---

Spominjam se smrti

---

Ja, spominjam se je, smrti, zdaj lahko rečem, davnega 2003 sem umrla, a danes sem vstala, kot Feniks iz pepela.

Marsikdo je dal to pripombo na srečanju z ISKRENO, v petek, 14. septembra 2018.

Lepo je bilo, nepozabno, veličastno.

Vstopim v dvorano. Vidno sem ganjena ob tolikem številu prijateljev in dobrih znancev, ki so mene in mojo prvenko počastili s svojo prisotnostjo. Darovali so nama svoj čas. Solze so mi stopile v oči, a sem jih uspela zadržati. Večera nisem hotela spremeniti v solzavo limonado.

Lilijana, soustanoviteljica Ustanove Zdenke Gustinčič, Fundacije za dobro ljudi in narave, pozdravi obiskovalce, ki so dvorano napolnili do zadnjega kotička. Zaključi z besedami: »Ne poznam tako iskrene in pogumne ženske kot je Zarja«. Ima solzne oči, Lilijana.

Preda mi besedo. Le nekaj sem jih izustila, nekaj podobnega temu: »Dober večer dragi prijatelji. Hvala, da ste si vzeli čas in ga delite z mano in mojo prvorojenko, »prvenko«. Imam vas rada, vse, a vsakega na drug, poseben način.«

Povabila sem Alenko, da prebere hindujsko legendo, da jo vsi slišijo. O božanstvu, ki ga človek išče povsod, le v sebi največkrat ne. Pa je v meni, v tebi, v vseh. Bog ali božanstvo. Le poiskati ga je treba.

Nato povabim Ivana, da nas povede v iskanje Boga v sebi na njemu pristen način. Z globokim vdihom in glasnim izdihom. Presenečen je, a se znajde v vsaki situaciji. Ta moj Ivan, ki je pripotoval iz Splita, da bi prisostvoval temu večeru.

Pa naj še kdo reče, da nima časa. Čas je, le vzeti si ga je treba. Če hočeš, zmoreš, če hočeš deliti svoj čas s tebi drago osebo, spustiš vse drugo in si ga vzameš. Nihče me ne bo prepričal o nasprotnem.

Potem pa je sledil literarni večer. Lahko ga tako poimenujem, ker je bil, bil je literarni večer, tako lep, da si lepšega ne morem zamisliti. Pa ne zato, ker so moje tri dame brale odlomke iz ISKRENE, bil je lep zato, ker smo mu dali posebno energijo, ki nas je prežemala in nas delala lepe, bogate in odprte za ljubezen in svetlobo.

Vida Mokrin Pauer, pesnica in pisateljica, udeleženka neštetih literarnih večerov, predstavitev knjig, je na koncu dejala: »Nisem še bila na lepšem literarnem večeru kot je bil ta, pa sem bila že na številnih, brezštevilnih.«

Laskavo, laskanje? Ne, iskrenost, strastnost in lepota. Kot je bil lep in svetel njen nastop. Vidin. Brez pretirane ekstaze in olepševanja. Iskren in pristen, kot je iskrena in pristna ČUDa VIDkA.

Pa tudi podajanje Klavdije, moje drage, več kot dvajset let, prijateljice ter Alje Furlan, pravljičarke in pesnice, ki sta vsaka na svoj najboljši način interpretirali moj zapis.

Moj ljubi Matija, kantavtor in pevec, je s svojim krasnim vokalom izvajal meni drago Imagine in Alelujo. Pri obeh je sprožil val energije, ki nas je popeljala v svet glasbe in umetnosti, v svet večnosti in brezčasja. Pritegnili smo Matiji in se skupaj zibali na teh dveh čudovitih melodijah. Poleteli smo tudi na Matijinih Lampijonih. V zrak, v vse-MIR-je.

Aleluja!!!

Zaključek pa sem prepustila mojemu dragemu Jean Marcu, Francozu, ki živi in dela v Londonu, zdaj pa, zadnje leto in pol, vse več tudi v SLOVEniji, ki je, upam si trditi, zdaj njegova nova domovina. Vzljubil jo je, vzljubil nas Slovence, vzljubil mene in mi podaril svoj blagoslov, s svojo prisotnostjo in kratkim nagovorom. Blagoslov za vse, ki so se ga zavedali. In menim, da se je njegov BLAGOSLOV dotaknil prav vsakega, ker preprosto je. BLAG-oslov!!!

In še presenečenje. Mojka je dobila besedo, moja »afriška botra« kot jo rada poimenujem. Zahvalila se mi je za vrnitev v življenje. Pa ne le ona, tudi moja gambijska posvojenka, 8-letna Jeatou, čeprav zelo sramežljiva, je uspela izustiti:« Thank you, Zarja, I'm very happy«.

Kam lepši zaključek prelepega večera, ki se je nadaljeval s prijetnim druženjem iskrenih ljudi. Val hvaležnosti in iskrenosti sem sprožila z ISKRENO, bi rekla ČUDoVIDka.


ISKRENA, HVALEŽNA, DOŽIVETA.


Kako blagodejno za dušo, da lahko pišem, da imam ta DAR.