'Stal sem za odrom. 
»Gospe in gospodje,« sem vzdihnil in rekel močneje: »Gospe in gospodje …« 
Potem sem utihnil. 
In videl sem tope oči pisanih frakarjev, zročih v prazno, in tam za stebrom sta se smehljala otrok in velika sončnica v njegovi roki.' 

Mavrični angel, Karel Gržan 

---

Končno. Spet kultura v živo. Po treh mesecih. Na malem odru SNG Nova Gorica. Plesna predstava. Koreografija, ples, lučke, glasba. V izvedbi štirih. Plešeta ne več rosno mlada plesalca. Izrazni ples z močnim sporočilom. Znotraj kvadrata, po robu, na črti in preko roba.

Onkraj utvar. Svobodna. Z gibi povesta vse. Sprehodita se skozi otroštvo, ona po črti, kot bi plesala na gredi, on za drugo črto, linijo. Gibi pokažejo na eni strani ujetost v neka pravila (ukrepe), po drugi pa svobodo gibanja, ki ti je ne sme nihče vzeti.

Ljubezen, bližina, ob zvoku tolkal, molilnih mlinčkov. Hrepenenje po tem, da bi bil-a ljubljen-a. In potem spet razhod in spet hrepenenje po ljubezni, bližini, objemu. Uspe jima, najti se, tudi na stara leta, ko on zboli za parkinsonovo boleznijo. Nič ju ne more ločiti. Nihče. Sama si krojita življenje, sama sta si v uteho v težkih trenutkih.

Tišina, zvok, tolkala, molitev. Vse to spremlja njun odhod izven okvirjev, ki jih določa družba. Ljubezen premaga vse ovire. Ljubezen vodi v večnost in enost.

Lep večer, kulturni pristop k invalidki. Spremstvo do dvorane, do dvigala. Za tja in nazaj. Povsem drugače kot na kulturni praznik, 8. Februarja letos v Kulturnem domu Nova Gorica. Ko sem razočarana zapuščala prizorišče proslave, ki je bila namenjena le izbranim gostom, pa četudi za ogled uporabljam svoj skuterček, na katerem lahko sedim. V SNG pa, kapo dol tamkajšnjim zaposlenim, ki me prav vedno pričakajo odprtih rok, z nasmeškom, lepo besedo.

Na-snidenje spet, dragi »gledališčniki«. In hvala za vašo prijaznost.

---