MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎Objave-Vse-eno‎ > ‎

Osem; Moje devet dnevno potovanje v svet duhovnosti

objavljeno: 27. maj 2017 01:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. maj 2017 01:43 ]

Osem, moje devet dnevno potovanje v svet duhovnosti

O - obilje
S - svetloba
E - empatija
M-modrost



9-dnevno duhovno popotovanje v Svet obilja in v osrčje Bosne, v svet piramid



Kozmični ritem obilja je poskrbel za moje devetdnevno popotovanje v vsakršno vrsto obilja. Adrianova delavnica je prinesla več kot bi lahko v sanjah pričakovala. Obilje je bilo skorajda popolno: od prekrasne suite apartmaja v Novem SPA, s čudovito kopalnico, dnevnim prostorom in veliko teraso s skorajda popolnim razgledom na Jadransko morje, na Krk, na Mesec nad Baško, kamor smo radi zahajali kot družina v času naših skupnih počitnikovanj v kampu Bunculuka, nedaleč od Baške.

Ko sem sedela, največkrat sama, v obilju čudovite hrane, ki nam je bila na razpolago, na obrokih, sem vedno sedla čim bližje k oknu, pa tudi na teraso, da sem uživala v tej prekrasni panorami. Preletavale so me lastovice, ki očitno gnezdijo nekje v tem hotelskem naselju. Nekatere parčke sem imela na dosegu roke. Zaljubljeno so se gledale lastovičke, učile svoje potomce leteti, skratka popolna idila v hrastovem in borovem gozdičku.

Delavnica Kozmični ritem obilja, ki jo je vodil Adrian P. Kezele, je presenetila vseh 150 udeležencev. Bila je odlična, energetsko zelo močna, plešoča in igriva. Zastavili smo tudi vsak svoj projekt, zasejali seme, v času, ko je najprimernejši, tja do naslednje polne lune v juniju in ni vrag, da ne bo obrodil sadov. Naj spregovori kar Adrian oz. moj prevod njegovega zapisa.

Edinstvena, a na žalost neponovljiva delavnica v Novem Vinodolskem od 11. do 14. maja "Ujemite ritem obilja" je neponovljiva zato, ker se tako obdobje, tako "dober veter v hrbet", še dolgo ne bo ponovil (po jotyshu, starodavnem znanju o ritmih vesolja).

Obilje bo vedno zanimiva tema, ker predstavlja človeško željo in je eno od štirih ciljev človeka. Prav zaradi tega bo človek vedno iskal razloge in način, kako ustvariti obilje.

Delavnica je bila edinstvena, ker govori o načelih prastare ARTHE, veščine ustvarjanja obilja. V poplavi raznih duhovnih tehnik za ustvarjanje bogastva in malo verjetno izpolnjevanje različnih želja, 'artha' se dokaže kot stabilna, zanesljiva in predvsem celovita. Če vas zanima, kako obogateti, a ne izgubiti kompasa niti v materialnem niti v duhovnem svetu, je 'artha' pravo znanje za vas. Udeleženci delavnice so imeli priložnost, da so bili vodeni skozi neponovljivo izkušnjo. Pravzaprav je moja namera, da omogočim enostavno znanje o tem vsakemu, ki si to želi.

Kako je bilo na delavnici? Slike povedo vse, ni besed, ki bi izrazile izkušnjo. Slike in komentarji naj vam približajo to, v čemer smo uživali, sejali dobro seme in se učili živeti obilje.

150 udeležencev delavnice "Ujeti ritem obilja"- so že na cilju, tam kjer so vse želje izpolnjene, prepričani v svojo sposobnost ustvarjanja obilja.


Veliko časa smo posvetili psihološkim preprekam pri ustvarjanju obilja in kako se jim zoperstaviti oz. zaobiti ...


Moram priznati, da sem bil prijetno presenečen nad pozornostjo udeležencev. Ni lahko tri dni poslušati predavanja, slediti programu in biti osredotočen na cilj. A smo uspeli. Bilo je intenzivno, a tudi zabavno.


Na ekranu piše: "Mojstri so poskušali večkrat kot so tisti, ki so izgubili, poskušali". Obilje bo padlo z neba, če ustvarite nebo v sebi.


Hoja skozi veliki Labirint obilja, ki je bil prisoten med nami vse dni. Močna izkušnja, ki je mnoge presenetila …

Mudre za ustvarjanje obilja so bile enostavne, a nekatere še enostavnejše… :)))


Laksmi ples (ples za ustvarjanje obilja) se je bilo potrebno naučiti, a ni bilo težko ob Emini, ki je zavzela "vzvišeni" položaj … hvala Emina …


Padma mudra nad našimi glavami v prvem delu plesu. Ples namere: najprej je treba sejati, ob pravem času na pravem mestu.


In na koncu, kot tudi na začetku, je treba razumeti. Telo, um srce in duša morajo delovati v skladu s Celoto. Edino na ta način lahko OBILJE postane del našega življenja.


Po uspešno končani delavnici, ki so jo vsi udeleženci zapustili z zasejanim semenom, sem si privoščila še dva dni razvajanja v Novem SPA. Navezala sem stike s tremi Italijani, z mlado Beatrice, fitnes delavko, s pevcem Jeanfrancoisom in športnim animatorjem Jean Lucom. Prijetni sogovorniki, duhoviti in simpatični. Drug drugemu smo si zlezli pod kožo, se zabavali, peli, duhovičili, skratka bilo nam je zelo lepo. Z Beatrice in Jeanfrancoisom smo skoraj vsak dan na zvezi . Ohranjamo stike. Doklej? Ne vem in tudi pomembno ni.

Po šest dnevnem Novem sem sedla v svoj avtomobilček, ki mi zaenkrat odlično služi in se odpeljala novim doživetjem naproti. Nekaj mi je nagajal avtomatski menjalnik, tako da sem morala uporabljati ročke ob volanu za prestavljanje. Želela sem do Trogira, kjer sem rezervirala apartma, kar po stari Jadranski magistrali. Malo nostalgije? Sem si rekla. A vesolje, ta nekdo, me je usmerilo v Sinju proti Plitvicam. In sem se znašla na avtocesti, kljub drugačnemu planu. A tisti "nekdo", kateremu se vedno bolj prepuščam, že ve, kaj je najbolje. In res je bilo tako, prestavila sem v peto prestavo in pristala v Trogiru. 'Gazdarica' me je sprejela z narezkom, nekaj sem še postorila, potem pa kar v posteljo. Ura še ni bila devet. Ob polnoči me je zbudil komar, ki ni nehal brenčati, pa tudi pikati ne. Vstala sem, vzela računalnik in se povezala z Lilijano, ki mi je rekla, ko sem ji povedala, da ne spim zaradi komarjev, da imam tudi "obilje svoje potrpežljivosti", s čimer je mislila na komarje in njihove pike. HIHIHI … 

Prišla sem do spoznanja, da je obilje dosegljivo vsakomur, a ne samo obilje lepega in dobrega, temveč tudi grdega in slabega. Sedaj razumem komarjevo sporočilo: dano ti je vse, kar tisti trenutek rabiš, tudi srbenje in brenčanje. Ko sem to prepoznala, sem razumela tisto, kar je rekel Adrian: vsi imamo obilje na dosegu roke in pravico do njega. Res je tako!!!

Po slabo prespani noči, kavici z 'gazdarico', njenim darilom, steklenico domačega oljčnega olja in šop rož, sivke in smilja, sem se odpravila na Čiovo, otoček, ki je povezan s Trogirjem. Trogir, stari del mesta sem spoznala v podrobnosti pred petnajstimi leti. Po nekaj kilometrih vožnje sem se obrnila in nadaljevala pot proti Splitu, ob morju sem se peljala, skozi Kaštelo proti Splitu. Zapeljala sem se tudi do Rive, kjer je le peš cona, a ker na parkirišču nisem našla prostora za invalide, sem šla kar na Rivo. Vsi so mi mahali, da ne smem, me opozarjali, da bodo policaji nemilostni, če me dobijo, da so kazni visoke. A jaz se nisem ozirala na to, parkirala sem ob 'kafiču' in si privoščila dva deci gostega soka z vodo. Bila sem namreč dehidrirana in mi je bilo prav malo mar za prepoved. Zadržala sem se četrt ure, potem pa nadaljevala pot proti vstopu na avtocesto, kjer se mi je pridružil Ivan, s katerim sva preživljala naslednja dva dneva v Visokem, svetu Bosanskih piramid. Bila sva na Svetovni konferenci Energy healing of Bosnian piramids, na katerega je bil Ivan povabljen kot predavatelj.

Tudi mene je doletela čast gostje. Wau, le s čim sem si to zaslužila, priklicala. Ni važno! Bila sem tam, med svetovno duhovno in znanstveno elito, med ljudmi iz vsega sveta, Američani, Indijci, Singapurci, Egipčani, Skandinavci, Nemci ... iz dvajsetih držav so bili. Toliko različnih pogledov na svet, toliko različnih kultur, veroizpovedi … a z eno skupno točko, z visoko stopnjo zavesti. Še nikoli mi ni bilo dano kaj takega.

Nastanila sva se v hotelu Piramida Sunca, skupaj z Indijci. Zvečer je imel Ivan predavanje fibonaccijevo dihanje in vodeno meditacijo. Požel je veliko občudovanja. Gospa poleg mene je planila v jok in nikakor ni prišla k sebi. Čiščenje, bi temu lahko rekla. Na večerji me je Ivan predstavil patrijiju, sedemdeset letnemu duhovnemu učitelju iz Indije, blagemu gospodu, toplega pogleda, z dolgo sivo brado. Že njegova pojava izžareva karizmo. Nemo sva se gledala, medtem, ko me je Ivan predstavljal. Prišla sem ponj v Split, je rekel, da sem novinarka in vozim avto. Ponudil mu je celo skuter, da se z njim pelje, a je Patriji nemo odkimal z glavo. Zmenila sva se, da bo poskusil zjutraj. "Tomorrow," so bile moje zadnje besede ta dan. Utrujena sem legla in v hipu zaspala in spala kot angelček.

Naslednji dan smo se z dvema avtobusoma odpeljali v tunele Ravne 1. Bilo je treba do avtobusne postaje. Neka Singapurka mi je pokazala pot, tam so mi skuter naložili na avtobus in me posedli poleg starejšega Američana, s katerim sva prav prijetno kramljala. Povabila sem ga v našo lepo deželico, v katero bo z veseljem prišel.

Znašli smo se pred tuneli. Vsak je bil testiran na Aura machine. Moje zdravstveno, energetsko stanje je zelo dobro. Aura brez prekinitve, stres normalen, energija tudi, vsi organi so znotraj zelenega polja. Malo težav se kaže le v spodnjem delu hrbtenice, kar je najverjetneje posledica sedenja in na desni strani zob. Čakre sicer niso v ravni črti a je kar zadovoljivo. Povedano nam je bilo, da smo del raziskave, ki jo opravljajo med 2000 obiskovalci ter da bomo ponovno testirani ob prihodu iz tunelov.

S svojim skuterjem in skupino žensk iz Singapurja, Finske, Japonske, Kitajske smo se za dr. Samom Osmanagićem odpravili 'zdravljenju' v tunelih nasproti. Namestili smo se v prostoru za meditacijo, Semir je pogasil luči. Prepustili smo se negativnim ionom, ki jih je menda ogromno in meditaciji, ki jo je zopet vodil Ivan. Le naši skupini je bilo to dano. Bilo je nepopisno. Začutila, res, prav začutila sem zdravilno delovanje, pričela sem kašljati, meditirala sem s svojo integralno meditacijo, nato sem se popolnoma predala Ivanovemu vodenju. Proti koncu smo peli, kričali, bili deležni molitve Kitajke in Japonke, seveda v njunih jezikih. Tudi smejali smo se, skratka popolno čiščenje, vsak na svoj način. Po skoraj poldrugo uro polnem kopanju v dobrih energijah smo se odpravili ven, zopet na sonce, ki je prijetno grelo. Prerojeni, očiščeni, srečni! Naj omenim, da sem energijo pošiljala tudi svojim v domovino, še največ pa bolni prijateljici.

Sledilo je kosilo v Arheološkem parku Ravne 2, parku, ki je bil odprt lanskega julija. Na 40-ih hektarjih se razprostira. Tam je lanskega junija Marko Pogačnik s kiparji iz desetih držav klesal kozmograme v kamen. Sedaj sem si jih lahko v živo ogledala. Krasni so, razprostrirajo se v treh lokih. Vsak ima svojo simboliko, kot tudi kozmogrami. V parku je tudi platforma za meditacijo, jogo in ples. Meni je bila nedostopna z mojim skuterjem. Objela se drevo pod njo, nakar me je Indijka Madhu povabila naj prisedem na njeno drevo. Potem me je vprašala, če bi hotela na meditacijo z Patrijijem. Povedala sem ji, da ne morem. "Poskusiva," je rekla Madhu, ki je bila v mojstrovem spremstvu. Pred mano so bile stopnice, neravne, naravne, kar blizu 25 jih je bilo. Šli sva, jaz s svojo palico v desni roki. Madhu me je trdno prijela pod roko. Zaupala sem ji, tako kot sem zaupala le svojemu pokojnemu možu. Bilo je neverjetno. Uspelo nama je. Bila sem nagrajena za dve krasni meditaciji, Patrija in Judy, ki je kanal in govori jezik svetlobe. Zanimiva izkušnja! Ob slovesu naslednji dan je Judy pristopila k meni, objeli sva se, kot da se poznava od vedno. Ko si eno!

Udeleženci kongresa iz vsega sveta so z nami delili svoje izkušnje v meditaciji, kaj so doživljali v tunelih … skratka vse, kar je bilo za njih novo in neopisljivo z besedami. Pa vendarle: ko vidiš in deliš s soudeleženci svojo izkušnjo in oni s tabo svojo, se še bolj povežeš in veš, da smo ENO in VSE. Kako mogočen občutek je to.

Po kosilu sem se odpravila zopet v Aura Machine in moji rezultati, ki so bili pred vstopom v labirinte že zelo dobri, so se še izboljšali. Neverjetno! Res se dogaja zdravljenje! Za tiste, ki še vedno ne verjamejo. To je to!

Zvečer sem se polna vtisov, energije, ki smo si jo delili, zvrnila v posteljo. A je s spanjem bilo bolj tako tako, saj je bil v hotelu maturantski ples. Muzika zelo na glas, tista njihova. S spanjem do pol enih tako ni bilo nič. Zbudila pa sem se že ob petih, vstala, meditirala, komunicirala s svetom preko interneta ter se odpravila na zajtrk. Naj povem, da smo jedli izključno vegetarijansko hrano, v hotelu indijsko, v arheološkem parku pa tipično bosansko.

K meni so prisedli trije, dve Finki in en Indijec. Zajtrk je trajal dve uri in pol. Izvedela sem veliko novega, neverjetnega. Bila sem deležna velikega zanimanja vseh. Delili smo izkušnje in se poslovili kot bratje in sestre. S starejšo Finko sva navezali pravi sestrski odnos. Mimogrede, ona je prevedla vse knjige o Anastaziji iz ruščine v finščino. Ko sva se pogovarjali, je pristopil sam Patriji, se usedel na moj skuter. Prodoren pogled, mir in svetloba, ki ju izžareva, sta se naju dotaknili v vsej svoji veličini. Pogovarjali smo se tudi o tem, da pridem decembra, ob zimskem solsticiju v Indijo, v njegovo piramido, ki je menda največja na svetu. Z Ivanom greva, v Sloveniji se nama bo pridružila finska prevajalka Elea, moja mlajša sestra in skupaj bomo odšli na najmanj tri tedne trajajočo odisejado. Da res prideta, je rekel Patriji, potem pa vstal, mi začel masirati glavo in obraz s prav posebno masažo, indijsko. Skratka bila sem deležna vsega kar je mogoče in to od karizmatičnega duhovnega učitelja. Wau!!! Potem sva se objela, bila objeta kar nekaj časa in zatem slovo. "Glej da prideš decembra k meni, sicer bo joj ..." so bile njegove zadnje besede. "Pridem, zagotovo, z Ivanom in Eleo", pa so bile moje zadnje. In je šel!

Pred najinim odhodom z Ivanom, pa sem se srečala še z Mandhu. Izmenjali sva si e-naslov, naslov FB profila. Izvedela sem, da Mandhu živi v Nemčiji, da je slikarka, ki ustvarja z aboridžinskimi pikami, mi v sreČnI hiši pa prav tako. Kako smo povezani! Nisem mogla verjeti. Njen mož mi je pokazal kar nekaj njenih slik. Da sta živela osem let v Egiptu, kjer je on delal kot tehnolog, sedaj pa sta pet mesecev v Nemčiji, je rekla Madhu. Zaželela sem jima hčerko in sina. Ob slovesu naju je Pam pofotkal in ko sem prišla domov me je fotografija že čakala na elektronskem naslovu.

Sledila je še osemurna vožnja domov z mojim avtomobilčkom. Vozil je Ivan, tako, da sem v Bosni imela svojega šoferja in osebnega stražarja. Neverjetno, a resnično. Vožnja je kar hitro minila, saj je dečko duhovit, razgledan in inteligenten. Veliko sva se smejala, se skupaj čudila lepotam in bogastvu, ki ga premore tako revna dežela. Verjamem, da bo tudi Bošnjakom poplačano njihovo trpljenje, njihov srečni odnos do življenja. Kljub temu, da imajo malo, so srečni. Saj imajo MIR in SVOBODO. To pa je največja vrednota, kajne?

Življenje, vesolje, hvala za VSE, kar mi ponujata. Neizmerno sem hvaležna.

Dopusti, odpusti in prepusti se. To je Ivanovo vodilo, ki je sedaj tudi moje. Vesolje, hvala za OBILJE!!!


Napisala: Zarja Trkman
Fotografije: prva fotografija last avtorice, ostale arhiv Adriana P. Kezeleta



Preberite še:





Razstava Nike Korsič v Brblarni v Novem mestu