Morda pa bo mišku s svojimi 12-imi modrostmi le uspelo povrniti tisto, kar edino šteje. Če bo svoje modrosti vneto spravljal v sirove luknje, zagotovo, kajne, dragi moji otroci in tisti, ki svojega otroka pestujete v sebi in tisti, ki veste, se zavedate, da je knjiga najboljša prijateljica, ki te nikoli, ma res prav, nikoli ne razočara, te nikoli ne zapusti.

Knjiga je vsak trenutek ob tebi, te potolaži, nasmeji, odpre oči in poskrbi za to, da nisi nikoli sam, še manj pa osamljen. Vrednota, ki jo je vredno negovati.


Naj o dogodku spregovori kar Alja Furlan sama, ker tako lepo piše, da bi bilo neumno, da se jaz kakorkoli izpostavljam.

Tako je Alja napisala:

"Miške poročajo: ogreli so nas otroci Waldorfske šole iz Bukovice, ki so čisto drugače zapeli. Pesmic te vrste ne najdemo kar za vogalom. Ugotovili smo, da premalo prepevamo in prva modrost večera je, da je petje nujno :-)"


Sledil je pogovor o knjigi, z mano, zapisovalko zgodbe, Aljo Furlan in ilustratorko Polonco Leban Grmek. Vodila ga je Martina Arčon, ki zna zelo spretno sukati mikrofon (kar se tudi rima).

Bilo je zlatorumeno in predstavili so me tako, da so mi rdela lička od ponosa. Nakar se je med otroke prikradel njihov mišji prijatelj in jih razgibal s pozdravom siru. Pozdravljati sir zjutraj in zvečer je nadvse modro (in se tudi rima. Kar se rima, pa je nedvomno prima). Otroci so to zlahka obljubili in preverjanje sledi. O tem bom še poročala.