MENU‎ > ‎Vse-eno‎ > ‎Objave-Vse-eno‎ > ‎

Življenje-smrt-življenje, avtorica: Zarja Trkman, november 2016

objavljeno: 10. nov. 2016 23:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. nov. 2016 07:20 ]
Življenje-smrt-življenje

Za knjigo Življenje-smrt-življenje hrvaškega avtorja Adriana P. Kezeleta sem izvedela par dni pred smrtjo moža, ki je umrl letos na Valentinovo. Manca Košir je Adriana gostila v svoji oddaji z naslovom O smrti. Pogledala sem si oddajo v arhivu RTV Slovenija in link poslala svojemu sinu. Tako kot jaz je bil očitno navdušen nad Adrianom, saj si je hotel sposoditi knjigo v knjižnici, a je bila rezervirana že tedne vnaprej. Tako sva stopila do knjigarne, kjer pa knjige niso imeli, a so jo naročili. Dobila sva jo le nekaj dni po smrti Andeka.

Bila nama je v veliko pomoč, saj knjiga smrt predstavlja povsem drugače, z drugačnega vidika. Začela sem jo brati, a mi jo je Svit vzel in jo bral celega pol leta, počasi, poglobljeno. Fascinirala ga je, rekel je prijateljem, da tako dobre knjige še ni bral. On, ki do tedaj ni nič dal na duhovnost in je kar zviška gledal na moja prizadevanja, da bi si odgovorila na nekatera vprašanja. Zdaj pa sem končno našla človeka, ki se s takimi in podobnimi vprašanji že 40 let in se je dokopal do velikega znanja, ki ga deli s tistimi, ki mu prisluhnejo. Adriana! In sama sem med njimi. 



Fotografija: "Nastala je skorajda natanko pred enim letom, ko sem se vrnila v življenje, 
par dni pred Andekovo nesrečo in je najina zadnja, ko sva skupaj. Danes izgledam veliko, 
veliko bolje."



Vikend pred Vsemi svetimi, pred dnevom spomina na mrtve sem se udeležila delavnice Življenje, smrt, življenje v Badličanu na Hrvaškem Centru neokulture, ki ga vodi prav Adrian oz. je njegov duhovni vodja. Zbralo se nas je 30, dve tretjini Slovencev. Takih, ki iščemo, ki spoznavamo skrivnosti življenja, ki se sprašujemo, kaj je smrt in kaj življenje.

Adrian nam je nesebično podajal svoj pogled na smrt, ki je vse kaj drugega kot odhod za vedno. Je ponovno življenje. Ne bom se spuščala v razlage, ker bi bilo neverodostojno, saj nisem avtorica. Bom pa citirala nekaj odlomkov iz knjige oz. zapisa, ki ga je Adrian podelil udeležencem delavnice. 



"Ko umrem, bom lebdel z angeli.
A ko umrem za angele,
si niti predstavljati ne moreš,
kaj bom postal." (Rumi)


S temi stihi se začne in konča knjiga. 



"Znanje, zbrano v njej, je izvrstno dopolnilo sodobnim zdravstvenim in psihološkim prizadevanjem. Gre seveda za duhovna znanja, toda bolj, kot se odpremo razmišljanju o tem, bolj bomo pripravljeni, ko pride naš trenutek. Z ustrezno pripravo bomo ozavestili, kaj se nam dogaja, in tako se bomo lažje soočili s strahom. Lažje bomo to, kar smo. Z odprtim srcem, upanjem in zaupanjem bomo sprejeli smrt kot del življenja." 

In kot nam sporoča ta knjiga: naša pot se ni pričela z rojstvom niti se ne bo končala s smrtjo.

"Čeprav vedno povezana z žalostjo je smrt samo še en proces, še ena nit v neskončni tkanini življenja. Verjamem, da bo sprejemanje te resnice mnogim pomagalo, da bodo lažje ter z manj bolečine šli skozi proces umiranja in smrti." (Natalija Kustec- v dodatku A h knjigi Življenje-smrt-življenje)

"Smrt ni konec življenja, temveč le konec enega njegovega dela."

"Namesto da odvračamo glavo od smrti, se izogibamo razgovoru o smrti ter na ta način preprečujemo katerokoli znanje o njej, je potrebno, da sprejmemo smrt kot del življenja. Smrt je tako kot rojstvo edina izkušnja vsakega človeka." 

"Ko bomo odprli um in srce znanju o življenju, bomo takoj začutili, kako strah izginja in prepušča mesto razumevanju in ljubezni. S tem znanjem se bo strah od smrti pretvoril v ljubezen do življenja." (Adrian P. Kezele)

Lahko bi še in še prepisovala citate iz knjige. A je moj namen le ta, da bi knjigo približala bralcu, ki jo bo vzel v roke, ali umirajočemu, ki mu bo nekdo bral iz Branja umirajočemu, svojcu, ki se bo soočal s smrtjo najbližjih, njemu tako dragih oseb, s trpljenjem umirajočih …

A naj strnem svoj zapis z nekaj mojega razmišljanja o delavnici, ki sem jo obiskala. Bilo je fascinantno. Prav vsi udeleženci smo Adrianove nauke naravnost požirali. Sama sem začutila vso čistost Adrianovih besed, ki vedno najdejo pot do mene tako enostavno in iskreno. Tako razumljivo in jasno! Pa četudi govori hrvaško ali pa mogoče prav zato. Ker se s prevodom marsikaj izgubi. Zato veliko raje berem Adrianove knjige v originalu. Izgubljeno s prevodom me pač ne pritegne.

Drugi dan delavnice nas je Adrian popeljal v iniciacijo umiranja. Tri ure je trajala, a je čas kar izginil. Kopala sem se v neki posebni energiji, na trenutke sem dobesedno umrla, se potem prebudila in vrnila v življenje. Skratka bila je zelo zanimiva izkušnja, zlasti zadnji del, ko nam je Adrian bral Branje za umirajoče. Z umirjenim glasom, s karizmo, ki ga spremlja, Adriana. Od prve besede, ki jo je spregovoril, sem začutila, da je TO - TO (v oddaji O smrti). Danes mi je veliko lažje, ko sem tako rekoč ostala sama in se spopadam s svojo boleznijo, bolečino, tudi trpljenjem, z izkušnjami, ki mi pridejo nasproti. Sem bogatejša še za eno spoznanje, da se življenje s smrtjo ne konča, le spremeni se, v neko drugo obliko. Ja, duša je večna, duša ima telo, ima razum, občutja, čustva in ne obratno. Ko to razumem, mi je veliko bolj jasno, mi je lažje tudi ob izgubi moža, ki me je še kako razumel, podpiral v mojem ustvarjanju, mi pomagal, ko sem padla, da sem lažje vstala. Skratka: bil je ob meni in je še, kljub smrti njegovega telesa in osebnosti. Je, ker je duša večna, ker deluje v brezčasju in je brezprostorna. Skratka: JE!!! 

Napisala: Zarja Trkman