VI 
        Naj bo delovni naslov prihajajoče drame »Vzporedne sanje«. S tem se je odstrla neka postavljenost, predpostavka, prvega teksta (Vzporedne sanje september 14). Kar je tudi pravi pomen istoimenske kolumne.


VII

        Začetna vizija dramske igre je vključevala zgolj dva akterja. Natančneje, igralca in igralko. Kaj je za to potrebo, imeti dva igralca na odru in ne več, je v resnici ugotavljanje vloge moškega kot Moškega in vloge ženske kot Ženske na odru.

        Zdaj se, v tem takem, implicitno sprašujem po bistvu gledališča. Prav-prav, mogoče je to neodgovorljivo. Nisem literarni zgodovinar, nisem teoretik gledališča, sem umetnik. Zato bom temu primerno predrugačil vprašnje: »Kaj je tisto bistveno v gledališču, kar me kot umetnika navdaja z ustvarjalno vizijo?« Priugotavljam, zaenkrat je vse kar imam zgolj vizija ...

        Nisem prepričan, da je direktno odgovorljivo. Drži, zaenkrat je zgolj vizija, ki me ima pri gledališču. Šel bom z intuicijo. Da bi podal celostno shemo gledališča, bi moral opomeniti gledališče kot tako in vse njegove dele. V samem središču je Oder. In že nastopi vprašnje: »Kaj je Oder?« Kaj predstavlja? Kaj je njegova funkcija? Tega ne sprašujem iz preobilice vedenja, ali iz nekakšne domačnosti z odrom. Nasprotno, oder mi je kot tak docela tuj. Ne razumem ga, ali njegovih zakonov. Kaj početi na odru? Na kakšnem odru? Že prazen je neznanka, je nekakšna konkretnost ob katero se zadevam. Je materija s katero se je treba soočiti.

VIII

         Prvo kar me »na« odru zbode, je srečanje z realnostjo. Dejstvo, da sem tukaj, tukaj na odru, tukaj v prostoru. Domala dejstvo, da živim. To spoznanje življenja ni nikakršna samoumevnost.

        Parter je prazen. Niti gledalcev ni in že imam problem. Nisem prepričan ali znam dovolj trdno predstaviti svoja videnja.

        Oder, oder kot tak, zgolj oder, prazen oder je Prostor. Lahko bi rekel razsežnost Prostora. Kar naenkrat pa se v refleksiji, reflektirajoči zave reflektiranja. To dejanje sproži zavedanje kot tako: »Jaz živim!«

        Vidim, izpisalo se mi je »jaz« pred »živim«, scela po nepotrebnem. Kakorkoli zdaj se moram pozabavati z opomenjanjem tega »jaz«.

IX 

        Reklo se mi je »Jaz živim« in s tem se je potrebno soočiti, kajti, jaz, ki živi, predpostavlja nekoga, ki se zaveda, da je nekdo, ki da živi. Vsa poanta je ravno v tem nekdo. Biti nekdo pomeni neko udeleženost v svetu. Biti nekdo pomeni imeti ime in obraz in vlogo v svetu. Svet je v tem zvedljiv iz Prostora. Pomeni neko vsakdanjo realnost. Vsakdan je zelo izvedena reč, sploh kar se tiče gledališča (to je mojega dojemanja gledališča). Drži, v predstavi gre za vsakdan, le da je obravnavan na poseben način. Tu je moč govoriti o jaz in o njem in o njej in itd. Ne pa že v trenutku, ko šele odkrivam oder kot Prostor s praznim parterjem; stanje, ki ni zanemarljivo.

X

        Tukaj pridemo do vloge gledalca; to je vloge tistega, ki meri čas. Ko Gledalec stopi v parter se zanj, v trenutku, ko se pogasnejo luči, začne nekakšen sestop. »Kdo je gledalec?« bi lahko vprašal akter na odru. Mislim povsem resno. To vprašati v, z gledalci, napolnjeni dvorani, na golem odru, z enim samim igralcem. (Kaj pa z dvema? Kako bi se spremenila dinamika, če bi bila v scensko prazni školjki odra še igralka?)

        »Kdo je gledalec?!« odjekne vprašujoči moški glas. Ženski glas odgovarja. In kaj je kar poda v odgovor? Kdo pa je ona, ženska na odru? Oba, Moški in Ženska, imata obema skupno vedenje. Ne gre za to, da vesta vsak na svoj način. Velja, da vesta isto. Njuno vedenje je identično in zadeva vlogo Gledalca. Jaz poosebljam to vedenje. Na nek način sem jaz kot umetnik, tisti, ki daje njunemu vedenju obliko in kontekst. Začne se tu. Ne glede na odgovor, zadostuje že vprašnje in to je rojstvo gledališča.

        Gledalec je, kot sem že rekel tisti, ki meri čas. Igralec, (tukaj še ne govorim o liku ali o značaju v dramski igri); igralec je princip moškega. Na tej točki se mora igralec postaviti kot moški. Kako, če pa zgolj vpraša »Kdo je gledalec?« ima svoje telo. Svojo držo. Svoj glas. Ta orodja niso zanemarljiva. Igralka, ki se postavlja kot ženska ima isto nalogo. Napram komu je moški moški in ženska ženska?

        V prostoru kjer se meri čas z Gledalci je smiselno vprašati po njihovi vlogi. Tekom drame jih je potrebno zazibati v dogajalni sen. Pred njihovimi očmi se mora odviti dogajanje drame.

        Postavljen je Prostor, to je oder, postavljen je čas, to so neme priče. Relativno na sceno se menja vloga gledalcem. Tok časa se nikakor ne odvija vselej enako hitro ali enako počasi. Dan, leto, vek, eon, ... Vse to teče različno hitro in s tem variira vloga merilcev časa. Utrip src dvorane skupaj z njenimi zvoki določa igralcu ritem. Gledališka dvorana ni samo reprezentacija sveta, temveč je razširjena na vesolje. (Samo mimogrede naj omenim, da z omenjanjem gledališča kot reprezentacije zgrešim bistvo. Prej gre za razširitev konteksta gledališča ... Zaenkrat zgolj poudarjam, da obstaja razlika, ki jo bo šele treba razdelati.)

XI

        V gledališču se mora vsak akter (oba igralec in igralka) najprej postaviti kot prezenca, kot nastopajoča sila! Kot nastopajoča sila privabi gledalce k doživljanju in če je kot sila dovolj močna, še k sodoživljanju. Bistvo, ki ga vidim za dramo je notranji premik gledalcev. Igralec mora dobiti gledalca na svojo stran. Boj igralcev na odru je boj za pridobivanje njihove naklonjenosti. Vsak akter na odru mora posedovati prezenco. Urjenje igralca mora biti v prvi vrsti posvečeno točno temu.

        Delo z akterjem je torej mogoče, šele, ko razvije svojo edinstveno prezentnost. Razvije jo naj vsak akter. Naj se postavi kot on sam; ne kot značaj dramske igre. Prezenca je predpogoj, je hiša, še bolj, je ladja, kamor povabiš dramski značaj. V tem se mi dozdeva uporabna metafora akterja, ki se dojema kot jambornica. Če je akter s prezenco kot jambornica je značaj admiral ... Režiser je v dvojni vlogi je tako ladjedelec, ki ladje napravi plovne. Kje pa vse te jambornice plujejo? V morju scenarija, ki se uresniči v Prostoru odra. Druga vloga režiserja je vloga komponista, ki v skladu z umetniško vizijo orkestrira kontekst plovbe. Umetniška vizija režiserja je pomeljiva za akterje, kot so pomenljive lunine mene za plovbo. Zvezde ... naj ostanejo neznanka.

  

Nahajanje v nikjer

I

        Začel bom sanjati. Sanjam nasproti bom postavil ogledalo. Ne, da bi predhodno poznal snov sanj sem se zavedel nujnosti jih gledati v ogledalu; kajti iz perspektive ogledala jih je mogoče motriti nevpleteno. Sočasno sem vedel, da to ni dovolj, kajti nevpletenemu motrenju umanjka »pot nazaj«, zaradi česar jo je potrebno pridobiti z drugimi sredstvi. V kratkem sem se nameraval soočiti s pridobitvijo ne povsem posrečeno poimenovane »poti nazaj«, in sicer v rudniku odprtih možnosti.

        Mehanizem sanj, je v besedi »Postopek«. Ogledalo se razgradi v ogled in orodje. Nadalje dajem »orodje« v oklepaj, s čemer dajem več teže ogledu, torej tistemu, ki ogleduje – a kaj?

        Ogledalu osrednje je odsev. Ogledalo samo je brez vpogleda. Od tod dalje je le korak do tistega, ki gleda. Zrcaljeno postane tok, ki gre skozi »tistega-ki-gleda« Toku se odzove na sebi lasten način. To odzivanje ima vlogo interpretacije odseva. Ker pa je sam agent interpretacije del celote (kako točno, je stvar verige), je tudi sam interpretiran. On je tisti, ki interpretira, tako interpretira samega sebe. Da pa bi to lahko storil z nevpletenim motrenjem se posluži »Postopka«. S tem se osnujejo »Vzporedne sanje«.

Vzporedne sanje

I

        Vzporedne sanje so zamišljene kot serija kolumen v katerih bom razvijal gledališko teorijo. Vsaki kolumni osrednje bo estetiziran paradoks, zakaj, iz paradoksa je mogoče nadaljevati v katero koli smer. Paradoks tako deluje kot element, ki sproži refleksijo in s tem neko odvitje. Da bi odvijanje bilo usmerjeno, bom nasproti začetnemu paradoksu postavil Gledališče kot prostor v katerem je možna umetnost.

        Vzporedne sanje nastopajo kot dvojen odmik od realnosti. Prvič kot sanje same po sebi; speči človek lahko sanja karkoli, ne glede na realnost. Drugič, v pridevniku »vzporedne« je označen odmik od sanj. S tem pa se zgodi poglobljen odmik od realnosti. Dvojnemu odmiku navkljub nastopi situacija, ko se znotraj gledališča preko sanj prevprašuje realnost.

II

        Uvesti nameravam paradoks, ki pa ga bo potrebno preblikovati v gledališču ustreznega. V mislih imam točno določeno dramo in ne toliko teorije, ki naj velja za vse drame. Torej ne gre za linearno aplikabilno teorijo za vse instance. Ne velja – govorim v splošnem – da se da iz teorij gledališča, ustvariti drama. Velja nasprotno, iz več konkretnih dram, se da posredno izpeljati teorijo. Kaj omogoča teorija, je dvig navzgor iz konkretnega v abstraktno. S tem pa lažjo medsebojno primerljivost instačnih dram. Teorija drame v tem takem omogoča prepoznavanje sorodnosti dram. Prav mogoče pa je, da je teorija gledališča še eno plast (ali več?) abstrakcije višje.

        Po uvedbi in preoblikovanju paradoksa v skladu z vzdušjem, še bolj pa z logiko dotične drame, se bo potrebno vzdigniti iz paradoksa se povzpeti do – neznano kam.

        Zasedaj mi je znano le, da se bom večkrat vračal k istemu vprašanju (kolumna na mesec), pri čemer se bo morala izkazati nekakšna praktična aplikabilnost pisanja.

        Vzporedne sanje nastopajo kot možno odgovarjanje ne vprašanje kako v eni uprizoritvi zapopasti celoto predstave? A lepo po vrsti.

Nahajanje v nikjer

II

        Velja, da se na začetku stvari venomer znajdemo v nekem »nikjer«. Poimenujmo to »nikjer nahajanje« kot nahajanje v kaosu. Je to bolj predstavljivo? Vsaj kolikor je kaosu pripisati neskončni potencial. Nahajamo se v kaosu, a kje točno? - Spraševanje, ki ne nosi niti klice odgovora, pa vendar ... s tem zavzemamo stališče. Raziščimo dalje.

        Zgolj naša volja je sprožila, da smo zavonjali barvne vtise, zaslišali strogo držo, zagledali odločne zvoke.

        Panteon – hoteli smo reči Leto. Leto je reka v katero se steka panteon samosvojih rek; kar je važno samo, če jo moraš zajeti. Kaj pa če smo to jaz, ... potem?! Zdrznemo se zaradi grmečega hladu, ki nas nasilno vodi s svojim tokom. Raztreščimo se ob nekja ostrega, a ni nam mar, saj znova lahko dihamo. Zakaj mi, ko pa nas ni več?

        »Svet te je poklical predse, da bi te ponovno zastavil. Odgovori z da ali ne.«

        »Te je poklical?«

        »Zberi se in poslušaj!«

        »Stvarnik ustvari vse stvarjeno, ki se ne ustvari samo. Ali Stvarnik ustavi sebe?«

III

        … toda v prvem zajetju sploh ne bom omenjal vrat, kot se ne bom razgledoval po prostoru za vrati. Kvečjemu bo na vrata samo potrkalo. Nič hudega sluteči jaz bo ob prestreženemu zvoku trkanja na vrata menil, da mora vrata tudi odpreti, kot da se trkanju na vrata odgovori z odpiranjem vrat.

        Če se v tem takem pred trkanjem sploh ne ukvarjamo s prostorom za vrati, le-ta je nekako predpostaljen; in da bi prišli v ta prostor je potrebno iti skozi točno ta vrata ...; nastane zev. Prostor je potrebno prilagoditi. Intuicija nam govori, da je ravno ta zev hkrati tudi prostor, ki ga je treba, ali pa je ta potreba zgolj iluzorna, raziskati. Le da nas trkanje prehiti. Odločili smo se že, da trkanju sledi dejanje odpiranja vrat, a kaj, ko vrat sploh ni.

Vzporedne sanje

III

        Kako se zapopade celota? Tako da skušaš z vsemi sredstvi navoljo opisati potek. Naprimer podati bistvo iz katerega bo nato vse izhajalo. Kot primer naj navedem želod. Hrast je potenca želoda. Ni več kot želod, temveč točno to kar je v želodu. Ne gre se za opis drevesa, pač pa podajanje zapisa želoda.

IV

        Celota je sestavljena iz konceptov. Analiza nastopi, ko se celoto razgrne. V enem samem aktu govora je nemogoče razgrniti celoto, sploh, če nastopa na podlagi tega akta govora. Možno pa je prepoznati ponavljanje istega v drugačnih variacijah. Ko bo prišlo do ponavljanja in to ponavljanje ne bo odstrlo ničesar kar ne bi že bilo odstrto v vseh dosedanjih variacijah, se bo pokazal vzorec, ali v drugem imenu, celota.

        Kot prvo je torej potrebno podati akt govora. Ta govor bo tako dobil obliko realnega, kot tisto na kar se je možno sklicevati. Zdaj moram zgolj ugotoviti kaj je tretja od dveh možnosti.

Nahajanje v nikjer

IV

        Kje smo, kje stojim zdaj? Saj vendar gre za stvaritelja. Nanj se nikakor ne smemo nanašati neposredno. Uvedimo postopek preimenovanja. Postavimo tako ...

        Imamo pred situacijo, ko smo poklicani od sveta da odgovorimo umetelnikovi dilemi. Umetelnik je, kako smo že rekli, skoval vrata. Nanja je potrkalo, a vrat ni bilo.

V

        Hodimo v prostoru, ki je obdan v gosto črno meglo. Hodimo v različnih regijah prostora in nikjer ni videti kaj zares oprijemljivega. Kmalu potrka ob vrata; ki jih ni, ni jih videti. Vztrajno trka ob vrata, umirjeno, celo vljudno. Podamo se v iskanje izvora trkanja, sledimo zvoku. Pomikamo se bližje. Vrata – naposled jih najdemo zakrita s črnim pregrinjalom – odpremo. Le da bi se pogreznili v temo.

(se nadaljuje)

M. Đaković

Fotografija: osebni arhiv avtorja, 2014