, ki zvenijo povsem drugače, saj prav ta jezik, blag in mehek tako zaznamuje Pariškega vrabčka. Sicer pa sami predstavi ni kaj očitati. Doživeta je, intimna čustva so zelo močna, iskrena in neposredna.

Po predstavi pa prijetno kramljanje Lare s prevajalko Majo Kraigher, ki je prevedla biografijo šansonjerke

Fotografija: Matej Vidmar

---

Piaf, francoski mit

---

"Skozi igro, petje, močno prezenco in nezgrešljiv temperament interpretke Lare Jankovič se je ob pomoči režiserja, enega največjih mojstrov monodramskih nastopov Zijaha A. Sokolovića, na novo izpisala zgodba, ki je v celoti zavezana francoskemu espriju, ljubezenskim napevom in 'igri srca'." (Amelia Kraigher, ob premieri monodrame, Kot jaz).

"Francoski pisatelj in novinar Robert Belleret je opravil velikansko in pionirsko delo: življenje in kariero »pariškega vrabčka«, najslavnejše, najbolj oboževane in najbolj mitizirane osebnosti francoske glasbene scene je raziskal in analiziral do potankosti ter ustvaril biografijo, za kakršno je bil pol stoletja po njeni smrti res že čas. V knjigi Piaf, francoski mit (Piaf, un mythe français) ruši kar nekaj ukoreninjenih mitov (na primer o njenem otroštvu, o ljubezenski zvezi z Marcelom Cerdanom itd., ki jih je tudi sama podpirala in širila), ki so jih povzemale vse dosedanje upodobitve, vključno s filmskimi, in z globokim spoštovanjem do umetnice ter ob pomoči dragocenih pričevanj, neobjavljenih korespondenc in obsežnega arhivskega gradiva izrisuje njeno novo, resničnejšo in bolj življenjsko podobo. Édith spremljamo od rojstva (ne na ulici, kot govorijo znane zgodbe) skozi otroštvo (ki tudi ni bilo čisto tako, kot smo doslej brali in poslušali – niso je hranili z vinom in ni bila štiri leta slepa …) in skozi vse fantastično, turbulentno in kaotično, čeprav ne prav dolgo življenje do mučnih zadnjih let in smrti. Od uspeha do uspeha, od ljubezni do ljubezni, od ekscesa do ekscesa. Spoznamo jo kot izjemno občutljivo in čustveno, pa hkrati zahtevno, naporno in trmasto; ambiciozno in hkrati negotovo, širokosrčno in pogosto krivično; strastno in zapeljivo ter hkrati prestrašeno in ljubosumno. Vse to je bila in vse to, skupaj z neverjetnim talentom in neskončno voljo, je bilo gonilo njenega življenja, ki je bilo v resnici kot roman, ki ne potrebuje nobene mistifikacije in mitizacije. In kot roman se knjiga tudi bere."