---

Tamara Likar in njene pesmi 

---

Kdor ni čul vetra tisočakov ponoči, 
ko boža krila šotora, 
ne ve za nemir… 
kdor ni čul vetra, 
ne pozna višin, ne samote.  


Mladost v objemu gora je naslov zbirki pesmi, ki jih je zbral Tamarin sorodnik Lojze Likar (mimogrede sošolec iz gimnazije mojega pokojnega moža), uredil pa jih je Bojan Bratina in napisal zelo lepo spremno besedo. Predstavitev knjige se je odvijala v Novogoriški knjižnici, pred Tamarinimi sošolci ter ljubitelji gora, ki jih je bilo veliko. Mnogi smo Tamaro poznali tudi osebno, zato sem se povabilu Petra Podgornika, ki je bil Tamarin soplezalec, naj pridem na predstavitev zbirke, z veseljem odzvala. 

In svojo mladost je Tamara pustila v objemu gora. 

Tamare se dobro spomnim, rjavolaso dekle z modrimi očmi, zapisano goram in alpinizmu. To se je čutilo prav na vsakem koraku, ob vsakem srečanju. Mislim, da sem jo spoznala na turnem smuku s Komne na Krnsko jezero, takrat pa tudi dvojčka Petra in Pavla, ki sta bila kasneje soplezalca in prijatelja Tamare. Takrat sta šele dobro spoznavala lepote gora, bila sta bolj slaba smučarja, a sta se vseeno podala z nami, ki smo bili bolj izkušeni.

Potem pa sta se, skupaj s Tamaro podala na pot alpinizma, lahko bi rekla vrhunskega. A se je žal, pot v vrhunskost za Pavla in Tamaro mnogo prezgodaj končala, ko sta daljnega leta 1982 za vedno ostala v njima tako ljubi steni. Nista uspela izplezati, noč je bila zanju usodna.

Kot bi Tamara slutila, je malo pred tem napisala materi pesem: Veš, mama.

Veš , mama!
Ko bom zaspala v gorah,
ne jokaj za mano,
saj bom postala del stene,
ki je večna.

Ko se je pripravljala za plezalno žensko odpravo v Pamir, je nastala ta pesem. A se je ni udeležila, ker se je, kot sama pravi, spojila z goro, ki je večna. Kot bi slutila, da se bo njeno življenje za večno zapisalo steni. Nekatere stvari pač človek sluti. Ve. In tako je vedela tudi Tamara, ki je nekaj let pred smrtjo edina preživela v plazu pod Prisojnikom. Trije njeni soplezalci in prijatelji pa so zatisnili oči pod snegom. A to Tamare ni odvrnilo od plezanja, po dolgi rehabilitaciji se je vrnila pod stene in jih uspešno premagovala. Do usodne noči pod Mangartom. A, kaj bi objokovali, takšno pot si je izbrala, njeno življenje so bile gore in kako simbolično tudi ona je izhajala iz Gore, planote nad Vipavsko dolino, kjer je preživljala otroška leta pri noni in nonu. In že tedaj se je zapisala stenam in gori.

Knjiga je opremljena tudi s čudovitimi posnetki Petra Podgornika, ki je lep večer zaključil s svojo videoprojekcijo, ki jo je posvetil prav Tamari.

Večer so sooblikovali tudi pevci oz. pevke novogoriške gimnazije z dvema nostalgičnimi songi Joan Baez in Vlada Kreslina. Lepo in presunljivo!!!

Hvala za čudovit večer, v objemu gora in lepih spominov!

---