Nova Gorica, prijazno in mirno mesto, da ali ne?

"Živite v lepem, predvsem pa mirnem mestu", je dejal Adrian P. Kezele, raziskovalec zavesti, ko je začel predavanje ob izidu svoje najnovejše knjige "Izničenja faktorja karme" pred polno dvorano Občinske stavbe. Sredi marca se je zgodil ta dogodek.

Strinjam se z njim, da je naše malo mesto lepo, predvsem pa zeleno, s številnimi nasadi vrtnic, tudi z eksotičnimi drevesi in grmovnicami ter prekrasnim mestnim parkom z bajerjem, kjer lahko otroci opazujejo račje družine in se čudijo mogočnim drevesom. Igrajo se na igralih, ki jih je veliko po vsem mestecu, medtem ko se njihovi starši lahko družijo bodisi v parku ali ob pitju kavice v bližnjem lokalu. A to skorajda praviloma ni mogoče brez nepogrešljivega "surfanja" po internetu ali zgolj pogovora po telefonu. Žal! Opažam, da je tega res ogromno in da že majhni otroci posedujejo pametne telefone in se z njimi kitijo pred vrstniki. Kje so tisti časi, ko so se še tudi moji otroci, ki so zdaj že čez trideset let stari, neobremenjeno igrali, družili, pa četudi na ulici. Pa vendarle, družili so se, dneve in popoldneve so preživljali zunaj, na svežem zraku, ob klepetu z vrstniki, v klapi, ki je štela tudi več kot deset otrok ali mladostnikov. Nostalgija brez primere. Zdaj pa "klap" sploh ne opazim, opazim pa vedno več debelih ljudi. Po dvanajstih letih, odkar sem se vrnila v svoje mesto, je razlika občutna. Pa da ne govorim o številnih blagovnih centrih, ki meščane naravnost silijo v potrošništvo in nekvalitetno preživljanje prostega časa. Ko vidim, kako vikende marsikatera družina preživlja kar v teh veleblagovnicah, si ne morem kaj, da se ne bi prav nostalgično spomnila na ona lepa leta, ko tega še ni bilo, pa tudi moderne tehnologije še nismo izrabljali do take mere, ki je že naravnost zaskrbljujoča.

Pa naj se vrnem k iztočnici: ali je naše mesto res prijazno in mirno? Sedanji župan Matej Arčon je s svojo ekipo v, mislim vsaj, v dveh mandatih, za udobje meščanom in izgled mesta, kar veliko naredil. Sprašujem pa se, za kakšno ceno. Pa ne mislim zgolj denarja, mislim predvsem na kvaliteto življenja njegovih občanov, ki se, resnici na ljubo, pripeljejo v center mesta iz bloka, ki je recimo le pet minut hoje oddaljen od njega. Pločevine v mestu je toliko, kot v, upam si trditi, nobenem slovenskem mestu. Kjer ima skorajda vsaka družina najmanj dva avta, včasih pa imajo jeklenega konjička prav vsi člani. Ne moreš verjeti! V mestu, ki šteje par deset tisoč ljudi, toliko pločevine, v mestu, kjer je vse v krogu petnajstih minut peš hoje. Rekli boste, da je veliko avtomobilov zaradi dnevnih prihodov na delo. Zakaj pa ne bi zgradili parkirišč na robu mesta in bi se uslužbenci sprehodili do svojega delovnega mesta? Potem so tu še kolesa, ki se lahko uporabljajo po kolesarskih poteh, ki so bile zgrajene v zadnjem desetletju, ko me ni bilo. O tem, kako so narejene, ne bom razpravljala, ker raje hvalim kot grajam. Seveda pa tisti, ki jih uporabljajo, najbolje vedo, kakšne so.