MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎Objave-Vse-eno‎ > ‎

Smo res majhni. Nismo. Napisala Zarja Trkman, januar 2017

objavljeno: 12. jan. 2017, 05:22 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 12. jan. 2017, 06:25 ]

Smo res majhni. Nismo. Smo VELIKI!!! 


Koncert Simfoničnega orkestra 
Akademije za glasbo Ljubljana 


Odvil se je v kulturnem domu. Koncert akademije za glasbo v Ljubljani. S strani publike je bil izredno lepo pozdravljen. Z gromkim aplavzom po prvem delu, ko je s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani nastopil komaj 16-letni violinist Rok Zaletel Černoš. Gromkega aplavza so bili deležni tudi po drugem delu, ko je nastopila mlada harfistka Lara Hrastnik. Na koncu pa sploh: po izvedbi Schubertove "Nedokončane" - simfonije 7 v h-molu. Izjemno! Tudi zaradi izjemnega dirigenta, mojstra svojega poklica, Alexandra Drčarja. 


Pa naj še kdo reče, da je Slovenija majhna in da se v Novi Gorici nič ne dogaja. Slovenija ni majhna, saj ima veliko mladih potencialnih umetnikov, velikih športnikov, priznanih umetnikov, slikarjev, kiparjev, pesnikov, pisateljev, pianistov, violinistov … skratka MOJSTROV tega, kar počnejo … uspešnih podjetnikov …. Ima pa res malo dobrih politikov, mogoče je zato majhna. Kdo ve? In v Novi Gorici se veliko dogaja. Ni dneva, da ne bi bilo česa, ki pritegne mojo pozornost, a se žal ne morem udeležiti vsakega dogodka. Na koncert, ki se je zgodil, me je opozorila urednica našega Spletnega časa. In sem šla. Ni mi žal. Nasprotno. Zelo sem zadovoljna, uživala sem v poslušanju skorajda vrhunske izvedbe mladih glasbenikov. Navdušili so me, ne samo z izvajanjem, temveč tudi z žarom, ki so ga nesebično podelili z nami. Z energijo, ki smo se je nalezli od njih. Tako nesebično so pospremili vsakega, ki je prišel na oder, z na svojstven način kazanja odobravanja, s cepetanjem, udarjanjem na instrument, z neprikritim občudovanjem vrhunske izvedbe mladega violinista, mlade harfistke. Dihali so kot eno, povezani v celoto z dirigentom, ki ti prav zleze pod kožo, s svojo mimiko, s svojim neposrednim pristopom do mladih. Fascinantno!!

Kaj so glasbeniki izvajali? Poleg Schubertove "nedokončane" še Mendelssohnov Koncert za violino in orkester v e-molu, op. 64, še Handlov Koncert za harfo in godala v b-duru, op. 4 in Glasbene pripovedke za simfonični orkester mladega slovenskega skladatelja Tilna Slakana. Simfonična pesnitev, skladba, je sestavljena iz karakterno različnih tem, ki so odsev skladateljevih razmišljanj, idejno zasnovo pa so dobile med sprehodom v naravi. Delo je napisano za razširjeno "a tre" zasedbo simfoničnega orkestra.

Mene so očarali, izvajalci. Bil je to krasen uvod v čudovit glasbeni večer. Mogočno, tako "naravno", kot bi bil v prirodi, skupaj z zvoki, ki jih ta ponuja, skupaj z votlim zvenom detlovega kljuna ob deblo smreke. Veličastno! Kapo dol, Tilen. Moj poklon!

Naj povzamem še besede dirigenta, ki osebi pravi:


"Dirigent v današnjem času ni več tisto, kar je nekoč bil. Njegova podoba se je spremenila vzporedno z družbo: prej prototip avtoritarnega voditelja z absolutno neomejeno močjo, danes Primus inter pares (prvi med enakimi) v zelo zapletenem in občutljivem zvočnem telesu. Dirigiranje razumem kot proces stalnega dajanja in sprejemanja. Šele ko pristopam k delu na ta način, sem lahko dolgoročno uspešen pri vodenju modernega orkestra. To je moj moto: Prepričevanje namesto naročanja, motiviranje namesto poveljevanja, strast namesto poslušnosti. Glasba ne sme biti kot muzej. To velja zlasti za opere in koncertne repertoarje. Moto dunajske secesije izpred 100 let se mi zdi danes še bolj pravilen in pomemben: Daj času svojo umetnost in umetnosti njeno svobodo. Zato si kot dirigent želim, da sem intenzivno vpleten in zaposlen s sodobno glasbo".



Te besede Mojstra Drčarja povedo vse. Prav VSE. Bravo mladi ustvarjalci, bravo Mojster za ta lep večer. Hvala!

  
  

Alexander Drčar                                      Lara Hrastnik                                         Rok Zaletel Černoš

P.S:

Naj povem še to: bila sem med najmlajšimi poslušalci, čeprav štejem že častitljivih 6 desetletij. Same sive glave poslušalcev, zaskrbljujoče, vsaj jaz tako čutim, pa sem večna optimistka.

Ne vem, kje ste mladi, ki jamrate, da je Nova Gorica mesto upokojencev. Ko se nekaj lepega, kot je bil ta koncert v Kulturnem domu, zgodi, preprosto zmrznete. Kje ste? Imate pa veliko povedati, kako se nič ne dogaja v našem, ne več tako mladem mestu. Preprosto ne razumem te apatije, ki nam jo pa tako radi očitate, nam upokojencem. Zbudite se!!!

Naj bo ta moj zapis tudi apel za prebujenje. Še enkrat: zbudite se!!!





Napisala: Zarja Trkman