---

Pieteta, veliko globoko spoštovanje? 

---

“Zasedli ste moje mesto. Prevzamete tudi mojo invalidnost?”  

Nedelja. Dan za bogove, boginje se obeta.  

Tretji spominski spust s Prestreljenika v organizaciji najine hčere in sina, v čast našemu tatkotu, ki se je vsako leto na Emausu (srečanje starodobnih smučarjev na Kaninu), na velikonočni ponedeljek kljub invalidnosti povzpel na to goro. Zaradi svoje invalidnosti se spusta ne morem udeležiti, a spomin na preminulega moža počastim malo drugače. Nesem mu vrtnico na pokopališče v Staro Goro, kjer smo pred dobrima dvema letoma raztresli pepel. Pod mogočnimi hrasti, v objemu narave, ki se je ravno prebujala, med trobenticami in nežnimi podleski. 

Odpeljem se na pokopališče s svojim avtomobilom. Vidim popolnoma prazno spodnje parkirišče, na zgornjem le tu pa tam, kakšno vozilo. Zapeljem mimo znaka, prepovedana vožnja, razen za invalide in Komunalo. Mislim si: lepo, da ni nobenega pogreba, da bom trenutke tišine podelila s svojim dragim. Pripeljem do dveh parkirišč za invalide. Povsod so avti, ob poti do grobov, malodane na grobovih. Nimam kje obrniti, saj so povsod ljudje, v pogovoru in glasnem razpravljanju. Vidijo me, nedvomno. Zapeljem mimo v upanju, da je na koncu poti obračališče, a ga ni. Peljem vzvratno, obrnem na manjšem prostoru med grobovi, nihče ne pristopi, da bi mi pomagal. Nimam pojma, zakaj je tam toliko ljudi, zakaj toliko avtomobilov. Vem le to, da nimam kje parkirati, da bi se poklonila spominu na pokojnega moža. 

Žalostna zapeljem do velikega lesenega križa, kjer potekajo raztrosi. Odprem vrata. K meni pristopita dve mladi ženski in se začneta opravičevati, češ prišli sva le prižgati svečko pokojnemu dedku, takoj bova umaknili avto. Opravičilo je pristno, a me ne prepriča. »Ni treba umakniti avta«, rečem, »zdaj ne, prej bi mislili na to. »Razumem vašo stisko, ker je bil moj ded invalid«, reče voznica mercedesa. Jaz: »Torej bi že zaradi tega parkirala na parkirišču spodaj.« Ona: »Žal mi je, gospa, res mi je žal! Sem vnukinja vaše znanke, mislim, da ste mi bili celo predstavljeni pred kratkim.« 

Začutim njeno stisko, povabim jo bližje in jo iskreno objamem. Trese se. »Naj bo to šola zate«, rečem, ji dam vrtnico in jo prosim, da jo položi na travo. 

Medtem se pripelje še nekaj avtomobilov, med drugimi tudi pravoslavni pop, ki parkira, mislim, da celo na mestu za žalujoče svojce, ki se udeležijo raztrosa. Tam sem sedela tudi jaz, na invalidskem vozičku, ko smo se poslavljali od moža, očeta, sina, prijatelja … 

Zdaj mi je jasno, da imajo pravoslavni obred, ki se najverjetneje vrši sedem dni po pogrebu. Mašo zadušnico, bi lahko rekla.

Avto mi crkne, ne morem ga prižgati. Spustim se malo nižje in se umaknem na stran. Večkrat poskusim, a ne gre. Ravno začnem iskati polico, da pokličem asistenco. V stiski zaslišim znan glas, angelski glas prijateljice, ki je prišla prižgat svečko za najino skupno prijateljico. Ona je bila edina, ki je avto parkirala na žgočem opoldanskem soncu na spodnjem parkirišču. Prisluhne mi in mi pomaga poklicati asistenco, ker sama težko govorim. Ko se ona pogovarja po telefonu, še enkrat poskusim vžgati avto. Uspe mi, avto se odzove. Obe sva srečni, da me ni pustil na cedilu. Objameva se, ona v solzah, jaz pa neizmerno hvaležna. Vesolju in svoji sreči, da lahko živim. Da lahko živim kvalitetno in odprto za sprejemanje drugačnosti.

Svoje solze sem podelila vrtnici in mojemu dragemu že prej. Objem pa mladi ženski, ki je edina pristopila k meni in se opravičila za svoje mladostniško »dejanje.« Oproščeno ti je, draga mladenka.

Naj bo ta zgodba v poduk vsem, ki se ne zavedajo, da se lahko v trenutku znajdejo v podobnem položaju kot sem se jaz … na današnji dan, 6. maja 2018.

Imate moj blagoslov. Kaj boste naredili s tem, nimam pojma. Upam pa, da sem vsaj malo potrkala na vašo vest, dragi »pogrebci« ali kar ste že, »zadušniki« morda.

Dan sem zaključila na večernem koncertu na Kapeli, v rožnem vrtu burbonk, ki so omamno dišale in se stapljale z ubranimi glasovi mladih Vodopivcev. Obliž na rano, ki se najverjetneje nikoli ne bo zacelila. 

---

---