MENU‎ > ‎Vzporedne sanje‎ > ‎Objave-Vzporedne sanje‎ > ‎

September 14, avtor: Milan Đaković, 23.9.2014;

objavljeno: 22. sep. 2014 00:13 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. okt. 2014 23:34 ]
September 14

Milan Đaković  
Nahajanje v nikjer

I

        Začel bom sanjati. Sanjam nasproti bom postavil ogledalo. Ne, da bi predhodno poznal snov sanj sem se zavedel nujnosti jih gledati v ogledalu; kajti iz perspektive ogledala jih je mogoče motriti nevpleteno. Sočasno sem vedel, da to ni dovolj, kajti nevpletenemu motrenju umanjka »pot nazaj«, zaradi česar jo je potrebno pridobiti z drugimi sredstvi. V kratkem sem se nameraval soočiti s pridobitvijo ne povsem posrečeno poimenovane »poti nazaj«, in sicer v rudniku odprtih možnosti.

        Mehanizem sanj, je v besedi »Postopek«. Ogledalo se razgradi v ogled in orodje. Nadalje dajem »orodje« v oklepaj, s čemer dajem več teže ogledu, torej tistemu, ki ogleduje – a kaj?

        Ogledalu osrednje je odsev. Ogledalo samo je brez vpogleda. Od tod dalje je le korak do tistega, ki gleda. Zrcaljeno postane tok, ki gre skozi »tistega-ki-gleda« Toku se odzove na sebi lasten način. To odzivanje ima vlogo interpretacije odseva. Ker pa je sam agent interpretacije del celote (kako točno, je stvar verige), je tudi sam interpretiran. On je tisti, ki interpretira, tako interpretira samega sebe. Da pa bi to lahko storil z nevpletenim motrenjem se posluži »Postopka«. S tem se osnujejo »Vzporedne sanje«.

Vzporedne sanje

I

        Vzporedne sanje so zamišljene kot serija kolumen v katerih bom razvijal gledališko teorijo. Vsaki kolumni osrednje bo estetiziran paradoks, zakaj, iz paradoksa je mogoče nadaljevati v katero koli smer. Paradoks tako deluje kot element, ki sproži refleksijo in s tem neko odvitje. Da bi odvijanje bilo usmerjeno, bom nasproti začetnemu paradoksu postavil Gledališče kot prostor v katerem je možna umetnost.

        Vzporedne sanje nastopajo kot dvojen odmik od realnosti. Prvič kot sanje same po sebi; speči človek lahko sanja karkoli, ne glede na realnost. Drugič, v pridevniku »vzporedne« je označen odmik od sanj. S tem pa se zgodi poglobljen odmik od realnosti. Dvojnemu odmiku navkljub nastopi situacija, ko se znotraj gledališča preko sanj prevprašuje realnost.

II

        Uvesti nameravam paradoks, ki pa ga bo potrebno preblikovati v gledališču ustreznega. V mislih imam točno določeno dramo in ne toliko teorije, ki naj velja za vse drame. Torej ne gre za linearno aplikabilno teorijo za vse instance. Ne velja – govorim v splošnem – da se da iz teorij gledališča, ustvariti drama. Velja nasprotno, iz več konkretnih dram, se da posredno izpeljati teorijo. Kaj omogoča teorija, je dvig navzgor iz konkretnega v abstraktno. S tem pa lažjo medsebojno primerljivost instačnih dram. Teorija drame v tem takem omogoča prepoznavanje sorodnosti dram. Prav mogoče pa je, da je teorija gledališča še eno plast (ali več?) abstrakcije višje.

        Po uvedbi in preoblikovanju paradoksa v skladu z vzdušjem, še bolj pa z logiko dotične drame, se bo potrebno vzdigniti iz paradoksa se povzpeti do – neznano kam.

        Zasedaj mi je znano le, da se bom večkrat vračal k istemu vprašanju (kolumna na mesec), pri čemer se bo morala izkazati nekakšna praktična aplikabilnost pisanja.

        Vzporedne sanje nastopajo kot možno odgovarjanje ne vprašanje kako v eni uprizoritvi zapopasti celoto predstave? A lepo po vrsti.

Nahajanje v nikjer

II

        Velja, da se na začetku stvari venomer znajdemo v nekem »nikjer«. Poimenujmo to »nikjer nahajanje« kot nahajanje v kaosu. Je to bolj predstavljivo? Vsaj kolikor je kaosu pripisati neskončni potencial. Nahajamo se v kaosu, a kje točno? - Spraševanje, ki ne nosi niti klice odgovora, pa vendar ... s tem zavzemamo stališče. Raziščimo dalje.

        Zgolj naša volja je sprožila, da smo zavonjali barvne vtise, zaslišali strogo držo, zagledali odločne zvoke.

        Panteon – hoteli smo reči Leto. Leto je reka v katero se steka panteon samosvojih rek; kar je važno samo, če jo moraš zajeti. Kaj pa če smo to jaz, ... potem?! Zdrznemo se zaradi grmečega hladu, ki nas nasilno vodi s svojim tokom. Raztreščimo se ob nekja ostrega, a ni nam mar, saj znova lahko dihamo. Zakaj mi, ko pa nas ni več?

        »Svet te je poklical predse, da bi te ponovno zastavil. Odgovori z da ali ne.«

        »Te je poklical?«

        »Zberi se in poslušaj!«

        »Stvarnik ustvari vse stvarjeno, ki se ne ustvari samo. Ali Stvarnik ustavi sebe?«

III

        … toda v prvem zajetju sploh ne bom omenjal vrat, kot se ne bom razgledoval po prostoru za vrati. Kvečjemu bo na vrata samo potrkalo. Nič hudega sluteči jaz bo ob prestreženemu zvoku trkanja na vrata menil, da mora vrata tudi odpreti, kot da se trkanju na vrata odgovori z odpiranjem vrat.

        Če se v tem takem pred trkanjem sploh ne ukvarjamo s prostorom za vrati, le-ta je nekako predpostaljen; in da bi prišli v ta prostor je potrebno iti skozi točno ta vrata ...; nastane zev. Prostor je potrebno prilagoditi. Intuicija nam govori, da je ravno ta zev hkrati tudi prostor, ki ga je treba, ali pa je ta potreba zgolj iluzorna, raziskati. Le da nas trkanje prehiti. Odločili smo se že, da trkanju sledi dejanje odpiranja vrat, a kaj, ko vrat sploh ni.

Vzporedne sanje

III

        Kako se zapopade celota? Tako da skušaš z vsemi sredstvi navoljo opisati potek. Naprimer podati bistvo iz katerega bo nato vse izhajalo. Kot primer naj navedem želod. Hrast je potenca želoda. Ni več kot želod, temveč točno to kar je v želodu. Ne gre se za opis drevesa, pač pa podajanje zapisa želoda.

IV

        Celota je sestavljena iz konceptov. Analiza nastopi, ko se celoto razgrne. V enem samem aktu govora je nemogoče razgrniti celoto, sploh, če nastopa na podlagi tega akta govora. Možno pa je prepoznati ponavljanje istega v drugačnih variacijah. Ko bo prišlo do ponavljanja in to ponavljanje ne bo odstrlo ničesar kar ne bi že bilo odstrto v vseh dosedanjih variacijah, se bo pokazal vzorec, ali v drugem imenu, celota.

        Kot prvo je torej potrebno podati akt govora. Ta govor bo tako dobil obliko realnega, kot tisto na kar se je možno sklicevati. Zdaj moram zgolj ugotoviti kaj je tretja od dveh možnosti.

Nahajanje v nikjer

IV

        Kje smo, kje stojim zdaj? Saj vendar gre za stvaritelja. Nanj se nikakor ne smemo nanašati neposredno. Uvedimo postopek preimenovanja. Postavimo tako ...

        Imamo pred situacijo, ko smo poklicani od sveta da odgovorimo umetelnikovi dilemi. Umetelnik je, kako smo že rekli, skoval vrata. Nanja je potrkalo, a vrat ni bilo.

V

        Hodimo v prostoru, ki je obdan v gosto črno meglo. Hodimo v različnih regijah prostora in nikjer ni videti kaj zares oprijemljivega. Kmalu potrka ob vrata; ki jih ni, ni jih videti. Vztrajno trka ob vrata, umirjeno, celo vljudno. Podamo se v iskanje izvora trkanja, sledimo zvoku. Pomikamo se bližje. Vrata – naposled jih najdemo zakrita s črnim pregrinjalom – odpremo. Le da bi se pogreznili v temo.


(se nadaljuje)

M. Đaković


Fotografija: osebni arhiv avtorja, 2014