VI 
        Naj bo delovni naslov prihajajoče drame »Vzporedne sanje«. S tem se je odstrla neka postavljenost, predpostavka, prvega teksta (Vzporedne sanje september 14). Kar je tudi pravi pomen istoimenske kolumne.


VII

        Začetna vizija dramske igre je vključevala zgolj dva akterja. Natančneje, igralca in igralko. Kaj je za to potrebo, imeti dva igralca na odru in ne več, je v resnici ugotavljanje vloge moškega kot Moškega in vloge ženske kot Ženske na odru.

        Zdaj se, v tem takem, implicitno sprašujem po bistvu gledališča. Prav-prav, mogoče je to neodgovorljivo. Nisem literarni zgodovinar, nisem teoretik gledališča, sem umetnik. Zato bom temu primerno predrugačil vprašnje: »Kaj je tisto bistveno v gledališču, kar me kot umetnika navdaja z ustvarjalno vizijo?« Priugotavljam, zaenkrat je vse kar imam zgolj vizija ...

        Nisem prepričan, da je direktno odgovorljivo. Drži, zaenkrat je zgolj vizija, ki me ima pri gledališču. Šel bom z intuicijo. Da bi podal celostno shemo gledališča, bi moral opomeniti gledališče kot tako in vse njegove dele. V samem središču je Oder. In že nastopi vprašnje: »Kaj je Oder?« Kaj predstavlja? Kaj je njegova funkcija? Tega ne sprašujem iz preobilice vedenja, ali iz nekakšne domačnosti z odrom. Nasprotno, oder mi je kot tak docela tuj. Ne razumem ga, ali njegovih zakonov. Kaj početi na odru? Na kakšnem odru? Že prazen je neznanka, je nekakšna konkretnost ob katero se zadevam. Je materija s katero se je treba soočiti.

VIII

         Prvo kar me »na« odru zbode, je srečanje z realnostjo. Dejstvo, da sem tukaj, tukaj na odru, tukaj v prostoru. Domala dejstvo, da živim. To spoznanje življenja ni nikakršna samoumevnost.

        Parter je prazen. Niti gledalcev ni in že imam problem. Nisem prepričan ali znam dovolj trdno predstaviti svoja videnja.

        Oder, oder kot tak, zgolj oder, prazen oder je Prostor. Lahko bi rekel razsežnost Prostora. Kar naenkrat pa se v refleksiji, reflektirajoči zave reflektiranja. To dejanje sproži zavedanje kot tako: »Jaz živim!«

        Vidim, izpisalo se mi je »jaz« pred »živim«, scela po nepotrebnem. Kakorkoli zdaj se moram pozabavati z opomenjanjem tega »jaz«.

IX 

        Reklo se mi je »Jaz živim« in s tem se je potrebno soočiti, kajti, jaz, ki živi, predpostavlja nekoga, ki se zaveda, da je nekdo, ki da živi. Vsa poanta je ravno v tem nekdo. Biti nekdo pomeni neko udeleženost v svetu. Biti nekdo pomeni imeti ime in obraz in vlogo v svetu. Svet je v tem zvedljiv iz Prostora. Pomeni neko vsakdanjo realnost. Vsakdan je zelo izvedena reč, sploh kar se tiče gledališča (to je mojega dojemanja gledališča). Drži, v predstavi gre za vsakdan, le da je obravnavan na poseben način. Tu je moč govoriti o jaz in o njem in o njej in itd. Ne pa že v trenutku, ko šele odkrivam oder kot Prostor s praznim parterjem; stanje, ki ni zanemarljivo.

X

        Tukaj pridemo do vloge gledalca; to je vloge tistega, ki meri čas. Ko Gledalec stopi v parter se zanj, v trenutku, ko se pogasnejo luči, začne nekakšen sestop. »Kdo je gledalec?« bi lahko vprašal akter na odru. Mislim povsem resno. To vprašati v, z gledalci, napolnjeni dvorani, na golem odru, z enim samim igralcem. (Kaj pa z dvema? Kako bi se spremenila dinamika, če bi bila v scensko prazni školjki odra še igralka?)

        »Kdo je gledalec?!« odjekne vprašujoči moški glas. Ženski glas odgovarja. In kaj je kar poda v odgovor? Kdo pa je ona, ženska na odru? Oba, Moški in Ženska, imata obema skupno vedenje. Ne gre za to, da vesta vsak na svoj način. Velja, da vesta isto. Njuno vedenje je identično in zadeva vlogo Gledalca. Jaz poosebljam to vedenje. Na nek način sem jaz kot umetnik, tisti, ki daje njunemu vedenju obliko in kontekst. Začne se tu. Ne glede na odgovor, zadostuje že vprašnje in to je rojstvo gledališča.

        Gledalec je, kot sem že rekel tisti, ki meri čas. Igralec, (tukaj še ne govorim o liku ali o značaju v dramski igri); igralec je princip moškega. Na tej točki se mora igralec postaviti kot moški. Kako, če pa zgolj vpraša »Kdo je gledalec?« ima svoje telo. Svojo držo. Svoj glas. Ta orodja niso zanemarljiva. Igralka, ki se postavlja kot ženska ima isto nalogo. Napram komu je moški moški in ženska ženska?

        V prostoru kjer se meri čas z Gledalci je smiselno vprašati po njihovi vlogi. Tekom drame jih je potrebno zazibati v dogajalni sen. Pred njihovimi očmi se mora odviti dogajanje drame.

        Postavljen je Prostor, to je oder, postavljen je čas, to so neme priče. Relativno na sceno se menja vloga gledalcem. Tok časa se nikakor ne odvija vselej enako hitro ali enako počasi. Dan, leto, vek, eon, ... Vse to teče različno hitro in s tem variira vloga merilcev časa. Utrip src dvorane skupaj z njenimi zvoki določa igralcu ritem. Gledališka dvorana ni samo reprezentacija sveta, temveč je razširjena na vesolje. (Samo mimogrede naj omenim, da z omenjanjem gledališča kot reprezentacije zgrešim bistvo. Prej gre za razširitev konteksta gledališča ... Zaenkrat zgolj poudarjam, da obstaja razlika, ki jo bo šele treba razdelati.)

XI

        V gledališču se mora vsak akter (oba igralec in igralka) najprej postaviti kot prezenca, kot nastopajoča sila! Kot nastopajoča sila privabi gledalce k doživljanju in če je kot sila dovolj močna, še k sodoživljanju. Bistvo, ki ga vidim za dramo je notranji premik gledalcev. Igralec mora dobiti gledalca na svojo stran. Boj igralcev na odru je boj za pridobivanje njihove naklonjenosti. Vsak akter na odru mora posedovati prezenco. Urjenje igralca mora biti v prvi vrsti posvečeno točno temu.

        Delo z akterjem je torej mogoče, šele, ko razvije svojo edinstveno prezentnost. Razvije jo naj vsak akter. Naj se postavi kot on sam; ne kot značaj dramske igre. Prezenca je predpogoj, je hiša, še bolj, je ladja, kamor povabiš dramski značaj. V tem se mi dozdeva uporabna metafora akterja, ki se dojema kot jambornica. Če je akter s prezenco kot jambornica je značaj admiral ... Režiser je v dvojni vlogi je tako ladjedelec, ki ladje napravi plovne. Kje pa vse te jambornice plujejo? V morju scenarija, ki se uresniči v Prostoru odra. Druga vloga režiserja je vloga komponista, ki v skladu z umetniško vizijo orkestrira kontekst plovbe. Umetniška vizija režiserja je pomeljiva za akterje, kot so pomenljive lunine mene za plovbo. Zvezde ... naj ostanejo neznanka.