MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎Objave-Vse-eno‎ > ‎

Nova Gorica, prijazno in mirno mesto, da ali ne?, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 21. apr. 2016 04:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. apr. 2016 04:37 ]
Nova Gorica, prijazno in mirno mesto, da ali ne?

"Živite v lepem, predvsem pa mirnem mestu", je dejal Adrian P. Kezele, raziskovalec zavesti, ko je začel predavanje ob izidu svoje najnovejše knjige "Izničenja faktorja karme" pred polno dvorano Občinske stavbe. Sredi marca se je zgodil ta dogodek.

Strinjam se z njim, da je naše malo mesto lepo, predvsem pa zeleno, s številnimi nasadi vrtnic, tudi z eksotičnimi drevesi in grmovnicami ter prekrasnim mestnim parkom z bajerjem, kjer lahko otroci opazujejo račje družine in se čudijo mogočnim drevesom. Igrajo se na igralih, ki jih je veliko po vsem mestecu, medtem ko se njihovi starši lahko družijo bodisi v parku ali ob pitju kavice v bližnjem lokalu. A to skorajda praviloma ni mogoče brez nepogrešljivega "surfanja" po internetu ali zgolj pogovora po telefonu. Žal! Opažam, da je tega res ogromno in da že majhni otroci posedujejo pametne telefone in se z njimi kitijo pred vrstniki. Kje so tisti časi, ko so se še tudi moji otroci, ki so zdaj že čez trideset let stari, neobremenjeno igrali, družili, pa četudi na ulici. Pa vendarle, družili so se, dneve in popoldneve so preživljali zunaj, na svežem zraku, ob klepetu z vrstniki, v klapi, ki je štela tudi več kot deset otrok ali mladostnikov. Nostalgija brez primere. Zdaj pa "klap" sploh ne opazim, opazim pa vedno več debelih ljudi. Po dvanajstih letih, odkar sem se vrnila v svoje mesto, je razlika občutna. Pa da ne govorim o številnih blagovnih centrih, ki meščane naravnost silijo v potrošništvo in nekvalitetno preživljanje prostega časa. Ko vidim, kako vikende marsikatera družina preživlja kar v teh veleblagovnicah, si ne morem kaj, da se ne bi prav nostalgično spomnila na ona lepa leta, ko tega še ni bilo, pa tudi moderne tehnologije še nismo izrabljali do take mere, ki je že naravnost zaskrbljujoča.

Pa naj se vrnem k iztočnici: ali je naše mesto res prijazno in mirno? Sedanji župan Matej Arčon je s svojo ekipo v, mislim vsaj, v dveh mandatih, za udobje meščanom in izgled mesta, kar veliko naredil. Sprašujem pa se, za kakšno ceno. Pa ne mislim zgolj denarja, mislim predvsem na kvaliteto življenja njegovih občanov, ki se, resnici na ljubo, pripeljejo v center mesta iz bloka, ki je recimo le pet minut hoje oddaljen od njega. Pločevine v mestu je toliko, kot v, upam si trditi, nobenem slovenskem mestu. Kjer ima skorajda vsaka družina najmanj dva avta, včasih pa imajo jeklenega konjička prav vsi člani. Ne moreš verjeti! V mestu, ki šteje par deset tisoč ljudi, toliko pločevine, v mestu, kjer je vse v krogu petnajstih minut peš hoje. Rekli boste, da je veliko avtomobilov zaradi dnevnih prihodov na delo. Zakaj pa ne bi zgradili parkirišč na robu mesta in bi se uslužbenci sprehodili do svojega delovnega mesta? Potem so tu še kolesa, ki se lahko uporabljajo po kolesarskih poteh, ki so bile zgrajene v zadnjem desetletju, ko me ni bilo. O tem, kako so narejene, ne bom razpravljala, ker raje hvalim kot grajam. Seveda pa tisti, ki jih uporabljajo, najbolje vedo, kakšne so. 

https://en.wikipedia.org/wiki/Nova_Gorica
Fotografija: Wikipedija, Razgled na Novo Gorico



Naše mesto bi lahko imeli center, zaprt za promet, tako majhno je. Bilo bi bolj prijazno tudi številnim šolarjem in študentom, ki bi se lahko mirno sprehajali ob klepetu in prepotrebnem druženju. Pa da ne govorim o mladih družinah z otroki, ki se radi veliko gibljejo, tekajo in igrajo. In prav je tako. Zaprimo torej strogi center za avtomobile. Če je to možno v Ljubljani, je še toliko bolj možno v Novi Gorici. Prav gotovo se bo marsikdo strinjal z mano.



Zdaj pa k iztočnici v naslovu mojega odprtega pisma. Ali je mesto prijazno, prijazno zlasti invalidom? Moram priznati, da so se župan in pristojni urbanisti trudili, a vendarle je napak toliko, da nas, invalide kar zbodejo v oči. Pa da ne govorim kulturi šoferjev, ki je zlasti pri tistih, ki posedujejo prestižne avtomobile, žal, zelo nizka. Redkokateri se na prehodu za pešce in kolesarje, ustavi in da prednost le tem. Praviloma ne, pa naj mi ne zamerijo tisti, ki se kulturno obnašajo tudi do invalidov na vozičkih in jim celo ponudijo pomoč, ko sami ne zmorejo z vozičkom premagati klančine ali odpreti vrat v vhodu v stari zdravstveni dom, pri uporabi tako potrebnega dvigala. Govorim iz izkušenj, ko sem zlasti v času, ko sem še posedovala invalidski voziček, ki sem ga dobila preko "socialne", bila velikokrat povsem odvisna od pomoči mimoidočih. Verjemite, ni prijetno biti odvisen od drugih, še zlasti v našem malem mestu ne. Kjer bi lahko bilo prav vse narejeno tako, da bi bilo res lahko prijazno in dostopno prav vsakomur.

Opažam tudi, sedaj, ko imam svoj voziček z dodatnim pogonom, (ki me je, mimogrede povedano stal toliko kot en mali avto, pa od "socialne" nisem dobila, vsaj zaenkrat, niti centa pomoči), kakšna skrpucala so mestne ulice, še zlasti tiste izven strogega centra, recimo na Grčni, kjer živim. Neštetokrat prekopane potem "zaflikane", s številnimi luknjami in nepotrebnimi plastičnimi "policaji", ki so za nas, "vozičkarje", težko prehodni. Pa še bi lahko naštevala.

Apeliram na sedanje občinsko vodstvo, da naredi prav vse, kar je v njegovi moči, da bo mesto res mirno in prijazno kot sem omenila na začetku svojega zapisa. Saj ni potrebno dosti, potrebna je le smiselna vizija in ne kar tako, mimogrede, kot se komu zahoče, v postavljanju "spomenikov" in v všečnosti občanom, ki bodo takega župana še naprej volili. "Saj je tako prijazen, tako ljudski, tako lep," pravijo tisti, ki gredo na volitve. Pa tudi dejansko je, verjemite. Mi invalidi pa smo potisnjeni na rob družbe, ki je vse prej kot empatična. Izvzeti so seveda tisti, ki kadarkoli je mogoče, pristopijo na pomoč, ustavijo avto, izstopijo iz njega, da bi nam pomagali, ljudem, ki bi bili radi povsem samostojni in nočemo biti v breme družbi, še zlasti pa ne svojim najbližjim.

Naj živi samostojnost, neodvisnost, naj živi in se razvija to, zame še vedno najlepše mesto v Sloveniji! A vendarle v pravo smer, s pravo razvojno vizijo, tudi vizijo sedanjega župana, če hočete. Naj le-ta ne ostaja samo pri praznih obljubah in zavajanju občanov. Naj za prijazno in mirno mesto naredi kar največ, sicer ga bo zamenjal "nekdo", ki ne ostaja samo pri praznih obljubah, temveč resnično dela v dobro meščanom in občanom, tudi tistim na podeželju, ki vlaga tudi svoj denar za dobro ljudi in ne mlati prazne slame.

Naj mi ne zamerijo tisti, ki se bodo našli v tem mojem, res iz srca in iz ranjene duše, napisanega pisma. 


Naj živita SRČNOST in EMPATIJA! Naj umreta ZAVIST in POHLEP! 



avtorica: Zarja Trkman, Nova Gorica