"Skupino Kapobanda je konec 2013 ustanovil Marko Hatlak skupaj z Goranom Bojčevskim, Miho Megličem in Rokom Hozjanom. Večinoma prekaljeni v Terrafolku in tudi uveljavljeni solisti, ti štirje glasbeniki prinesejo na oder najboljše od balkanskega temperamenta, ciganskih, irskih ljudskih pesmi ter klasike. Člani zasedbe Kapobanda ustvarjajo nepredvidljivo čustveno atmosfero balkanskih napevov. Preizkušajo hitrost svojih prstov ter meje svojih instrumentov skozi preplet solističnih melodij. Poslušalci nikakor ne ostanejo ravnodušni ob zvokih harmonike in glasu, klarineta, kitare in kontrabasa. Sveža etno zasedba Kapobanda si z vrhunskim ustvarjalnim zagonom dovoljuje spajanja različnih glasbenih področij in na humoren način poslušalcu ponudi nepozabno glasbeno doživetje."

Foto: KD Nova Gorica

Ko so začeli, je bilo, kot da bi me nekdo pobožal, toplo pri srcu, mravljinci po celem telesu. Z Ano, mojo mlado prijateljico, ki ji je ciganska glasba še posebej všeč, sva se samo spogledali in uživali. Pika, ki je bila z nama in se je zadnji moment odločila, da se odzove mojemu vabilu, je tudi bila v nekem prav posebnem stanju, stanju zamaknjenosti, uživala je v ritmu pesmi, si potrkavala. Skratka, Marko in Kapobanda so nas popeljali v svet glasbe, tako drugačne od običajne, tako svojstvene, tako dobro izvedene … Skratka, popeljali so nas do vrhunca, ki začara … Začaran je bil sleherni obiskovalec, cela dvorana je ploskala, prepevala, dajala takt skupini, ko pa se je na odru pojavil še Vladko, je v dvorani zabučalo od navdušenja. Skupaj s svojo "ljubico" kitaro nas je popeljal v stare čase, ko je šele stopal na sceno s svojo skupino Leb i sol. Nostalgično in zastrašujoče, v dobrem pomenu besede.

"Vlatko Stefanovski je znan po posebni tehniki igranja kitare. Osnoval je tudi legendarno zasedbo Leb i sol, njegova zadnja dela pa obsegajo tudi glasbena dela za film, gledališče in balet. Velja za enega največjih svetovnih kitaristov. Stefanovski je v kontaktu s številnimi umetniki, glasbeniki in kitaristi po vsem svetu, med njimi tudi s tako velikimi, kot sta Allan Holdsworth in John McLaughlin, sodeloval pa je tudi z Gibonnijem na zadnjih dveh albumih in nastopal tudi z glasbeniki, kot so Manu Katche, Pino Paladino in Toni Levin."

Pozdravil nas je šele potem, ko mu jo je njegova ljubica kitara nekaj zagodla in jo je skušal obvladati. Opravičil se je, kitaro "obrzdal" in nas pozdravil približno takole: "Dober večer Nova Gorica. Mislim, da sem v vašem malem mestu nastopal večkrat kot v Ljubljani." Kar je bil za nas poslušalce poseben kompliment, saj se nam je kot zvestemu občinstvu poklonil na izreden način. Svoj komad je zaigral do konca, nakar so se mu pridružili Kapobandovci in nas popeljali v višave, od koder se ti v glavi zvrti. Od višine se zvrti! In meni se je. Uživala sem kot že dolgo ne. Ko so zaigrali Turški marš, ki ga je igral zelo dobro možev prijatelj, zdaj priznani mikro kirurg, je bila nostalgija nepopisna. Spomnila sem se osnovnošolskih let, ko sem igrala harmoniko in skupaj s takrat odličnima harmonikarjema Pavlinom in Šuligojem, ki sta bila kar nekaj let starejša in posledično boljša od mene, nastopala v triu glasbene šole. Lepo je bilo tedaj.

Ko se je koncert bližal koncu oz. ko so zaigrali svojo zadnjo, jih je občinstvo pozdravilo s stoječimi ovacijami in jih z bučnim aplavzom še enkrat povabilo na oder. In to je bil res vrhunski zaključek večera, ki bo za vedno zapisan v mojem srcu. Po prvih taktih, ki so me spominjali na Pink Floyde, sem se potopila v svoj svet, svet spominov in ljubezni, tišine in svetlobe … Enkraten in neopisljiv zaključek večera. Hvala vam, vrhunski mojstri svojega "poklica", hvala Marko, Vlatko, Goran, Miha in Rok za ta prekrasni večer, nabit s čustvi in neizmerljivo energijo. Bili smo ENO z vesoljem.